Nazaj na 7. poglavje    Kazalo   Naprej na 9. poglavje  

Gitica Jakopin

Slovo od deklištva

OSMO POGLAVJE

        Martina si ni dovolila nobenega odvečnega šuma, kaj šele, da bi bila slišno premaknila stol ali brezskrbno stopila po sobi. Ni bila prepričana o tem, da Veronika še spi, ker je ležala preveč togo in negibno. Čisto mogoče je, da se je že zbudila. Naj ji kaj reče? Naj molči? Naj se odkrade ven in jo pusti čisto pri miru? Ne, tega si po tistem, kar je bilo sinoči, ne more dovoliti. Če se je že odločila, da bo preložila izpit, ker ne more biti brez skrbi za Veroniko in ne bi imela niti ene mirne minute več, če jo v tem njenem stanju pusti sámo, bo tudi dosledno izpolnjevala svoj načrt, da stori vse, kar je v njeni moči, da bi Veroniko spravila iz tega njenega stanja. Stvar bi bila preprosta in ona, Martina, se te svoje naloge ne bi niti najmanj bala, če ne bi bil vpleten Miloš. Tako, kakor je, pa ne le, da se ne more zanesti na njegovo oporo, temveč nasprotno, lahko bi celo spodkopal vsa njena prizadevanja in Veroniki storil še večjo škodo, kot pa ji je že bila prizadejana. Sicer pa je vso to nesrečo v zvezi z Veroniko povzročil prav on in samo on. Vsaka pametna ženska bi ga že prvi hip spregledala, Veronika pa … Prav nemogoče zaupljiva je, v vsakem človeku vidi samo dobro, a čeprav to v bistvu niti ni tako narobe, ima Veronika prav takšna merila tudi za vetrnjake, kakršen je Miloš. Kako je mogoče, da ga poznajo čisto vsi, samo ne ona, ki jo to najbolj zadeva? Ki je zaradi tega lahko najbolj prizadeta? Kako to, da ni nikdar razumela bolj ali manj jasnih namigov prijateljev, znancev in opravljivih jezikov? Martina se je spominjala neštetih priložnosti, ko bi bila Veronika morala razumeti, da jo svarijo pred Milošem, a je pogovor vselej speljala v druge vode, brž ko je zaslutila, da se obrača proti njemu. Velikokrat je kazalo, da sama sili v svojo pogubo. Toda s svojo milino in zaupljivostjo jih je razorožila, tako da se ji nihče ni upal naravnost reči ne bodi no tako slepa, Miloš ni dober človek, nima te rad tako kakor ti njega in kakor bi ti rada, za vse večne čase, in razen tega on sploh ni zate! Po drugi strani pa tudi nihče ne bi bil mogel priseči, da se bo Miloš z Veroniko samo poigral in se mirno obrnil drugam. Nobeno čudo ne bi bilo, ko bi ga bila resnično osvojila in priklenila nase celo proti njegovi volji in vsem ustaljenim pravilom. In vendar se to ni zgodilo. Zgodilo se je tisto, kar so domnevali in bolj ali manj zanesljivo pričakovali vsi, ki so se bali za Veronikino srečo in duševno ravnotežje, saj je že večkrat dala slutiti svojo notranjo nestanovitnost. Njega sploh ni blizu in Veronika ne pove ničesar. Ne izbruhne, ne joče, ne kriči. Samo … Samo ne vede se tako, kakor so je bili vsi vajeni. In davi … Davi je bila tako čudna, prav nič sebi podobna. Bila je zdaj vročično vznemirjena, zdaj očitno zmedena, potem spet hladno nesramna. Sinoči pa sploh. Tega večera ne bo Martina nikdar pozabila. Pripeljala sta jo teta in stric. Martina ju je od nekdaj poznala; z Veroniko je bila že večkrat v njunem stanovanju. Stric je bil zanjo nepopisno zabaven posebnež, teta pa eno sámo široko srce. Tam sta se obe počutili doma, še celo bolj kakor na mojem rodnem domu, je pomislila Martina, kjer so pogosto za vsakim vogalčkom napetosti in prepir, pri teti in stricu pa sta vselej našli popolno zavetje. Toda kako glasni so bili sinoči zunaj na hodniku! Regljali so in se smejali, kakor da so vsi trije pošteno okajeni, kar je bilo malo verjetno in že od daleč močno sumljivo. Martina je odprla vrata, preden so pritopotali do sobe, in četudi je že prej razločila njihove glasove, je vseeno obstala, ko je zagledala nenavadni trio: na eni strani Veronikina teta Anica, živa gora tenkočutne pozornosti, vendar s popolnoma zbeganimi očmi, na drugi strani striček, drobcen, a žilav, toda čelo je imel nagubančeno in usta raztegnjena v nelagoden nasmeh, v sredini pa Veronika, ki sta jo oba trdno držala med seboj, kakor da je njene noge ne držijo. Toda na prvi pogled bi bili vsi skupaj prav lahko videti samo razigrano objeti in židane volje. Vendar Martine niso mogli prevarati. V njihovih držah in glasovih je bil preočiten popolnoma napačen ton. Prvi hip ne bi bila mogla reči, kaj je narobe, toda nekaj je bilo narobe, in še hudo narobe. Gledala jih je, ko so se bližali, in nagonsko se je spomnila prizorov iz grozljivk, ko se zaradi zamolkle glasbene spremljave in strašljivosti okolja dobro ve, da se v samotni ulici za kakšnim stebrom ali v kakšni veži skriva morilec. V trojki na hodniku pa je hudo slutnjo spremljal še odtenek groteskne igrivosti, ob katerem je Martino zmrazilo. Na stežaj je odprla vrata in jih spustila noter, prestopili so s hodnika v sobo vsi trije hkrati in se ustavili. Martina je bila v zadregi kakor redko v življenju. Težko si je zase predstavljala položaj, ko ne bi vedela, kaj storiti. Imela je zdravo pamet in odločno srce, toda tisti hip se ni znašla. Tudi ona je samo stala in gledala. A samo za trenutek. Potem se je zbrala. Zaprla je vrata, po tihem in z enim samim naglim gibom, z roko je teti in stricu pokazala na stola, ki ju je potegnila izza mizice, Veroniko pa je skoraj odnesla k postelji in ji pomagala, da je sedla in se naslonila na steno ob zglavju. Nasmehnila se ji je in jo pobožala po roki, kakor otroka. Obrnila se je k omarici, kjer je hranila borovničev sok, ki si ga je prinesla od doma, da ga je imela za svoje redke goste. Natočila je teti in stricu. Pokimala sta ji v zahvalo, toda vsak svoj kozarec sta pustila na mizi, ne da bi se ga kaj dotaknila. Martina se je s telesom posvečala njima, z duhom pa je bila nenehno pri Veroniki, vendar se ni upala prva spregovoriti. Čakala je. Čakala je s težkim srcem, toda vedela je, da mora počakati. Naj kdo pove, kaj se je zgodilo z Veroniko, za naprej bo stvar prevzela ona. Vendar očitno tudi teta in stric nista vedela, kako naj začneta. Nekajkrat sta se kradoma spogledala, nato se je odločila teta. Obrnila se je k Martini in vzela v roko svoj kozarec s pijačo. Ustni kotički so ji vztrepetali, ko je dejala: »Kako lepo diši! To je pa domače, ne, Martina?« Naredila je požirek in svoj kozarec ponudila naprej, stricu: »Ná, Lojze, pokusi, boš videl, kako posveži!« Stric jo je pogledal, kakor da dvomi o njeni razsodnosti, toda nazadnje se je uklonil in vidno nerad srknil iz tetinega kozarca. Roka se mu je zatresla, ko ga je vrnil na njegovo mesto. Veronika je ves ta čas slonela na svojem zglavju, kamor jo je posadila Martina, in jih vidno nemirna zapovrstjo pogledovala z vročično sijočimi očmi. Presedala se je na mestu, premikala roki, podrsovala z nogami in se večkrat zganila, kot da hoče sunkoma vstati. Od onih treh se nobeden ni upal naravnost ozreti k njej, niti eden je ni ne hotel ne zmogel ogovoriti. Martinin prvi vtis, da se je nekaj bistvenega premaknilo ali sprožilo, se je v sobi namreč še stopnjeval in postajalo je jasno, da se tega po svoje in strahoma zavedata tudi teta in stric. Martina je pomislila, da se ne bi prav nič začudila, če bi začeli na lepem kričati vsi štirje, z njo vred. »V mestu smo se srečali,« je končno povedala teta z glasom, ki je tipal okrog sebe. »In sva jo pospremila s m,« je pritrdil stric. »Zvečer tako ali tako vedno hodiva na sprehod, da se razgibljeva …« Pomolčal je in dodal s poševnim pogledom na teto: »Čeprav Anica kar naprej jamra, da jo bolijo noge.« »Pa tako hitro smo prišli,« je nepričakovano na ves glas dopolnila Veronika. »Samo meni se je zdelo, da hodimo drugod …« »Pozno je že,« je rekla teta. »Midva bi zdaj šla domov, ti, Veronika, se pa naspi, da boš spet roža … Veste, ves dan je tekala po mestu,« je teta razlagala Martini, »utrudila se je.« Pogledala je strica in ustna kotička sta se ji zvila, kakor da bo zdaj zdaj zajokala. »No, pa pojdiva,« je vdano rekel stric. »Lahko noč, Veronika, in oglasi se nama kaj.« »Na svidenje, gospodična Martina, tudi vi kaj pridite z njo. Pa hvala za pogostitev,« je že med vrati zaklicala teta. In sta odšla. S hodnika ni v sobo prodrl niti najmanjši glas njunega odhoda. Ne korak, ne šelest obleke, ne šepet. Bilo ni ničesar več, kakor da je utvara, da sta sploh sedela notri. Tedaj si je Veronika z dlanmi pokrila obraz in zaihtela. Pa ne zaihtela. Iz grla so se ji začeli trgati tako strašni glasovi, da je Martino že ob prvem streslo od glave do nog. »Kaj ti je, Veronika?« je vprašala s pretrganim glasom. »Kaj se je zgodilo?« Sedela je kot iz kamna, roke in noge so ji zastale, in usta je imela tako suha, da je jezik občutila kot nekaj, kar jo hoče zadušiti. Veronika je planila pokonci in se vrgla k oknu, od tam k omari, pa spet k postelji, kjer je obstala v čudno skrivenčeni pozi. Obraz si je še vedno pokrivala, izpod prstov so ji kapljale težke solze in njen život je stresalo hlipanje, ki je zavzelo svoj glas in ritem, in ki je oboje ohranilo ne glede na njene premike ali kakršnekoli motnje od drugod. »Kaj ti je, Veronika? Povej mi.« Martina je počasi vstala in se ji hotela približati. Toda Veronika je odskočila. »Pústi me! Pojdi stran od mene!« Jok ji je pačil in lomil glas, da jo je Martina komaj razumela. In spet so jo noge same začele nositi iz kota v kot, grabila se je za glavo, spuščala dlani z obraza in si ga znova zakrivala. Toda njeni glasovi niso hoteli ponehati, divjali so naprej, si utirali pot v prostor in se v zamolklem jeku izgubljali po kotičkih.
        »Saj ti nič nočem,« je rekla Martina. »Pomagala bi ti rada.« »Meni nihče ne more pomagati,« je vreščala Veronika. »Joj, moja glava! Počila bo! Ko me le ne bi bilo na svetu! Znorela bom! Tega ne prenesem! Nihče ne bi prenesel!« Sesedla se je na posteljo in kazalo je, da bo njeno grozno hlipanje potihnilo. »Česa?« je vprašala Martina. »Teh muk! Tega, kar je v moji glavi!«
        »Naj ti skuham kamilice? Hočeš tableto?« »Ne! Ne!« »Kaj pa?« »Mir! Samo mir mi daj! Pojdi kam, da bom sama! Ne vidiš, da moram biti sama?« »Zdaj te ne morem pustiti same,« je previdno odvrnila Martina. »Kdo pa te je kaj prosil?« je zavpila Veronika. V njenem glasu je zdaj jeza prekričala bolečino. »Ne govôri tako, Veronika. To sem jaz, Martina.« »Ne misli, da te ne poznam! Poznam te v dno duše! Takšna si ko vsi drugi! Sovražiš me!« »Morala bom poklicati zdravnika,« je rekla Martina in hotela narediti korak proti Veroniki. »Ne hôdi mi blizu! In samo poskusi koga poklicati! Takoj skočim skozi okno!« »Kaj govoriš?!« »Ti boš kriva, če si kaj naredim, da veš!« Tedaj je Martina odločno stopila k postelji, na kateri je sedela Veronika, si pokrivala obraz in se sunkovito gugala naprej in nazaj. Prijela jo je za rame in jo potisnila vznak na ležišče. »Prosim te, Veronika, sleci se in lezi. Prinesla ti bom kozarec vode in dva aspirina. Če se boš tako gnala, bo še slabše. Zdaj moraš stisniti zobe. Boš videla, da bo še vse dobro in prav.« »Kaj pa ti veš o tem, kaj je zame dobro in prav?« je zavpila Veronika s takšnim glasom, da se je Martina spet vsa stresla, vendar se ni več pustila zbegati. »Nekaj že. Vem to, kar vidim,« je rekla in Veroniko z obema rokama stiskala za rame. »Ne bom dovolila, da se tako uničuješ.«
        »Jaz, da se uničujem? Vi me uničujete! Vsi po vrsti, in ne boste odnehali, dokler me ne bo konec! Brez skrbi, to bo kmalu, prej, kot si mislite, čeprav ne morete dočakati!« »Ni tako hudo, kakor se tebi zdi, Veronika,« je rekla Martina. »Meni lahko verjameš, ker te imam rada in ti bom pomagala. Storila bom vse, kar bo treba.« Martina je začela Veroniko narahlo božati po roki. Dotik je bil tako bežen: cvetni listič je oplazil toplo kožo, ko je večerna sapa potegnila od okna sem.
        Veronika je zatisnila oči in obmirovala. »Preveč si se naprezala s študijem,« je povzela Martina. »In vse si tako ženeš k srcu! Ne splača se. Preobčutljiva si, ta svet je presurov zate. Moraš se ojekleniti, ker ti bodo drugače na vsakem koraku odpovedali živci.« Martina je govorila s tihim, enoličnim, pomirjevalnim glasom. Roka je v Veroniko prelivala vso svojo moč in ves mir. »Ampak to se dogaja marsikomu in ni nič posebno hudega. Moraš se pomiriti! Sleci se. Naj ti pomagam?« »Kaj mi boš pomagala … nisem noben invalid!« je hotela zakričati Veronika, vendar je spravila iz grla samo raskav glas in končke besed. »Takoj se sleci in se nehaj smiliti sama sebi!« je ostro rekla Martina. »Invalid pa boš, če si ne boš takoj pomagala in če tudi meni ne boš pustila, da ti pomagam!« Veronika je začuda ubogala. Počasi se je začela slačiti, ne da bi bila kaj pogledala Martino, ki je nadaljevala v istem osornem tonu: »Kakšen teater na vsem lepem! In za prazen nič! Ko se ljudje dan za dnem ubadajo z resničnimi problemi, pa ne uganjajo takega vika in krika kakor ti zaradi navadnega kretena!« »Njega ti ne smeš niti omeniti!« je zavreščala Veronika. »Smem in bom!« ji je v odgovor zabrusila Martina. »Že zdavnaj bi bila morala! In da veš: vsak ima kaj nad seboj, pa ne tuli, kot da se bo vsak hip porušil svet! Takoj pod odejo in mir!« »Surovina!« »Te ne poslušam več!« A ko se je Martina s tabletama in kozarcem vode vrnila k postelji, je Veronika ležala na ravnem, brez blazine, s hrbtoma rok na čelu in pokrita do brade. Iz zaprtih oči so ji tekle solze, kakor da sploh ne mislijo presahniti. »Ná,« je rekla Martina. Veronika je stežka odprla oči, samo za špranjo, in odkimala. »Zakaj ne?« Veronika je brez besed zrla v Martino. Uprte oči, srep pogled, okamnel obraz. »Ne moreš? Bi bila raje čisto pri miru?« Veke so se spustile, srepi pogled je mrknil, oči so se zaprle. Martina je ugasila luč in odpahnila okno, da je sveži zrak vdrl noter in se razpršil po sobi. S seboj je prinesel duh po jasminu in po rosi s travnikov, ki so se razgrinjali tja do gozda. Legla je tiho, tiho.
        ‘Takoj jutri pojdem k zdravniku,’ si je rekla, ‘in ga vprašam, kako ji lahko pomaga. In kaj lahko storim jaz. Morda mi bo kaj dal, da ji brž vrinem, če bi jo še kdaj tako zgrabilo!’ Martina se je posmehnila sama sebi. ‘Vode in dva aspirina,’ je pomislila z bridkostjo v srcu, ‘ko je v resnici zbegana in obupana zaradi svoje silne, a plašne ljubezni. Tablete in vodo, ko tako hrepeni po nežnosti, da je ob pamet! Ah, nič ne bomo opravili, če ne bo on posegel vmes! Toda on ne bo storil ničesar. Njemu je vse to lanski sneg. Že zdavnaj se je obrnil od nje, predobra je za njega! Ga lahko na kakšen način pripravim do tega, da bi ji vsaj zdaj priskočil na pomoč? Najbrž ne bi imelo smisla. Bi ona kaj imela od tega? Niti najmanj nič, nasprotno. Željna je velike ljubezni, takšne, kakršno bi rada sipala, ne dajala ona sama. Če bi se proti svoji zdravi pameti le premagala in stopila k njemu? Da mu vsaj povem, kaj je naredil Veroniki? Ne. Ne morem in nočem, zoprn mi je. Koža se mi naježi, če je v moji bližini. Ne, kakršen je, takšen bo ostal in naj gre k vragu! Veroniko je treba odtrgati od njega in varovati pred njim.’ Martina se je nehote vprašala, ali sme tako govoriti, čeprav samo v sebi. Vsakdo ima pravico do obrambe in nihče ni kriv, dokler mu krivda ni dokazana! In vendar je v srcu vedela, da ima prav. Pravilno je presodila Miloša in pravico ima tako razmišljati. Zaradi Veronike, ki ji je več kakor sestra. Kdo bi Veroniki zdaj še lahko segel pod roko? Teta in stric jo imata srčno rada, vendar vsega tega, kar pretresa Veroniko, ne moreta razumeti. Zanju je to že predolgo mimo. Čas ju ne nosi več po sredini svoje struge. Ne moreta ji pomagati, če bi še tako hotela. Mame tako rekoč nima. Niti ne očeta. Sestra je daleč od nje in ima svoje skrbi. ‘Jaz ji bom pomagala,’ si je rekla Martina. ‘Bom že kako. Samo malo me je strah, ker ne vem, kaj naj naredim, niti ne, kaj vse se še lahko zgodi z Veroniko.
        Nič se ne premakne.
        Ko bi vsaj enkrat pogledala sem! Poglej sem k meni, Veronika.’
        »Že dolgo bediš?« »Že nekaj časa, samo tako lena sem, niti zganiti se mi ne ljubi. In glavo imam tako rahlo, skoraj se ne upam gledati, že to je pretežko.« Veronika je sedla, zravnavala se je po centimetrih. Vmes je zamižala. Ko se je namestila tako, kakor se je njej zdelo najbolj sprejemljivo, je odprla oči in pogledala k Martini. »Kavo sem skuhala,« je rekla Martina. »In dober zajtrk je pripravljen. Boš?« Te zadnje besede bi njej sami zvenele drzno, če bi dobro pogledala Veroniko, a tega se itak ni upala. »O, bom,« je rekla Veronika in opaziti je bilo, da hoče sproti krepiti svoj glas. »Sinoči sem bila pa grozna, kaj?« To naj bi zvenelo ravnodušno, toda Martini se je slišalo kakor dolg vzdih. »Sploh ne vem, kako to. Zdajle si ne morem misliti, kaj mi je bilo.«
        »Nič tako strašnega. Živčno si se čisto izčrpala, in te je vrglo!«
        Kako povrhu se pogovarjata, ko gre za prebridke življenjske zadeve! je pomislila Martina. Nagonsko je dodala: »Veronika, govôri tako, kakor ti je pri srcu. Jaz te razumem. In odkrito bova po bližnjici prišle na cilj.« »Kateri cilj misliš?« »Tvoje zdravje in tvoj duševni mir.« »Kaj pa ljubezen?« je rekla Veronika. »Ljubezen …« je zamišljeno ponovila Martina. Pogledala je Veroniko. Kaj to govori? »Zdaj bova zajtrkovali,« je povzela. »Misliš, da bi lahko prišla k mizi?« »Seveda. Prehitevati ne smem, a počasi bo šlo,« je odvrnila Veronika in odgrnila odejo. Spustila je noge na tla in vstala s postelje, oprta na dlani. Njeni gibi so bili previdni in tekoči, kakor vedno. »Sram me je, Martina,« je rekla, ko sta si sedeli nasproti in jedli. »V miru jej in si zaradi nobene stvari ne beli glave.« Veronika je dolgo žvečila košček žemlje in nazadnje srknila malo vroče kave.
        »Siliti se ni treba, boš pa še pozneje malo,« je dejala Martina. Zgrozila se je, ko je od blizu gledala prozorno Veroniko s sijočimi očmi in negotovimi kretnjami. »Moja mama bi rekla, zrediti jo je treba in na svežem zraku bi morala biti vsaj en teden! … Bi šla z menoj, Veronika? K nam domov?« »To bi me bili vaši veseli!« se je hotela pošaliti Veronika, toda Martina je v njenem glasu zasledila nevaren podton, ki bi utegnil napovedovati nenadno spremembo razpoloženja. »No, samo mislila sem,« je Martina previdno umikala svoj predlog. »Zdaj tako ali tako hitijo sušit otavo.« Čez čas se je opogumila in začela: »Ampak, Veronika …« Obmolknila je. Prizadevala si je najti čimbolj splošen izraz za tisto, kar bi rada razčistila z Veroniko, vendar je iznenada spoznala, da je popolna odkritost, ki jo je Veroniki že omenila, edina rešitev. »Pogovoriti se morava,« je rekla mirno in naravnost.
        »O čem?« je vprašala Veronika, toda Martina je preslišala že znani nedobri ton. Zdaj ji ne more prizanašati, ker bi bilo čez čas še dosti teže spregovoriti. »O tebi in Milošu,« je povedala. »Mislila sem, da je to samo najina stvar,« je rekla Veronika. »Res je bila samo vajina. Do pred nedavnim. Zdaj pa ni več.« »A, ne?« »Ne. Zdaj je to tudi moja stvar in stvar vseh, ki te imajo radi. Ne misli, da so to samo besede. Zase vsekakor lahko trdim, da mi ni vseeno, kaj je s teboj. Zato boš že morala dovoliti, da se vmešavam.« »Prav,« je rekla Veronika, »pa hvala za dober namen.« Zravnala se je, kakor da se pripravlja na spopad, in dodala: »No, prav. Pa se pogovoriva o Milošu in meni.« »Včeraj ga ni bilo, kajne?« Veronika je v nekaj sekundah prebrodila težko pot od skrajnega poguma, s katerim je hotela Martini še naprej prikrivati resnico, do skrajnega obupa, ki jo je prevzel, ko se je Martini od blizu zazrla v dobre, resne oči. Zato ji ni odgovorila, samo odkimala je. »Pa ti je prej sporočil, da ga ne bo?« Spet je odkimala. »Si ga dolgo čakala? In si potem vsa iz sebe tavala po mestu?« Veronika si je z dlanmi pokrila obraz. »Zakaj ti je tako hudo? Če ga ni bilo, ker res ni mogel priti, ti bo stvar pojasnil in se ti opravičil, in vse bo v redu. Če pa te je pustil na cedilu … Če ga nalašč ni bilo, ko je vedel, da ga čakaš, si lahko samo vesela, da se ti je pokazal, kakršen je v resnici, preden si se usodno zapletla z njim.« Martina ni bila vesela, da so njene besede zvenele tako razumsko in zajele tako dokončne življenjske zadeve. Toda odločila se je, da bo izrekla vse in brez ovinkarjenja, in se je tega držala. »Veronika!« »Poslušam te,« je izza rok jeknila Veronika. Njen glas ni bil ne govor ne jok ne vzdih, temveč vse to v enem. Bil je nedoločen izraz silne stiske. »Ne misli, da je edini, ker to ni,« je dosledno nadaljevala Martina. »Na splošno ni edini, edini zate pa še veliko manj!« »Ti to dobro veš, kajne?« se je utrgalo Veroniki. »Ja, vem. Jaz sem to dobro vedela, od prvega trenutka.« »Pa povej še meni. Ampak tako, da bom res kaj izvedela.« »Si pozabila na Ivana? On ni pozabil tebe.« »Kaj ti je pa obljubil?« »Reciva, da ga sploh nisem omenila.« »Meni je prav. Ne omenjaj mi Ivana in ne govori mi o Milošu.« »Ne! Če hočem govoriti o tebi, ne morem mimo Miloša. Ti hočeš, da je on vpleten, kakor da je kdove kako važen zate. Jaz zlahka prebijem brez njega.« »O, vem! … Kako trda si, Martina.« »Nisem trda, samo življenje sem se navadila jemati bolj stvarno kakor ti. Sicer pa te razumem. V svojem sedanjem razpoloženju si ne pustiš blizu. Vendar ti povem, in ti bom govorila tako dolgo, da boš sprevidela: prej ko se privadiš misli, da tvojega življenja ni konec, če se z Milošem razideta, bolje bo zate, in ne samo zate, ampak tudi za vse tiste, ki jim je do tega, da bi bila ti mirna in srečna in da bi živela normalno, kakor vsi drugi ljudje.« »Izpit sem ti pokvarila, vem.« »Ne govôri tako z menoj, sicer sploh ne boš imela več s kom govoriti, ne lepó, ne grdo.« Veronika se je nasmehnila s presunljivim mirom v očeh. »Oprosti. Verjamem ti, da res misliš vse to, kar mi govoriš. Toda kako moreš zahtevati od mene, da bi to sprejela? Ne razumem prav ne dogajanja ne povezav. Ne morem urediti svojih misli. Bojim se. Klobčič je prevelik, nikakor se mi ne posreči, da bi ga razpletla. Vse se mi meša, in bolj ko se trudim, da bi naredila red, bolj se mi zapleta. Najhujše je pa to, da ne vidim izhoda. Vem samo, da se ne bo dobro končalo. Nekako se moram rešiti. Samo kako? To mi povej, Martina!« »To ti pripovedujem že ves čas, Veronika. Toda zdi se mi, da nočeš ne slišati ne razumeti. Pa reciva takole. Povedala ti bom, kaj bi naredila jaz, če bi bila na tvojem mestu. Poiskala bi Miloša in ga naravnost vprašala, kaj pravzaprav čuti do tebe in kako si on predstavlja vajino skupno prihodnost. Če te misli imeti samo za zabavo ali za okras, naj to odkrito pove, ker si ti vajino razmerje predstavljaš drugače, po starem, idealno, v smislu večne ljubezni in srečnega skupnega življenja do smrti. V tem primeru naj si pač poišče kakšno drugo naivnico.« »Martina!« »Res je tako. Vprašaj kateregakoli normalnega, razsodnega človeka, kaj misli o tem, in ti bo vsak povedal isto.« »Ampak, premisli, Martina, kako nemogoče, kako poniževalno in netaktno bi to bilo!« je zastokala Veronika. Martina jo je gledala. Kaj govoriči? »Kako, da tega ne sprevidiš?« je vprašala Veronika. »Nemogoče, poniževalno in netaktno so same besede, tebi gre pa za zdravo pamet! Sprevideti moraš ti, ne jaz,« je že skoraj naveličano razlagala Martina. ‘Kakor da govorim z otrokom, ki s svojo ubogo počasno pametjo ne dohaja ničesar!’ je pomislila. »Saj bi bilo, kot da ga prosim ljubezni!« se je branila Veronika. »Kako je pa, kadar ga ure in ure zaman čakaš na dogovorjenem kraju in si mu potem pripravljena verjeti vsak za lase privlečen izgovor?« ji je oponesla Martina. Veronika je začutila, da jo znana močna roka prijema za vrat. Težko ji je bilo dihati, prsi ji je stiskala topa bolečina in v njeni glavi so se že spet vrtinčile megle. »Še bom premislila,« je trudoma rekla. »Saj se ne mudi tako, kajne, Martina. Važno je, da ne hitim. Ne morem hiteti. Vse se mi pokazí, če hitim. Vem, da bom našla rešitev,« je končala Veronika. »Prav. A nekaj imej vseeno ves čas na umu in v srcu. Če boš le malo posumila, da te Miloš nima rad, se ga reši … preden bo prepozno.« Veronika se je prijela za grlo. »Ven moram, na zrak. Grozno me duši. In glava! Premikati se moram. Ampak zunaj, da bom laže dihala!« »Grem s teboj, če lahko,« je rekla Martina. In sta odšli na pot, ki je vodila naravnost k Veroniki sojenemu nemilemu cilju.



Nazaj na 7. poglavje    Kazalo   Naprej na 9. poglavje  


Stran je pripravil Primož Jakopin, jo postavil 29. decembra 2001 in jo nazadnje spremenil 1. februarja 2009.

Naslov: http://www.jakopin.net/gitica/dela/gj_slovo_8p.html       Obiskov