Gitica Jakopin

Slovo od deklištva

ENAJSTO POGLAVJE
        »Še plašč vzemiva, Veronika,« je rekla Martina. Veronika je sedela na postelji. Bila je oblečena in obuta, na videz pripravljena na odhod, toda v črti njenega hrbta, v nagibu njene glave in v mrtvilu njenih v naročje spuščenih rok je bila popolna nepremičnost. Sedela je, ne da bi se kaj zganila. Ne da bi slišno ali vsaj opazno dihnila. Ne da bi za hipec obrnila oči. Celo njeni lasje niso bili videti živi. Na glavi so ji ležali pusti in motni kakor cenena lasulja. »Še plašč bova vzeli,« je ponovila Martina, ko ni Veronika z ničimer pokazala, da je sploh slišala njene besede. Toda Veronika se niti zdaj ni odzvala. »Greva, Veronika,« je glasneje rekla Martina in se hotela približati postelji. Veronika je medlo dvignila pogled in takoj spet pobesila oči. Pobrala se je in stojé obždela pri postelji, enako nepremična, toga in neživa kakor prej v sedečem položaju. »Daj mi roko,« je glasno rekla Martina.
        Veronika se ni nič branila, ko jo je Martina prijela za roko. Pustila se je odvesti iz sobe. Plašč in torbico ji je nesla Martina. Medtem ko je Martina zaklepala vrata, se je Veronika naslonila na podboj, glavo je spustila nazaj, na hladni beli zid, in zaprla oči. »Samo malo še, Veronika,« je rekla Martina. In sta odtavali naprej, po hodniku, po stopnicah, korak za korakom. Noga se je slepo spustila in trčila v trda tla, potem ograja, roke se oprime, zdrsne po njej, obvisi. Vse nagonsko potegnjeno iz globine podzavesti. Pred vhodom je čakal siv fičko. Opran in zglajen se je bleščal na soncu. Pri odprtih vratih je stal plečat fant v platnenih hlačah, majici s kratkimi rokavi in supergah. Videti je bil spočit, zdrav in dobre volje; obraz se mu ni nič pomračil, ko je zagledal Martino in njeno varovanko. Stopil jima je naproti in s širokim nasmehom iztegnil roko. »Živjo!« je rekel jasno in glasno. Mislil je še nadaljevati v istem tonu, ko ga je zadel svarilni Martinin pogled. Umolknil je, si v zadregi obrisal roko ob hlačnico in hitel odpirat vrata na drugi strani. »Miro naju bo peljal. Saj ga poznaš, ne, Veronika?« je rekla Martina. Veronika je z veliko težavo in nekam nejevoljno dvignila glavo, vendar ni pogledala ne fanta ne Martine. Samo zamrmrala je, med zobmi in komaj razumljivo: »Dober dan.« Miro in Martina sta se spogledala. Njen pogled je bil na videz zadržan. Miro je namrščil čelo in skomignil. »Medve bova zadaj,« je rekla Martina. »Spredaj nisem nikdar rada sedela.« »Ja, ja,« je zamomljal Miro, »nevaren sedež, zraven šoferja!« Vsi trije so že sedeli v avtu. Miro se je prepričal, da so vsa vrata zaprta. Potem se je ozrl nazaj. Veronika je sedela za njim, Martina poleg nje. Pravilno. Na ta način se bosta laže z očmi sporazumevala v ogledalcu. »Da ne bi kaj drvel,« je opozarjala Martina. »Slabo sem spala, ker se pripravlja na dež. Kadar je nizek pritisk, se mi malo vrti.«
        ‘V glavi, si hotela reči,’ je pomislil Miro, ‘in razen tega sploh ni res.’ Vendar je speljal brez običajne bravure, hrumenja motorja, cviljenja gum in praskanja peska izpod koles. ‘Kot da vozim dojenčka,’ si je rekel. ‘Je Martina to mislila kot vajo?’ Ni si mogel pomagati, dobra volja ga ni in ni hotela miniti. Martina je gledala v njegov hrbet in brala njegove misli. Tiho si je rekla: ‘Ja, Miro, zaradi te tvoje lastnosti in še veliko drugih, podobnih, te imam tako rada, kakor si želiš ti.’ »Dobro je vedeti, da znaš tudi tako,« je rekla naglas. Zdaj se že lahko malo oddahne. Naslonila se je nazaj in vprašala: »Ti je udobno, Veronika?« »Ja.« Veronika se je stisnila čisto v kot. Zdelo se je, da potrebuje zelo malo prostora, kakor da se iz trenutka v trenutek krči in izginja, čeprav neopazno. Fičko si je vajeno, spretno, skoraj prebrisano utiral pot skozi zmešnjavo vozil in pešcev po mestu, kakor da sam ve za pot. Pred neko zebro je Miro nenadno zavrl. Martina se je oprijela prednjega sedeža in se zaskrbljeno ozrla k Veroniki, toda Veronika se ni nič zmenila, ne za sunek, ne za Martinin strah. Ko so bili že zunaj mesta, pa je nepričakovano dvignila glavo in se ozrla naokoli. Naredila je plašen gib, kot da bi rada izstopila, potem se je krčevito oprijela Martine. »Kam gremo?« je vprašala s tujim, obloženim glasom. »Saj veš. Tako je dogovorjeno. Na pregled greva.« »Zakaj?« »Bolna si, Veronika.« »Nisem, ne.« »Prevečkrat te boli glava, in prehudo. To je treba raziskati. Za to so zdravniki. Zakaj bi trpela in se vsak dan bolj mučila, če ti lahko pomagajo?« »Ni« Samo začela je, nadaljevati ni mogla. Toda Martina je vedela, kaj je hotela reči. »Je treba. Vsakemu pomagajo. Zakaj ne bi tudi tebi?« Veronika se je znova opustila. Po tistem se ni več ne oglasila ne premaknila, dokler ni avto obstal na peščenem privozu sredi visokih dreves. Vmes so stale na pol barake, na pol brunarice, temno pobarvane, z veselimi oknicami in betonskimi stopničkami pred vhodi. Miro je skočil ven in odmaknil sedež pred Martino, da je lahko zlezla ven. Sedež na drugi strani je bil že poveznjen. Martina se je sklonila k Veroniki in ji ponudila roko. Veronika je odkimala. Vse na njej je govorilo, da se ne bo premaknila. »No, pridi, Veronika,« je nežno rekla Martina. Veronika je dvignila pogled in se srepo zastrmela vanjo. Niti giba. Niti besede. Toda njen uprti pogled je bil nedvoumen. »Ponoči bo spet hudo, če ne greš k zdravniku.« Molk in oči naravnost predse. »Saj sem jaz pri tebi. Ves čas bom pri tebi. Tudi v ordinacijo bom šla s teboj, če boš hotela.« »Ne. ne. Ne, ne!« »Vendar ne boš pustila, da bi Miro zastonj izgubljal čas. Veronika …« Veronika se je zganila. Pobesila je oči, sklonila glavo in pustila, da jo je Martina potegnila iz avta. V belem pesku se je kopalo še bolj belo sonce. Veronika je zaprla oči. »Dobila boš temna očala, ker te tako moti svetloba,« je rekla Martina. »Zdaj pa lahko mižiš, te bom jaz vodila.« »Naj počakam?« je tiho vprašal Miro. »Zunaj,« je dahnila Martina. »Ampak kje blizu, če moreš.« In sta počasi odšli, že podobni izgubljenim, turobnim ženskim postavam, ki jih odnašajo hodniki, stopnišča in zelenice bolnišnic in zdravilišč.
        Čakalnica je bila polna. Okrogla miza. Udobni stoli. Zelenje na oknu. Revije na mizi. Nekaj izbranih reprodukcij na stenah. Martina in Veronika sta sedli. Martina je svoj stol primaknila tesno k Veronikinemu in obsedela. Pritajeno je pogledala naokoli. ‘Če kdo misli, da bolniki pred ordinacijo psihiatra vreščijo in se mečejo po tleh, se moti!’ si je rekla. ‘Tu je vse mirno, še bolj kakor v drugih čakalnicah. Ali pa se mi to samo zdi, ker se ne upam bolj natančno pogledati? Manjka samo, da se po vsem skupaj še mene loti histerija!’ Veronika je sedela zraven nje, zdruznjena vase, pogreznjena v topo ždenje brez misli in želja, kakor da se je dokončno prepustila volji svoje Martine, ki je zdaj prijela njeno roko in jo obdržala v svoji. Veronika je to pustila brez negodovanja in brez znaka hvaležnosti. Martina je dvignila glavo in se odkrito ozrla po čakalnici. Pazljivo je premotrila vsakega bolnika posebej. Nasproti nje je sedela dekle, stara kakšnih osemnajst let. Oblečena je bilo modno in tudi s šikom, ki je govoril o prefinjenem osebnem okusu. V rokah je držala debelo knjigo v usnjenem ščitnem ovitku in brala. Videti je bila docela zatopljena vanjo. Brala je, kakor da jo vsebina zanima in zabava, kajti zgodilo se je, da je njene ustnice preletel nasmeh. ‘Ta ni bolna,’ je pomislila Martina in prevzelo jo je olajšanje, zaradi katerega se je takoj oštela. Zakaj se tako boji za Veroniko? Saj je popolnoma jasno, pretirana občutljivost, nič drugega! In to je za zdravnike vsakdanja stvar. Znajo pomagati. Še ona se nekam boji, tu v tej čakalnici! Malo se je razjezila sama nase, ko si je priznala, da se niti ona, ki se ima za tako uravnovešeno, ne more docela odtegniti vplivu teh prostorov. Zakaj teh prostorov? Ti prostori so kakor ordinacije in čakalnice povsod drugod v zdravstvenih ustanovah! Saj ne prostori. Ljudje! In še nekaj je: vrata zaklepajo. Če pride kdo izmed osebja skozi čakalnico, vsaka vrata takoj zaklene za seboj, razen seveda tistih, skozi katera prihajajo in odhajajo bolniki. In okenca. Okenca, skozi katera oddajajo zdravstvene izkaznice in napotnice, so zamrežena. ‘To je morda potrebno,’ si je govorila Martina, ‘ampak vtis naredi porazen!’ Ko le Veronika ne bi opazila vsega tega … Ne bo, ne. Sedi, kakor je sedela v avtu. Otopela in pohojena. Le nekakšen strah, nekakšen odpor do tega, kar jo čaka, čeprav si ne more niti najmanj predstavljati, kaj naj bi to bilo, še tli v njej in nemočno izbruhne vsake toliko časa. Hipno se zbudi, hoče vzplameneti, toda ognja ni, moči ni … in tako ugasne. Ljudje. Tista s knjigo je res takšna, da človeku odleže ob pogledu nanjo. Seveda je lahko prišla samo po izvid za koga drugega. Ampak drugi! Starejši moški zraven nje. Napravljen v oguljeno, zapacano obleko, ki je morala biti nekdaj draga in lepa. Robček v žepku. Belomodri italijanski čevlji, kakor iz kakšnega starejšega filma, dotrajani, podplat skoraj že odpada. Trpinčen obraz, guba pri gubici, koža ima sivkast nadih, nešteto uvelih podbradkov. Glava na naslonu, nepremična. Oči uperjene v neko točko. Trpeče. Stroge. Malone razjarjene. Roke niti za sekundo ne mirujejo. Grabijo, narahlo praskajo, trkajo, gladijo. Delujejo zase, mrzlično, neutrudno in po nekakšnem zmešanem vzorcu. Žívi perpetuum mobile.
        In zraven njega, Veroniki nasproti … Žena in mož. Na prvi pogled se vidi, da je ona pripeljala njega. Zdelana, izostrena suhljata ženska, brodolomka iz številnih življenjskih viharjev. Redki, nevešče črno pobarvani lasje, ob straneh prijeti z glavničkom. Tenka črta ustnic. Artritične roke z odebeljenimi členki in kratko pristriženimi nohti. V naročju ima črno polivinilno torbico in mrežo z različnimi nedoločljivimi zavitki, med katerimi je tudi prepoznavna malica. Njen obraz je razpuščen, počivajoč v odreveneli naveličanosti, nesprijaznjen s krivicami usode, brez upanja na lepše življenje, brez spomina na vročo slast in brez želje po ljubezni. Skrb in odgovornost, trud, premalo počitka, nič razvedrila. ‘Kakšno življenje!’ se je zgrozila Martina, in obenem si je priznala, da se tako dolgo ustavlja na tej ženski, ker se ne upa preiti na njenega moža, bolnika. Videl se ji je še razmeroma mlad, mlajši, kakor bi mogel biti mož svoje žene na stolu zraven. Obleka je nemogoče visela na njem, četudi se ji je poznalo, da jo žena čisti in krtači. Nosil jo je kot zoprno navlako, ki ga draži in utesnjuje, ki lovi prah in madeže in je takoj zmečkana, da je ona potem huda, da je vedno bolj huda na njega. Ta mož pa je miroval. Noge mirne, roke mirne. ‘Kakor Veronikine?’ se je vprašala Martina. Premerila je njegov obraz in srh jo je spreletel. Obraz tega moškega bi bil pravzaprav lahko kakor vsak drug normalen človeški obraz. V svoji osnovi se nobena poteza ni razlikovala od potez na drugih obrazih, in vendar so bile drugačne, ker se niso ujemale med seboj. Niso sestavljale celote, ki s svojim izrazom tako ali drugače oblikuje človeka. Tega na obrazu moškega nasproti ni bilo. Ni bilo samo to, da se poteze kot skupek zunanjih značilnosti niso izoblikovale v nekakšen izraz, še huje, ločevale so se med seboj, križale so se in se pobijale.
        Martina ni mogla odtrgati oči. Zvrtelo se ji je v glavi. Zaželela si je, da bi lahko planila ven in bežala, dokler ne bi bilo več kilometrov med njo in to čakalnico. Počasi, kradoma se je obrnila k Veroniki. »Kako je?« je vprašala. Veronika je pokimala.
        »Bi šla malo ven, na zrak?« Veronika se je s komaj opaznim odporom obrnila proč. »Takoj se vrnem,« je rekla Martina. »Saj lahko nekam skočim, ne?« Veronika se je namesto odgovora še bolj obrnila proč. Martina je smuknila ven. Pohitela je po široki peščeni poti med barakami. Hodila je naglo, enakomerno, noge je čvrsto zasajala predse. V senci prvega kostanja je obstala in zajela sapo. Kaj naj naredi, da bosta čimprej na vrsti? Kdo bi dolgo zdržal v tej čakalnici … Edina sreča, da Veronika, kakor kaže, ne občuti ničesar. »Bosta kmalu?« se je zraven nje oglasil Miro, in Martina se je vidno zdrznila. »Tina, Tina,« je rekel, »kaj tako poskočiš! Ja ne boš pustila, da bi še tebe spravili ob živce? Havaji to niso, ni pa treba, da se še ti tako sekiraš!« »Ne moreš si predstavljati, kako je notri,« je vzdihnila Martina. Nehote je govorila čisto potihem. »Jaz vem, da imam dobre živce ali pa sem jih vsaj imela do pred kratkim, ampak to ozračje ima nekaj takega v sebi, da te zvije, če se še tako upiraš.« »Kako je pa z njo?« »Oh, sama ne vem … Dobro že ne. Bojim se, Miro.« »Da jo bodo obdržali?« »Tega, ja.« »Misliš, da se bo grozno upirala?« »Ja.« »Kaj boš pa naredila?« »Ne vem. Kako naj zdaj kaj rečem? A saj ne bom sama. Imajo osebje in znajo opraviti te reči. Ampak če pomislim, da naj bi se to dogajalo z Veroniko … S tem se ne morem sprijazniti. To me tako vznemirja, da skoraj ne prenesem.« »Samo ne začenjaj mi še ti!« je rekel Miro in jo objel. »Lahko si mirna. Zanjo si naredila vse, kar si mogla in kar se je sploh dalo, ne? Vsi drugi so jo zapustili, ti si poskrbela za vse!« »Ne govôri o tem. Ona bi zame storila isto, o tem sem trdno prepričana.« »Kako dolgo, misliš, bo še trajalo?« »Kmalu bo na vrsti. So že začeli hoditi noter in menda jih dela več … specialistov.« »No, jaz bom tukaj, na eni od teh klopc. Zraven teče voda, veš … Malo više morajo biti tudi ribe … Bova kdaj skočila sem pogledat, ne, kakšno nedeljo dopoldne!« ‘Srečen človek,’ je pomislila Martina, ‘njegov svet je tako lepo zaokrožen in poln drobnih, preprostih stvari, ki ga lahko samo veselijo!’ »Bova, ja,« je rekla in ga na hitro poljubila. Odtrgala se je od njega in se naglo vrnila v čakalnico. Nič več se ni razgledovala. Tudi k Veroniki se ni ozrla, samo s koncem očesa je ujela obrise njene neme, negibne postave na stolu. Stopila je k okencu in energično potrkala na okvir. »Napotnico,« je rekel glas mlade sestre na oni strani. Rešetka se je odmaknila in ven se je iztegnila negovana roka.
        »Ste prvič?« »Ja.«
        »Vi ste pripeljali bolnika?« »Bolníco.« »Je vaša sestra?« »Prijateljica.« »Lahko pride naprej.« Martina se je prestrašila. Kako bo Veroniko spravila noter? Kako bo šlo vse to? »Veronika, pojdiva.« Veronika se je skopala pokonci in se ubogljivo postavila zraven Martine, ki je strahoma začutila, da se ji solze nabirajo v očeh. Da ne bi zdajle, ko se bo Veronika znašla sredi najhujšega, odpovedala ona, ki je njena edina opora! Stisnila je čeljusti in dvignila brado. Veroniko je prijela za roko in jo odvedla za prikupnim glasom, za šuštečo haljo in visokimi petami, za roko, ki je držala kartoteko in uglajeno, a obenem spoštljivo odpirala vrata ordinacije. Za pisalno mizo, precej obloženo, a niti najmanj razmetano, marveč urejeno s starinskim nadihom v opremi in detajlih, je sedel starejši zdravnik s širokim dobrovoljnim obrazom in s prijaznimi očmi za okroglimi očali v zlatem okvirju. Že bele lase je imel ostrižene na krtačo. Njegove močne okrogle roke so ležale levo in desno od beležnega bloka na mizi pred njim. Ko sta vstopili, je dvignil pogled in pazljivo, na videz neprizadeto, vendar zelo natančno premeril obe, Veroniko in Martino. »Vi lahko odidete,« je že hip po tistem rekel Martini z glasom, ki je bil dokončen. Zdelo se ji je, kakor da je bila beseda lahko izrečena kar tako, za povezavo, odidete pa zares in zaradi svoje natanko določene vsebine. Martina se je premagala in ni Veronike niti pogledala, ko se je obrnila in z naglimi koraki odšla iz ordinacije. Hitro skozi čakalnico ven, na pesek, pod kostanje, za vodo z ribami, kamor bosta z Mirom prav kmalu skočila pogledat, ali kaj prijemajo, in potem se bosta ljubila, v hladu …
        »Sédite,« je rekel belolasi zdravnik in pokazal stol na drugi strani njegovega bloka.
        »Sedite!« je čez čas ponovil glasneje. Veronika je nekaj zaslišala.
        Je bil to glas? Je bil to šelest? Žuborenje vode? ‘Nekdo govori. Sicer govorijo nepretrgoma, a ta glas je postal vsiljiv. Kaj hoče od nje? Naj jo pusti pri miru. Vsi naj jo pustijo pri miru. Saj tudi ona nikomur nič noče!’ »Sedite.« »Sedite!« »Sedite, prosim!« ‘No, bom pa sedla, samo da boš utihnil! Vsi bodite tiho. Ne maram vas. Nikogar ne maram. Nikogar na svetu nimam rada.
        Niti ne sebe. Sebe še najmanj, bog se usmili! Sama sebi sem grozno odveč. Žive se ne morem videti! Ta je pa od sile. Spet je začel. Misli, da ga bom poslušala. Niti ne v sanjah. Ne, ne. Vsi naj bodo tiho. Če bi vsi dolgo molčali, kakor molčim tudi jaz, in če bi bila kje na temnem in dobro pokrita, me ne bi več tako bolele oči. Ampak mi ne pustijo. Nikoli mi ne bodo dali miru. Ker so zoprneži. Tečnobe in nergači. Želodec se mi obrača od njih. Vse jih sovražim. Zaradi mene se lahko vsi na mestu zgrudijo mrtvi. Nič ne bi manjkali. Nikomur. Meni še najmanj. Sicer pa nikoli nihče nikomur ne manjka. Svet je bolj čist in laže se diha, brž ko kdo dokončno odide. Kaj šele, če jih odide več! Ja, čim več bi jih odšlo, tem bolje bi bilo. Sonce bi spet v miru sijalo. Oblaki bi bili bolj beli in veliko več bi jih bilo. In ptice bi lahko pele ves čas. Joj, kako me vse boli. Tiho. Ta grozni starec, stalno govori in slino prska vame!’ »Kaj vas boli?« »Vse,« je zastokala Veronika. »Kje pa najbolj?« »Tam.« »Pokažite z roko.« »Ne.« »Pokažite, drugače ne bom vedel.« »Pustite me.« »Vseeno bi rad vedel, kje vas boli.« »Tukaj. Zgoraj.« »Glava?« »Ja, ja, glava.« »Poglejte me.« »Ne.« »Veronika.« »Ne.« »Zdajle boli?« »Ja.« »Velikokrat?« »Vedno.« »Poglejte, kako znate povedati, če se potrudite. Pogovoriva se še malo. Pomagal vam bom.« »V norišnico me že ne boste … strpali.« »Kdo je to rekel?« »Nobeden. Sama vem.« »Samo preiskati vas moram.« »Saj sem slišala. Njej ste to povedali.« »Komu?« »Sestri. Tisti lepi. Ta hudobni!«
        »Zakaj vas boli glava?« »Kaj jaz vem. Vi bi morali vedeti.« »Kje vas boli? Spredaj ali zadaj? Ali povsod?« »Ja, ja, povsod.« »Kdaj pa vas je prvič tako bolela glava?« »Ko so vsi rekli, da me v resnici nima rad.« Z rokami si je pokrila obraz in zavreščala. Izgubljala se je pod svojim pretrganim hlipanjem, ki jo je čedalje bolj stresalo. Planila je pokonci in začela begati po ordinaciji na svoji strani mize, sem in tja, v kot, potem k mizi in nazaj v varni kot. Zdravnik je gledal in Veronika se je tega očitno zavedala tudi v tem svojem stanju, ker se je vmes strahoma ozirala k njemu. Nazadnje se je sesedla, z rokami si je ovila glavo in se vsa zarila v kot, v zid, v nič. Zdravnik je vstal. Veronika je zatulila: »Ne!« »Zakaj se me bojite? Pomagal vam bom.« »Ne. Vkleniti me hočete. Na verigo bi me dali, kakor psa. Ampak jaz sem človek!« »Kdo vas bo vklenil?« »Vi! Takoj sem vedela … Ko ste me tako pogledali.« »Kako sem vas pogledal?« »Kot da si mislite, ta je nora, za v prisilni jopič je, od tod ne bo več šla domov!« »To se vam samo zdi.« »Mislite, da me boste naplahtali. Nisem tako neumna!« »Poslušajte, Veronika. Samo toliko časa boste ostali pri nas, da opravimo preiskave, ki so potrebne, da se ugotovi, zakaj vas boli glava, in da se pokaže, kako bi vas lahko pozdravili. Drugače ni mogoče. Zdravi bi pa vendar radi bili, ali ne?« »Lahko tako dolgo govorite, da boste črni v obraz, mene že ne boste prepričali. Takoj, ko ste me tako pogledali, sem vedela, kam pes taco moli. Ne mislite, da ste samo vi tako pametni. Vi ste gledali mene, jaz pa vas. Ko ris sem vas gledala. In sem videla, da ste si rekli … ko ste vame naperili vaše grozne oči, tako da sem skoraj oslepela … ste si rekli, oho, smo že skupaj, se je že razkrinkala, ta je zrela za nas!« »Ne, to se vam je samo zdelo tako.«
        Sestri, ki je na Veronikino vpitje vstopila brez trkanja, pa je rekel: »Pokličite spremstvo.« »Kakšno spremstvo?« je rekla Veronika z glasom, ki so mu pohajale moči. »Samo vašo sestro, Veronika,« je rekel zdravnik in vstal. »Midva se bova še videla.« Močna roka je Veroniko prijela pod pazduho in jo odpeljala skozi neka druga vrata. »Ne!« se je branila Veronika. »Martina! Kje si, Martina? Pomagaj mi, Martina!«

Nazaj na 10. poglavje

Kazalo Naprej na 12. poglavje

Stran je pripravil Primož Jakopin, jo postavil 29. decembra 2001 in jo nazadnje spremenil 1. februarja 2009.

Naslov: http://www.jakopin.net/gitica/dela/gj_slovo_11p.html Obiskov