Nazaj na 12. poglavje    Kazalo   Naprej na 14. poglavje  

Gitica Jakopin

Slovo od deklištva

TRINAJSTO POGLAVJE

        »Si zadovoljna, Veronika?« »Kaj bi ne bila!« »Služba ti ni pretežka?« »Sploh ne. Katalogiziram. Mirno delo.« »Te ne preganjajo? Imaš normo?« »Kje je že norma, Martina! Stvar preteklosti … Ne, lahko delam počasi. Ampak zdaj sem se že privadila, tako da mi kar gre od rok.« »Ja, vem. So te pohvalili… Da si urna, vestna, temeljita.« »Kdo me je pohvalil?« »Tvoj šef.« »Kaj pa je rekel?« »To, kar sem ti ravno povedala.«
        »Povej še enkrat. Kako je rekel? Prijazno? In kot da resno misli ali samo zaradi lepšega?« »Šefi ne govorijo zaradi lepšega. Potrebujejo dobro delovno moč in jo kar najbolj uporabijo.« »Moj šef ni takšen.« »Še vedno sanjaš.« »Meni se zdi, da je velik strokovnjak, in tudi po človeški plati … Sicer pa ga privatno ne poznam.«
        »Glavno je, da se ti dobro počutiš.« »Dobro. Sami prijatelji so. Samo malo se bojim …« »Ja?« »Da mi še ne zaupajo stoodstotno. Da se sprašujejo, ali sem res že čisto zdrava.« »Samo ti jim lahko preženeš dvome.« »Vem.« »Bojim se, da ti kar naprej pridigam, Veronika, a saj veš, da ne mislim nič slabega. Ne smeš biti preveč občutljiva ali zamerljiva. Nemogoče je, da ti kdo ne bi kdaj rekel kaj takega, kar te bo prizadelo. Ampak ne vzemi za húdo. Nič ni tako hudó mišljeno, kakor je izrečeno, ne dobra ne grda beseda.« »Ne, ne. Tako zlahka se ne dam več, Martina.« »Kaj pa plača?« »Preživela se bom, in še za kakšno rutko mi bo ostalo.« »Zvišali ti jo bodo. Kjerkoli začneš, si pač začetnica. In zdržati moraš z ljudmi, ki so tako različni.« »Nič se ne pritožujem. Ljudi se pa res malo bojim.« »Bodi z njimi, pogovarjaj se. Tako se boste seznanili, in ko boš ti poznala nje, oni pa tebe, se boš sčasoma počutila varno.« »Velika stvar je že to, da sem lahko v službi, da delam …« Pogledala je Martino in povedala, kakor da se teh besed ne boji več: »In da ne mislim več kar naprej na vse tisto.« »Si se ga res osvobodila?« »Osvobodila, Miloša … To se ne da kar tako reči. Še se ga spomnim, pogosto. Ampak drugače. Ost je odbita. Ne zaskeli me več ob misli, da sem se vsa zapisala tej ljubezni, ki je bila samo moj privid. Veš, Martina, najbrž sem tako silno ljubila ljubezen, v tem pa ni nič takega, da bi lahko še bolelo.«
        Nasmehnila se je in nadaljevala: »Še kup lepih spominov sem rešila iz te svoje izkušnje. Ne glej tako mrko. Vem, ti si huda nanj, a prav tako bi bila lahko jezna name. Zdaj že bolj razumem. Nisva bila za skupaj, jaz sfantazirana, kakor je rekla teta Rozi, njemu je pa v glavnem do tega, da bi se lepo imel. Od njega sem pričakovala, česar ne bi mogel nikomur dati. Če bi bila bolj njemu par, bolj prilagodljive, vesele, družabne narave, bi bilo vse v redu, kolikor je pač lahko v takšnem sožitju.« Veronika se je dotaknila Martinine roke. »Vse je v redu, Martina. Od tod grem naprej. In naj pride, kar pride.« Martina je pokimala in pomolčala z njo, nato je pogovor obrnila drugam. »Lepo si si uredila.« »Ja.« »In kdaj boš šla z menoj k nam domov?« je vprašala Martina. »Vabilo je stalno.« »Ko bodo kakšni prosti dnevi ali ko bom imela dopust. Lepo pozdravi tvojo mamo in vse pri vas doma.« »Hvala, bom … Veronika …« »Kaj?« »Saj se zdaj ne boš ogibala vseh fantov?« Veronika ni nič odgovorila. Kakor da se je odmaknila v nedosegljive daljave. »Jaz vem za enega, ki bi bil nesrečen svoj živi dan, če se ne bi nikoli več zmenila zanj.« »Oh, o tem še ne morem razmišljati. Ostajam pri sebi, je bolj varno.« »Samo tako sem rekla … Grem. Ta teden je vse na kupu.« »Martina? … Je res?« »Da se bova poročila? Je. Nisem ti še povedala, ker ne vem, ne kdaj ne kako. Ta Miro je ponorel.« »Ker se mu mudi?« »Ne, ampak mojega sistema ni vajen. Hoče, da grem z izpita na magistrat.« »Še prav posrečeno je, če se da oboje opraviti na en in isti dan. Jaz bi šla.« »Nimam se kje preobleči! In kam naj dam šopek?« »Kako srečna si!« je rekla Veronika. »Sem. Obenem me skrbi diploma.« »Boš šla učit?« »Rajši bi delala v kakšni knjižnici. Ali v kakšni raziskovalni ustanovi. Da sem bolj pri miru in da se lahko v kaj poglobim.« »Vse ti bo šlo od rok.« »Iti moram, Veronika. Ostani zdrava in oglasi se mi kaj. Če ne utegneš priti, pa vsaj pokliči.«
        »Bom. Ti mi pa sporoči, ko boš vedela, kdaj bo vajin dan.« »Prav.« Martina je odhitela.
        ‘Kako to,’ je pomislila Veronika, ‘da z Martino ne morem več govoriti tako sproščeno kot poprej? Je mogoče, da mi je nerodno pred njo? Sem ji nevoščljiva njene sreče? Ne, to ni mogoče. Sicer pa tudi z drugimi ne morem več govoriti tako, kakor sem nekdaj. Ne znam biti več naravna. Kakor da zdaj govorim in se obenem poslušam, poslušam in kontroliram. Kjerkoli sem, karkoli počnem, se na tihem opazujem, zasledujem in testiram … Ves čas sem na preži, ker se bojim. Bojim se, da nisem popolnoma mirna in uravnovešena. In da se tega zavedajo tudi vsi drugi, ki imam z njimi opraviti, zato bolj pazijo, kaj rečem in kaj naredim, kakor če gre za koga drugega. Je to res tako ali se mi samo zdi? Kako naj to presodim? Kaj naj naredim, da ne bom vedno mislila na to? Se bom sčasoma tega odvadila sama od sebe? Bom še kdaj sproščena? Brez pridržka vesela? Tako trdna, da si bom lahko dovolila tudi kakšno neprevidnost? Kaj pa bi bila ta neprevidnost? Pa ne, da ljubezen? Si bom kdaj lahko dovolila koga ljubiti?’ - Boš, boš, je odgovoril tisti glas, ki se ga je Veronika nekdaj tako bala, zdaj pa se je slišalo, kakor da je dobre volje. ‘Si se vrnil?’ je vprašala.
        - Ne zares. Samo nekaj ti moram še povedati. Le poslušaj. Vse si boš lahko dovolila, le malo še potrpi. Veliko lepega te čaka, vendar nikoli ne obupuj. Potuhni se. Vse je že pripravljeno, toda prej se mora vse izpolniti tako, kakor ti je bilo določeno. Zaupaj. Bodi mirna. Sprejmi vse, in ti bo povrnjeno. Tako srečna boš, živela boš za dvoje, za troje, za deset življenj … In zdaj zbogom, ti me ne potrebuješ več. Veronika se je vprašala, ali sanja. Od kod ta glas? Je vse to res? Prvič je v sebi začutila veliko trdnost in zaupanje. Zaupanje vase, v ljudi in v življenje. Ne, ničesar se ne bo ogibala. Živa hoče biti, živa in srečna. Na vse bo mislila. Vsega se bo navadila z voljo in s čustvi. Na vse bo vedno pripravljena. Húdo z dobrim, dobro s hudim. In ne bo se več nenehno bala, da bi se morala vrniti tja. Kje si, ki te iščem? Ki te čakam? Ki sem že tako dolgo pripravljena nate? Ki se zate oblačim v belo svilo, da sem lepa, in obuvam v mehko usnje, da me noge same nesejo k tebi? Ki si zate krtačim lase, da te bo presunilo njih šelestenje, ko bom stresla z glavo in se sklonila k tebi? Kje si, moj od nekdaj ljubljeni?
        Nekdo hupa. Kako vztrajen je! Samo še malo, treba se je polepšati, srce pripraviti za mrak, rastoči mesec, šepetanje … »Veronika!« »Takoj!«
        »Si pozabila?« »Greš gor?« »Ne! Pohíti, drugi so že tam!« Veronika je odprla vrata omare. Kaj naj obleče, pa na hitro, da Roman ne bo postal nestrpen in pridrvel gor? Pri Urški bodo praznovali njegov rojstni dan. Kolegi in kolegice iz arhiva. Krasno, da se končno kaj dogaja! Kdo je to rekel? Tone? Jelka? Čudno, kolegic kakor da ne opazi! Zato, ker se jih malo boji? Moških se ne boji. Kolegi so prav prijetni. Tole oblekco ciklamne barve! Bele čevlje in belo torbico. Samo … Ni malo drzna? Naj bo, kakršna je. Tudi druge ne bodo v kuti in z rožnim vencem za pasom! Nagnila se je skozi okno. »Prihajam!« Roman se je ozrl gor in veselo prikimal. Stekla je po stopnicah dol, iznenada vsa žareča in razigrana. Preskakovala je po dve in dve, in zadihana pristala v pritličju. Roman je bil tako pozoren, da jo je čakal spodaj pri odprtih vratih, kakor da sama ne bi našla ven. »Kakšen kavalir si!« »Tako lepe spremljevalke nocoj ne bo imel vsak.« »Še kaj! Prava bunka sem. Že nekaj dni ne večerjam več, ker sem se zredila za dve kili.« »Deset ti jih pa še manjka, da boš ženska, kot se spodobi.« Veronika je zardela. »Kaj je? Sem te spravil v zadrego? Nič hudega nisem mislil. Lahko se pripraviš na hujše reči!« Veronika se je zasmejala. »Ste vsi že tako dobre volje? Pa ne, da ste se že kje odžejali?« »No, ja, malo smo si morali privezati dušo, ker predolgo traja, da začnejo nositi na mizo.« »Grozno. Kaj bomo abstinentke med samimi pijanci?« »Pile boste z nami, pa se bomo izenačili.« Pogledal jo je od strani in dodal: »Še nekaj: ti boš nocoj moja. Obljubiš?« »Kako naj to razumem?« »Imeti moramo vsak svojo, za plesat in sploh, jaz sem pa slavljenec, ne moreš mi odreči.« »Roman, Roman … Naj ti bo, za tokrat.« »Te bom že še spomnil na obljubo … No, pa sva na cilju.« Zunaj je stal Bogo in jima že od daleč nestrpno mahal.
        »Tudi ta je že v rožcah!« je Veronika zmajala z glavo. »Beži no!« je rekel Roman. »Ta ga kot nič nese tri litre.« »Kod hodita tako dolgo? Skoraj sem že korenine pognal,« se je smejal Bogo. »Naročeno mi je bilo, naj vaju pripeljem naravnost v salon, da se mi ne izgubita že zdaj!« »Joj, kakšen tempo ste udarili!« se je zgrozila Veronika. »Meni se že zdaj vrti v glavi!« »No, no,« je odvrnil Bogo, »še nikogar nismo spravili v grob!« »Ja,« se je oglasil Roman, ko so bili že pod streho, »sem jo moral še čakati. Zato bo pa Uršika zala z menoj zaplesala!« Sprejelo jih je glasno in razigrano pozdravljanje. Veronika se je zbala, da ji bo v nizkem, natrpanem prostoru, kjer se je znašla stisnjena v kot za dolgo mizo, najbrž začelo zmanjkovati zraka, preden se bo končalo to slavje. ‘Nekako bo že šlo,’ si je govorila. ‘Glavno je, da se dobro počutim. Če me tako lepo sprejmejo medse, se menda ne bom držala ob strani!’ »Kaj piješ, Veronika?« je vprašal Roman. »Kako to misliš?« se je začudila Veronika. »To pomeni, ali piješ belo ali črno vino,« je pojasnil Bogo. »Ta mokrega!« se je zarežal nekdo. »Rdeče,« je odvrnila Veronika. Spomnila se je, kako je takrat rekla Katarina: ‘Kakor da pijem kri!’ »Rdeče, kot je rdeče srce,« je rekel Roman. »Po premisleku bi pa vseeno raje belo,« je rekla Veronika. Odločila se je proti Katarini in proti rdečemu, kot je rdeče srce. »Ampak vsi eks!« se je s konca mize zaslišal prijeten glas. »Se razume,« je pritrdil Roman in spodbudno pogledal Veroniko. Veronika je negotovo prikimala. Pila bo čisto počasi, si je rekla, in kozarca ne bo izpraznila prav do dna, saj ne bodo opazili! Kozarec v njeni roki se je nagibal. Veronika je pila po malih požirkih. Romanove oči je niso izpustile. Kako se smejijo te vesele oči! Odložila je kozarec. Izpila je do zadnje kaplje. »Si jo videl!« je rekel Bogo. »Mora biti iz vinskih krajev doma.« »Pazi se jih, teh pijandur,« se je oglasila Marjana, starejša kolegica, ki je Veroniko uvajala v njeno delo. »Vsako bi radi napojili, potem se nam pa smejijo, če ga lomimo še bolj kakor oni!« Večerja je prihajala na mizo. Servirke so neutrudno nosile. Vroče jim je bilo. Rdeče v lica so si spotoma popravljale lase s čela. Med odlaganjem krožnikov, pladnjev in košaric s kruhom se je omizje nekoliko utišalo. Tudi ko so začeli jesti, so besede bolj na redko in brez pravih zvez padale zdaj tu, zdaj tam, vmes pa se je vsake toliko časa našel kdo, ki je ukazal eks. Veronika se je tem poveljem izmikala, kadar niso bili dovolj pozorni nanjo, in ubogala, kadar je kdo prav pazil nanjo. Vendar je kaj kmalu začutila, da jo pod kožo žge nekakšen vražji ogenjček. Obenem se ji je vse zazdelo tako domače in prijazno. Ta udobna, prijateljska soba! Ta preprosta, vesela družba! Ti naravni, ljubeznivi ljudje! Nobeden se nima za kaj posebnega. Nihče ni ne posebno izobražen ne posebno častihlepen. Vsi hočejo biti samo dobre volje. Privoščiti si hočejo, ker bo jutri morda posebno naporen ali zamorjen dan. ‘No, to je prava druščina,’ je pomislila Veronika in se nasmehnila, ne da bi bila prav vedela, komu ali čemu. ‘Doslej so bili vedno drugačni ljudje okrog mene. Nekam zahtevni! Ampak med temi sem bolj varna. Ni me strah, da bi lahko kdo kaj rekel, česar ne bi razumela. Niti se ne bojim sama kaj izreči naglas, ker se takoj hrupno zasmejijo, in naj bleknem karkoli!’ »Med takimi štori še niste bili, kaj, Veronika?« je spet prišel tisti glas s konca mize, kakor da je tipal za njeno mislijo. »Kaj?« se je zgrozil Roman. »Vidva se še vikata? … S kom vse se še vikaš, Veronika?« »Tega pa res ne vem,« se je zasmejala Veronika. Roman je vstal in zaklical: »Naj se javijo vsi, ki se še vikajo z Veroniko! Da to pomanjkljivost odpravimo takoj in enkrat za vselej!« Vsi moški so dvignili roko. »Tako se pa ne gremo,« se je zarežal Roman. »Veronika, ti povej. Medtem si utegnila premisliti. Naj si mislijo, pokvarjenci, da se ti bodo vsi slinili!« »Samo s Savom se vikava,« je povedala Veronika. »Ker se ga malo bojim.« »Nič ne vem, da bi bil že koga ogrizel,« se je v smehu branil Savo. »Tako resni ste vedno,« je pojasnjevala Veronika. »In tako tehtno govorite, da mora imeti vsakdo rešpekt pred vami.« Bučen smeh vsega omizja. »Vstani, tehtni kolega,« se je drl Roman, ki je prejkone ves čas eksal brez goljufije. »In vstani tudi ti, duša zveličavna. Tule imata vsak svoj kozarec. Postavita se lepo na sredino, da bomo dobro videli. To bo predstava, boljša ko vsi filmi na televiziji!« je okajeno čenčal Roman in vlekel Veroniko za roko. »No, Savo! Ker imaš fino dekle pred seboj, si boš prej s kačjo slino razkužil usta. Potem pa menda že sam veš, kako in kaj!« Veronika se je ravnala po roki tik pred svojimi očmi. In ko se je nadnjo sklonil njegov obraz, ji je onemelo srce. Temna glava, temni lasje, temna polt! Ja, in tudi Miloševe oči. Od blizu so strmele vanjo in jo vlekle k sebi, v črno globino. Temna roka je kozarec odložila na bližnjo mizico. Potem se ji je temni moški, kdo ve, kako mu je že ime, znova približal, položil ji je desnico na tilnik in jo narahlo potegnil k sebi. Veronika je nagnila glavo in priprla oči.
        Okrog njiju je nastal strahoten hrušč. Vsi so žvižgali, nekaj kričali, ploskali. Tuje ustnice so se nagnile k njenim, spustile so se in se pomudile. Ko je začutila, da je pritisk roke popustil, se je nasmehnila. Nasmehnila se je spominu. ‘Pridite še enkrat, temne oči,’ je vabil njen smehljaj. ‘Čakam vas. Gledam vas in se dam gledati vam. Pridite, ljube oči, temne oči!’ Stopila je na prste in sklenila roki na vratu temnega moškega. Zdaj je ona njegovo glavo potegnila k sebi in ga poljubila na ustnice, dolgo in zadržano. Savo se je zasmejal z očmi. Veronikino glavo je stisnil k svojim širokim prsom in jo podržal, ljubkujoč jo, kakor se ljubkuje otroka. Veronika je ostajala, kjer je bila. Bilo ji je lepo in toplo. Nič se ji ni mudilo od te topline, od te nežnosti, od tega milega privida, ki ji je bil dan tako rekoč povrhu. Nič se ni zmenila za donebesni direndaj, s katerim je omizje pospremilo njeno nepričakovano gesto. »Kaj je zdaj?« je kričal Roman. »Dosti je tega!« »Lepa reč! Bomo zdaj že bežali pred puncami?« »Romeo in Julija, ali kaj?«
        Veronika je dvignila glavo in se kot v sanjah nasmehnila vsem. Potem se je ozrla kvišku, na moškega, ki ga je pravkar poljubila iz lastne želje in pred vso družbo, ne da bi bila pomislila, kaj bodo rekli. »To ti povem: če mi boš še kdaj rekla vi, me boš morala spet tako poljubiti,« ji je rekel Savo. »Le glej, da se boš kmalu zmotila!« Spet so sedeli za mizo, vsak na svojem vnaprej določenem mestu. Veronika se je zasmejala. Ga je res poljubila? Le kaj ji je šinilo v glavo? To si jo bodo zdaj privoščili! »Kdo te je pripeljal sem, a?« je v šali rentačil Roman. »Kaj pa obljuba? Rekla si, da boš nocoj moja, mogoče ne?« Veronika je začutila, da zardeva.
        »Ne bo nič,« je rekel Savo. »Še sedela ne bo več zraven tebe. Kaj bi tudi s takim pijancem, kakor si ti!« ‘Kaj je bilo to?’ je pomislila Veronika. ‘Malo sem se izgubila. Vseeno moram paziti. Pogumno že, drzno pa ne! Kaj bi zdaj radi? Nekdo me kliče, oglasiti se moram.’ Omizje je prepevalo in si nazdravljalo, plesali so, topotali in hripavo vpili vsevprek. Veronika je sedela zraven svojega novega prijatelja. Ko jo je Savo povabil na ples, je šla za njim. Potem jo je vodil v gneči vročih teles in jo molče stiskal k sebi. Veronika je bila srečna ob njem, ker je molčal, ker so bili njegovi gibi zadržani in ker so njegove nepredirne oči brez zahtev počivale na njenem obrazu. Zgodilo se je, da je njegov pogled zdrknil do njenih ustnic, in tedaj se je zganila samo njegova roka, ki jo je držal na istem mestu kakor med poljubom, in si jo lastila s čudno blago vztrajnostjo. »Si utrujena?« je iznenada vprašal Savo. »Sem. Ti ne?« »Malo že.« »Zadušljivo je tu notri,« je rekla Veronika brez strahu, da bi jo Savo lahko narobe razumel. Nekaj ji je reklo, da njene besede jemlje, kakor so bile mišljene in rečene. Pomislila je, da bi se s tem človekom lahko dobro razumela, brez nestrpnosti, brez nezaupanja na eni in drugi strani. Čutila je, da si ne želi, da bi bil večno njen, prav kakor se ona ne bi čutila ne manjvredne ne oškodovane, če bi bila kdaj njegova, brez obveznosti. To spoznanje jo je čudovito pomirilo in razveselilo. Zadihala je, in ko je Savo rekel: »Bi šla?«, je samo pokimala. »Saj se nama ni treba poslavljati?« »Ne.« Izmuznila sta se. Ko sta zunaj obstala na svežem zraku, sta ostrmela nad blagodejno nočjo. Težko je bilo verjeti, da sta tako dolgo zdržala v zakajenem, s hlapi vseh vrst prepojenem gostinskem prostoru. »Salon!« se je posmejala Veronika. »Ja, nekam tesen je bil.« Malce negotovo sta se zadržala pod kostanjem. »Greva peš ali naj te peljem?« je vprašal Savo. »Kakor hočeš,« je rekla Veronika. »Reci, kakor hočete,« se je pošalil Savo. »Tu sem,« je rekla Veronika, in že jo je stiskal k sebi, kakor da se hoče strniti z njenim toplim dihom, z vonjem njenih las, z njenimi vročimi, nemirnimi ustnicami. »Greva lahko k tebi?« je šepnil. ‘Tako je to?’ si je rekla Veronika. ‘Res se je treba naučiti, a nisem vedela, da je tako lahko!’ »Lahko,« je odvrnila s smehom v šepetu. ‘Kam se nama mudi?’ je pomislila takoj po tistem. ‘Kakšen avto! Drsi ko ladja … A kako je mogoče, da gre vse tako hitro?’ »Ključ imaš?« je tiho vprašal. »V torbici,« je dahnila Veronika. ‘Ključ. V torbici. Ni bilo to že izrečeno? Ali pa je bila samo želja? Kako dobro je, če imaš ključ v torbici. In če nisi v skrbeh za svojo ljubezen!’ Stopala je za korakom, ki se je vzpenjal potihem, a brez bojazni in slabe vesti. ‘To mi je tako všeč na njem,’ se je tiho smejala, ‘da ni divji in nestrpen. Ne bo mi lomil kosti, ne paral obleke … Le kje sem to gledala? Kakšna srhljivka je morala biti …’



Nazaj na 12. poglavje    Kazalo   Naprej na 14. poglavje  


Stran je pripravil Primož Jakopin, jo postavil 29. decembra 2001 in jo nazadnje spremenil 1. februarja 2009.

Naslov: http://www.jakopin.net/gitica/dela/gj_slovo_13p.html       Obiskov