Nazaj na 9. poglavje    Kazalo   Naprej na 11. poglavje  

Gitica Jakopin

Slovo od deklištva

DESETO POGLAVJE

        Veronika je naglo stopila naprej, kakor da so popustile zapornice, ki so zadrževale težko, nestrpno vodovje. Odpahnila je vhodna vrata in jih pridržala, da se niso s treskom zavihtela nazaj.
        Znašla se je v temačni veži novejše stolpnice. Ko se je mimo dvigala napotila k stopnicam, se je ven vsula razposajena druščina, ki jo je s širokim, galantnim gibom povabila noter. Nasmehnila se je in odkimala, nato se je začela počasi vzpenjati. Stopnišče je širilo blagodejen hlad. Avtomatična luč je ugasnila in Veronika je ostala v temi. Na lepem ji je pošla vsa moč. Kolena so se ji zašibila in s težavo je lovila sapo. Ustavila se je in se prijela za ograjo. Obšla jo je takšna slabost, da se je z obema rokama naslonila na mrzlo železo in spustila glavo nanj.
        Kaj je vzela nase? Kako bo to izvedla? Ne bi bilo edino pametno, da se vrne k Martini? Zaslišala je šum in dvignila glavo. Videla je, kako se je do konca odgrnila težka žametna zavesa, in oder njenega deklištva je obsijal močan žaromet. Sámo sebe je uzrla sredi mrgolečega, glasnega, z njo povezanega življenja. Teta Anica ji je ljubeče in spodbudno prikimala. Striček se je v zadregi počehljal za ušesom in z urnim, vajenim gibom svoj edini težki pramen las vrgel na drugo stran glave. Jernej jo je potegnil za kitke. Danica jo je prijela za roko in ji od blizu nekaj vneto govorila. Oče se je vrgel k njej in zavpil z mogočnim glasom: ‘Veronika! Veronika!’ Mama se je sklanjala nadnjo, kakor na pobožnih slikah Marija nad svoje detece, in jo gledala z nežnimi, zaskrbljenimi očmi. Martina pa se je naglo bližala in nestrpno odrivala vse, ki so ji bili napoti; v roki je imela kozarec vode, v kateri se je razpuščala velika, sršeča bela tableta. A iznenada so se vsi razmaknili, kakor na vojaško povelje. Stisnili so se v ozadje in obždeli. Neviden samodejen mehanizem je odprl vrata in na pragu se je prikazal Miloš, nadnaravno velik, teman, s svojim skrivnostnim nasmehom. Vsi so gledali in čakali, tudi Veronika. To je dolgo trajalo, a nihče ni pokazal nikakršne nestrpnosti. Še malo, in so se vsi hkrati ozrli k Veroniki, ki je stala sama v svojem kotu in se izpostavljeno kazala vsem očem. Tudi to je trajalo nekaj časa, toda ta čas je bil ko žamet, tekel je mehko in se prilegel vsakemu posebej. Med njimi se ni ves čas nič spremenilo, le ko so se nazadnje vsi obenem obrnili k vratom, Miloša Velikega ni bilo več. Vrata so bila priprta. Skoznja je na oder prifrlel mir, bil je bel in je imel neskončne peruti. Razgledal se je okoli, obšel je vsakega posebej in se nazadnje ustavil pred Veroniko. Kakor prelahka stvar, ki lahko samo lebdi, ga je zaneslo na njene prsi in že je izginil v njih. Tedaj je oder hipoma oživel, vsi so začeli govoriti s pojočimi glasovi in se obračati v vilinskem plesu, Veronika pa je brez naglice stopila k priprtim vratom. Odrinila jih je in vstopila. Miloševa soba je bila urejena, kakor da v njej prebiva pedantna ženska, ne samski moški, ki se bolj malo zadržuje doma. Vsak najmanjši predmet je bil na svojem mestu. Tudi pisalna miza je bila pospravljena, snopiči zapiskov zloženi, velik trd risalni papir obtežen s finim merilnim orodjem, pisala v ličnem lončku. Nad mizo je visela abstraktna risba, ki bi lahko predstavljala človeško glavo, šopek ali geometrijsko kompozicijo.
        Na postelji ob nasprotni steni je ležal Miloš in spal. Veronika je videla samo njegov usločeni hrbet, kajti obrnjen je bil k zidu, njegova upognjena levica pa je stiskala k sebi blazino in dajala zavetje počivajoči glavi. Veronika je tiho zaprla vrata in stopila k postelji. Gledala ga je, kako spi. Ja. To je on. Miloš. Le kako je mogla poslušati Martino in njeno neprizadeto govoričenje o ljubezni in življenju? Kaj pa Martina ve o tem? Resnica je drugje. Resnica je tukajle. V tej glavi, v njenem mišljenju. V tem telesu, v njegovem dejanju in nehanju. In če se vse podre, to ne spremeni ničesar. Bo prenesla ali ne bo prenesla, karkoli jo že čaka, to se bo še pokazalo. Toda končne resnice se ne da spreminjati. Niti se je ne da ukaniti tako, da se na lepem postaviš na drugo stališče. Tudi če bi se mogla in hotela spremeniti ona, Veronika, resnica bo ostala, kakršna je. S hrbtom roke se je dotaknila Miloševega lica. Nič se ni zganil. Sklonila se je in svoje lice položila na njegovo. Tedaj je odprl oko, ki mu ga ni zastrla s svojim dotikom. To oko je bilo veliko in nepremično, kakor frnikola ali oko ribe. Kakor da ničesar niti ne vidi, niti ne občuti. Mrtvo oko. Od nekod je Miloševa roka segla nazaj k njej in jo potegnila dol. Znašla se je ob njem na postelji. Zasmejala se je in se poskušala izviti njegovim rokam in nogam. Ni se dalo. Še jo je stiskal, nato je popustil. Veronika se je rešila iz njune žive kopice in sedla na rob postelje. »Si hud, ker sem prišla k tebi?« je dobrovoljno vprašala. »Presenetila si me, priznam.« »Prijetno?« »Se razume.« »Ni slišati.« »Čakaj, da se zbudim!« »Sredi belega dne spi ko polh!« »Ah, sinoči smo …« Pomolčal je, nato je odmahnil z roko in povedal: »Malo smo ga pokronali. Saj poznaš mojo klapo.« »Potem je bila tudi Katarina zraven?« je na videz ravnodušno, na videz hudomušno vprašala Veronika. Miloš jo je s pogledom ošinil od strani in se nasmehnil. ‘Isti nasmeh!’ je mračno spreletelo Veroniko. ‘Kakor prejle na mojem odru! Torej je res. Vse je res. Samo zakaj so vrata ostala priprta? Za koga? Ali pa so vsa vrata zmeraj priprta, samo da ljudje tega ne opazimo?’ »Bila. Slavili smo nekaj njenega. Ona vedno najde kaj, da se poveselimo.« »Radovednost ni simpatična lastnost, kaj, Miloš?« »Kadar je neprimerna, res ne.« »Samo dvoje vprašanj imam.« »Kar ustreli.« Miloš je zdaj ležal na hrbtu. Njegove roke niso mirovale. Igraje so iskale Veroniko in jo božale kot za šalo, ljubkovale so jo iz previdne razdalje, kakor za pokušino. Svetla reka, beli kamni, vejice do vode. Ne preizkušam te. Ne ocenjujem te. Ne merim tvoje ljubezni.
        Vedeti moram le, ali boš trosil ta isti zeleni odsev, če jaz odidem s tvojega brega.
        »Prvo vprašanje ni tako važno … Kaj njenega ste pravzaprav slavili?« »Smejala se boš … Nagnala je tistega svojega obrtnika.« »Ki je z njim živela že toliko let?« »No, ne toliko let … Vzeti sta se mislila.« »Kajpada.« »In drugo? Tisto važnejše?« Je v njegovem tonu res tudi malo posmeha? Veronika je stopila k oknu. Odgrnila je prozorno zaveso, ki je s karnise valovila do tal, in pogledala dol. Gostilniški vrt je bil tako rekoč pod blokom. Videla je Martino, ki ni brala. Gledala je gor. Stisnila se je k oknu in potegnila zaveso predse, tako da jo je skrila. Njene oči so poiskale luknjice na vzorcu in pogledale skoznje. ‘Na ta način se vse vidi strašno ostro,’ je pomislila. ‘Morda zato, ker je treba bolj napeti oči.’ Odgrnila se je in obstala pri oknu, z robom zavese v roki, da se vsak čas lahko spet skrije, če bi se ji zahotelo, ali da lahko takoj vse vidi ostreje, če bi bilo treba.
        »To bo pa nekaj posebnega,« je ugibal Miloš. »Najbrž me ne boš samo pobarala, zakaj me ni bilo pred Moderno galerijo.« »Ne. To vem. Nekaj večjega je prišlo vmes.« ‘Zakaj ne vstane?’ je pomislila Veronika. ‘Kako more ves čas tako ležati pred menoj … Kakor da s kolegi obuja spomine na zadnjo krokarijo!’ »Vprašati sem te hotela, kakšne namene imaš pravzaprav z menoj.« Miloš je osuplo pogledal. Zavihtel se je kvišku. Na široko je sédel, s stopali oprt ob tla, in si z roko preoral lase.
        Tiho se je zasmejal. ‘Ga to zabava?’ se je zgrozila Veronika. ‘Se mi posmehuje ali pa sem ga spravila v zadrego?’ »Sem na zaslišanju?« »Si že kdaj bil?« »Že. Na raznih.« »Nisem vedela.« »Ne na takšnih, kakor zdaj misliš ti.« »To me ne zanima … Kako si potem mislil, da bo z nama zdaj in v prihodnje?« »Dobro in lepo … To sem ti že velikokrat povedal, a se očitno ne naveličaš slišati.« »Zakaj se v takem tonu pogovarjaš z menoj? Jaz mislim resno.« »Če ti moj ton ni všeč, ne morem pomagati. Lahko bi ga bila že vajena … Mislim pa tudi jaz resno, čeprav ti tega očitno ne verjameš.«
        »Tako na kratko me boš odpravil … In tako trdó, na najbolj moški način?« »Ne vem, kaj ti je, niti ne, kaj hočeš. Kdo trdi, da te bom odpravil? Spet malo sanjaš, ali kaj?« »Nisem tako naivna, kakor sem se najbrž vedno zdela tebi.« »Stokrat sem ti že rekel, da te imam rad. Kaj bi še rada?« »Občutek, da je to nekaj resničnega. Zanesljivega …« Dodala je skoraj ravnodušno: »Zanima me, kaj tebi pomeni, če mi to rečeš?«
        »Isto kot vsem drugim.« »In isto kakor meni?« »Tega ne morem vedeti. Ženske pretiravate. Ljubezen se za vas piše z veliko začetnico. Mislite, da je to vse, ve same ste pa središče sveta.« »Res. Za nas ljubezen je vse na svetu. Obenem pa lahko prodremo v vesolje, če to imamo.« »Moški ima še kaj drugega početi. Samo z ljubeznijo ne bi prišel daleč.« »No, resno sva se že govorila. Zdaj pa še odkrito in naravnost … Kako si potem mislil, da bo to z nama? Praktično vzeto?« »Oho! Bi me rada zvlekla na magistrat?« »To torej odpade?« »Danes si pa ostra! Take te še ne poznam … Ne odpade, če že sprašuješ, ampak jutri še ne bova šla po prstan.« »Kaj vse govori proti?« Miloš se je glasno zasmejal. »Taka si mi vedno bolj všeč! Nisi mogla malo prej spustiti maskice … Bi te bil znal še bolj ceniti. Bi se bil tepel zate! Dekleta s takšno pametjo in ostrino so mi bila od nekdaj najbolj všeč. Hudirjevo dobro se počutim z njimi!« »Vem.« »Kje sva že ostala? Ja, praktično vzeto, si rekla … Precej ovir je. Študij, poklic, boj za dobro službo … In, sploh ne nazadnje, želja po svobodi … Ne bi se še vezal. Ponoči vstajal in navsezgodaj dojenčka vlačil v jasli ali po ambulantah.
        Mreže iz trgovine in s trga. In tudi sicer … Zakonski cirkus mi gre na živce, če samo pomislim na vse skupaj …« »To je zakon, Miloš. Družina. Urejeno življenje. Zlahka opravljaš krasno delo, ki si si ga izbral, če imaš to zavetje. Živiš po človeško.« »Rekla si, odkrito. Torej, odkrito. Tukaj ste punce še bolj odločene zasužnjiti moškega kot kjerkoli drugje. Dobre ste, lepe, pridne, zveste. Ampak vaš moški je pes na verigi. Nikamor sam. Ve nikamor brez njega. V nedeljo na sprehod, in za roko jo moraš držati, obenem pa glej, da si tvoja mularija, ki divja okoli, kaj ne naredi. Obračun za vsake pol urice, če se kam izmuzneš. Kje si bil? S kom si bil? Se zdaj pride? Pa še denar naj bi služil na tekočem traku, nikoli vam ni dosti. Za kvaliteto življenja! Da bo vsega pri hiši! Lepi hiši, se razume, novi. Avto, pa ne domače firme in ne majhen. Oprema čisto po vaših zamislih, rišete dan in noč, dokler ne stoji vse po vašem, babnice obsedene … Otroci lepo oblečeni, dodatni šolski predmeti, krožki, tečaji. Znati morajo vse, na to so obsojeni. Red. Sistem … O, madona!« Veronika je onemela. Vsaka beseda posebej kakor da ji je še nekajkrat zadonela v ušesih. Ni mogla verjeti, da je to res. Nazadnje se je zbrala in rekla kolikor mogoče mirno: »Tako se živi. To je urejeno, spodobno življenje. Naravno je, da si želimo najboljše, za svoje življenje, za svojo družino in za svoje delo.« »Urejeno! Spodobno! Samo to imate v glavi in samo to govorite. Kje pa je potem človek? Kje je njegova osebna identiteta? Kaj ima pa vaš moški od življenja? Od vsega, kar je prinesel s seboj na svet in kar se je naučil še zraven? Od vseh svojih sposobnosti? Od svojega truda? Ko si napenja možgane in brusi pete? Kdaj bo pa kaj dosegel? In kdaj bo kaj živel?« »Kako pa boš živel?« je čez čas z drobnim glasom vprašala Veronika. »Ne boj se zame,« se je zasmejal Miloš. »Razúmi tudi ti mene, Veronika. Imam te rad, nikoli se ti nisem zlagal, kadar sem ti to rekel. Res je sicer, da tega tebi nisem rekel prvi. Ampak tebe sem imel rad drugače. Kakor otroka, ki je potreben nežnosti in zavetja, ker je tako mil in tako … izpostavljen zlemu svetu. Niti nisem mislil, da se nekega lepega dne morda ne bi poročila.« »Vmes bi bil pa rad svoboden, da si lahko vsak hip še premisliš in prebereš, če bi te prijelo? … Premalo, Miloš.« »Kako zoprno znaš obračati besede!« »Odgovôri.« »Tudi tako bi se lahko reklo, če bi kdo ravno hotel. In ker si ti ravno hotela, si izvedela več, kakor si si zaslužila. Tako je to, ne morem ti pomagati …«
        Hladno jo je pogledal in dopolnil: »Pravzaprav, dekle moje drago, si dobila, kar si prosila. Pri tej stvari sta, kakor veš, vedno dva zraven.« Veronika ga je gledala. Ona ista kakor pred pol ure, on isti, a med njima črno mórje. Miloš se je posmejal jezno, odsekano. »Ne dam se ti zvezati na rokah in nogah. Moja svoboda mi je čez vse, tudi čez tvojo čudovito ljubezen, moje bélo, prisrčno, bojevito dekle. Tako se ne grem. Usužnjila me ne boš. Tega izpita nisi naredila.« »Če je tako, sva končala,« je rekla Veronika. Sama se začudila svojemu lahkotnemu, hudomušnemu glasu. Odtrgala se je od okna in naredila nekaj korakov proti postelji. »Odhajam, Miloš,« je rekla. »Jaz te ne podim,« je odvrnil Miloš. »Zdajle bi se raje nežno ukvarjal s teboj …« Iztegnil je roko. Veronika jo je ujela sredi giba in jo rahlo stisnila, da ji ni mogla bliže. »Ko bi ti vedel,« je zamrmrala Veronika, ko je Miloš odrinil njeno peščico in njo burno potegnil k sebi, »ko bi ti vedel, kakšne sanje o ljubezni si mi vzbudil! … In kaj si za zmeraj zamudil! Tega ne boš nikdar mogel izvedeti, pa bi se ti splačalo, za tvoje famozne primerjave …« »Ko bi pa ti vedela,« je odvrnil Miloš, »kako rada govoriš! Ko bi pa ti vedela, kako brez potrebe kar naprej vključuješ svojo prenapeto glavo …« »Ne bom te tako hitro pozabila,« je rekla Veronika in se izvila Miloševim rokam. »In potrudila se bom, da bo vse lépo ostalo lépo, čeprav greva narazen.« »A, potem greva narazen?« je ponovil Miloš in vstal. »Kakšna posestnica si, za svojim milim obrazom!« »Vse za vse,« je rekla Veronika. »Zbogom, Miloš.« Prijela je za kljuko. Miloš je samo gledal. Ni se več premaknil. Nobena mišica na njem ni trznila. Veronika je odprla vrata iz svojih sanj. Pogledala je še enkrat k Milošu, ne da bi ga bila zares videla, in prisluhnila. Ne, ti glasovi prihajajo od zunaj. To ni bil Miloš. Odšla je. Stopnišče. ‘Zakaj so stopnišča tako strašna?’ se je vprašala.
        Črna globina. Strah. Kakor pred jamo pod dvigalom. Narediš korak v prazno, krik, tlesk, tišina. Tu je vse v enem. Črna jama. Vse že izkušeno in dognano, tisočkrat ponovljeno, brez upa na kaj novega, svetlejšega. Vsa lestvica zunanje in notranje groze. Začela se je spuščati. Z rokami se je oklepala ograje, kakor deklica, ki iz strašljivega mraka te notranjščine drsi v svetli dan zunaj, kjer se bo igrala, in kljub svoji tesnobi spotoma že sanja o svojih igrah.
        Na ulici je obstala in zamežikala. Ostra rumena svetloba ji je oslepila oči in jo zadela v teme. Neka postava je od strani pohitela k njej. Veronika si je prizadevala, da bi odprla oči. Toda pekoče veke so bile težke in uporne. Niso se hotele dvigniti. Samo delček sekunde te neizprosne poletne ure je smuknil skozi špranjico, pa je Veronikino glavo prestrelila bolečina, ki jo je najprej stresla, potem ohromila. »Veronika?« »Ti si to, ne, Martina?« »Hitro si se vrnila.« »Ne vem, kako to, da nikakor ne morem odpreti oči,« je potožila Veronika. »Se bova malo usedli?« je predlagala Martina. »Ne. Jaz bi rada šla domov.« »Glava?« »Drugače je. Prej me je vedno zbadalo v senceh in nad tilnikom, zdaj je pa céla občutljiva.« »Naj pokličem taksi?« »Ne, ni treba … Mi boš zamerila, Martina?« »Ne. Kar povej, kaj bi rada.« »Sama pojdem domov.« »Bo šlo?« »Počasi. In ne híti domov, Martina.« »Mene se ne smeš bati, Veronika.« »Na svidenje.« »Pazi nase.« »Hvala ti za vse, Martina.« Martina je gledala za Veroniko, a je ni dolgo videla, ker je zavila za prvi vogal. Stopila je nazaj na vrt, kjer je sedela, medtem ko je bila Veronika pri Milošu. Prej se ni mogla otresti prepričanja, da jo bo Miloš spet pridobil, in celo brez posebnega truda, kakor da ima neko posebno moč nad njo. Ko pa se je Veronika znova prikazala na vhodu bloka nasproti, je Martina v hipu spoznala, da ni tako, a obenem se je prestrašila. Njen obraz je bil tako zaprt in tako neživ obenem, da jo je spominjal na posmrtno masko. Martina je naglo plačala in odšla. Udariti sta se morala, in to odločilno.
        Dobro.
        Z Veroniko ta hip sicer ni dobro, toda najhujše je za njo. Kako bo prišla do naselja?
        Martina je vedela, da ne sme preveč odlašati. Samo hitela ne bo, kakor je obljubila Veroniki. Vseeno mora biti čimprej v naselju, da bo videla, kaj se dogaja. Še sreča, da je v študentski ambulanti dobila nekaj tablet, ko je povedala, kaj je bilo zadnjič z Veroniko. Danes jih bo najbrž potrebovala. Pospešila je korak. Čez čas je opazila, da hodi vedno hitreje. Nekaj ji je šepetalo, naj pohiti, kolikor le more. Nič ni več pomišljala. Spustila se je v tek. Zaletavala se je v mimoidoče, ne da bi komu kaj opravičevala. S pločnika je večkrat zdrknila na ulico, a se je vselej samo zagnala naprej. Ko je prispela do njunega bloka v naselju, je obstala in zajela sapo. Rahlo jo je zbadalo ob strani. Vseeno ji je odleglo. Na zunaj ni nič kazalo, da bi se notri dogajalo kaj neobičajnega. Vse je bilo videti kakor vedno, ob tej uri precej zaspano, odrevenelo v pripeki, zapuščeno. Tudi v recepciji vse kot vedno. Dežurna bere Jano. Toda na hodniku, po katerem se je prišlo v njuno sobo, je Martina obstala na mesto prikovana. Prav od njunih vrat so prihajali glasovi. Strašni glasovi. Znotraj pa jo je čakal prizor, ki si ga niti v najbolj morečih sanjah ne bi mogla zamisliti. Veronika se je čisto naga, z lasmi, visečimi naprej na obraz in prsi, z žarečimi očmi in z utripajočim nemirom v vsakem delčku svojega telesa, zvijala pred svojo posteljo, nad katero je bila od knjižne police do ležišča razpostavila vsa ogledala, kar sta jih premogli obe skupaj. V sredini je kraljevalo okrasno zrcalo v pozlačenem okvirju, ki ga je bil Veroniki podaril Ivan, ko sta se v tistih davnih časih skupaj vrnila z morja. Pod njim je bilo ogledalo iz kopalnice, ki ga je Veronika namestila poševno, da je podaljšala odsevno ploskev. Više zgoraj je bilo Martinino kozmetično ogledalo s stojalom, ki ga je uporabljala, kadar si je navijala lase. Pred temi ogledali je Veronika plesala nekakšen svoj groteskni ples. Zdaj se jim je približevala, zdaj spet odmikala, toda vselej so bile v odsevu vidne predvsem njene nenaravno povečane, sijoče oči. Kimala si je in se smejala sama sebi. Vmes je govorila: »Ja. To sem jaz. Vidim se. Res sem takšna. Nič prida! Vsak me lahko dobi. Dobi in zavrže! Po mili volji! Meni je čisto prav!« ‘Sploh me ne vidi!’ je z grozo pomislila Martina, ki je bila urno zaprla vrata za seboj. ‘Niti ni opazila, da sem prišla noter! Kaj, če je že kdo bil tukaj? Ne,’ se je takoj popravila, ‘če bi bil kdo to videl in slišal, bi jo že umirili, bi že koga poklicali!’ Planila je k Veroniki in jo zgrabila za ramena, obrnila jo je in jo stisnila k sebi. »Veronika, kaj delaš? Si znorela? Nehaj!« Veronika se je na ves glas zasmejala. Smeh je rastel in se bočil in ni hotel pojenjati. Zgrabila je Martinine roke, ki so jo vklepale, in jo zrušila na posteljo. Potem jo je z veliko močjo, ki si je Martina ni znala razlagati, tiščala dol. Martina se je branila z glavo, z rokami in z nogami, kolikor je mogla. »Oho!« je zavpila Veronika. Njene roke so stiskale ko klešče. »Ti si pa hudobna. Še celo grizeš in praskaš!« Martina je tolkla, suvala in odrivala, kjer je le dosegla kaj živega, tako da se je Veronika kmalu samo še branila. »Pústi me!« je kričala s pojemajočim, počenim glasom. »To je moja soba! Lahko delam, kar hočem!« Martina se je naposled otepla Veronike in planila pokonci. Začutila je, da so jo zapustila vse moči. In tudi srce ji je klonilo. Naslonjena na omaro je gledala Veroniko, ki se je počasi pobrala s postelje, segla pod zglavje in si potegnila belo spalno srajco čez glavo. Zdaj je kakor angel stala pred vsemi tistimi ogledali in vroče solze so ji brizgale iz oči. Vendar ni mirovala, vse na njej je trzalo in drgetalo. Tiho je prepevala nekakšno zmedeno pesmico in se znova počasi zavrtela pred ogledali. Martina je odtavala k svoji mizi in si zakopala obraz v dlani. Samo da je ne bi več ne videla ne slišala!
        Veronika se je zvijala in spakovala. Plesala je vedno hitreje, toda njeni gibi so postajali okorni, vmes je kdaj padla na posteljo, a se je takoj pobrala in se obračala naprej. Martina je dvignila glavo.
        »Veronika …« je tiho rekla. »Veronika.« »Veronika!« »Mogoče to kdo kliče mene?« se je oglasila Veronika. »Tebe. Kličem te jaz, Martina.« »Ampak jaz nisem Veronika. Jaz sem ena druga. Nikoli nisem bila in ne bom Veronika. Jaz sem navadna cipica!« »Poslušaj me, Veronika.« »Poslušam, ampak Veronika nisem.« »Odgrni odejo in lezi. Pokrij se in bodi čisto pri miru.« »Zakaj? Saj mi tudi tako ni nič hudega. Nič se ne pritožujem. Čisto pri miru pa nisem rada, veš,« je govorila Veronika. »Če sem pri miru, me vse boli. Če plešem, se pa dobro počutim. In veliko bolj veselo je!« »Ubogati me moraš. Nekaj ti bom dala.« »Res? Ja! Lahko! Kar daj mi nekaj!« Potem se je nezaupljivo ozrla k Martini. »Ja, kaj pa? Kaj mi boš dala?« »Boš že videla. Nekaj, kar ti bo pomagalo, da boš lahko tudi pri miru, če boš hotela.« »Naj ti bo, ampak bom še videla.« »Vzela pa boš, ne?« »Še ne vem, mogoče.« Martina je vstala. Zgodilo se je, česar se sploh ni upala pričakovati: Veronika si je tiho pojoč odgrnila in se ulegla. »Samo na ogledala mi pazi!« je zaupno priporočila Martini. Martina je kradoma brž pobrala ogledala in jih sunila pod posteljo. S previdnim pogledom je ošinila Veroniko. Ležala je brez blazine in pokrita do brade, kakor vselej, kadar jo je bolela glava. »Zdaj si pa pridna,« je z mirnim glasom, enolično, kakor da govori uspavanko, rekla Martina. »Saj boš počakala, da grem v kopalnico?« »O, bom!« je zagostolela Veronika. »Le pojdi v kopalnico, tudi jaz sem rada v kopalnici!« Martina se je v hipu vrnila in obstala pred Veronikino posteljo.
        »Boš še malo pridna?« je vprašala.
        »Kaj imaš v roki?« je rekla Veronika. »Strup?« »Vodo. Dobro, hladno vodo. Boš videla, da je res.« »No, pa daj.« »In te bonbone pogoltni zraven. Boš?« »Ne vem! Kaj pa, če so trdi in stari? Si jih kupila na razprodaji?« »Ne. Nalašč zate sem jih kupila. Ná!« Veronika se ni hotela usesti. Ležé je vzela kozarec v eno in tablete v drugo roko. Na jezik je spustila vse tri hkrati, in ko je kozarec prinesla k ustom, je žvenknil ob zobe. Pila je v dolgih požirkih. Pol vode se je zlilo mimo in po vratu steklo pod srajco. »No, zdaj bo pa že šlo,« je zadovoljno rekla Veronika, ko ji je Martina odvzela kozarec. Glavo je zarila v blazino in se zastrmela v strop. »Tamle nekaj leze!« je iznenada zatarnala. »Nič ne leze,« je odvrnila Martina. »Tisto je temna črta, ker je strop tam počen.« »Vseeno se bojim.« »Ni se ti treba bati, saj sem jaz pri tebi.« »Prej me bo ugriznila, kot pa jo lahko zgrabiš ti!« »Si mislila, da je kača?« »Saj jo vidim!« »Naj sedim pri tebi?« »Ja. Pri meni moraš biti.« Martina je sedla na posteljno stranico. Roko je nalahno položila Veroniki na ramo. Toda Veronika je trznila in zavreščala: »Ne! Ne!« »Tudi mene se bojiš?« »Ne bojim se te, ampak dotakniti se me ne smeš!« Martina je sedela pri Veroniki. Sedela je dolgo. Tudi še potem, ko so se zatisnile težke Veronikine oči. In tudi še, ko je Veronika zaspala nemirno površinsko spanje, med katerim je hlipala, klicala mamo in tolkla okrog sebe.


Nazaj na 9. poglavje    Kazalo   Naprej na 11. poglavje  


Stran je pripravil Primož Jakopin, jo postavil 29. decembra 2001 in jo nazadnje spremenil 1. februarja 2009.

Naslov: http://www.jakopin.net/gitica/dela/gj_slovo_10p.html       Obiskov