Gitica Jakopin

Slovo od deklištva

PETNAJSTO POGLAVJE
        Predmestni balkoni molčijo v zgodnjem jutru. Skozi okna se še ne da videti vsega že zdavnaj oživelega na oni strani; tenka siva, v gube položena roleta zastira pogled na novi dan zunaj.
        Toda za okni se že nekaj časa dogaja življenje. Zelene veje visokih dreves na pobočju šišenskega hriba dvigajo liste in širijo svežino, da se vse iskri. Ptičje zdrahe in ljubezni se razlegajo z vseh strani. Močna trava na vrtovih se otresa rose in globoko diha sončni bleščavi naproti. Budijo se tudi ulice, uličice in poti ob teh vrtovih, ob visokem modernem bloku in ob sosednjih hišah iz drugih, bolj mirnih in domačih časov. Zadoni korak samotnega moškega, ki s pobešeno glavo in hlastnim korakom speši vkreber, proti staremu hotelu nad mestom. Na otroškem vrtcu v bližini se odpirajo vrata, avtomobili se ustavljajo tik pred stopnicami, ki vodijo vanj, tako da ovirajo promet na ozki ulici, mame vlečejo ven ta male, kakor jim rečejo doma, otroci se upirajo, zaspani, na hitro oblečeni in brez zajtrka se z glasnim odporom uklanjajo tej nujnosti napredka. Umirijo se šele, ko na vrhu stopnic prestopijo prag v samo njihov vzporedni svet, kjer se nato vse odvija po redu, ki so ga vajeni, kjer jih čakajo dnevne mame in, kar je glavno, prijateljčki. Spodaj, na glavni ulici, se dolge kolone nestrpnih vozil iz križišč pomikajo naprej, prepočasi za živčne voznike, prepasane nizko pod napihnjeno belo srajco, pod odprtim ovratnikom ali pod kravato z najnovejšim, kričečim cvetličnim vzorcem. Zraven njih sedijo že zjutraj utrujene ali samo zlovoljne žene, ki jih možje na svoji vožnji v službo odložijo na njihovem delovnem mestu. Ustavijo, kjer je treba, kar ob pločniku, tako da se včasih od zadaj takoj zasliši besno hupanje, žena stopi ali plane ven, pač po tem, kakršen je bil malo prej pogovor ali molk v avtu, in zaloputne vratca. Voznik namrgodeno pokima in znova požene. Na hitro se še ozre v ogledalce nad seboj, a ne za ženo, ki je s naglim, samozavestnim korakom odhitela nazaj po pločniku, temveč za mladenko, ki gre naprej in z vihrajočimi svilnatimi lasmi do pasu osvaja ves svoj čas in prostor; morda pa tudi samo levo in desno na kolege, ki ga prehitevajo od zadaj.
        So pa na poti tudi samostojne sodobne ženske, ki imajo kje na robu mesta svojo agencijo ali svoje podjetje ali svojo obrt. Te se peljejo same, v velikem, udobnem vozilu in imajo v roki mobitel, to priročno pisarno, ker so za volanom takoj začele tudi delovati. Njihova frizura je brezhibna, naličene so nevsiljivo, a učinkovito, in na njihovem obrazu ali v kretnjah bi zaman iskali sledove živčnosti. Dobro vedo, kaj hočejo, in so se temeljito pripravile na to, kar delajo. Finančnih skrbi nimajo. Kar zadeva družino, se ne obremenjujejo z njo ali pa imajo vse kar najpametneje urejeno, otroci odrasli in samostojni, in mož, naj ga vrag vzame, na svojem. Ko prehitijo našega voznika, se bo prejkone namrdnil.
        Babnice! Kaj bi še rade? Vse imajo, njihov moški jim vse prinese na pladnju, žene se, da ga kar naprej obliva mrzel pot, ker ni nikoli spočit, pa jim še ni dosti! Nikoli jim ni dosti in nikjer jim ni dosti, še najmanj v postelji, kjer ni več nobenega moškega reda. Da se vse neha! Te spravijo v položaj, da ne veš več, kdo je kdo. Grmijo proti patriarhatu in hočejo imeti nekakšno svoje življenje, dovolijo si svoboščine, ki so bile od pamtiveka rezervirane izključno za moške. Porka malora!
        No, ja, si reče voznik, jaz bom svoji že še podkuril, čisto na láhko je ne bo odnesla in prekleto se moti, če misli, da mi bo vse pobrala! Sicer pa, na splošno, se je spet začel nov dan. Koliko sitnosti bo, kot vedno, že samo v pisarni! Same novotarije, ki jih ni nihče vajen in ko gre v resnici vse po ustaljenih tirih, in drugače niti ni mogoče, čeprav vsak misli, da bo pač, v resnici po starem, domnevno po novem, vragu izruval rep, sebi pa nagrabil več, kakor se da odnesti naenkrat. In kaj navsezadnje imaš od vsega skupaj, če se moraš ves čas bati, da te v hipu kaj spodnese? Kaj ti pomaga denar, če te na vseh koncih kličejo na odgovornost in lovijo? Kaj ti pomaga udobje in razkošje, če ga sploh ne utegneš uživati, niti nisi več v kondiciji zanj? Kaj ti pomaga še tako fin avto, če moraš vsak teden z njim na sloveniko, kjer nisi nikoli življenja varen? In kako boš mirno spal, če se lahko vsak hip spremeni vse mogoče? Voznik spozna, da mora čimprej na službeno potovanje. In Miro bo vzel s seboj, sam se ne bo ubadal z vsemi tistimi zoprnimi podrobnostmi! Ona tudi reprezentira, zvečer bo lahko gostil še tako snobovske poslovne partnerje, sleherni najprej galantno ostrmi, potem ji poljubi roko, in naprej se vse odvija nenavadno gladko. Tudi pametna je; če kaj blekne, ni katastrofa, kakor je bila pri prejšnji tajnici, Karmen po imenu in temperamentu. Uh, preveč se nabere vseh možnih komplikacij, lahko bi znorel, če se ne bi hudičevo pazil! Najprej v bife. Imajo neko novo pijačo, ki te vrže pokonci, da vse dopoldne deluješ ko računalnik. Pa Stane je rekel, da se bo oglasil. Neko zvezo je našel, da bosta ugodno zamenjala avto. No, vsaj nekaj!
        Najbolj razveseljivi so ob jutrih šolarji.
        Do osmih je direndaj. Prvčki hitijo z novimi, nemogoče pisanimi nahrbtniki čez ramo, še malo nerodni, v šolskem dopoldnevu se še ne znajdejo povsem, a kako veseli so!
        V šoli sicer ni preveč ugodno, zato pa vse drugo. Odmori! Prijatelji! Zamenjavanje dragocenosti! Konjički! Prosti čas, ko je na razpolago vse, kar jih veseli, in tega je toliko!
        Potem naslednji razredi, že važni in kmalu še važnejši.
        Piflarji in luftarji. Rolke! Športne igre in tekmovanja! Izleti! Prvi pogovori s puncami, to domišljavo, tečno sorto! Gremo v hribe, na morje, na izlet z biciklom! Gremo v kino! Pozneje gre zares. Starček mora posodit avto, ni treba, da se obnaša, kakor da je njegova koreta zlata, lahko bi si že zdavnaj nabavil boljšo, kaj pa je danes tak avto! Seveda mora imeti mobitel, da se lahko pokličemo! Edini vrag je, ker te doma ne pustijo, da bi se potem naspal, in tečnarijo s šolo. In punce! Telefonarijo domov kot obsedene in stalno te hočejo kontrolirati. Nimaš pravega miru, da bi si s kolegi tu pa tam privoščil malo zabave! Koliko kolov imaš zdaj? sprašuje dedek. Vse je v redu, kakor vedno, ne sekiraj se! In deklice, od malih, ki v širokih oblekcah letajo po pločnikih, ko metulji, do ležernih gospodičen, ki si vsak teden izmislijo novo frizuro, hodijo okoli z afrokitkami po vsej glavi in topotajo v težkih, visoko zavezanih športnih čevljih, naveličane šikan s svojo letnico rojstva in z možem sprtih profesoric, skrajno nezadovoljne z dolgočasnimi sošolci.
        Disko! Žur! Bluziranje!
        »Bi vzeli šopek, gospa?« »Po čem so?« »Po dvesto. Ali pa dajte, kolikor sami hočete. Daleč sem šla, da sem jih nabrala, ciklame.« Starka je potegnila iz cekarja tri šopke in jih ponudila na izbiro. »Dva. Lahko sama izberem?« »Menda ja! … Pa Bog lonaj!« je rekla drobna upognjena, a neomajna postavica in odšla naprej z nasmehom na škrbastih ustih. Kaže, da bo danes dober dan! Naprej. Vsakdo iz sanj v bolj ali manj sanjski dan, kakor si ga bo izbral. Babice se s trolejbusom vozijo na glavno tržnico za Ljubljanico. Same morajo tja, in s seboj nesejo močne torbe, ki se lahko takoj prelevijo v vozičke na kolesih; imenitnejši so tako narejeni, da grejo radi tudi po stopnicah. V samopostrežbi ali branjariji ne dobiš tako dobre solate, niti ne sadja ali zelenjave, kot jo imajo na trgu. In kako prijetno se je počasi sprehoditi skozi vso glasno ponudbo, mimo klopi z gozdnimi sadeži, medom in zelišči do ciz trnovskih solataric, ki imajo tudi pehtran in tisti mesnati paradižnik roza barve. Zraven sadje vseh vrst in cenovnih razredov, više proti spomeniku tudi orehi, mandeljni, lešniki in, novembra, nešplje. Na osrednjem prostoru klopi s tako lepó sortirano zelenjavo, da bi vse pokupile, in peteršilj v prav okrasnih šopkih. V pokriti tržnici pa kisla smetana, sveže kranjsko maslo in božanski siri, orehi, prekajena rebrca, hrenovke in klobase, vrhniška tenko narezana šunka ali kosi za skuhat. Izkušene nakupovalke z nezmotljivim čutom za to, kaj je najboljše in najcenejše, pa kaj imajo pri njih doma najrajši, naše babice, imajo tukaj vso možnost, da si naberejo iz najširše izbire, kar potrebujejo, in obenem se iz dneva v dan potrjujejo v svojih najdragocenejših lastnostih. Vračajo se precej pred poldnevom, potem ko so vmes poklepetale z znanko ali znancem svojih let in se spotoma oglasile še v lekarni. Če so šle prav zgodaj od doma, so bile morda najprej pri pedikerju, v podmornici na Miklošičevi, kjer ima zgoraj svoje prostore socialno zavarovanje, kamor vsakogar zanese prej ali slej, na bolj ali manj mukotrpno čakanje v vrsti, gneči ali pred zaprtimi vrati… Spodaj je bila svojčas tudi savna s stalno navdušeno klientelo, samimi prijatelji, ki so se tukaj zbližali v neskončnih odkritih pogovorih, in frizerski salon, ki deluje še zdaj in kamor stranke pridejo kakor domov. Ja, k pedikerju je treba redno hoditi, ker od vsega bolečega najbolj bolijo noge, a ko jih on izpusti iz rok, so kakor nove, nekaj časa se po njih hodi kot po žametu. Kurja očesa izrezana kirurško, previdno, da ne boli, lahko zraven bereš Lady. Trda koža do gladkega odluščena, in tisti boleči noht, ki je najbrž kdove kdaj nekaj padlo nanj, zato se zdaj debelí navzgor in vsake toliko časa zagnoji v kotičku, je lepo očiščen in v kočljivi jamici z vato podložen. Pedikerji imajo v življenjskem spominu stalnih strank svojo sliko v pozlačenem okvirju, s katerega se redno in ljubeče briše prah. Dan, ki se je začel, je sredi razmaha.
        In eden najboljših!
        »Klemen! Miha! Blaž! Takoj noter! Kdo bo pa naloge naredil?« »Jih nimamo!« se je zadrl eden od obeh večjih. »Kaj da ne! Se imate pa za naučit!« »Mama! Daj nam mir! Poglej skozi okno, pa boš videla, da z Andrejem popravljamo moped!« »Kaj me briga moped! Ko pride ata, se bo jezil, če ne boste vsi pri zvezkih! Danes se prej vrne iz službe!« »Mama!!« »Naj pridem ven?!« »Ne bo dala mira,« je pridušeno rekel Miha. »Zdaj moramo noter, Andrej, ampak pridemo nazaj, brž ko se bo dalo, gotovo bo kaj šla v trgovino. Pústi vse tako, kot je, da ne izgine kakšen šrauf!« »Zakaj ne pridete takoj, ko rečem? Brez potrebe mi natezate živce, in ko se enkrat razjezim, sem ves dan iztirjena, me boli želodec!« »Že spet si slabe volje.« »Ne, sploh ne že spet! Slabe volje sem, kadar bi rada zraven tega gospodinjskega suženjstva še kaj drugega naredila, pa ne morem. Za Blažka ne rečem, on je še majhen, ampak vidva bi mi lahko več pomagala, za šolo opravita mimogrede in z levo roko! Pa imata vedno kaj drugega v glavi, nobeden se ne spomni, da bi me vprašal, imaš kaj za pomagat, mama?« »Imaš kaj za pomagat, mama?« je rekel najstarejši, Klemen, in vsi trije mladi kozli so se zasmejali. »Imam, ja.« »Kaj pa?« je prišlo v duetu, medtem ko je Blaž že sed l na tleh dnevne sobe, od koder se je videlo v kuhinjo, zgodovinski kraj družinskih disputov, in zlágal légote, kakor je rekel lego kockam. »Ozrita se malo! Povsod je polno dela, samo videti ga je treba.« »Mama, ne bodi tako sitna. Ozrita se malo, to za naju ne velja. Daj nama konkretne naloge in jih bova izvršila.« »Si to prebral v časopisu?« »Ne, po radiu sva slišala,« je povedal Miha. »No, usedi se in si olupi jabko. To te vedno spravi v dobro voljo. Potem pa povej, kaj je treba.« Sedla je. Prinesel ji je nož in debelo, sočno, kislo jabolko. Prijela ga je v roko in ga pogladila. Nasmehnila se je. Jonagold! »No, vidiš!« se je zarežal Blažek, mali mulo, tam iz dnevne. »Ja! Dnevna je za posesat, poglej, kakšen hlev je! Nejči, pojdi na vrt s tisto tvojo škatlo, kdo bo po tleh pobiral za teboj! Potem je suho perilo za pobrat, oprano za obesit.« Izpod čela je pogledala Mihata. »Ti lepo likaš. Zvečer bi lahko vse zlikal.« »Zvečer greva na jamarski sestanek,« je mirno pripomnil Klemen. »No, ja, resno se nisem zanašala na to, da bo kaj,« je rekla in z ljubeznijo naprej lupila jabolko. »Pa klet je za pospravit, še ta teden, in avto za oprat, najpozneje jutri.« »Ti ga nisem včeraj opral?« je zazijal Miha. »Sem jaz kriva, če se je ulilo, ko sem ga imela pod kostanjem? Ves marogast je.« »A, s takšnim, če ima po strehi pet lis, se pa ne moreš voziti?« se je začudil Klemen. »Nima pravega veselja, to bi pa ja lahko vedel!« se je oglasil Miha in se zasmejal. »Še kaj?« »Mama, imej pavzo in pojdi na balkon, vzemi radio in tiste svoje liste,« je tehtno predlagal Klemen. »Če bi se več ukvarjala s tem in manj s svojim redom, bi bilo veliko boljše zate in za nas, tvoj narod. In nekaj časa ti ni treba hoditi nazaj dol.« »Grem, ti pa glej, kako boš obesil! Da ne bodo krila zapotegnjena, majice pa razvlečene v ramah! … In avto tudi od znotraj!« »Ni rekla, da bomo delali naloge?« »Saj je vseeno. Kar hoče, ji postorimo mimogrede, potem gremo pa do konca popravit moped. Ti, mali, za svojo mizico lepó delaj naloge, da se ne bo takoj razburila, če slučajno pridrvi dol. Klemen, črta!« »Bom tudi jaz pomagal očistit avto,« je sladko rekel Blažek. »Ko boš imel vse za šolo!«
        Sonce žge. Mesto dreveni v zgodnji popoldan. Skozi okna prihaja duh po dobrih domačih kosilih. Goveja juha. Z ocvirki zabeljen stročji fižol s krompirjem v rezinah. Palačinke in kompot. Šolarčki se vračajo. Omotični pritavajo do vrat dóma, nahrbtnike zdaj skoraj vlečejo za seboj. Potem dijaki. Nekateri iz služb. In tudi tisti, ki so se zjutraj zakadili po opravkih, na pogovore, za zaslužkom, samo pokazat se na pravem kraju ali pogledat, če je kaj novega. Kolone razbeljenih avtomobilov. Mrgoleča križišča. Skoraj mirujoča vrsta se vije dober kilometer po ulici iz mesta. Vozniki naveličani, zaspani. Napredujejo ped za pedjo, vmes se grdo gledajo in mencajo na sedežu. Avto barve divjega kostanja. Velik, čist, gladek. Ona za volanom. Čaka, da bo zavila na levo. Dolga vrsta naglih, pod gladino švistečim ribam podobnih vozil mimo nje zdrvi naravnost. To traja in traja.
        Križišču se iz nasprotne smeri približa rdeč fiat, res pravi rukzak. Obstane. Nima več proste poti. Ona zavije in divje pritisne na plin, kajti izza rukzaka se je prikazal bel mercedes in še šinil naravnost. V fiatu kričijo in krilijo.
        To je videla v ogledalcu. »Baba za volanom!« »Nimaš oči, koza?!« »Vi jih nimate, osli! Ona je še lahko speljala in je morala pognati! Ampak mercedes, ta je imel norca za volanom! Pri rdeči skozi križišče, in s to hitrostjo!« »Moral jo je oplaziti.« »Ne, je ni!« »Si pogledal?« »Sem! Niti praskice.« »Srečo je imela večjo ko pamet! … P lji, Vinko, zelena je!« Ženska je ustavila pred blokom. Poravnala je avto, stopila ven in ga zaklenila. Ko se je obrnila k vhodu, se je kakor mimogrede ozrla. Bila je prepričana, da je avto udarjen. Niti sledu.
        Pa je tako zahreščalo! … Samo v njenih ušesih? Kakšen božanski dan …
        »Kje pa so vsi? So že šli v šolo?« je dobrovoljno vprašal on, ko je skozi vrata dnevne sobe stopil noter. »Šolo so imeli dopoldne. Klemen se že uči. Tamle je, ga ne vidiš?« »O, ati! Si že doma?« se je brž oglasil ljubljenček Blaž. »Ja, te bom potem peljal ven, bova šla za Gradaščico! … Klemen! Si bil vprašan latinščino?« »Še ne.« »Ste kaj dobili nazaj?« »Smo.« »Kaj pa? Kako moram vleči iz tebe!« »Matematične.« »No, koliko si pisal? Pet?« se je vmešal mali in pri tem sprenevedasto posnemal očeta. »Tiho, smrkolin,« je mrko rekel Klemen. Nato je bleknil: »Štiri.« »Zakaj pa štiri?« se je pooblačil oče. »Ja, zakaj, čudno vprašanje! Pri eni sem se zmotil, in sem dobil napačen podatek, ki mi je vse pokvaril … Lahko bi mi dala manj pet, ker sem prav računal.« »Ne govori oslarij! Kako si prav računal, če si se zmotil?« »Samo seštel sem narobe. Mislil sem, da imam napisano petko, pa je bila šestica.« »Vsaj tako bi pisal, da boš sam znal brati! Kolikokrat sem ti že rekel, lepó čistó piši, in vedno vse prekontroliraj! Pa ne enkrat, dvakrat!« »Štiri, to sploh ni tako slabo.« »Ne, je pa neumno, če si iz same malomarnosti zapraviš boljši red.« »Jej no v miru, lepo te prosim,« je rekla ona. »Moraš vedno med kosilom premlevati šolske in druge zoprnosti? Meni se obrača želodec!« »Saj si že pojedla.« »Vseeno. Na živce mi gre!« »Meni tudi. Samo da grejo meni na živce važne stvari, tebi pa same bagatele. Smeti pobiraš po tleh, in podobne neumnosti. No, saj je v redu, ni besede vredno … Koliko je pisal pa Perovšek?« »Kaj?!« se je zdramil Klemen. »Tvoj sosed v klopi, koliko je pisal?« »Dve.« »Ta ti je dober! Kakšnega soseda imaš, bog se te usmili!« »No, ja …« je skomignil Klemen. »Koliko pa Kajzer?« »Pet.« »A, ta pa pet?! In ti se ne moreš povzpeti niti do Kajzerja? Vidiš, to so ta pravi, zanesljivi učenci! Ne pa kakor ti! Ko dobro vem, da znaš, pri šolski se pa zmotiš, kjer se ne bi zmotil, kdor ima vsaj malo v glavi!« »Jaz tega ne bom več poslušala,« je rekla ona in zapustila ladjo. »Si jezen, ati?« je vprašal Blaž. Klemen ga je strupeno pogledal. »Nisem jezen. Kaj bom jezen! … Samo jezi me, ker se to ponavlja.« »Potem ne bomo šli, ne, ati? Če te jezi?« se je sprenevedal mali.
        »Pa ja bomo šli … Seveda … če se bo mama lahko odpravila v doglednem času.« »Mama se nikoli ne obira,« je hladno pripomnil Klemen. »Kje je pa Miha?« je vprašal oče. »Naj ga pokličem?« se je ponudil mali. »Pokliči ga … Priden, Blažek.« »Miiiha! Miiiihon!« »Se moraš tako nečloveško zadreti?« se je razburil Klemen.
        »Jaz imam Mihata rad,« je pojasnil Blaž. »Gor pojdi, zverina mala, in mu mirno povej, da ga kliče oče.« »Kaj je, ata?« je zadihano vprašal Miha, ki je že pridirjal iz svoje sobe. »Greš z nami?« »Ne morem. Grozno veliko imam za šolo.« »Prezračil bi se.« »Kam pa greste?« »Na Štajersko.« »Ne. K žlahti ne grem!« »Kaj se to pravi?« »Da bom tam visel okoli? Nimam nič od tega.« »Ko si bil manjši, si pa tako rad šel! Ne veš več, ko ti je stric Stanko dal s puško streljat?« »In sem si odbil pol zoba? Ja, še vem, ker ga imam še vedno samo polovico. Kdaj mi bojo naredili novega? Izpadem kreten, s pol zoba in ostrižen na krtačo!« »Je to rekla tvoja Zorica?« je vprašal mali. »Tiho, če ne, ti bom uro navil!« »Je ta fant tečen!« je on rekel njej. Sinu je pa še malo pihnil na dušo: »Sveži zrak ti ne bi škodil.« »Do šole se tri četrt ure sprehodim po svežem zraku in nazaj grede ga dobim še enkrat prav toliko. Učim se pri odprtem oknu, spim pri odprtem oknu. Vsako popoldne tri ure treniram na Koleziji. Svežega zraka, da ti odnese glavo!« »V potoku bi lovil rake.« »Če pa imam tri čtiva! Ne vidite, da pri meni vsak večer do polnoči gorí luč?« »Ja,« je rekel Nejc, »ker bereš romane … Od ljubezni!« »Pazi se me, res te bom moral po riti!«
        In je izginil ko deževnik v luknjo. »Naj ostane doma,« je rekla ona. Vrnila se je že napravljena. »Drugače se bo vso pot kisal … Ampak, joj, kakšni so, eden hujši ko drug! … Kje je pa Klemen?« »O, lej ga, ravno prav si se prizibal, Klokotron! Greš z nami?« se je pozanimal Blaž, ki je rad izrekel bratov jamarski vzdevek. »Ne zafrkavaj se, mali! … Kam pa greste?« »K teti.« »Že spet rinete v tiste rovte?!« »Kakšne rovte?« »Tam ni nič.« »Kaj pa naj bi bilo?«
        »Ja, da se kaj dogaja, ne? Kaj življenjskega!« »No, če tam ni življenjsko … Trava do kolen, rože dišijo, potok žubori …« »Ata, lirika ti ne leži! … Ne morem. Drugače bi šel, res.« »Poglej se, čisto zelen si in ves poševen od samega sedenja!« »Saj! Na šolskem pregledu so mi rekli, da sem komaj še dovolj hranjen. In tudi omedlel sem.« »Kaj?« se je zgrozila ona. »Kdaj si omedlel in zakaj?« »Ker so mu vzeli pol litra konjske krvi,« se je smejal mali. »Jezik za zobe, grinta! … Kri so mi vzeli, ja, pa sem omedlel. Potem so me tolkli po licih, da sem prišel k sebi.« »Zakaj bolj ne ješ? Naj te pitam ko dojenčka?« »Počitka imam premalo. Šola je naporna.« »Pa jame te nesejo dol,« je pripomnil on. »Zdajle bi pa lahko šel na sonce!« »Človeška ribica! Človeška ribica!« »Te bom po čelu frcnil, zgaga … Fiziko imam za naštudirat. Pa šest programov.« »Kakšnih programov?« »Naj ti začnem razlagat, mama? Opisna je malo bolj zapletena, veš.« »Fiziko sem imela štiri.« »Po kakšnem čudežu?« »Saj je vseeno, mama,« je odločil Blaž, »gremo pa mi trije. Rad sam kraljujem zadaj.« »No, prav,« je rekel on. »Samo minutko še,« je rekla ona. »Kaj je pa spet zdaj?« »Sončna očala.« »Ti nikamor več! … Klemen, mamina sončna očala!« »Ja, kje pa so, mama?« »V kakšni torbici ali pa kje v dnevni.« »Ati …« »Še ti, Blaž?!« »Kje je moj trnek?« »Tukaj, jaz sem ga vzela s seboj.« »Kaj pa boš s trnkom?« »Kaj, ribe lovil.« »Kje?« »V potoku.« »Je suh.« »Potem v resnici ne žubori? … Pa v ribniku.« »Če je izpuščen!« »Bom lovil, pa konec!« »Pústi ga, no. Naj lovi, kjer hoče.« »Gremo!«
        Vroči večer. Onemogla stanovanja so obležala pred televizorji. So se potuhnila za razmetane kuhinje.
        Po balkonih se premikajo postave. Kakor strahovi, same sence so jih. Zrejo nizdol, zatopljene v odmeve minulega dne. Skrite za nežnimi listi češenj, hrušk, marelic. Željno nastavljene hladu, ki se napoveduje. Tišini, ki jo obljublja mrak. Peščena dvorišča so še živa.
        Pesek škriplje.
        Bela žogica pleše in se odbija. Za njo! Za njo! Za smehom. Za življenjem. Za ljubeznijo! »Ja, pa kdo še zdaj tako razgraja?!« »Kaj sprašuješ? Oni nasproti.« »Da bi jih vrag! … Zapri okna in vrata.« »Da se zadušiva?!« »Radio daj na ves glas, tudi če ga raznese!« »Ne prenesem nobenega hrupa.« »No, tako hudo pa spet ni …« »Nohti me začnejo boleti, nohti in lasje!« »Ne bodi sitna …« »Klemen naj jih posname!« »Raje sodelujva.« »Prevroče je, saj me bo kap!« »Pojdiva najprej na balkon. Da se shladiva …« »Prav.« »Veronika, mila moja, najmilejša …« »Si nor? Na balkonu?!« »Kdo pa gleda …« je šepetal Savo in mrak njegove bližine ji je zastrl oči. A je gledal: rastoči mesec je sijal na edino srečno popolnost na svetu. Sijal je na ljubezen.

Nazaj na 14. poglavje

Kazalo

Stran je pripravil Primož Jakopin, jo postavil 29. decembra 2001 in jo nazadnje spremenil 1. februarja 2009.

Naslov: http://www.jakopin.net/gitica/dela/gj_slovo_15p.html Obiskov