Gitica Jakopin

Slovo od deklištva

ŠTIRINAJSTO POGLAVJE
        »Hočeš, da jaz odprem?« je vprašal Savo. »Le daj,« je odvrnila Veronika. Ključ je sodeloval. Sam je zdrsnil v ključavnico. »Naj prižgem luč?« »Ne, saj se vidi s ceste.« Veronika je spustila torbico na tla in vrgla s sebe sandale. Savo je stal in jo čakal. Počasi je stopila k njemu. Objel jo je tako tesno, da se je izgubila, in jo zasul s poljubi. Vmes je na svojem licu zaslišala njegovo šepetanje, v toplem mraku svoje sobe in pod rastočim nežnim mesecem. »Zakaj nisi prišla že prej?« »Nisi me poklical.« »Prisluhnila si pa že zdavnaj?« »Napeto. Z drhtečim srcem.« »A zdaj si tu?« »Položi roko sem.« Smeh.
        Zasmejal se je on. Nič me ne bolijo ušesa od njegovega smeha. Nič me ne bolijo ustnice od njegovih poljubov. Nič me ne bolijo oči od njegovega žara.
        »Dolgo bi te ljubil.« »Čakam te.« »Kolikokrat že?« »Enkrat.« »Samo?« »Ne trosim se v veter.« »In je zdaj končano?« »Za vedno.« »Zakaj nisi počakala name?« »Zakaj me nisi poiskal?« »Boš ostala?« »Bi.« »Reci: bom.« »Reci ti.« »Moja boš.« »O, Savo …« »Zakaj si me poljubila?« »Samo enkrat lahko ugibaš.« »Sem te spomnil nanj?« »Na ljubezen.« »So te vsi imeli?« »Kaj ti misliš?«
        »Da si zame edina.« »Boš še kaj vprašal?« »Ne. Zdaj te kličem s svojim prvim glasom.« »Pri tebi sem.« »Mila moja, najmilejša …« Cestna svetilka nad ulico. Zagugal jo je zgodnji veter, ki se je skozi odprto okno pritihotapil tudi k njima. Zanihala je in ožarila edino srečno popolnost na svetu. Ožarila je ljubezen.
        »Kako to, da Veronike ni v službo?« »Kaj jaz vem! Malo se ga je nalezla, a najbrž ne bi smela nič piti. Odpeljal jo je Savo, v zvezi z njim ne more biti nič narobe. On ni tako nor kot vi drugi sulci.« »Ne bodi nesramna.« »Na vsakega bi se obesila, to se ve.« »Naj se ti jezik posuši! No ja, za teboj se nobeden ne meče.« »Mi smo solidni, kaj?« »Ti lahko zapoješ pesmico o tem.« »Kaj pa, če je spet kaj narobe z njo?« »A … Misliš tisto reč?« »Ja.« »Je ona tista?« »Ona.« »Baje je enkrat čisto znorela. Uganjala vraga in pol. Zaradi nekega južnjaka.« »Pazi na jezik!« »Te angelske oči …« »Svinjarija, kako jo opravljate!« »Lej ga, pravičnika! Si jo tudi ti že pošlatal?« »Grem v centralo. Ko boste končale, me pokličite.« »Da se ga ne boš nacedil že dopoldne!« »Kje je pa Savo? Njega vprašajmo!« »Si pozabila, da je šel na službeno pot?!« »Potem je šla z njim, kaj pa!« »Imej pamet! Veronika je resna punca. Če bi že šla z njim, bi kje pustila sporočilo.« »Mene pa skrbi. Da ni kaj narobe?« »Že vem! Telefonirajmo v študentsko naselje, tisti njeni prijateljici.« »Ja. Imamo celo njeno številko, nam jo je dala ona sama, Martina ji je ime, za primer, da bi bila Veronika kdaj potrebna njene pomoči.« »Terno smo zadele … Listek je v mojem predalu!« »Tiho! Šef!« »Marjana, za zadnje poročilo bi vas prosil. Nekaj moram preverit.« »Takoj vam ga prinesem v kabinet … Naj prinesem tudi kavo?« »Lahko.«
        Šef je odšel, ne da bi bil zaprl za seboj. »Kaj ste pa tako regljale!« se je pridušeno hudovala Marjana. »Takoj pride kontrolirat!«
        »Čudno, ne?« »Kaj?« »Da sploh ni opazil … da ni Veronike.« »Ja, drugače pa vse vidi, ko jastreb je!« »Ga je že omrežila. Je videl, da je ni, je vedel, da smo imeli zabavo in je takoj zatisnil eno oko!« »Ti si pokvarjena, veš. Kužiš zrak!« »Marjana, daj tisti listek s telefonom … Ampak grem v sosednjo sobo telefonirat, da ne bo še enkrat prihrumel stari … Darinka, si dala za kavo?« »Danes se ne bo dalo nič delati!« »Bomo pa malo potegnile.« »Si že nazaj? Si dobila Martino?« »Ja. Je rekla, da bo takoj skočila pogledat.« »In bo potem sporočila?« »Bo, bo.«
        Martina je tekla po stopnicah. Srce ji je utripalo, kakor da hoče prehiteti počasne noge. Pred vrati Veronikine sobe se je ustavila, da je zajela sapo in da se malo umiri, preden bo vstopila. Nato je pozvonila. Nič. Počakala je. Pozvonila je še enkrat. Nič odgovora. Pritisnila je na kljuko. Vdala se je. Odklenjeno? Je Veronika na hitro kam odšla in je pozabila zakleniti? Martina je stopila naprej in se razgledala po zatemnjenem prostoru. Zakaj ni dvignila rolet? Ozrla se je naokoli. Veronika je ležala na postelji in gledala v strop. Nepremična, toga, v že znani brezčutni ohromelosti. Martini je zamrlo srce. To ni mogoče, to so moreče sanje! Vsak hip se bo zbudila, presrečna, da se ji je to samo sanjalo, resnica pa je dobra, takšna, kakor je bila še včeraj. Ne. Veronika res leži tamle na postelji, kakor je ležala v naselju. »Veronika …« Na postelji zleknjena postava se ni nič zganila. Če ne bi bilo rahlega dviganja in upadanja prsi, bi kdo pomislil, da je Veronika mrtva. Da ji je treba le še zatisniti oči. Martina je planila k postelji in se sklonila nad Veroniko. »Poglej me, Veronika.« Nič. »Veronika, jaz sem, Martina.« »Tam spet nekaj leze,« je trudoma iztisnila ležeča postava, toda z očmi ni niti trenila. »Kje?« »Na stropu.«
        »Kdo sem, Veronika? Povej mi.« »Mama. Moja mama.« Komaj razumljivo, z neubogljivega jezika, iz zadrgnjenega grla. »Ti je slabo?« V strop uprte oči so pogledale niže. »Ti je hudo? Zakaj? Povej mami.« Izpod spuščenih vek so pritekle solze. Veronika je pogledala Martino. Potem so se oči obrnile k mizi. Martina je planila tja.
        Na mizi je ležal listek. Vzela ga je v roko in prebrala na hitro spisano sporočilo:
        Mila moja, najmilejša, navsezgodaj sem moral na službeno potovanje. Nisem Te hotel buditi, ker si tako sladko spala. Brž ko se vrnem, se Ti oglasim. Poljubi me še enkrat, za srečno pot.
         Samo Tvoj Savo         Martina je izpustila listek. Sfrfotal je na tla. Sklonila se je in ga pobrala. Ampak zakaj? Nič takega ni napisal, da bi bil lahko sprožil tole! Kaj jo je vrglo? Je ne bo nikoli nehal zasledovati tisti nesrečni spomin? »Veronika …« Nobenega odziva. Martina se je naglo odločila. Odšla je ven in pozvonila pri sosednjih vratih. »Dober dan. Prosim, lahko od vas telefoniram?
        Poklicati moram rešilca.« »Seveda. Tukaj v predsobi ga imamo, in tudi imenik je zraven.« Martina je številko znala na pamet. »Pridite hitro. Jamova 14, prvo nadstropje desno … Ne vem, ne morem reči. Nezavestna je … Prav. Vrata bodo odklenjena.« Še en pogovor.
        »Ste vi, Marjana? Ni ji dobro, poklicala sem rešilca. Javite jo za bolniško. Kaj? Kar hočete! Da si je zlomila nogo! Ne, ne bo dolgo. Hvala, in vse lepo pozdravite.« Ničesar ne sme pozabiti! »Kaj? Ne, sploh ne … Je pri vas kakšen Savo? Kakšen človek je to? V redu? Ne, omenila ga je, pa me je zanimalo. Hvala še enkrat. Vas bom obveščala.« V sobi je sedla k Veroniki. »Poklicala sem zdravnika, Veronika.« Slepo oko se je obrnilo, počasi, grozljivo, kakor oko smrtno ranjene zveri. Na Martini se je ustavilo in zakričalo: »Ne!«
        »Zakaj se nisi bolj pazila, Veronika? Zakaj si pustila, da je prišlo do tega?« Oči so umolknile in se spustile. Izza vek so pritekle solze. »Nič hudega ni, Veronika,« je rekla Martina in jo božala po roki, »to je samo hipna slabost. Hitro se boš vrnila, in potem ti ne bo nikoli več treba iti nazaj tja.«
        Veronika je pogledala Martino kakor toneči rešitelja. Od tistega trenutka pogleda ni več odmaknila od nje. Na dolgo je pozvonilo. Martina je skočila k vratom. »Pa sem vam rekla,« je jezno šepnila, »da bo odprto!« »Ne razburjajte se, škodi lepoti!« se je tiho zasmejal šofer. »Kje jo pa imate, tisto vašo? A, tamle? Pa še tako mlada je?« »Raje povejte, kje ste pustili nosila!« »Spremljevalec že prihaja za menoj.« Vstopil je še mlad fant z dobrodušnim okroglim obrazom. Bil je v beli halji. »Se je hotla fentat?« je vprašal. Od radovednosti mu je ušlo po domače. »Tiho bodi!« je strogo rekel šofer. »Gremo! Imate njeno zdravstveno?« »Saj res,« se je spomnila Martina. »Takoj!« Začela je begati po sobi. »Če iščete njeno torbico, je na mizi,« se je posmejal šofer. »Najbolje bo, da oddava tudi vas, precej iz sebe se mi zdite!« »Nobenih osebnih pripomb,« je rekla Martina. »Pohitimo!« Spremljevalec je Veroniko zgrabil za noge, šofer pa jo je hotel prijeti za glavo. »Ne!« je zavpila Martina. »Ne tako! Bom jaz!« Z drhtečimi rokami je podložila Veronikino glavo in jo stisnila k sebi. Neljube solze so ji zameglile oči. »No, no, saj bo vse v redu! Nič ne kaže, da bi umirala!« Na nosila in na stopnice. Grozno, vedno in povsod stopnice, in potem je vse teže! »Bom še jaz malo prijela, če ne zamerite,« je rekla. »Lahko,« je rekel šofer, »samo sobo še zaklenite, da se ne oglasi kakšna nepoklicana oseba!«
        Martina je hitro zaklenila in ključ vtaknila v svojo torbico. Veronikina je bila ob njej na nosilih. Skozi glavna vrata ven. Na ulico. Zadnja vrata rešilca se odprejo.
        »Boste pri njej? Lahko sedite z nama, prostora je za tri.« »Hvala vam,« je rekla Martina, »pri njej bom.« »Kam, Cene?« je vprašal šofer. »V klinični center?« »Na psihiatrijo,« je rekla Martina. Šofer in spremljevalec sta se spogledala. Šofer je prikimal. Avto je speljal. Negibna Veronika. Martina jo je prijela za roko in se naslonila nazaj. Obšlo jo je neskončno malodušje. Ni se mogla sprijazniti s tem, da mora Veroniko pospremiti nazaj tja. Kako to, da se Veronika ni mogla ubraniti?
        Ko je bila v vsakem pogledu popolnoma v redu! Še se lovi odmev, še ji ne pusti, da bi se umirila in zaživela po človeško! Kaj bi moralo priti, da bi se rešila? Je kje na svetu človek, ki bi jo lahko obdržal pokonci in ji povrnil za vse? Bi bil to lahko tisti Savo? Ko bi le bil!
        Omahovanja.
        Nihanja. Jeziček ne obstane, še se premika. Kam se bo končno prevesil, na katero stran? ‘A zakaj Veronika ne bi smela omahovati?’ se je vprašala Martina. ‘Kje piše, da ne omahujem tudi jaz? Kdo mi je porok, da ne bom jaz nikoli na teh nosilih? Je tako daleč od tistih, ki hodijo zravnano in se na ves glas smejijo, pa do teh, ki jih tako odnesejo? Kje je meja? Kdo ogroža koga? Kdo je popolnoma varen? Kolikokrat še, Veronika?’ Vrata zadaj so se na stežaj odprla. »Izstopite najprej vi,« je ukazal šofer. Martina je stopila ven. »Greste vi javit?« »Ja, grem.« »Kaj še, kar odnesiva jo!« je rekel oni drugi. »Saj jo morajo sprejeti!« »Tukaj imate še eno pacientko,« je spremljevalec rekel sestri, ki se je bližala.
        »Kaj jih vozite sem? Povsod smo objavili, da ne sprejemamo!«
        »Kam pa naj jo peljem, hudiča?« je zarentačil šofer. »Napotnico!« je sestra rekla Martini, potem ko je z naglim pogledom ošinila postavo na nosilih. »Je nimam.« »Kaj? Brez napotnice ste prišli? … Bo pa plačala!« »Bom jaz, če bo treba,« je rekla Martina. »Saj to je Veronika,« je iznenada rekla sestra, »ves čas se mi je zdelo, da jo že poznam! … Ja, kako pa to? Revica!« Martini so težke solze zalile oči. »Takoj se vrnem,« je rekla sestra. »Samo malo potrpite tukaj na hodniku.« Spremljevalcu je še zaklicala: »Vi pa počakajte, da boste spremstvo odpeljali nazaj v mesto!« ‘Saj bo dobro,’ je s težkim srcem pomislila Martina. ‘Se je že zasvitalo upanje.’ »Prvo nadstropje, dodatna postelja,« je rekel glas, ki ga je Martina poznala. Dvignila je pogled. Dva bolničarja sta Veroniko predéla na voziček. Voziček se že odmika. Martina je hotela planiti za vozičkom, a jo je zadržala moška roka. Njene oči so se srečale z zdravnikovimi. »Ne bodite v skrbeh,« je na ves glas rekel zdravnik, kakor da se boji, da ga tudi slišala ne bo, ker ga ne vidi zaradi solz. »To smo pričakovali. Nobena sila je ni mogla obvarovati. In nihče. A zdaj si bo opomogla hitro in za dlje.« ‘Za dlje?’ je pomislila Martina. ‘Kaj se to pravi? Da bo vse življenje hodila nazaj sem? Saj so nori!’ Obrisala si je oči in zgroženo pogledala zdravnika. »Lahko mi verjamete,« je rekel in jo pogladil po rami. »To je lažji primer. Pravzaprav je že ozdravljena … Toda vsaj enkrat se skoraj vedno vrnejo tudi ti.« Skušal se je pošaliti. »To so naši najbolj perspektivni povratniki.« Stisnil ji je roko in dodal: »Tako je to … Le pridite v nedeljo.«

Nazaj na 13. poglavje

Kazalo Naprej na 15. poglavje

Stran je pripravil Primož Jakopin, jo postavil 29. decembra 2001 in jo nazadnje spremenil 1. februarja 2009.

Naslov: http://www.jakopin.net/gitica/dela/gj_slovo_14p.html Obiskov