Gitica Jakopin

Slovo od deklištva

DEVETO POGLAVJE
        »Jih slišiš tudi ti, Martina?« je vprašala Veronika. »Koga pa?« »Za nama se podi čreda bizonov. Topotajo, da se zemlja trese,« je povedala Veronika.
        »Ozri se, Veronika. Nikogar ni.« »Se ne upam. Tudi ti se ne upaš, samo rečeš tako, da se obe skupaj ne bi preveč bale. O, saj te poznam! Prebrisana si. Na vsakem koraku me hočeš ukaniti, ampak jaz to takoj opazim in se ne dam. Ja, moja edina sreča je, da sem vedno na preži, ker ne vem, kaj bi drugače že bilo z menoj. Tako me pa ne boste, o, ne! Res je sicer, da si ne morem privoščiti nobenega oddiha, če nočem, da me zabetonirate, zato pa sem varna. Dobro vem, da se samo nase lahko zanesem stoodstotno.« »Danes govoriš čudne reči, Veronika,« je rekla Martina. »Danes je vse drugače, in tudi ti me ves čas begaš. Ne vem, kako to. Kaj sem ti naredila?« je zatarnala Veronika. »Nič ni, Veronika, vse to bo minilo, boš videla. Ampak povej, zakaj si se ustavila?« »Noge me bolijo,« je vzdihnila Veronika. »Usediva se. Poglej, kakšna lepa senca je tukaj pod kostanji!« »Tu ni kostanjev, Veronika. Sva že naprej od kostanjev, in železnica pelje tik zraven poti. Lahko naju kaj povozi, če bi se preveč približale.« »Nič naju ne bo povozilo, če se ne bova same. Ampak ti se nič ne boj. Pazim jaz, veš.« »Malo naprej je klopca. Tudi mene že bolijo noge.« »Pa naj bo po tvojem, če že mora biti. Kadar si kaj vtepeš v glavo, zlepa ne odnehaš!« »Te še boli glava?« »Kako to, glava?
        Kakšna glava?
        Pa zakaj ravno glava, res ne vem! To si si gladko izmislila. Ko sršen si, kar naprej mi brenčiš pred nosom! … Raje poslušaj. Nekaj ti bom povedala.« »Res?« »Ja, če nočeš, pa ne! Po želji! Meni je vseeno!« »Le povej.« »Samo da veš, to je zaupno. Nikomur niti besedice. Sem že mislila, da ne bom črhnila živi duši, ampak tebi povem, čeprav si najhujši zvočnik v naselju.« Veronika se je trdo zasmejala. »Tega ne bom raztrobila.« »A, ne? Zakaj pa ne, če smem vprašat? No, pa ne. Meni je prav. Tudi če ne boš povedala naprej, se ne bom obesila … Hočem reči, meni je vse čisto vseeno. Ti kar razbobnaj. Naj izve ves svet, briga me! Bodo vsaj siti! Naj se zadavijo!« »Poslušam, Veronika.« »Veš, preveč stvari imam v mislih. Ampak glavno je tole: malo prej sem jo videla.«
        »Koga?« »Njo! Njo!« »Katero?« »Tisto! Isto!« »Že vem.« »Nič ne veš, saj ti sploh še nisem povedala! Sem ti pa že povedala, da sem včasih imela fino šiviljo. Njen salon je bil na Novem trgu. Zunaj je pisalo Modna krojačica Antonija Krivšek. Kako je ona znala šivati! Takrat se še ni dobilo blago, veš, pa je znala iz stare ženske ali moške obleke skrojiti fantastične kostime. Tudi obleke za v gledališče. Malo biserčkov je našila okrog vratu in na zapestjih, ali pa tenkih čipk … Kje jih je dobila, si ne morem misliti …« »Kaj si hotela povedati?« »Ja. Kaj mi je naredila iz neke stare nore obleke, take dolge, za ples. Kdo pa je med vojno plesal … In še slikala sem se v njej … Kako žalostne so stare slike!« »Te je slikal tisti plešasti suhec, ki te je imel rad?« »Kdo me je imel rad? Kaj spet bledeš? Nobeden me ni imel rad. Niti nisem hotela, da bi me kdo imel rad. Zlahka shajam brez ljubezni. To je sam kič.« »Zdaj ti pa ne šiva več?« »Kdo? Uh, kako skačeš z ene stvari na drugo, neznosno! Sploh ne vem, kaj hočeš.« »O šivilji si mi pravila. O Antoniji Krivšek.« »Jaz?!« »Rekla si, da si jo videla.« »Kako to? Saj je že umrla!« »Kaj?!« »Ja! Povedala sem ti, da je umrla. Res, kaj ti je danes? Umrla je, no!« »Kdaj pa?« »Že dolgo tega. Ravno zato mi ne šiva več.« »A, videla si jo kdaj takrat!« »Ne! Prej. Prejle! Ko so naju pahnili na živi tir!« »Veronika, koga si prejle videla?« »Saj ti že ves čas govorim, njo! Prerinila se je iz gneče in stopila k meni. Obraz je imela bled. No, bleda je bila vedno. Tak lep ovalen obraz je imela. Gladke, nazaj počesane lase s kito na temenu. In lepe roke! … Dolgi, vedno ožji, perfektno oblikovani prsti. Mirne roke. Kakor na starih portretih grofic.« »Povej naprej.« »Tako vesela sem bila, ko sem jo zagledala! Seveda, saj se že dolgo nisva videli. Nasmehnila se mi je z malce navihanimi očmi in rekla: ‘Kako pa to, da te ni nič k meni? Spet šivam, nisi vedela?’ Vprašala sem: ‘Kje pa stanujete?’ ‘Drugje,’ je rekla, ‘malo dlje proč je res, a se ti splača priti! Le oglasi se!’ ‘Kdaj pa lahko?’ sem vprašala. - ‘Kar prihodnji teden!’ je rekla in mi pomahala v slovo. Zaklicala sem za njo: ‘Naslov! Napišite mi vaš novi naslov!’ A je bila že predaleč, in hitela je tako, da jo je kar odneslo. ‘Sama boš našla!’ je še zaklicala. ‘Vsi najdejo, prej ali slej!’« »Kako je pa to mislila?« »Ne vem natančno. Sicer pa ni važno.«
        »In kako jo boš zdaj našla?« »Ne vem. Poizvedovala bom, dokler mi ne bo kdo povedal. Takrat je imela bolj slabo stanovanje, delala je v temačni ljubljanski hiši s trhlimi stopnicami in vegastimi tlemi. Vedno je govorila, kako rada bi se preselila v kakšno novo, moderno vilo.« »Ne boš je našla, preveč možnosti je.« »Sploh je toliko nenavadnega, same reči, ki jih ne morem razumeti.« »Povej meni. Z združenimi močmi vse razrešiva.« »Ne, ti vse predobro veš. Pametni in stvarni ljudje takšnih reči ne razumete.« »No, kaj je še bilo?« »Pismo. Dobila sem pismo.« »Od koga?« »Od Hedvike.« »Kdo je Hedvika?« »Niti tega ne veš? Vedno ti vse povem, ti pa komaj čakaš, da pozabiš! No, vsaj zdaj si enkrat v življenju zapomni eno stvar … Skupaj sva hodili v gimnazijo. In veliki prijateljici sva bili … Pa sva res bili taki prijateljici? Zdaj tega ne vem več. Najbrž ne prav zaresni.« »V Avstriji, kajne? Med vojno si tam hodila v šolo.« »Saj je vseeno, kje! Ti vedno dlakocepiš! Pa kakšna gimnazija spet? No, naj ti bo Avstrija, lahko je tudi Avstrija! In gimnazija, zaradi mene! Meni je to vseeno.« »In kaj ti je pisala?« »Ne vem več. Se ne spominjam.« »Pismo pa še imaš?« »Ne da bi vedela. Najbrž ne.« »Si ga vrgla proč?« »Kako naj ga vržem proč, če ga sploh nisem imela?« »Nisi ga imela?« »Ne. Če pa se mi je samo sanjalo, da sem dobila pismo od nje!« »Kako se ti je to sanjalo?« »Nikakor! Šla sem k vratom in na tleh je ležalo belo pismo. Veliko. Pismonoša meče kar skozi režo v vratih.« Veronika obmolkne. Kar naprej se ozira. Hodi s težavo in golta kepico v grlu. »Kaj si se zamislila? Povej naprej, zanima me,« je rekla Martina. »Takoj bom, takoj …« »Poglej me, Veronika.« »Ne morem.« »Zakaj ne?« »Ne vidim dobro. Oči me bolijo. Težko jih premikam in težko jih držim odprte.« »Saj ni treba, Veronika.« »Vse se mi zdi pretežko zame. Nedosegljivo.« »Misliš, da se sanj ne boš mogla spomniti naprej? Tvoje sanje niso bile nič hudega. Kolikokrat si že dobila pismo od Hedvike!« »Sem, ampak to je bilo prej.« »Kako, prej?« »Spet si nekaj pozabila! Sem ti že povedala, da najvažnejše vedno pozabiš, in potem sem jaz tista, ki padem dol!« »Kaj?!« »Joj …« »Ná robec. Ne tuli tako! Z robcem si zapri usta. Kam siliš? Boš padla v ribnik!« »Spet si tako surova z menoj! … Joj, zakaj nisem mrtva!« »Pomiri se. Nihče ti nič noče. Vsi te imamo radi, Veronika.« »Kaj mi to pomaga, če pa me on nima rad?« »Razumem te, ampak tudi to bo minilo, boš videla.« »Samo … Miloša ne bom mogla pozabiti!« »Ga pa ne boš pozabila. Še vedno boš mislila nanj, ampak pomirila se boš, saj imaš tudi pamet v glavi.« »Samo ko je še nekaj res hudega.« »Kaj?« »Hedvika je že dolgo mrtva. Zdaj mi pa piše! Kako to?« »Se ti ne sme sanjati, da ti je pisala, čeprav je že umrla?« »Krivično je, da je morala umreti! Zaradi tebe bi ljudje lahko v nedogled umirali, pa niti z očesom ne bi trenila!« »Jaz bi zdaj samo rada vedela, zakaj te tako vznemirja misel na Hedviko.« »Zato, ker ne prenesem, da je morala umreti!« »Tako ji je bilo usojeno. Nikdar se ne ve, za kaj je bilo to dobro, in za koga.« »O čem pa zdaj ti govoriš? Bi me rada do konca zmešala? Sploh ne vidiš povezave! Hedvika je bila dobra. Živela je po zdravih, človeških, poštenih načelih.« »Ja. To je lepo in prav. Zakaj se pa ti vznemirjaš ob tem?« »Rekla sem ti, da je povezava!« »V čem? Med vama?« »Nisi tako brezupna, kakor se delaš. Med nama je povezava, ja! Za to gre. Tudi jaz sem sklenila, da bom dobra, da bom živela tako, kakor je prav, kakor je treba, in ne tako, kakor bi bilo zame prijetno in udobno, pa poglej, kam me je to spravilo! Vidiš, to je ta povezava. In ko se mi je sanjalo, da sem od Hedvike dobila veliko belo pismo, notri pa niti besede, prazen bel list, lepo preganjen, sem takoj razumela, da se bo z menoj prav tako končalo.« »Zakaj se bo s teboj prav tako končalo? Kaj se ti lahko zgodi, in zakaj?« »Ne vem. Vem pa, da bo nekaj groznega. Nekaj še hujšega.« »Zakaj si to vtepaš v glavo? Ubila se menda ne boš. Toliko razsodna vendar si?« »Ne. Ubila se ne bom nikoli,« je povedala Veronika. »Hočem živeti. Moje življenje je moje, ljubo mi je in dragoceno. Oklepam se ga. Vsak dan mi veliko pomeni. Gledam zelenje in sem presrečna, ko zaslišim ptice. Niti enega trenutka ne bi dala. Samo ko vse ne bi bilo tako težko in zapleteno!« »No, vidiš! Kaj pa je še lahko takega? No, reciva, da se bosta z Milošem razšla. Kaj bi bilo pri tem tako hudega zate? Saj si predvsem sama svoj človek, ki nekaj da nase, na svojo notranjo in zunanjo podobo in na svoje človeško dostojanstvo. Kdor te noče, ga predvsem ti nočeš več!« »Ampak ti ne veš, Martina, kako mi je pri srcu.« »Kaj ne bi vedela! Misliš, da si sama na svetu? Skoraj vsi ljudje imamo isto veselje in iste bolečine, eni manj, drugi več, eni jih čutijo bolj, drugi manj. Imajo pa tudi moč v sebi, da prenesejo eno in drugo. Nekaj časa sta se ljubila, bile je lepo, in je minilo, zdaj pa lahko pride kaj novega, dobrega, drugačnega, zaresnega, ne? Boš čakala, da te noben fant niti pogledal ne bo več?« »Ampak jaz sem bila njegova iz ljubezni!« »In kaj potem? Misliš, da je tvoja ljubezen kaj drugačna od drugih? Zaradi česa pa, misliš, ljubijo druge ženske? Nimaš se česa sramovati. Nisi se zavrgla, ljubila si in zdaj veš, kakšna je ena plat ljubezni. Koliko priložnosti boš še imela, da spoznaš in užiješ vse, kar se da! Zdaj boš vsaj znala razpolagati s seboj in svojo ljubeznijo. Potegnila boš črto in začela na novo, ampak zares. Brez predsodkov in romantične zanesenosti. Milošu si lahko še hvaležna. Naredil te je. Prej si bila boječa dečva iz prejšnjega stoletja, zdaj si pa ženska, in hvala bogu!« »Ti lahko govoriš.« »Ja, verjemi, da lahko. Samo da svojih srčnih in drugih tegob ne raznašam po vseh vogalih. In tudi ti bi lahko govorila, če bi končno nehala pestovati samo sebe in se postavljati v svojo lastno kapelico!« »Zveni, kakor da bi lahko imela prav, Martina,« je nepričakovano dejala Veronika. »Samo jaz teh reči ne morem tako hitro razčistiti v sebi in obrniti nase. Ne znajdem se še. Nekaj časa mora miniti, potem mi bo gotovo laže.« »Zdaj si na pravi poti, Veronika,« je z olajšanjem in hvaležnostjo v glasu rekla Martina.
        Premislila je še in tvegala: »Kaj praviš, ne bi vseeno za nekaj dni odšla z menoj k nam domov? Zadnjič sem pisala mami, ali naju vzame, ker sva od študija in vročine obe malo zdelani, in mi je odgovorila, da lahko prideva, kadar hočeva, in ostaneva, dokler se nama zdi. Da se pri nas lahko tudi pripravljava na izpite, prostora je dovolj, in tudi miru.« »Ja, Martina, bom šla s teboj, samo prej moram še nekaj storiti.« »Se ne bi dalo tudi od daleč?« je vprašala Martina, ki je že zaslutila, kaj ima Veronika v mislih. »Ne,« je skoraj mirno odvrnila Veronika, »to bom sama uredila tukaj in takoj. Samo nekaj mi vseeno ni jasno …«
        Uprto je pogledala Martino in rekla s čudno bolečo, prehitro odraslo resnobo v glasu: »Zakaj vsi govorite, da me je Miloš pustil? S kakšno pravico to rečete in ponavljate? Od kod to veste? Vam je on to rekel? Sem ga jaz komu zatožila? Jaz, ki se me to najbolj tiče, o tem ne vem ničesar. Če ga včeraj ni bilo, kakor je rekel, to še nič ne pomeni. Čisto nič!« »Tako se govori, Veronika,« je rekla Martina in iznenada osuplo obstala. »Ali veš, kje sva pristali?« je vprašala. »Vem,« je odvrnila Veronika. »V tej ulici stanuje Miloš. Saj si mislila to?« »Seveda,« je rekla Martina. »In kaj potem?« »Si me ti pripeljala semkaj?« »Ne. Tako se je napletlo sámo od sebe.« Martina jo je pogledala s trohico nezaupanja. Je to mogoče?
        »In zdaj?« je vprašala. »Noter grem.« »K njemu?« »K njemu.« »Kaj mu boš pa rekla?« »Vprašala ga bom, kako misli za naprej.« »In če ga ne bo doma?« »Bom pa počakala, da pride. Ključ imam … ampak ne že od nekdaj,« je v rahli zadregi povedala Veronika. »Zadnjič mi ga je dal, da bi mu nekaj prinesla.« »Naj grem s teboj?« »Ne.« »Naj te počakam?« »Ni treba.« »Vem, da ni treba,« je odločno povedala Martina, »vendar te bom vseeno počakala. Tamle čez, na vrtu restavracije. Brala bom, dokler ne prideš nazaj ven.« »Prav, in hvala,« je rekla Veronika. »Dobro opravi.« »Vsaj opravila bom,« se je prvič po dolgem času nasmehnila Veronika, bistra in odločna kakor že dolgo ne, tako da se ji Martina sploh ni mogla načuditi, in že je izginila.

Nazaj na 8. poglavje

Kazalo Naprej na 10. poglavje

Stran je pripravil Primož Jakopin, jo postavil 29. decembra 2001 in jo nazadnje spremenil 1. februarja 2009.

Naslov: http://www.jakopin.net/gitica/dela/gj_slovo_9p.html Obiskov