Gitica Jakopin

Slovo od deklištva

SEDMO POGLAVJE
        »Kaj si večerjala sinoči?« je naslednjega dne zjutraj vprašala Martina, ko je videla, da je Veronika sedla v postelji in se prijela za glavo.
        »Zakaj sprašuješ?« »Ponoči si tako stokala, da sem te hotela zbuditi, a potem si se vselej zadnji hip obrnila in utihnila.« »Zaradi mene še ti nisi nič spala!« »Saj veš, da imam v sredo izpit, in ponavadi še ponoči snov premlevam v glavi.« Pomolčala je in tiho dodala: »Povej mi, Veronika, kaj ti je bilo?« Veronika se je medlo nasmehnila. Videti je bilo, da je tudi ta nasmeh skoraj prenaporen zanjo. »Ne delaj si skrbi, Martina,« je odvrnila in previdno vstala. »Nič hudega ni.« Martina jo je molče pogledala. Ni ji mogla prav verjeti, vendar se je naredila, kakor da je zadovoljna tudi s tem bornim zatrdilom, ki ga je sleherni Veronikin premik postavljal na laž. éPošten zajtrk in malo gibanja na svežem zraku‘, je pomislila Veronika, ‘in mi bo mogoče odleglo.’ Naglas je rekla: »Glava me je bolela. Včasih me grozno napade, pa vselej zaradi najmanjše malenkosti, ki je nisem pričakovala … Saj veš, Martina, kako je to, ni bilo prvič. Še zdaj mi zlovešče bobni po ušesih in v glavi imam zoprno meglo.« »Ampak kako to? Zaradi česa?« »Sploh ne vem. Največkrat ne vem. Zbode me, in že se začne sodni dan.« Veronika je vstala in se zamajala, vendar je takoj ujela ravnotežje. Naredila je nekaj korakov po njuni sobi, ne vedoč, kaj bi. Privošči si lahko samo kretnje, ki zahtevajo kar najmanj truda. Nobenega nenadnega premika. Vse mora teči mirno, v ritmu, ki nešteto gibov strne v enega samega, zravnanega in podaljšanega do točke, ki je gladka, varna opora v vesolju hrapavih površin in ostrih konic. »Sta se prepirala?« je vprašala Martina. Veronika je zatisnila oči, kakor da jo je to vprašanje zadelo v živo. Stresla je z glavo in se zravnala. »Sploh ne. Zakaj si vprašala?« Toda v srcu jo je postalo sram. Spreneveda se pred Martino, ki ji ni še nikoli nič žalega storila! Kako to, da ji njene iskrene skrbi ne povrne vsaj z zaupanjem? Na to vprašanje si ni ne mogla ne hotela odgovoriti, vendar je nadaljevala s skoraj normalnim glasom, že veliko bolj mirna in tudi trdnejša. »Miloš je imel včeraj izpite, nič se nisva videla … Res si lahko brez skrbi, Martina. Skuhala si bom kavo, mogoče se bom še malo ulegla nazaj, da si čisto opomorem, in potem mislim oditi v mesto, po opravkih.« »Nisi danes zmenjena z njim?« Kdove kaj je Martini branilo, da Miloša ni imenovala. Vprašala se je, ali bo Veronika to opazila in se odzvala na način, ki bi ji v tem stanju lahko škodil. Martina je pritajeno vzdihnila. Vedela je, da je bil trenutek, ko je Miloš postal pozoren na Veroniko v množici okrog sebe, v kateri je imel pravzaprav že vse, kar mu je prijalo in kar je potreboval zase, za svojo pot naprej, za svoj moški užitek in za svoje človeško potrjevanje, zanjo usoden. Obenem si je Martina že kar pošteno priznala, da Milošu najbrž ni pravična, ker mu ne more biti. Resda mogoče ne ve prav vsega. Ne o njem, ne o Veroniki, ne o njunem sožitju, kakršno pač je. Vseeno tehtnica ni izravnana. Na eni strani je preveč, na drugi le premalo, za pravičnost. A zdaj ne gre za Miloša. Kaj bo z Veroniko? Kako to, da sama nikakor ne sprevidi, kaj ni dobro zanjo in česa se mora na vsak način varovati? Česa pa se mora na vsak način varovati Veronika?
        Martina si je nerada, a vendar odkrito odgovorila: Miloša. Toda že hip po tistem se je zbala, da bi Veronika lahko uganila njene misli. »Ne, nisem,« je odvrnila Veronika. »Nisi še včeraj rekla, da gresta na Rožnik?«
        Martina si je sama zamerila, da še naprej sili v Veroniko, a tako sta se vedno pogovarjali, in mislila je, da bo najbrž tudi Veroniki laže, če se pogovori; če pride na dan vse, kar je v mislih. »Res? Toliko važnega kar pozabim! Ali pa se nisva razumeli.«
        Veronika je govorila in govorila. Besede so prihajale same od sebe in vedno hitreje, kakor da se mora čimprej končati ta pogovor, ki bi Veroniko lahko kaj kmalu preveč utrudil. »Danes nisem zmenjena z Milošem,« je še izrekla Veronika, in že se je sesedla nazaj na posteljo. »Veronika!« Martina je skočila k njej. Pazljivo jo je prijela in jo z životom spustila na posteljo, dvignila je njene bose noge in jih zravnala na ležišču. »Naj te pokrijem?« je vprašala. Veronika je pokimala. »Ti bom jaz skuhala kavo,« je dodala in se začela spretno gibati po sobi. Zdelo se je, kakor da se vse, kar je počela, dela sámo od sebe, obenem pa naglo in skoraj neslišno. Veronika jo je spremljala z zavrtimi očmi, njen pogled se je premikal in obračal spočasnjeno, z nekakšno utrujeno, a vdano pazljivostjo. »Ne vem, kaj mi je, Martina,« je nazadnje rekla, in tudi te besede so se ji komaj odtrgale s suhih, razpokanih ustnic. »Glava me boli še bolj kot ponavadi. Nekakšni krogi se mi vrtijo pred očmi. Mavrični. Vedno hitreje. In na koncu se prelijejo drug v drugega. Takrat se mi zazdi, da jih tudi slišim. Ni ne pesem ne glasba. Hreščeče je. Kovinsko. Ne upam se poslušati. Če prisluhnem, me zaboli.« Veronika je govorila bolj sama sebi kot Martini in kakor da bi s temi močmi, kolikor jih še ima, vseeno rada razčistila to, kar se dogaja z njo. Odprla je oči in pogledala Martino. Martina je imela nenavadno resen obraz. »Veronika, ti si bolna,« je mirno rekla. »Najbrž ne bo tako hudo,« se je hotela pošaliti Veronika. Premaknila se je na postelji in se počasi zavihtela više, kakor da bo sedla. Posrečilo se ji je. Dobila je občutek, da se bodo megle v glavi zdaj zdaj začele redčiti. Najprej spusti pritisk nad tilnikom, in počasi se razpletejo vozli, drug za drugim. Glava postane lažja. Veronika začuti, da bi jo najbrž že lahko držala pokonci. Oči se bistrijo, besede in šumi okrog nje postajajo izrazitejši, močnejši, razločnejši. Naredila si je visok naslon iz blazine na zglavju in se na postelji sedé spustila nazaj. Zdaj je lahko že naravnost pogledala Martino. »Res mi ni dobro. Nekaj me še davi za vrat, a najhujše je že mimo, Martina.« Martina se ji je bližala s skodelico v roki. »Ná, Veronika,« je rekla. »Počasi izpij. Pol limone sem ti ožela noter.« Obstala pred posteljo in zamišljeno zrla nizdol na Veroniko. Kaj ji je vendar? Tako čudno se drži! No, če jo je včeraj zgrabila migrena, je normalno, da je še danes tako rahla. Vseeno …
        Le kaj sta imela z Milošem? Nič drugega ne more biti! Nobena druga stvar je ne bi tako vrgla iz tira. Obenem se dela, kakor da ni nič. Res misli, da mora kaj prikrivati njej, Martini, ki jo tako dobro pozna, da ji vidi v glavo in srce? Revica! Morala bi presneto paziti nanjo. A kako, če ima že pojutrišnjem izpit? »Veš, Martina,« je znova začela Veronika in njen trdnejši glas je postajal skoraj veder, »ven moram. Na zraku si bom hitro opomogla. Skozi Tivoli, po senci bom šla. Danes bi rada še toliko opravila! Vse imam v popolnem neredu … Ta kava je bila najboljše zdravilo! Spotoma bom kaj malega pojedla, in bom na konju. Naporen dan bo, kot vidiš, ampak dober. V redu bo.« Veronika je vstala s postelje. Na lepem je bila vsa podjetna, polna načrtov in moči. »Hvala ti, Martina,« je rekla. »Ne daj se več motiti. Odpravila se bom počasi in čisto potihem. Vrnila se bom bolj pozno popoldne, tako da boš imela mir.« »Prav, Veronika,« je rekla Martina. »A ne ostani predolgo zunaj, če ti ni do tega. Saj veš, da me ti nikoli ne motiš.« To je rekla in že sedla za svojo mizo. Pred seboj je imela zajeten blok, na katerega si je zapisovala iz raznih na mizi odprtih knjig. Še malo, in se ni nič več zmenila za Veroniko. Veronika je bila tega vajena. Martina se tako zlahka poglobi v delo in tedaj izklopi vse drugo na svetu. Srečna duša, je pomislila Veronika, nikoli ne omahuje, nikoli ne razmišlja v tri dni, kakor ona to imenuje, kadar se Veronika zataplja v svoje probleme; brž ko se v kaj resnično zakoplje, pa je z glavo in srcem samo še pri tisti stvari. Razen tega vse, kar je z vztrajnostjo in potrpežljivostjo razumela do kraja, za vedno ohrani v spominu in uporabi v pravem trenutku. ‘Srečna duša, Martina,’ je še enkrat toplo pomislila Veronika. ‘Moja sreča pa je, da jo imam tako blizu. Kako bi brez nje?’ Veronika se je oblekla. Res je vse počela karseda neopazno in neslišno, a s tem ni nikdar imela težav. Od nekdaj bila zadržana in ni marala vzbujati pozornosti; hrupa ni nikoli uganjala, niti ga ni bila voljna prenašati. Ko se je zdaj odpravljala, so bile njene roke mirne in njene noge tihe, po glavi pa so ji misli vrvele kot vselej. Pomislila je na Miloša, in za hip se je zmedla. Kaj pa, če je le zmenjena z njim? Zmenjena je gotovo, samo kdaj? Kako to, da tega ne ve natanko? Najbrž jutri. Če je Martini rekla, jutri, potem bo to držalo in ji zdaj ni treba biti v skrbeh zaradi tega. In izpit. Kdaj ima pa ona izpit?
        Spet se je zbegala. Potem si je rekla, da najbrž še ne, ker bi jo drugače grozno skrbelo. Še ne takoj … Nenadoma se je spomnila. Izpit ima prihodnji mesec, to je zanesljivo, zato ji zdaj še ni treba misliti na to, in razen tega je s snovjo vedno na tekočem, morala bo samo vse ponoviti in si izpisati najvažnejše. Na sebi je imela novo belo krilo, ki ji je mehko padalo na meča, in belo bluzo. Svileno. Láhko kakor dih. Pa srebrne sandale. Če bo zdajle Martina dvignila oči in kaj rekla! Če jo bo vprašala, zakaj se je tako načičkala! In jo pogledala, kakor da hoče reči … Pa le greš na randi z Milošem! Samo mólči, Martina. Lepo te prosim! Veronika se je česala pred ogledalom, ki je v ozadju zajelo tudi hrbet nad pisanjem sklonjene Martine. Z vajenimi gibi je glavnik vlekla skozi lase in zamišljeno ogledovala Martinin hrbet. Nehote se je zasmejala. Še njej sami se je to čudno zdelo, a je bilo res, saj se je razločno slišala. Če bi jo kdo vprašal, zakaj se je zasmejala, mu ne bi vedela povedati. Toda kdove kaj se ji je zdelo tako smešno, da se je še nekaj časa hihitala. Martina se je obrnila in jo osuplo pogledala. Veronika je hladno prestregla njeno začudenje. »Lej jo, še prejle si bila na pol mrtva, zdaj se pa režiš!« Tudi Martina se je smejala. Ni se mogla prav razjeziti na Veroniko. »Spomnila sem se nečesa grozno smešnega,« je pojasnjevala Veronika. »Oprosti, če sem te zmotila.« »Če bo šlo tako naprej, pa res ne vem, kaj bo,« je še vedno dobrovoljno rekla Martina. »Že odhajam, Martina,« je spravljivo dejala Veronika. Zgrabila je torbico, mimogrede je vzela še potovalko, ki jo je imela že nekaj dni pripravljeno, in si odprla vrata. Na pragu se je še ozrla. »Veš, čudna sem zaradi svoje nesrečne glave,« je rekla z glasom, ki je bil Martini znan in ljub. »Samo da se malo sprehodim … Ti pa dobro delaj. In oprosti mi, Martina.« Zaprla je vrata in s trdnim korakom odšla.
        Zunaj jo je vzdignil in odnesel poletni dan. Mesto ji je izza zelenega hriba prišlo naproti, potegnilo jo je k sebi in vase, da je hodila kot po kakšnem gladkem, snažnem dnu. Vse, kar je bilo živega, glasnega in v gibanju, se je razmikalo nekam više in daleč od nje, utišano, omehčano, tako da je stopala odrešena vsega, kar bi jo lahko težilo. Šla je na snidenje z njim. Z Milošem. To je ves čas vedela, a nekaj ji je branilo, da si tega ni zavestno priznala. Tudi Martini nekako ni mogla povedati. Ravnala se je po nagonu, ki jo je vodil po ovinkastih poteh in za katerega je že nekajkrat posumila, da ji ni prijatelj. Sicer si je ves čas govorila, da bo čimprej vse dobro premislila od začetka do konca, in če bi prišla do spoznanja, da doslej ni ravnala, kakor bi bilo dobro tako za vse druge kakor zanjo, bo začela vse na novo in drugače. A zdaj naj še bo, kakor je; od kod naj ve, da tisto drugačno ne bo še težje od sedanjega? Zdaj naj še bo, kakor je.
        Miloš jo gotovo že čaka. ‘Zakaj mi je bilo včeraj tako hudo?’ je pomislila Veronika, ko je hitela po poti za železniško progo. ‘Samo zato, ker ves dan nisem videla Miloša?’
        Spoznala je, da se je skoraj že spustila v tek. Mimoidoči so se ozirali za njo in fant, ki je hitel prav tako kakor ona, samo v drugo smer, jo je dregnil s svojo močno ramo, da je kar odskočila. V bližini je zagledala klopco. Uprla se je nagonu, ki jo je silil, naj pospeši korak, in sedla. Naslonila se je nazaj in si z dlanmi podložila tilnik. ‘Zakaj sem se tako mučila?’ se je spraševala in oči so se ji umirile na sklopu belih oblakov, ki so se ji puhasto grmadili nad glavo. ‘Zakaj sem morala obuditi vse tiste hude spomine?
        Saj vem. Zato, ker je treba vse dobro premisliti. Vse je treba na novo pretehtati, da lahko premaknem vse, kar sem v svoji prejšnji nespameti in lahkomiselnosti postavila na napačno mesto. Vse je treba tako razporediti, da ne bo nikjer niti najmanjše neskladnosti.
        Katero neskladnost pa zdaj mislim?’ se je vprašala Veronika.
        ‘Ne vem. Ne morem se več spomniti. A zakaj si toliko belim glavo? Saj mora biti vse v redu. Miloš me mora imeti rad; to leži v dosedanjem logičnem zaporedju dogajanja, že v tem je jamstvo za njegovo ljubezen. Vse je bilo storjeno, da me bo Miloš ljubil; opuščeno je bilo vse tisto, kar bi njegovo ljubezen lahko odvrnilo od mene. Naravna zakonitost zahteva, da se ohrani, da se oplemeniti in zraste moja ljubezen do Miloša in njegova do mene. Tako se to dogaja, in tako je sklenilo vesolje.’ Zatisnila je oči. Veronika je zaspala. Zbudil jo je glasen govor v bližini. Neznan obraz, nekaj dni stara brada, tuja sapa tik pred njenimi očmi. »Kaj je, punca? Če podnevi spiš, kaj delaš pa ponoči?« Močna roka jo je prijela za ramo in strašni tuji obraz tik pred njenim se je razvlekel v nasmeh. Veronika je kriknila. Iztrgala se je roki, odtegnila se je obrazu, tesneje je zgrabila torbico in potovalko, in planila v beg. Tekla je, ne da bi se bila še kaj ozrla, dokler ji ni zmanjkalo sape. Šele tedaj je čez ramo pogledala nazaj. Nihče je ne zasleduje. A kako to, da njena ušesa še vedno slišijo za njo bobneče korake? Miloš jo najbrž že čaka. Mu je povedala, da se bo morda malo dlje pomudila v mestu? Skoraj gotovo. Veronika je ubrala korak v smer, ki jo bo prinesla k Milošu. Bilo je, kakor da njene noge same gredo tja, kamor njo vleče srce. Zdaj je hodila naglo in enakomerno, bila je mirna in zbrana, pazila je na mimoidoče in na vse, kar ji je prišlo na pot. Ampak zakaj je Martini rekla, da ni zmenjena z Milošem? To vprašanje jo je začelo mučiti bolj kakor vse drugo. ‘V resnici se ji nisem mislila zlagáti,’ si je govorila Veronika, ‘mislila sem ji reči, seveda sem zmenjena z njim, saj veš, da se dobiva vsak dan! Kako bi sicer prenesla vse, kar pride z vseh strani in kar ti storijo ljudje, če ga ne bi vsak dan videla? O, Martina, ko bi ti vedela, kako se veselim današnjega dne! Kako si želim, da bi tudi ti koga tako ljubila! Toda v resnici ji nisem rekla tega. Govorila sem ji nekaj čisto drugega. In čudno, da nisem takoj opazila te zamenjave: jezik je sam govoril besede, ki jih jaz niti v sanjah nisem mislila. Kako to? Ne vem, ne vem.’ Zdaj se je spomnila, da sta z Milošem dogovorjena pred Moderno galerijo. Bila je skoraj prepričana, da se v tem ni zmotila. Toda narobe pri njej je bilo to, da ni nikoli pogledala na uro, ki je ni snela niti ponoči. Bilo je, kakor da je čas na ta način vedno njen zaveznik; obenem pa se ji je dogajalo, da je sploh ni bilo tja, kjer so jo pričakovali, in da ji je marsikdo kot neresni obrnil hrbet. Samo pravi prijatelji, ki so jo dobro poznali, so ji to spregledali in so jo iz previdnosti spominjali na roke, datume, ure, ki se jih mora držati. Miloš pa je bil često nejevoljen, ker jo je kje čakal, medtem ko ga je ona iskala drugod. Zdaj je pogledala na zapestno uro, ki je imela pozlačen pasek in majčkeno številčnico in je bila spomin na Veronikino mamo. Devet, in zmenjena sta ravno ob devetih. Veroniki se je kamen odvalil s srca. Obstala je pred Moderno galerijo. Miloša še ni. Nič hudega. Gotovo bo vsak čas prišel. Veronika se je začela sprehajati po široki peščeni poti.
        Vsi hodijo po tej poti. Stopala se ugrezajo v debelo plast drobnega peska. ‘Kdo so vsi ti ljudje,’ si je govorila Veronika, ‘ki hodijo, kakor da jim je vseeno, če jih izdajajo njihovi koraki? Se ničesar ne bojijo? Jih ni nič sram? Kje je Miloš? Ni ga še. Saj še ni tako pozno. Kdo ve, kaj ga je zadržalo! Kaj pa, če ga ne bo? Skoraj gotovo ga ne bo. Rad se pohvali s svojo točnostjo! Naj pogledam na uro? Rajši ne bi. Pa moram. Drugače sploh ne bom vedela, ali naj še čakam ali ne! Deset proč. Ah, to pa ne, ta ura ne gre prav! Pa recimo, da le gre prav. Toliko ne bi zamudil, če bi samo zamudil. Če bi mislil priti. Priti je seveda mislil, ampak potem je v zadnjem trenutku nekaj prišlo vmes, tako da ni mogel ne sporočiti, ne koga poslati sem s pisemcem. Bi lahko še prišel? Najbrž ne. Zdaj ga skorajda ne bo več. Nima smisla, da še čakam tukaj. Kakor tudi ni nobenega razloga za vznemirjenje! Miloš pač ni prišel, ker ni mogel priti, in obvestiti me ni mogel, tudi ko bi bil še utegnil, saj me ni bilo v naselju, ker sem že odšla. Torej je pravzaprav vse v redu. Ne bom več čakala.’ Veronika je počasi odšla proti stari pošti, na kateri je že od daleč videla uro. ‘Tudi ta prehiteva,’ si je rekla, ‘ker kaže pol dvanajstih. Pol dvanajstih, to je izključeno! Pravzaprav,’ si je govorila Veronika, ‘pravzaprav je še dobro, da Miloša ni bilo! Kakor da bi bil slutil, koliko imam danes še opraviti, in samih neodložljivih zadev, ki bi mi presneto narobe hodile, če jih ne spravim v red! No, hvala bogu. Vse je v redu. Ko opravim vsaj najnujnejše, bom poiskala Miloša. Pogovorila se bova. In potem se bom končno spočila. Pri njem.’ Veroniki je malo odleglo. Že dolgo je imela občutek, da živi kaotično, čeprav je na zunaj z njo vse v brezhibnem redu. Po njenem nobena stvar ni bila, kot bi morala biti. Zdaj se bo to korenito spremenilo. Narediti je treba red. Zdaj je tako rekoč zadnja priložnost za to, naprej pa bo šlo samo od sebe, brez zastojev. Po pravici povedano: če zdajle ne bi imela tega časa samo zase, bi se vse skupaj tako zapletlo, da se sploh ne bi več dalo urediti! ‘Po vrsti,’ si je rekla Veronika. Najprej čevlje v popravilo. Samo jih ima s seboj? Ima, ima, v potovalki so. Zaradi tega ima torej s seboj to potovalko! Dobro, da je ni pozabila pri ribniku. Samo naj ne mislita tista dva čevljarja spodaj v Nami, da bodo tudi danes vsi drugi prej postreženi! Ne. Danes poje druga pesem. Nihče je ne bo zapostavljal! »Naprej! … Ste vi na vrsti?« »Kdo pa! Kaj še sprašujete!« »Ni se vam treba takoj razburiti! Vprašam menda lahko, ne?« je rekel čevljar in iztegnil roko. »Kaj imate?« »Dva para. Na enih …« Veronika je poslušala visok, napet glas, ki je govoril še nekaj časa in je včasih dobil zajedljiv prizvok. Odgovarjal mu je globok moški ton, na dnu očitno dobrodušen, vendar že za spoznanje nepotrpežljiv. Opazila je, da se to naporno dogovarjanje, pravzaprav bolj pričkanje, vleče v nedogled, obenem pa ji ni prišlo na misel, da se to ona prekla s čevljarjem pred pultom za takojšnje popravilo čevljev v veleblagovnici. ‘Neznosni ljudje,’ je pomislila. ‘Ko sršeni so! Samo migneš, in se zaženejo vate z namenom, da bi te čimbolj oklali. Grozovita primitivnost, kdo ne bi prišel ob pamet? … Kaj imam pa zdaj na spisku? A, čistilnico!’ Prečkala je Zmajski most in zavila za Ljubljanico. Z roko se je na vsakem koraku dotaknila zelenega grmičja med pločnikom in pobočjem ob reki. Mir, ki je vel z vode in zelenja, jo je sproščal. Čutila je, da zdaj laže diha, medtem ko je prej imela občutek, da jo nekdo drži za vrat.
        Po tem opravku se bo usedla nekam v senco, pa tako, da bo od tam videla in slišala vodo. Kako blagodejna je voda! Ko bi vsaj v kakšnem drugem življenju lahko živela ob vodi, gledala njen tok in poslušala njeno šumenje! Spomnila se je, da je v čistilnici nameščenka, s katero je vselej izmenjala nekaj besed; celo pošalili sta se že. Ko bi le bila v službi! Sicer pa bo vrsta, vedno je treba čakati, eni prinesejo, drugi odnašajo in se mimogrede zavleče! ‘Ni je, tiste moje,’ si je rekla Veronika, ‘ampak tudi ljudi ni. Glavno, da ni ljudi! Krasno!’ »Kako pa to, da imate tako prazno?« je vprašala. »Ob tej uri ni veliko strank. Gospe prihajajo proti poldnevu, ko so že nakupile na trgu, ali pa po drugi uri, ko grejo iz služb,« je prijazno povedala receptorka. Zasmejala se je in dodala: »Sicer pa se tudi pri nas pozna, da je kriza.« »Kriza?« se je začudila Veronika. »Ja, manj nosijo v čiščenje, kakor so včasih. Ni več toliko denarja. In odkar jemljemo plačilo vnaprej …« »Od kdaj pa to?« je vprašala Veronika. »Prvič slišim!« »Že nekaj časa. Poslovanje je bolj tekoče in nič nam ne obleži.«
        ‘Vsako luknjico najdejo, da ljudem pulijo denar iz žepa!’ je na tihem godrnjala Veronika, ko se je odpravila. Zunaj je obstala. Naslonila se je na deblo drevesa ob pločniku in pogledala nizdol, v kalno reko. Odložila bi vse, kar ima v roki. Počasi bi se spustila, oprijemajoč se trave in spodrsujoč na grebenu, dol do roba. Sloneč na dlaneh bi se odgnala, mehko bi se pogrezala, mlačna voda bi se ob dotiku z njo razdelila in jo vzela vase, objela bi jo z vseh strani in jo odložila na dnu, potem bi jo spet dvignila in odnesla s seboj, daleč, daleč … Veronika je umaknila pogled, ki ga je rumenozelena gladina privlačila kakor magnet. Stresla se je. Bi jo kdo potegnil ven? Ne. Sama se pa tudi ne bi rešila, ker je prešibka in ker se panično boji neznanih, kalnih voda.
        Čudno, da je njena torba tako težka. Le kaj ima notri, da jo že tako bolijo roke in rame? Seveda, knjige! Vrniti jih mora v knjižnico. Samo če bo zdaj odprta? Bo, dopoldne imajo vedno odprto. »Ne boste danes nič vzeli?« »Ne, hvala.« »Nekaj pa tako imate še doma, ne?« »Ne da bi vedela.« »Le poglejte. Trije naslovi so.« »Pa res!« »Boste plačali za naprej ali boste jutri prinesli nazaj?« »Bom jutri prinesla nazaj.« »Ne pozabite, ker bo drugače zamudnina, saj veste.« ‘Povsod samo gledajo, da te čimbolj gnjavijo!’ si je rekla Veronika, ko je po stopnicah knjižnice prišla na prosto. Nenadoma je začutila, da ji zmanjkuje tal pod nogami.
        Odložila je prazno potovalko in se naslonila na zid visoke vogalne stavbe, Delavskega doma. Vroče si je zaželela, da mimoidoči ne bi postali pozorni nanjo. Ljudje se v vse vtikajo, če jih prosiš ali ne, je onemoglo pomislila. Morala je zapreti oči, vendar je upala, da tega nihče ne bo opazil.
        Pomagalo je. Takoj je začutila, da se ji čisti pred očmi. Jasno! Lačna je. V naselju ni skoraj nič pojedla, da bi Martini čimprej izginila izpred oči. Še kave je naredila najmanjši možni požirek, ker se ji je zdela premočna za njen razrahljani želodec.
        Morala bo kaj pojesti. Ročno torbico je spustila v potovalko, da bo imela samo en kos prtljage v roki, če bi se ji vrnila omotica. Potem je zavila v najbližjo mlečno restavracijo. Odložila je torbo in se prislonila k okroglemu pultu, na katerem so za šipo stale razstavljene jedi. Kaj bi? Jogurt se ji je gnusil. Najbrž ga je že preveč pojedla. Žemlja s salamo in sirom? Žemlja jetična, salama stara, sir posušeno sfrknjen! Jabolčni zavitek? Prejkone trd in zategel! Orehov štrukelj? Ja, orehov štrukelj je bil videti rahel in svež, čeprav nadev ni mogel biti iz orehov. Nič zato. In vroče mleko. To jo bo poživilo! »Kaj boste?« »Mlečen riž.« Veronika ni mogla verjeti lastnim ušesom. Mlečen riž! Zakaj je to rekla? Mlečen riž je vedno razpacan, ker njihov kuhani riž predolgo stoji kdove kje. Se ji meša, ali kaj? Sploh ga ne bo mogla pojesti!
        No, mogoče pa bo užiten. Naj ga prinese, v božjem imenu!
        ‘Grozno, kaj počenjam,’ si je rekla Veronika in obenem z nasršeno potrpežljivostjo čakala na riž. »Kakšno strašansko porcijo ste mi prinesli!« ji je ušlo, ko je pred seboj zagledala globok krožnik z goro mlečnega riža. »Normalna je!« se je odrezala servirka, in že je ni bilo več. Veronika je previdno zajela z žlico, na robu, in nesla v usta. Jed se ji je zdela mlačna in omledna.
        Odložila je žlico. Bala se je, da bi lahko kar tam bruhala. ‘Zakaj mi je slabo,’ je pomislila, ‘ko je ta riž najbrž čisto dober?’ Iz torbice je potegnila denarnico in se ozrla za servirko. »Prosim, plačat,« je rekla, ko je ujela njen pogled. »Kaj pa je? Ni dobro?« »Je, je, samo ne gre mi dol. Želodec mi nagaja,« je rekla in se poskušala nasmehniti. »Pa vseeno hvala.« »Vam je slabo? Ste bolni?« je spraševala servirka. Pomudila se je, ker je bila Veronika njen edini gost. »Ne, ne, nič hudega ni,« je hitela zatrjevat Veronika in servirka jo je nezaupljivo pogledala. V njenih očeh je bil jasen sum … Revica, gotovo je noseča! Veronika se je nasmehnila, ko je uganila to njeno misel. Dala ji je bankovec in pobrala potovalko. »Je dosti?« je vprašala že čez ramo. »Še preveč! Náte nazaj!« »Hvala, ni treba. Na svidenje.« Stekla je ven in obstala kot vkopana. Bilo je, kakor da je priletela v tuj svet, kjer vse vrví in hrumi. Kako bo zdržala vse to? - Veronika, kako boš zdržala vse to? je vprašal glas. ‘Ne vem.’ - Kam še lahko greš? ‘Ne vem.’ - Treba pa je, kajne? ‘Najbrž.’ - Si imela še kaj v načrtu? ‘Sem. Ampak se ne morem spomniti, kaj.’ - Potrudi se. ‘Saj.’ - Bolj! ‘Res se je treba bolj potruditi, da se razbije ta kaos.’ - Kateri kaos? ‘Ta splošni, povsod … In pa to, da se ne morem spomniti.’ - Kaj bi potem lahko bilo še tisto zadnje? ‘Od kod pa veš, da bo zadnje?’ - Ker si že izčrpana. Domov moraš. Da se boš naspala in spočila.
        ‘Res je. In zdaj tudi vem: še k frizerju sem hotela iti.’ - No, vidiš, da gre, če res hočeš.
        »Umit in vodno.« »Izvolite naprej.« »Hvala lepa.« ‘Čedna. Zdrava pa ne izgleda preveč!’ ‘Ne fantaziraj! To je finejši ten. Te so tako nežne. Dedci grejo nanje ko muhe na med!’ ‘Tiho! Če bi te kdo slišal!’ ‘Poslovodja bi se samo režal. Ti ga še ne poznaš!’ ‘Ivanka naju ima na piki! Niti za hip ne neha priganjati! On itak vedno čepi kje zadaj, v tistih svojih poročilih!’ ‘Si pa naivna, če to misliš!’ »Če vam bo prevroče, obrnite ta gumb. Prav?« Veronika je zatisnila oči. Vroči zrak, ki ji je valovil okrog glave, jo je uspaval. Predala se je ugodju trenutkov, ko ni nič treba. »Gospodična, kar mirno zadremajte, vas bomo že …« Veronika je mislila, da je samo za sekundo zaprla oči, vendar je bila res zaspala. Zbudil jo je gromki glas, ki ga je slišala, kakor da ji tuli naravnost v uho. »Milena, navij mi na prvem stolu! Mojca, ti pa takoj umij barvanje! In poglejte, če je gospodična že suha! Če je, naj ena brž pobere dol!« Spet je minil samo trenutek, ko se je Veronika znova zdrznila. Tuja roka se je dotaknila njene rame. Razprla je oči in se zastrmela v ogledalo, iz katerega jo je gledal njen obraz. Velike oči. Temnejše kakor drugače. Bel obraz, upadel, droban. Zaprt in odsoten. Suhe, v črto stisnjene ustnice. ‘Čigava neki je ta glava?’ se je vprašala. »Je prav? Ste zadovoljni?« »Hvala. Zelo.« »Je ta torba vaša?« »Moja. Hvala vam.« »Še petsto.« »Takoj bom našla.« »Nič hudega, če nimate, boste dali pa kdaj drugič, saj se poznamo.« »Imam, samo nekam se mi je zamešalo.« »Tukaj imate še eno denarnico.« »Oh, saj res, hvala lepa!« »Na svidenje.« - Je zdaj vse opravljeno? ‘Vse, vse.’ - Veliko je bilo, kaj? ‘Utrujena sem.’ - Zdaj pa domov, ne? ‘Ja. Samo ne vem, ali bom našla. Nekam slabo vidim. In daleč je.’
        - Počasi boš že prišla. ‘Ko bi mi vsaj kdo pomagal!’ - Kdo pa? Imaš koga? ‘O, imam.’ - Koga? ‘Tebi povem: Miloša.’ - A, njega si mislila … ‘Njega.’ - Misliš, da bo prišel? ‘Bo.’ - Kako bo pa vedel? ‘Ker me ima rad.’ - In je to že dosti, da se ve? ‘Dosti, če je to prava ljubezen.’ - Kakor tvoja? ‘In Miloševa.’ - Zase lahko rečeš. Kaj pa zanj? ‘Povedal mi je.’ - A, tako … ‘Tako. Zato vem.’ - Potem naj pride! Kako to, da ga ni? »Glej jo no, Veronika! Naša Veronika je!« »Si prišel? Vedela sem, da boš prišel!« »Veronika, kaj praviš? Jaz sem, teta Anica!« »O, dober dan, teta! Je tudi stric tukaj?« »Tudi, tudi. Tamle se z nekom pogovarja. Saj veš, velikokrat hodiva skupaj.« »Miloš vaju je poslal, kajne, ker sam ni mogel priti? Oh, kako vesela sem! Mislila sem že, da se mu je kaj zgodilo! No, hvala bogu! Zdaj se lahko mirno odpravimo domov …«

Nazaj na 6. poglavje

Kazalo Naprej na 8. poglavje

Stran je pripravil Primož Jakopin, jo postavil 29. decembra 2001 in jo nazadnje spremenil 1. februarja 2009.

Naslov: http://www.jakopin.net/gitica/dela/gj_slovo_7p.html Obiskov