Nazaj na 11. poglavje    Kazalo   Naprej na 13. poglavje  

Gitica Jakopin

Slovo od deklištva

DVANAJSTO POGLAVJE

        »Povej, kako je z Veroniko.« »Zdravniki nič ne rečejo, saj jih poznaš … Ampak meni se zdi, da je že boljša.« »Je nesrečna … tam notri?« »Ne … Vsaj ne preveč. Terapija je obsežna. Zajema tudi zaposlitve, ki sproščajo in obenem preprečujejo zatapljanje vase.« »Kako zavito govoriš, kdo bi te razumel! Se pravi, da jim porinejo kakšno ročno delo, ali kaj?« »Ponovila sem ti, kar so oni povedali meni.« »Jih res tresejo s šoki?« »Od kod naj jaz to vem?« je živčno vprašala Martina. »Nisi mogla vprašat njo?« »Si nora? Kako naj jo grem vprašat kaj takega? Sicer pa ne govori rada o svojem zdravljenju. Pravi, da je grozno.« »No, vidiš!« »Ne, drugače grozno … Ona misli, da ji je grozno pri srcu.« »Ja, kaj pa je potem sploh rekla oprijemljivega?« »Ne veliko. Misliš, da so tam vsak dan obiski?« »Kolikokrat si pa že bila?« »Vsako nedeljo grem.« »Gre lahko, kdor hoče?« ‘Da bi šla ti zijala prodajat in mučit Veroniko? Misli si!’ je pri sebi negodovala Martina.
        »Ne, ne. Samo s pismenim dovoljenjem, ki ga izda sobni zdravnik po predhodnem pogovoru s prosilcem,« je odgovorila. »Tako strogi so tam notri?« »Sama premisli. Obiski bolnika v resnici samo motijo in utrujajo. Tam pa sploh! Vsaka beseda, že kretnja je lahko povod za … dodatne težave,« je rekla Martina. »Lahko boš še ti napisala kakšen poljudni priročnik za zdravljenje zmešanih, toliko prakse si boš pridobila, kaj?« »Ali pa kartoteko pri njih.« »Prava reč, ko največji norci mirno hodijo okoli!« »Drugi ljudje me ne zanimajo,« je pribila Martina in Mojci obrnila hrbet. A že na hodniku je trčila v Mileno. Hotela ji je uiti, a se ji ni posrečilo. »Počakaj, Martina, kam dirjaš?« »Oprosti, res se mi malo mudi.« »Pet sekund, da mi poveš, kako je z Veroniko! Vsi govorijo o njej, ampak nobeden ne ve nič konkretnega, samo ugibajo!« »Kar dobro ji gre.« »Kaj se to pravi?« »Lej jo, Milena! O, Martina, kod se pa ti skrivaš? Sploh te ni več na spregled! … Kaj se pogovarjata?« »Ah, nič posebnega. Milena sprašuje, kako je z Veroniko.« »Še meni povej, to je tako zanimivo!« »Ni kaj praviti. Izgubila je duševno ravnotežje in tam ji ga zdaj počasi vračajo.« »Zaradi Miloša, ne?« »Ni tako preprosto. Če bi bilo samo to, bi bila ti več tam kot pa zunaj! … Ne, Veronika je preobčutljiva. Ne vem prav, kako je odraščala, najbrž v neugodnih razmerah. Drži se nekakšnih strogih staromodnih načel. Pa preutrujenost zaradi študija, ne hrani se redno in, res, tudi malo razočaranja. Preresno jemlje vse skupaj.« »Bo še dolgo notri?« »Po mojem ne.« »Pogovarja se pa lahko? Mislim, normalno, kakor zdaj me ali pa vsaj približno tako?« »Kako pa? Samo utrudi se in potem je treba oditi.« »Jaz bi jo tako rada videla! Se ji že na obrazu pozna, da je zmešana?« »Pazi malo na jezik, in pred svojim pragom pometaj! … Ne moreš k njej.« »Jo pa vsaj pozdravi. Lepo! Boš?« »Bom.« »Martina!« »Kaj je, Sonja? Mudi se mi na predavanje!« »Kaj je z Veroniko, brž povej!« »Nič takega, da bi morala še ti zavrteti jezik.« »Ne bodi tak sršen, no! … Je res, da je Miloš niti enkrat ni šel obiskat?« »Kaj to tebi mar!« »Baje se je tam že zatreskala v nekega zdravnika.« »Eva, te ni sram?!« »Je še dolgo ne mislijo izpustiti?« »Nekdo je rekel, da se tudi tebi že meša, ker se preveč mešaš v to Veronikino zmešanost!« »Čista resnica, naj še kdo drug kaj migne zanjo!« »Kam, Martina?« »Pa ne, da greš tja?!« »Če hočeš, te jaz peljem. Bimbo mi je pustil svojega hrošča, ker so se s Frenkovim beemvejem odpeljali na morje.« »Hvala, ni treba.« »Pa ne, no!« »Reci ji, naj se drži! Da ji vse tiščimo pesti!«
        Martina je stopila iz bloka. Ozrla se je čez ramo. Nič čudnega ne bi bilo, če bi dobila preganjavico. Kakor hijene so, in vendar ima velikokrat občutek, da ji vsi, ki sprašujejo za Veroniko, v resnici hočejo dobro in iskreno želijo, da bi čimprej ozdravela. Zunaj, a ne blizu vhoda, je že čakal sivi fičko, potrpežljiv, dobrovoljen žužek. ‘To je res večni avto, kakor pravijo poznavalci,’ je ljubeče pomislila. Zanjo je bil tudi del Mirota, ki je zadnje čase postal nadvse ljub, a tudi nepogrešljiv del njenega življenja. Večkrat si je morala priznati, da doslej sploh ni vedela, kaj vse skriva v sebi. Ponosno si je rekla, da ima fanta, ki zna biti tudi dragocen prijatelj in zaveznik. V dobrem in hudem; res, predvsem v hudem. In ko to mine, se bosta še veliko skupaj smejala, to je Martina dobro vedela. Miro tokrat ni bil športno sproščen, kot ponavadi, bil je v svoji gala izvedbi, kakor se je sam pošalil. Obleka, ki je na soncu svilnato zasijala, bel robček, fina kravata, zloščeni modni čevlji. Ko je sedla in je avto zdrknil po asfaltu, se mu je morala nasmehniti. »Ko svat si danes.« »Ženin bi bil, če bi si ti dala dopovedati.« »Ne šali se tako, vendar veš, kam greva!« »Ne vem, zakaj vedno to mešaš,« je govoril Miro in obenem pazil na promet. »Veronika je eno, midva sva pa drugo. Na primer. Jutri se vzameva, pojutrišnjem se preseliš k meni, iz moje dvorane, kot bi mignil, narediva stanovanje, in vse bo šlo veliko laže. Ob nedeljah imava odhod na ta obisk lahko kar od doma, in to niso mačje solze, ker se bo bencin menda še podražil.« Miro se je zasmejal in se obrnil k Martini. »Saj veš, da tega zadnjega nisem resno mislil … Ja, kaj pa je?« Martini so solze tekle po licih. Gledala je predse, obraz je imela skremžen, solze so padale na gostó. Miro je zapeljal za kraj in ustavil. Naslonil se je nazaj in z dlanjo udaril po volanu, da se je Martina stresla. Z razkačenim, odsekanim glasom je rekel: »Tega ne bom pustil!« »Seveda ne!« se je skozi solze nasmehnila Martina. »Ti se lahko hecaš, ampak jaz mislim prekleto resno!« je rekel. »Tako to enostavno ne gre več naprej! V soboto te bom zvlekel pred matičarja, tudi če bi te moral zvezati, z magistrata na vlak, od tam pa na ladjo!« »Koliko imaš pa v banki?« je vprašala Martina. »Tudi z malo denarja obrneš vraga in pol.« »In pravi trenutek za to bi bil zdajle?« »Zate ni nikoli pravi trenutek! To, kar počneš, pa že nima nobenega smisla več, niti ni nobenega haska od tega!« »Ne?« »Veronika je v najboljši možni oskrbi. Zdravniki bodo zanjo naredili vse, kar se da. Tebe je prav malo treba zraven!« »Miro, sam veš: Veronika je nesrečna, zato se ji ne izboljša stanje. Zdravljenje se ne obnese, ker ne sodeluje ona. Vzporedno se sama spodkopava. Ne more se umiriti.« »Ti jo pa boš umirila? Podcenjuješ se ravno ne!« »Jaz sem njena brv,« je povedala Martina. »Kdo je pa moja?« »Njena brv do upanja. Name se zanaša, od obiska do obiska, da ji bom prinesla kakšno sporočilo od Miloša. Da ji bom, v najboljšem primeru, pripeljala njega samega.« »V kaj se spuščaš, Martina!« »To je dejstvo. Pri tem nihče ne more spremeniti ničesar, še najmanj ona sama … ali pa midva.« »Zakaj pa tega ne bi razčistile enkrat za vselej? Ko vendar dobro veš, kako je s tem v resnici!«
        »Namreč?« »Da bi si že zdavnaj opomogla, če bi le sama hotela! Da ji sploh ne bi bilo treba tako daleč zabresti, če bi izvolila odpreti oči!«
        »Miro, tako govoriš, ker premalo veš, ker nisi sredi vsega tega, jaz pa sem! Gledam jo. Poslušam jo. Vidim ji v glavo in srce. Razumem jo!« »Klobuk dol!« je rekel Miro in znova speljal. »Dosti je,« ga je dalje prepričevala Martina, »da ji pogledaš v motne, zbegane oči, da te ošine njen izgubljeni pogled. In boš mislil samo še na to, kako bi se ji kaj dalo pomagati! Zdravljenje ne more opraviti vsega, važen je sam zdravljeni, sam mora priti do spoznanja, da se je za vsako ceno treba utrditi, da mora postati železen, da se mora sprijazniti z vsem, kar je bilo, in vzeti nase vse, kar bo še prišlo.« »Ah, Martina …« je vzdihnil Miro. »Vem, da ni pametno, a najbrž te imam zaradi tega še bolj rad. Strinjam se pa ne, da veš!« »Kaj bi pa ti storil?« »Martina, danes še greš. Poskusi ji kaj dopovedati, če ne, ji pa piši. Ja, to je ideja!« se je navdušil Miro, in Martina je tiho pomislila, koliko bližnjic znajo najti moški in kako mimogrede vse poenostavijo, da se jim izidejo predvsem vsi njihovi računi! Obenem je tudi vedela, da ne misli slabo; da hoče dobro ne le sebi, temveč tudi njej. Miro je pa že mislil, da se strinja z njim, in je nadaljeval: »sem ne moreš več hoditi. Sama veš, da to slabo vpliva nate. Ko bi se videla! Trzaš, da je groza!« »Veronike zdaj ne morem pustiti, kakšen človek bi pa bila? … Miro, se bova še doma pogovorila naprej, bova že našla za oba sprejemljiv izhod, ampak zdaj sva prispela. Poglej, vsi so že zbrani!« »Kdo, vsi?« »Teta Anica, stric Lojze in Rozi.« »Ti jih vse poznaš?« »Kaj jih ne bi!« »To bo show!« »Do glavne ceste se bomo nazaj grede vrnili skupaj. Počakaj me kje tam.« »Jih bova morala peljati? V fička ne grejo!« »Ne, ne.« »Kako dolgo pa boš, približno?« »Kakšne pol ure.« »Prav …«
        Nasmehnil se ji je: »Potem bova šla pa na sladoled, veš.« Martina ga je komaj še slišala. Pokimala je in trudoma stopala iz avta. Peta se ji je zataknila v gumijast predpražnik spredaj v avtu, in ko se je skušala osvoboditi, se je še bolj zapletla. Miro je sed l kot pribit na svojem mestu in se mrščil. Ni se hotel pokazati Veronikini žlahti, da Martine ne bi spravljali v zadrego z radovednimi vprašanji. In tudi sicer kaj se njega tičejo ti ljudje? Dosti je, da ima Martina kar naprej opraviti z njimi! Ona pa je stopila h gručici. »Dober dan,« je rekla. »Še ni čas?« »Dober dan,« je prijazno odgovorila teta Anica, stric Lojze pa je samo nezaupljivo in poklapano prikimal. Njegov obraz je Martini govoril, v lepem zosu smo vsi skupaj, najbolj pa reva Veronika! Rozi se je držala ob strani, kakor da pravzaprav ni za mednje. Teta Rozi je bila povsod obtesano vitka, odločna starejša gospa. Bila je po svoje, gladko elegantna in lično sfrizirana, čez roko je imela krasno torbico iz pravega usnja z znakom izdelovalke spredaj, in naličena je bila z močnimi barvami. Njeni lasje so bili pobarvani vranje črno in so se brez upa na zmago tepli z njeno zariplo poltjo. »Sama ne vem,« je začela teta Anica, »zakaj se vedno tukaj ustavimo, preden gremo noter! Je pa tudi res,« je sama nadaljevala, ker so drugi stali, kakor da ne mislijo odpreti ust, »da je od avtobusa do sem nekaj hoje, pa se človek segreje. Zato je čisto pametno, da zunaj še malo zajamemo sapo.« Martina je prvič spoznala, kako ves čas vsi uporabljajo besede tam, tja, zunaj, noter, notri. Nedolžne, vsakdanje besede s tem dobijo nekam zlovešč pomen in so izraz njihovega notranjega in zunanjega sprenevedanja, a tudi tesnobe spričo dejstva, da je nekdo izmed njih na kraju, ki so ga v šali imenovali kar Polje, ko so govorili, ti si za v Polje , čeprav ni nikoli nihče niti pomislil, da bi to lahko postalo resnica, da bi se v Polju lahko znašel tudi kateri od njih.
        Zganila se je, kakor da misli svojo četico zdaj odpeljati naprej, a niti v sebi ni hotela reči, noter. »Po pravici povem,« je teta Anica končala svojo misel, ko so se res premaknili, »da se sama malo bojim iti tja noter.« Pogledala je Martino in dodala: »Vi ne?« Martina resnično ni vedela, kaj naj odgovori. Prisilila se je, da je sama sebi postavila to vprašanje. Ja, res je. Tudi ona se malo boji iti tja noter, kakor je rekla teta Anica. Odločno je stopila na čelo in mimogrede pozdravila še teto Rozi, ki se ji je že na prvi pogled zazdela neprijetna. Zdaj jo je prvič videla in teta Rozi je zdaj prvikrat prišla na obisk k Veroniki. Toda teta in stric sta Martini že pravila o njej, tako da jo je že malo poznala. Da ni simpatična Veronikinim obiskovalcem, se Martini ni zdelo tako važno kakor njena slutnja, da bi Veroniki v njenem sedanjem položaju utegnila postati nevarna. Tudi teta Rozi je s svoje plati Martino naglo premerila od glave do nog. Martina je na sebi dobro čutila ta stvarni, hladno ocenjujoči pogled in ga je ravnodušno zdržala. Še več, prav obrnila se je k njej in ji vračala milo za drago, obenem pa je bila vesela, da se je ravno tokrat tudi ona, ne le Miro, kakor da sta se dogovorila, potrudila za svojo zunanjost. Obojestransko merjenje moči je trajalo le nekaj sekund in Martina izida zase ni mogla razbrati, ker ji je teta Rozi že obrnila hrbet. Vendar je imela občutek, da se ni preslabo odrezala. In da se ji bo najbrž posrečilo krotiti in usmerjati vso to neusklajeno gmoto, ki se odpravlja ogrožat Veronikino krhko, še niti ne povsem vrnjeno ravnotežje. Počasi so drug za drugim prestopili prag prostora za obiske, nad katerim je pisalo Dnevna soba.
        Ta dnevna soba je bila že precej polna. Za mizami, razporejenimi kakor v boljši gostinski sobi na podeželju, so sedeli bolniki in njihovi domači ali prijatelji. Nekateri obiskovanci so imeli na prtiču ali belem papirju pred seboj kose ocvrtega ali pečenega piščanca, visok bel kruh iz pečic starih štedilnikov na drva, doma pripravljeno pecivo vseh vrst v brezhibnih rezinah in umito, odcejeno in sijoče zbrisano sadje. Toda jedli niso. Prestavljali so kose, z negotovimi prsti brkljali med vabljivo ponujenimi priboljški in šušteli s papirjem ali zvijali vogal prtiča. Čeprav so jim domači vztrajno prigovarjali, je malokateri kaj zanesel v usta. Če je le prišlo do tega, pa grižljaj ni hotel dol, premikal se je po ustih kakor živa stvar, obtičal je in se znova začel obračati, pri čemer je v bolniku zbujal neznosno posiljenost, v njegovih obiskovalcih pa občutek nelagodnosti in sramu. Govorilo se je v tem prostoru malo, in ne glasno. Le vmes se je nepričakovano, zastrašujoče, s predirnim odmevom razlegel kakšen glas, ki ga je kdove kaj vrglo iz tirov prikrivanja, utiševanja, hotene in neprepričljive umirjenosti. Veronika je sedela za mizico v kotu. S hrbtom je bila naslonjena na leseni opaž, nazaj nagnjena glava ji je počivala na tej temni oblogi in roke so po prtu risale svoje vzorce, ki se niso uklanjali znanim oblikam in zaporedjem. Ni jih opazila, ko so se približali njeni mizi. Teta Anica je pogledala Martino, kakor da bi od nje rada potrditev za tisto, kar namerava. Potem je z drhtečimi ustnicami poklicala: »Veronika!« Veronika je dvignila glavo. Kakor da vse izvaja po vnaprej pripravljenem in dobro premišljenem načrtu, se je obrnila za glasom in začela vstajati. To se je odvijalo tekoče, samo za odtenek prepočasi. In vendar so njeni obiskovalci, ki so bili pozorni na sleherno podrobnost v teh gibih, vsi opazili, da so ti gibi togi, nasekani, kakor da se mehanizem, ki jih poganja, rahlo upira in zatika. Trajalo je dolgo, čeprav si je Martina s pametjo zatrjevala, da je bil to samo trenutek, eden od tistih, ki jih je treba pretrpeti, da minejo in naredijo prostor naslednjim, srečnejšim. Veronika se je nasmehnila. Bilo je, kakor da jih je s svojim nasmehom prestrašila, saj ga ni nihče pričakoval. In po nekakšni nepričakovani, umni zaroti volje in naključja je vsa oživela: s prenagljenim zasukom je stopila naprej in jih pozdravila, vsem po vrsti je dala roko in hitela premikat stole, da bi vsi sedeli udobno in se videli med seboj, a da bi jih obenem tudi ona lahko videla in se z vsemi pogovarjala. Posedli so, eden v hujši zadregi kakor drug. Ta telesna in duševna nesproščenost jim je zapečatila usta in zarisala rdečico na obraz. Nobeden Veronike ni hotel prvi naravnost pogledati, da bi se v hipu sam prepričal o njenem resničnem stanju. Nobeden se ni hotel prvi oglasiti k besedi. »Zdaj sem že veliko boljša,« je z nenaravno visokim, nekam odbojnim glasom povedala Veronika. Morali so jo pogledati. »Res je,« se je hvaležno odzvala teta Anica, »to se ti vidi že na prvi pogled.« Martina je pomislila, na teto se človek lahko zanese, vedno bo storila tisto, kar je treba, če je še tako težko, in storila tako, da vsem pri tej priči vsaj malo odleže. Stric Lojze je z okroglo pristriženimi trdimi nohti svoje suhe roke zabobnal po mizi. Teta Rozi je zamišljeno in nezaupljivo motrila Veroniko, ki jih je zapovrstjo odkrito ogledovala, samo Martino je pustila ob strani, kakor da ima ona posebno mesto in bo na vrsti pozneje in drugače. Martino je zazeblo. Zaradi Miloša! Veronika upa, da se bo z njo lahko pogovorila med štirimi očmi, o Milošu! Tedaj je morala Veronika na sebi začutiti neprizadeti, predirni pogled tete Rozi, ker se je z vsem telesom obrnila k njej in rekla: »Kakšna se zdim pa tebi, teta Rozi?« Martina se je zgrozila. Veronika je res v razmeroma dobrem stanju, samo kako se upa tako izpostavljati? Rekla si je, to se ne more dobro končati, preveč jih je na kupu in preveč različni so med seboj, tega Veronika ne bo prenesla!
        »Ja, kakšna?« je zabasirala teta Rozi, da se je Martina kar ustrašila njenega moškega, ali tako zakajenega ali tako zapitega glasu. Veronika pa ga je bila očitno vajena, ker se ni niti zdrznila. Njen na videz mirni, na vse pripravljeni smehljaj je čakal na važno mnenje tete Rozi. »Kakršna si bila od nekdaj,« je po secirnem pregledu Veronike končno povedala teta Rozi, »malo sfantazirana, drugače pa dušica.« Veronika se je zasmejala. Pogledala je naokoli in rekla: »Teta Rozi ne misli slabo. Drugi tega mogoče ne veste, jaz pa vem, da me je zdajle pohvalila.« Martina si ni mogla pomagati. Prijelo jo je, da bi ugovarjala teti Rozi, čeprav je slutila, da bi bilo veliko bolje, ko bi molčala. Oglasila se je in obenem sama strahoma ugotavljala, da ji je v glasu zadrhtel počen ton in da bo s svojim posegom morda ona zdaj bolj vznemirila Veroniko, kakor jo je teta Rozi pravkar s svojim stvarnim komentarjem. »Kako to mislite, sfantazirana?« Teta Rozi je zapičile svoje majhne, ostre okrogle oči v Martino, kakor da jo prvič vidi, in povedala: »Tako. Veronika ne razmišlja stvarno, življenjsko, ampak ljudem in stvarem brez potrebe vedno kaj dodaja iz svoje glave, in potem nastane takšna zmešnjava, da je živ vrag ne razčisti več, najmanj pa ona sama. Tako, ja!«
        Odmahnila je z roko in dodala: »Sicer pa, le kaj se vi razburjate? Če ne veste, kaj sem mislila, pač ne poznate Veronike.« Neizprosni bas je končno utihnil. Veroniki so tako sijale oči! Njen nasmeh je bil skoraj hudomušen. Toda lica so ji med odgovarjanjem tete Rozi močno zardela. Vsa je žarela, tako na zunaj kakor od znotraj. Martina je hotela nekaj reči, a se je že spet razlegel globoki glas tete Rozi. »Kdaj te mislijo pa spustiti ven?« je z očmi zavrtala v Veroniko. Drugi za mizo so si vroče zaželeli, da bi lahko pobegnili, skozi odprto okno ali magari skozi zid, a vsekakor tako, da ne bi nihče opazil. »Tudi mene najbolj zanima to,« je veselo odvrnila Veronika. Ozrla se je k teti in stricu in govorila naprej, kakor da odgovarja njima: »Vsak dan sprašujem, pa me samo tolažijo. ‘Kmalu!’ pravijo. Ali pa: ‘Ti je pri nas tako hudo, da kar naprej sprašuješ? Boš že šla, ko te pocajtamo!’« Veronika se je nakremžila, kot da ji gre na jok. »Kmalu te bodo dali domov, boš videla, Veronika,« je rekla teta Anica. »Meni se zdiš že čisto taka, kot si bila prej, preden …« Teta Anica se je ugriznila v jezik in ni končala svoje misli. »Ne, Lojze?« je še rekla, kakor da ga mora razorožiti, da se ne bo zakadil vanjo, ker vedno reče kakšno oslarijo, čeprav je dobrega srca - kakor ji je neštetokrat očital. Stric je poskočil. Sploh ni pričakoval, da bo šla Anica, ta neroda, še njega mešat v te strašne zadeve! Saj je, da bi človek iz kože skočil, tudi če se mu še nič ne meša! Kakšna punca, tako brihtna, tako čedna, pa ti jo zruši taka baraba, takle pritepenec! Prekleti svet! »Ja, seveda,« je izjecljal. »Sem že zadnjič rekel, ko sva z Anico prišla domov nič se ne bi čudil, če v nedeljo ne bova več šla k Veroniki, ker je ne bo več tam! … Ne, barabón, da sem ti to rekel?« Stric je v zadregi teto ogovoril z ljubečim vzdevkom, ki ga je drugače uporabljal samo v njuni kuhinji in pred najintimnejšimi pričami. Z roko si je počesal tisti edini pramen las, ki si ga je metal na drugo stran glave in za katerega se mu je v kritičnih trenutkih zazdelo, da mu pada dol, a si ga je v resnici vselej sesul kar sam. V duhu se je preklel od glave do nog. Kaj je pa zdaj naredil on? Prejle je Anica njega vtikala zraven, ko je ni čisto nič prosil, zdaj je pa sam ponovil njeno neumnost. O, madona, madona! Kaj bi dal, da bi bil zdajle ta hip lahko doma! Ampak sem ga že ne bo več dobila. Še vselej, kadar se je znašel v nemogočem položaju, se je imel za to zahvaliti samo njej. Ženske, da bi jih vrag! Te pretentajo, če jih še tako dobro poznaš in si se trdno odločen izmuzniti! Teta Anica je morala vedeti, kaj se mu je odvrtelo v glavi, ker ga je z nebogljenim očitkom v očeh samo pogledala in pokimala. Stric je hotel popraviti svojo napako in se je z vratolomnim pogumom še enkrat zagnal: »Kaj pa pravijo zdravniki? Mislim reči, so zadovoljni z zdravljenjem … ali kako bi rekel … z izboljšanjem?« Stric je ves nesrečen obmolknil in obsed l na svojem stolu docela vase zdruznjen, tako da mu je glava komaj še gledala čez rob mize. »O, me pohvalijo,« je odvrnila Veronika in oči so ji vedno bolj sijale. ‘Vse je opazila!’ je pomislila Martina. ‘Pomagati mu hoče! … Joj, to je pregrozno! Vsi smo bolj nori od Veronike. Ona, ki je tako rahla, mora prenašati in krotiti nas! Kaj naj naredim? Kako naj nje spravim ven in se tudi sama izmaknem njenemu spraševanju po Milošu?’ »Ná,« je v to ozračje ko strela z jasnega že drugič udarila teta Rozi, »napolitanke sem ti prinesla, se boš malo posladkala!« Teta Rozi je položila na mizo, kar nekam, škatlo v belem svilenem papirju. Potem je s treskom zaprla torbico, naslonila se je nazaj in prekrižala roke, kot da je zdaj vse opravljeno. Ona je storila svojo dolžnost, naj še drugi odpravijo svojo, pa čimprej ven od tod. Veronika je škatlo takoj potegnila k sebi in položila roko nanjo. »Hvala lepa, teta Rozi,« je rekla, »kako prijazno od tebe, da si mi jih prinesla, vedno sem jih rada hrustala, ko jih je teta Anica prinesla iz konzuma. Delila jih bom s kolegicami, če nimaš nič proti. Zdaj se jih skoraj malo bojim, veš, ker sem se tukaj že grozno zredila. Poglejte me, kakšna sem!« Veronika je vstala in se pogladila po bokih, kjer je bolniška halja visela na njej kakor na obešalniku. Martina se je prestrašila. V Veronikinem glasu je bil spet tisti zbegani, otroško nebogljeni ton. Veronika je še vedno stala. Pogledala je po sebi navzdol in rekla: »Ni res? Kar viseti je začelo z mene. Ne vem, zakaj me tako silijo jesti, pa same sladkarije!« Veronika, ki je tako tarnala in se jim razkazovala, je bila skoraj prosojna. Lica, ki so jih zdaj pokrivale podolžne rdeče lise, so bila upadla. Oči velike, temne. Pod očmi še temnejši polkrogi. Tedaj je sedla in pobesila glavo. Vsi so prišli, a ni čakala njih. Čakala je samo njega. Njega, ki ga ni in ga nikoli več ne bo, ki ga ne bo nikdar več videla. »Martina,« je rekla. »Kaj je, Veronika?« ‘Tega ne zdržim!’ je pomislila Martina. ‘To je mrcvarjenje! Prav si imel, Miro, zdaj gre že zame! Umakniti se bom morala, prehudo je postalo. To je kakor zmaj, ki ima vedno več žrel, in zdaj jih odpira, da bo pogoltnil mene!’ »Martina,« je krotko ponovila Veronika. Martina je odrinila stole in se približala Veroniki. Potegnila jo je na klop pod oknom in jo objela. Objela jo je, da bi skupaj našle oporo v sebi in druga v drugi. »Ja, Veronika?« Veronika je drhtela ko živalca v zadnjih zdihljajih. »Nekaj sem te hotela vprašati,« je šepnila. »Ja, ja!« »Mi nisi nič prinesla?« »Pismo? Še ne.« »Misliš, da drugič pa boš?« »O, bom.« Veroniki je drgetal obraz. Sleherni delček je izgubljal oblast nad seboj, a celoto kakor da je zajel potres. »Ga nisi nič videla?« »Nisem.« »Si se ga nalašč izogibala?« »Ne.« »Kako pa potem?« »Najbrž je kam odšel. Ga ni.« Veronika si je pokrila obraz in zaihtela. Martina se je ozrla k teti Anici. In teta Anica, ki ji ni še nikoli nihče rekel, da je bistra, jo je takoj razumela. Strica je zgrabila za roko in ga za seboj potegnila ven. Teta Rozi je obsedela kakor sama svoj spomenik. Martina je držala Veroniko in jo božala z láhko roko. Toda Veroniko je stresalo čedalje huje. Martina je začutila, da postajajo drugi bolniki in njihovi obiskovalci že pozorni nanjo. Tedaj se je že vrnila teta Anica, ki je pripeljala sestro. »No, Veronika, pa pojdiva,« je rekla sestra in Veroniko previdno, a odločno dvignila s klopi. Trdno jo je prijela okrog ramen in jo odpeljala.
        »Saj ni nič hudega,« je rekla teta Anica Veroniki v hrbet, »samo malo še! In ne smeš biti več žalostna, ker se res ne splača!« »Treba se ji je cmeriti zaradi takega tipa!« je zagodla teta Rozi in se tudi odpravila k vratom. »Na svidenje, Veronika,« je tiho rekla Martina, čeprav je Veronika ni mogla več slišati. ‘Na svidenje, Veronika.’ Nesrečno so se vse tri zrinile na hodnik in odtavale ven. Na prosto. Na zrak. Kjer sije sonce in piha veter.
        Zunaj je stal stric Lojze. »Jaz grem, tu ni več kaj!« je rekla teta Rozi. »Zbogom!« Naglo je naredila tistih nekaj korakov do temnega, širokega, v bližini parkiranega avtomobila. S spretnim gibom ga je odklenila in sedla, samo vrata so se še zaloputnila in pesek se je v hreščečem curku vsul za gumami, ki so goltale tla.
        Martina in teta s stricem so gledali za njo, dokler ni avto izginil njihovim očem. »Joj,« je zajamral stric, »slabo je z njo! Mislil sem, da je boljše!« Obrnil se je k Martini in se je prijel. »Kaj mislite pa vi, gospodična Martina? Midva z Anico skoraj nimava več upanja, da bi se ji še lahko izboljšalo!« »Jaz pa sem prepričana, da se bo,« je z ubitim glasom odvrnila Martina. Stric in teta sta jo gledala, kot da je od nje odvisno, ali bo Veronika ozdravela ali ne, kakor da od nje pričakujeta pozitiven izid te grozne šlamastike, kakor je rekel stric. S tem revnim, tako ničevim upanjem sta visela na njenih ustnicah in od nje zahtevala tisto nemogoče. Stric Lojze se je nato še enkrat ozrl v smer, kamor je izginila Rozi s svojim avtom, in zarentačil: »Ampak tale je nesramna! Si to videla, Anica?« Potem se je obrnil k Martini: »Ko kakšna grofica se usede in odpelje, češ pišite me v uh, sami berači! Kaj pa misli, da je? Veste, če bi jaz zadel na loteriji, ker redno igram, bi si tudi kupil avto, ampak bi se malo drugače obnašal! Vse bi povabil v avto in bi peljal, kamor bi hoteli!« Posmejal se je in zaupno dodal: »Ampak, veste, kdor je dober, nima nič, zato tudi ne more nikomur nič dati. Jaz bi bil kavalir, a kaj, ko imajo barabe same vse na svetu!« »Molči, no, Lojze,« si je upala reči teta Anica. »Zdaj je čisto vseeno, kaj kdo ima, pa da se je Rozi tako odpeljala. Gre za Veroniko.« »Seveda! Saj o tem ravno govorim!« je planil stric. »Ali si čudna, Anica, zmeraj mi skačeš v besedo! … Ravno to pravim! Če ne bi bilo toliko podlih in pokvarjenih ljudi, Veronika danes ne bi bila tam, kjer je! Ne, gospodična Martina?« »Mogoče res ne,« je s suhimi ustnicami odvrnila Martina.
        »Kar pojdimo,« je nato trudoma nadaljevala, ker je čutila, da ji klecajo kolena. »Za cesto me čaka fant, z avtom. Če vas smem povabiti …« »Ne, hvala vam,« je rekel stric Lojze. »Lepo od vas, tega vam ne bova pozabila, a če ne boste zamerili, midva greva rada malo peš. Po gozdu. Tako se človek najbolj raztrese. Ne, Anica?« je obrnjen k teti spravljivo končal stric. »Ja,« mu je pritegnila teta, »midva morava malo hoditi … Pa še enkrat najlepša hvala.« Pomolčala je in dodala: »Za vse. Dober človek ste, Martina, srečo boste imeli. Midva vam jo iz srca želiva.« Odšla sta, tako neenak par, teta kakor gora, stric ves drobcen in okreten … Martina je gledala za njima, dokler se ji ni zameglil pogled. Potem je z naglimi koraki, toliko da ni tekla, planila naprej po drevoredu, ob nasadih cvetja in zelenjave, za kanalom, ki je namakal vso to bujno rast, tja do velikih, strašnih vrat in brž na pot, ki je že zunaj, ki je že varna, po kateri se že mirno hodi … »Martina!« Miro je odprl vratca in ji hotel pomagati na sedež zraven sebe. Toda Martina ga je brez besede odrinila, zadaj se je spustila na vso površino, glavo je zarila v oblazinjeno zavetje in zajokala. Miro je skočil v avto, zaloputnil vratca in burno odpeljal. »Ne joči tako grozno, Martina!« »Slišiš, Martina?!« »Kako naj vozim, če boš tako tulila?« »Še zaletela se bova, boš videla!«



Nazaj na 11. poglavje    Kazalo   Naprej na 13. poglavje  


Stran je pripravil Primož Jakopin, jo postavil 29. decembra 2001 in jo nazadnje spremenil 1. februarja 2009.

Naslov: http://www.jakopin.net/gitica/dela/gj_slovo_12p.html       Obiskov