Gitica Jakopin

Slovo od deklištva

ŠESTO POGLAVJE
        ‘Kje je Miloš?’ se je spomnila Veronika. ‘Zakaj ni z menoj? Zakaj hodim sama? Če bi me imel rad, bi bil vsaj kdaj tudi on pri meni, ne pa, da sem vedno samo jaz pri njem! Zakaj si ves čas govorim, da me ima rad? Nima me rad! Kako bi me mogel imeti rad, ko ga ni nikdar blizu, kadar mi je hudo in si tako želim, da bi me pogledal, da bi me prijel za roko in mi rekel, da je vse v redu, da ne bo nič hudega? Ja, kaj pa spet govorim? Saj ne bi mogel biti pri meni, tudi če bi hotel. Svoja predavanja ima, svoje opravke, svoje sorodnike in prijatelje, svoje življenje! In zmenjena sva, da se dobiva jutri. Jutri. Domov moram. Domov! Edino doma sem čisto varna. Samo kje je to, doma? Sem sploh kje doma? Zdi se mi, da nisem nikjer doma. Samo nekam hodim, k nekim ljudem, ki se pogovarjajo ali pa molčijo z menoj. A potem odidem in je tako, kakor da nisem nikjer bila.
        Mama! K mami bi morala iti. Pri mami je vsak človek doma. Pa nikjer drugje, če se vse vzame čisto natančno. Moja mama bi me razumela. Pri njej sem vedno bila doma. Toda kje je moja mama? Ne vem. Res ne vem več.’ - »Oh, kaj ne bi vedela! Vsakdo ve za svojo mamo. Če za nič drugega ne, za svojo mamo mora vedeti. Mama je pravzaprav vse, kar imamo po vsej pravici in za vse večne čase,« se je vmešal tisti zoprni glas, ki se ga je Veronika malo bala, obenem pa ga je čakala, ker ji je povedal marsikaj, kar je sama sicer vedela, a se je delala, kakor da ne ve.
        Glas je utihnil. Veronika si je rekla, da najbrž še ni opravil z njo. Res je takoj povzel, vendar v spremenjenem tonu. Tokrat je bil prijazen, skoraj božajoč. Govoril ji je, kakor se govori otroku, ki bi moral razumeti, pa se je iz nekakšne krotke trme zaprl vase in noče. - Le spomni se, Veronika, kje imaš mamo. Spomni se in povej, da bo jasno. Veronika ni več dvomila, da je ta glas nekaj stvarnega. Sprijaznila se je z njegovo stalno navzočnostjo. Vzela ga je za svojo stvar, ali dobro ali slabo, se še ne ve, toda njena je. Računati mora z njo. In mora se odzivati nanjo, če ji je to prav ali ne. ‘Kako naj se spomnim, kje je moja mama, če pa je že tako dolgo nisem videla?’ - To ni važno! Tvoja mama je vseeno, in nekje je. Nima smisla, da se spet potuhneš. Lepo se spomni, kje je in kako je bilo vse tisto. Od blizu je treba pogledati in potem sploh ni več tako grozno. ‘Težko se bom spomnila,’ si je rekla Veronika, ‘to je globoko zakopano. Hotela sem pozabiti, da sama ne bi več vedela in da ne bi izvedeli tisti, ki govorijo z menoj. In na koncu koncev bi bilo tako, kakor da se sploh ni zgodilo. Ne bi bilo več res.’ - Ne, ne. Bodi resna. Pobrskaj do dna in povej vse po vrsti. ‘Ja, ja,’ se je odzvala Veronika, ‘veliko teže je, ker ni vpletena samo mama. Ona je bila vedno tesno povezana z očetom. Bolj kakor druge žene. Sprva sem tudi jaz mislila, da je mama človek zase, v bistvu nekaj neodvisnega od kogarkoli, a ni bilo tako. Je pa seveda mogoče, da je to osnovna napaka, ki se sčasoma odpravi sama, in se bo mogoče tudi v njenem primeru.’ - Vse takšno samo življenje lahko postavi na svoje mesto. Ljudje smo preneznatni in preveč zaverovani v ničeve drobnarije. ‘Ne mešaj me,’ je rekla Veronika. ‘Ne morem upoštevati toliko reči hkrati. Pusti me, da odvijem začetno misel, ki je edina važna.’ - Ti kar daj po svoje. Nazadnje itak prideva skupaj, boš že videla. ‘To se pravi, da bi bilo z mamo najbrž vse v redu, ko bi bil v redu oče. Ampak zakaj pravim, ko bi bil v redu oče? Kje sploh je oče? Zakaj ga nikoli ne omenjam? Mu imam kaj očitati? Mar vem toliko o njem, da sem poučena o razlogih, ki so ga nagnili, da je ukrepal, kakor je ukrepal?
        Na to se navezuje vprašanje obžalovanja.
        Je treba vedno vse obžalovati? Delati notranje obračune in se obsojati za zmote in napakice? Kaj ni tako, da človek vedno stori tisto, kar ima v danem trenutku za najboljše in edino pravilno, ne glede na to, kaj se potem izcimi v resnici? Ko se vmešajo ljudje in okoliščine? In ko vmes poseže življenje? Je oče kdaj kaj obžaloval? Mama? In jaz sama, sem res vedno obžalovala vse, kar sem narobe naredila?’ - Kam si spet zašla? Ne zapletaj kar naprej, ne ustvarjaj nepotrebnih ovinkov! Glas je pomolčal in nadaljeval: - Poglej, samá sva. Z menoj lahko govoriš kakor s sámo seboj. Boljšega zaveznika od mene nimaš. Midva sva pravzaprav eno, še nisi spoznala? Tudi jaz sem Veronika. Ona druga Veronika, tista znotraj, ki ne zapleta ničesar. Ki ničesar ne preobrača, da bi bilo laže ali vsaj znosno. Ki je močna in ne zatiska oči pred dejstvi. In vendar sva šele obe skupaj prava Veronika, takšna, kakršna bi tudi ti rada bila, kadar se ne skrivaš za svojo ranljivostjo. Življenje zahteva in sprejme samo takšno Veroniko, kakršni sva obe skupaj. Tudi tvoji domači in tvoji prijatelji bi te radi takšno. Pri sebi so namreč že zdavnaj rešili to vprašanje. ‘Katero vprašanje?’ - Res se moraš odvaditi tega nespametnega sprenevedanja! Ali pa si sklenila, da nikoli ne boš hotela odrasti, ker je to težavno in neudobno? … Glavno vprašanje, ne? Vprašanje cene za notranje in zunanje ravnotežje. Drugi so sprejeli vsako ceno. Saj je treba živeti, ne? Bodi kakor drugi! Žívi ko drugi. Na vse se odzivaj čisto tako kot drugi! … In zdaj ne ovinkari več. Ugotoviti je treba, kje si doma pri svoji mami, začeti moraš pa z očetom, da ne boš takoj spet potlačila vsega skupaj. ‘Res je. Vse je res. In zdaj dobro vem vse tisto. Oče se je zapletel. V državnem podjetju, kjer je delal. To je bilo trgovsko podjetje. Veliko je potoval. Včasih sem koga slišala reči, da ima povsod zveze. Potem je neki njihov poslovni partner prišel pred sodišče zaradi neupoštevanja predpisov o uporabi z izvozom pridobljenih deviz. Morda je res bilo natančno tako. Mogoče je pa tudi, da so se znašli na obtožni klopi, ker so mimo predpisov za podjetje pridobili večje zneske deviz. Tudi to se je govorilo.
        Oče je sodeloval z obtoženim podjetjem. Z njimi bi moral pred sodišče in najbrž tudi v zapor, sicer ne zaslužen zapor, a vendarle zapor, madež na človeku, sramota za družino. In je raje pobegnil čez mejo. Čez tesno zaprto mejo. O tem se v družini in tudi med sorodstvom ni govorilo. Samo očeta na lepem ni bilo več, kar čez noč ga je zmanjkalo, doma pa je za njim ostala nenehna, pritajena napetost. Mama je jemala pomirjevala, a so morala delovati v nasprotno smer, ker je podnevi večkrat sedela čisto pri miru, z zaprtimi očmi, ponoči je pa kar naprej hodila sem in tja po stanovanju. Hodila je tiho, a jaz sem jo slišala. Bilo je, kakor da nalašč spim čisto pri vrhu, da bom lahko takoj vključila zavest, ko se bodo zaslišali njeni korakci. Vmes se mi je tudi zazdelo, da hlipa z nečloveškim, pridušenim glasom, a ko sem se po prstih prikradla do vrat spalnice staršev, nisem slišala ničesar več. Ne jeka ne vzdiha. Preteklo je nekaj časa. Navadili smo se, da ni nihče več niti omenil očeta. Kakor da ga je prerasla trava. Moja sestra se je kmalu po tistem omožila in odselila. Toda nekega dne je mama nepričakovano oživela. Vzcvetela je kakor dolgo prazna zelena vejica. Sama tega nisem ugotovila takoj prvi hip, ker sem se ubadala z maturo. In tako je sprva najbrž sploh nisem prav poslušala, ko mi je povedala, da odhaja. Posrečilo se ji je, je rekla, da je dobila potni list. V Nemčiji jo čaka letalska karta za naprej. Za očetom. V Avstralijo. Začenjale so se zadnje počitnice pred vpisom na univerzo, zato sem komajda opazila, da mama po prvih prekipevajočih, mrzličnih ugibanjih v zvezi s svojim odhodom nekam omahuje. Da opravlja vse v zvezi s še ne določenim datumom potovanja nekam počasi, v nekakšnem stalnem pomisleku. Da je ob jutrih neprespana in večkrat vzame aspirin. Kajti tudi jaz sem se odpravljala na svojo prvo veliko pot. Na morje. S prijatelji. Naša klapa se je odločila, da po vseh strahotnih maturitetnih naporih, ki so jih kronala še razna slavja po opravljenih izpitih, štirinajst dni preživi ob naši obali. Spali bomo pod šotori, kuhali si bomo sami, ves dan kopanje in sončenje, zvečer ples in sprehodi ob morju. Nobenih dolžnosti. Nobenih omejitev. V pripravah na te počitnice smo se ves čas sestajali, dnevi so bili prelepi, večeri dolgi, noči kratke kakor sanje. In kot bi trenil je prišlo jutro odhoda. Imela sem samo eno potovalko: toaletne potrebščine, kopalke, lahke cunjice, dolgo krilo za hladne večere, knjiga, dve. Odpeljali smo se z vlakom, potem smo prestopili na ladjo, počasno obalno barkačo, ki je v vsakem zalivčku vrgla sidro. Ležali smo na krmi in se parili na soncu, sami prijatelji, povezani kakor nikdar prej, niti ne pozneje, ena sama pisana, složna družina. Sledili so dnevi, ki sem jih preživljala v tisti presrečni omami, ko ne sodeluješ več z zavestjo, ampak se samo prepuščaš, in vse, kar se zgodi, se te dotakne kakor ljubeča roka. Vse se je prelivalo, prelivalo nežno in silovito obenem, tako da se je vsak dan na koncu izčistil v usedlino nepozabnih ur in dragocene življenjske izkušnje. Na morju sem se seznanila z Ivanom. Na plesu seveda, kje pa. Vsi smo bili tako razigrani. Šli smo, kamor se je kdo spomnil in kamor nas je najbolj veselilo, na zabavo pod milim nebom ali v fin hotel, če so nas pustili noter, ker večinoma nismo bili dovolj elegantni. Pri tem nismo mogli ostati samo v našem krogu; kadar je tako naneslo, smo se pomešali tudi s kakšno drugo druščino. V poznih večernih ali v omotičnih jutranjih urah so se potem zvrstile prav nenavadne, katerikrat tudi neverjetne zgodbice o srečanjih in novih znanstvih.
        Eva se je tako seznanila z mladim bradatim Američanom, ki jo je zapletel v take debate o svetovni politiki, da nazadnje sploh ni več vedela, kako in kaj. Povedala pa je tudi, da so ti fantje strašni osvajalci in da poljubljajo tako, kakor se našim ljubim Janezom še sanja ne. Janezi so na to zavihali nosove in videla sem, kako se je Boris, ki se je prej večkrat sprehajal z njo in jo metal v vodo, zamišljeno namuznil, kakor da o teh rečeh ve več, kot pa se zdi na prvi pogled. Janez, kajti enemu naših sošolcev je bilo res tako ime in med Evinimi hvalnicami na Jimov naslov se niti ni preveč krotovičil, pa se je proti vsem pričakovanjem zaljubil v Nemko Ingrid z večno razgaljenim popkom, naj je bila v krilu ali v kopalkah, in z dolgimi lanenimi lasmi. Kakor kužek je hodil za njo, ona pa korak naprej, ohlajal ji je sadje in ji pekel ribice. Smejali smo se, ko smo poslušali, kako se v angleščini za silo sporazumeva z njo. Jaz …
        Jaz pa sem se nekega večera ozrla, ko sem začutila nekoga tik za seboj. Sedeli smo za skupaj postavljenimi mizicami. In na lepem je za mojim stolom obstal nizek, čokat fant s čisto kratkimi, na krtačo pristriženimi svetlimi lasmi in s širokim obrazom, polnim na gosto raztresenih peg.
        Pogledal me je naravnost v oči in mi pokimal. Potem je meni nič tebi nič potegnil bliže še en stol in se mi usedel na pol od strani, na pol za hrbet. Nič se ne bi začudila, ko bi bila že prvi hip začutila njegovo roko okrog svoje rame. Vendar mu nisem zamerila ne te bližine ne njegove domačnosti, ker me je s svojim odkritim nasmehom popolnoma razorožil. Težko bi mu bila pripisala kakšne grde nakane. Dolgo ni rekel ničesar, a sčasoma so mu drugi pustili, da se je oglašal v naših pogovorih. Bolj na kratko, nevsiljivo, in vendar je bilo, kakor da je sprejet brez očitnih ugovorov ali celo sovražnosti. Na tilniku sem ves čas čutila njegov pogled, ki me je čudno grel in hromil obenem. Kdaj pa kdaj sem ga na hitro ošinila prek rame, oči so se srečale in njegov nasmeh se je spremenil. Dobila sem občutek, da me vleče k sebi, in ko sem se na videz upirala njegovi magnetnosti, to ni bilo iskreno. Tudi mene je vleklo k njemu. Obenem je bilo v njegovem izrazu nekaj tako obešenjaškega, da mi je nehote šlo na smeh. »Greš plesat?« je potem nepričakovano bleknil Pegasti in vstal. Ko nisem takoj odgovorila, samo obrnila sem se in ga premerila, kakor da se še ne morem odločiti, me je potegnil s stola, prijel za roko in zvlekel na plesišče. Kolegi pri drugi mizi so ga klicali Ivan. Tisto noč sem preplesala z Ivanom. Redko sva prišla posedet k našim. Da bi bilo treba oditi, na to nisva pomislila niti tedaj, ko sva začudena opazila, da sva ostala sama in da pleševa zadnji tango. Ansambel naju je z nasmehom gledal in še igral, vendar so nekateri že pospravljali glasbila. Po tistem sva vedno tičala skupaj. Dražili so naju in zbijali šale na najin račun, deloma čisto brez potrebe, saj ne bi mogla trditi, da sva se zaljubila. Toda vedno nama je bilo lepo, kadar sva bila skupaj, in naj sva plesala, naj sva se kopala, naj sva se sprehajala in pogovarjala ali samo molčala. Vedno in povsod.
        Niti za trenutek nisem posumila ali pa sem si vsaj to dopovedovala, da bi si mogel zaželeti moje intimnejše bližine. Prepuščala sem se njegovim močnim, zanesljivim rokam, nastavljala sem se njegovemu nalezljivemu smehu, z ustnicami sem pobirala pečen krompirček z njegove dlani in z njim legala na ohlajene skale ob bregu. Vsak na svojem laktu, z zapečatenimi usti in z očmi čisto blizu sva ležala in poslušala morje, ki je s svojim plivkanjem prinašalo zgodbe od daleč in iz globin. Toda ko sem nekoč na skali zaspala in sem se iznenada zbudila, še v istem položaju, vsa odrevenela in omotična, so njegove oči kakor prej počivale na mojem obrazu, in tedaj so se mi nasmehnile tako prijateljsko in pomirjevalno, da sem nehote iztegnila roko in ga pobožala po obrazu.
        Ivan je tedaj mojo roko vzel v svojo in jo poljubil. Nič osvajalskega ni bilo v tej njegovi gesti, nič burnega. Sama mirna, stanovitna nežnost. Čutila sem se popolnoma varno. Ne samo varno, skoraj sem se čutila ljubljeno, na način, ki mi je bil še neznan, a me je hipoma preplavil z vznemirljivimi občutki. éJe to ljubezen? Kaj je ljubezen? Kakšna je?‘ sem se vprašala, a tedaj nisem vedela odgovora. Vendar sem v srcu zaslutila, da bi lahko ljubila Ivana. Vstal je in tudi meni pomagal na noge. Objeta sva postala tik ob vodi in se ozrla na nebo. Svitalo se je že. Na obzorju so se sukljale rahle oranžaste meglice, ki so napovedovale zarjo. Vodna gladina je bila popolnoma mirna. Prav pri vrhu se je srebrno bleščala. Nobenega glasu z nobene strani. Vedela sva, da se ne smeva niti ganiti. Da niti z glasnejšim dihom ne smeva pretrgati tega ranega sozvočja miru v širjavi okrog naju in najine popolne notranje uglašenosti. Bila sva še uklenjena v najino noč, v zvenečo mavrico hladu in tišine, somraka in najine bližine. Toda to je naglo minevalo, in tako sva se čez čas tudi že predajala čaru mladega jutra, ki se je odpiralo nama posebej … in nama obenem prinašalo slutnjo ostrine in neprizanesljivosti dneva, ki se mora prevesiti, slutnjo skorajšnjega slovesa in kdo ve, ali ne tudi ločitve za zmeraj. Zato se nisem niti najmanj upirala, ko me je Ivan silovito objel in poljubil. Njegove hladne ustnice so postale zahtevne, njegova dlan na mojem temenu težka in njegov dih na mojem licu zasopel. »Veronika …« je jeknil Ivan, in poljubljal me je, da sem ostala brez diha, brez občutka za to, kje sem in kaj se dogaja z menoj.
        In sama sebi sem se začudila, ko sem spoznala, da me je v svoji vihri potegnil za seboj. Naj se ustavijo trenutki. Naj ne pretrgajo svojega silnega ritma. Naj ne nehajo zveneti! Niso nehali zveneti. Zvenijo še danes.’ - Kaj še! Danes sploh ne zvenijo več! Samo še donijo. Bobnijo! Hrumijo! Odmevajo! … Kje je danes Ivan? Ne veš? Niti tega ne veš? ‘Od kod naj bi to vedela? Saj nisem njegova žena!’ - Povej raje, kako je v resnici. Odbila si ga, avša, kakršna si! Odbila si Ivana, ker je na prizorišče stopil neki Miloš, ki Ivanu ne seže niti do kolen! Zaradi Miloša, ki je prazen in ki se z njim nikoli nisi počutila čisto sproščeno, si pozabila, kako ti je bilo z Ivanom. Še več. Ivanu si se kazala z Milošem pod roko in mu mirno gledala v oči. Se potem čudiš, če ti je kar naprej težko? Se tako dela? Med pravimi prijatelji? S človekom, ki te ima resnično rad? Si se kdaj vprašala, kako mu je moralo biti pri srcu? Kako si ga prizadela, za vse življenje?
        ‘Ni res. Bodimo pravični. Naj bo obračun, ni pa treba, da je sodni dan in škripanje z zobmi!’ - Od nekdaj si se smilila sama sebi. Čas je, da si odkrito pogledaš v oči. ‘Vse sem mu po pravici povedala. Tisti hip, ko sem spoznala, da ljubim Miloša, sem poiskala Ivana in sem mu vse pošteno povedala.’ - Kaj pa si mu rekla? Naj ti odpusti, ker ga pravzaprav nikoli nisi imela rada? In da ostanita prijatelja? ‘Povedala sem mu, da sem se zaljubila v Miloša. Da mi je sami hudo, ker je tako, a ne morem pomagati. In če se le da, naj me ne zasovraži.’ - Naj ostane v rezervi, če bi se ti z Milošem le ponesrečilo? ‘Ivan ni nič rekel.’ - Pa ne, da si se ga medtem že naučila ceniti? ‘Samo gledal me je. Njegovega pogleda si nisem več znala razložiti. Poljubil mi je roko, ki sem mu jo dala za slovo. Obstala sem na mestu, z vrtnico, ki mi jo je prinesel, in hudo mi je bilo. Nič se ni več ozrl.’ - Si mislila, da te bo kleče prosil za drobtinico ljubezni z mize bogatina Miloša, tako rekoč vbogajme? No, to je torej urejeno. Ivana si pokopala. Zdaj pa naprej. Kje je torej tvoja mama? ‘Kaj priganjaš?
        Ko sem se vrnila z morja, mame ni bilo več. Nisem mogla verjeti! Sicer je govorila, da bo odšla za očetom, vendar mi to takrat ni prodrlo v zavest. Mislila sem, da se je podrl svet. Začutila sem, da tega ne bom prenesla. Kako bom živela? Kje bom še doma? Stala sem in gledala, niti besede nisem spravila iz sebe. V naši dnevni sobi je sedela neka gospa, ki mi je povedala, da sta z mojo mamo že dolgo znani in da ji je mama prepustila stanovanje, za plačilo. Jaz pri njej seveda še imam svojo sobo, dokler hočem, če bi si rada prebrala, pa mi lahko pomaga najti kaj drugega. Nikakor nisem razumela, kaj naj to pomeni.’ - Posvetilo se ti je pa že, kaj? ‘Zmanjkalo mi je tal pod nogami. Potem mi je tista ženska izročila pismo. Na ovitku je stalo, in prepoznala sem mamino pisavo, ZA VERONIKO. Morda je mislila, da bom pismo odprla vpričo nje. Videti je bila tako radovedna, da sem s težavo premagovala svoj nagonski odpor do nje. Res, zoprna mi je bila od prvega hipa. Obrnila sem ji hrbet in odšla v svojo sobo. Med vrati sem ji še rekla: »Jutri vam bom sporočila, ali bom sobo obdržala ali ne.« »Meni je prav,« je odgovorila. »Če me ne bo doma, lahko tudi listek pustite.« Zaprla sem vrata za seboj. Stopila sem k svoji gladko pregrnjeni postelji, tiho sem se sezula in se oblečena zleknila kar povrhu. Dlan ene roke sem si položila pod glavo, v drugi sem imela mamino pismo.
        Odprla ga pa nisem. Čakala sem še. Odprla ga nisem, ker se ga nisem upala odpreti, tako nepripravljena. Prej se moram navaditi tega občutka, sem si rekla. Pregnati pričakovanja otroštva. Prekrižati davne in nedavne načrte. Odrasti. Prestopiti prag v svet, v katerem ni prizanesljivosti. Predvsem pa sem se morala sprijazniti z ugotovitvijo, da sem ostala sama. Sploh ne vem, kdaj sem zaspala, a ko sem se zbudila, se je že temnilo. Privoščila sem si še malo odloga. Ležala sem čisto mirno. Mrak je padal name. Ko se je naredila trda noč, sem prižgala lučko na nočni omarici. Sedla sem na postelji, pogladila sem si lase, poravnala krilo in spustila noge na trdna tla. Potem sem odprla pismo. Mama mi je sporočala naslednje:
        Ljuba moja Veronika, odhajam, ker ne morem drugače. Ne vem, ali Te bom še kdaj videla … Ob tej možnosti se mi stisne srce.
        A mislila bom nate, vsak dan, in z bolečino, ker imam tudi Tebe tako rada. Vseeno moram za očetom, brez njega zame ni življenja. Morda te moje odločitve ne boš več obsojala, ko boš tudi Ti tako ljubila.
         Poljublja Te Tvoja mama.         P. S. Ko bo mogoče, Ti pošljem letalsko karto, da boš lahko prišla za menoj, če boš hotela. V vazi pred ogledalom je denar zate, kolikor sem Ti ga lahko pustila.
        Umila sem se v mrzli vodi. Oblekla sem si lahek plašč in odšla iz stanovanja, toda svojo sobo sem zaklenila in ključ vzela s seboj. Ko so se zaprla tudi vežna vrata in sem za trenutek obstala na pločniku, sem potegnila črto. Za vedno sem se poslovila od svojega deklištva. Moje obdobje brezskrbnega razgledovanja in izbiranja smeri je bilo končano enkrat za vselej. Poslej bom ukrepala sama. Živela bom, kakor bom vedela in znala. In bog mi pomagaj! Odšla sem v študentsko naselje. Pri kolegicah sem poizvedela, kako je treba napisati in kam nasloviti prošnjo za sprejem. Napisala sem tudi prošnjo za štipendijo. Vedela sem, da bi me sorodniki podpirali, če bi jih prosila, dokler ne doštudiram, a sem hotela najprej poskusiti sama in zdržati, če se bo le dalo.’ Veronika je obmolknila. Zamislila se je. - Nisva še končala; v spomine se lahko zatapljaš pozneje, ko bo to za nama … No, in se ti je posrečilo? ‘Zakaj se mi pa ne bi? Nimam posebnih zahtev, učim se čisto rada in nisem trde glave.’ - Do tod je še kar šlo. Kje pa se je potem zataknilo, da te tako razburja misel na mamo? ‘Ne razburja me posebno …’ - Živahno si dopisujeta, kajne? ‘Piše mi … Piše.’ - Tudi pošlje ti kaj in k sebi te je že povabila, ne?
        ‘Saj ne bi šla.’ - Torej ti še ni poslala letalske karte, kakor ti je obljubljala v poslovilnem pismu? ‘Najbrž se ji ne godi dobro, drugače bi bila to že zdavnaj storila.’ - Pošilja ti pa? Vsaj kakšne dolarje, v pismu? ‘Saj imam štipendijo. Kar dobro se pretolčem. Hrane pa itak ne potrebujem veliko, da se ne zredim. In obleke si predelujem sama. Ničesar ne potrebujem. Zakaj bi si mama pritrgovala zaradi mene? Sicer pa mi je nekajkrat poslala denar.’ - Omembe vreden bankovec? ‘Ah, ne, imam jih bolj za spomin … Po enega dobila, po enega shranila, za srečo. In že srečna, ker me le ni pozabila.’ - Si prepričana, da se ji tako slabo godi?
        ‘Tega pogovora mi je dosti.’ - Kakor noj! Glavo v pesek, nič ne vidimo in je vse prav! Če nam kaj ne gre v račun, pogledamo drugam, da se ni treba soočati z neljubo stvarnostjo, kaj? ‘Ni me povabila. Izvedela sem, da se ji je sprva slabo godilo, dokler se ni navadila podnebja in ljudi. Dokler ji oče ni našel službe. Seveda pa sta imela v začetku tudi težave z obnavljanjem njunega pretrganega sožitja.’ - To si zgledno formulirala! Se pravi, da je tam imel drugo, ampak je nazadnje sprevidel, da je naša ženska bolj primerna za vsakdanjo rabo? ‘Vse to je razumljivo. Mami nič ne zamerim. Niti ne očetu. Samo …’ - Samo? ‘Brez mame je hudo! Vsak človek potrebuje svojo mamo. Jaz tudi. Jaz mogoče še bolj!’ - Ne tuli. Si histerična, ali kaj? Če boš tako hrupno izgubljala živce, te prej ali slej pokasirajo psihiatri, in potem bo vsega konec! Tam res lahko znoriš. ‘Rada bi imela mamo. Rada bi bila kje doma. Rada bi imela nekoga, ki bi me čakal doma, kadar se od kod vračam. Ki bi hodil z menoj in me držal za roko. Ki bi me ljubil. Ki me nikoli ne bi nehal ljubiti!’ - Kakšna skromnost! Kdo pa ima vse to, kaj misliš? Nihče na svetu! Vbij si to v svojo glavo, ki pozna samo eno plat, ki se boji samo za svoj nedotakljivi mir! ‘Nehaj, ker tega ne prenesem več!’ - Vsa se treseš. Vzemi se v roke, ker se bo drugače slabo končalo … Kaj tekaš sem in tja? Sedi na klopco, tjale za grm, pa miruj, da te nihče ne vidi in ne sliši, ker bo kakšen fanatik takoj telefoniral po rešilca ali na policijo! In robec v roko, ne briši se s prsti! ‘Groza me je. Obupana sem. Nihče me nima rad. Ne znam živeti. Svet je pretrd. In Miloš! Samo govorim si, da me ljubi. Toliko mu je zame, kolikor mu je bilo za vse druge, ki jih je imel in pustil. Tudi mene se je že naveličal. Pustil me bo. Se mi že umika. Kaj naj naredim?’ - Pa res še vedno misliš, da bi te pokopalo, če bi ga izgubila? Sama veš, da ni nič prida in da on ni zate, kakor ti nisi zanj! ‘Grozno, kako me boli glava! Zdi se mi, da ne vidim več, da ne slišim več!’ - Nimaš nobenega aspirina pri sebi? ‘Imam, ampak brez vode ga ne spravim dol, davi me in sili nazaj’ Veronika je začutila, da pada v prepad, poln mehkih belih oblakov.
        »Kaj pa je, gospodična? Vam je slabo?« »Malo vode bi rada, prosim.« »Kaj čakaš, mulc?! Steci v bife pri ribniku in prinesi kozarec vode! Marš!« »Kakšna je v obraz! Ko smrt.« »Ne, ne,« je zajokala Veronika. »Naj vas peljem domov?« »Ne, hvala, ni treba.« »Kam?! Čakajte malo!« »Ne, hvala, mi je že bolje.« »Kam rine, takšna?! Je nora?« »Komaj se drži pokonci! Ta ni pri pravi.« »Odpelji jo, zlepa ali zgrda! Kamor bo rekla!« »Naj kdo kaj stori! Kakšni ljudje ste to?!« »Zapri gobec, reva napihnjena!« »Kaj, če misli narediti samomor?!« »Kje stanujete, gospodična? Vas bom jaz odpeljal domov.«
        »Res ni treba, hvala lepa. Samo trenutna slabost me je obšla. Stanujem v študentskem naselju, ampak bom lahko sama šla.« »Jasno, lačna je! Ne dajo jim jesti. Mlad človek rabi dobro hrano. Da jih ni sram, barabe, z odpadki jih futrajo! Nič čudnega, če se potem zdruzne sredi belega dne!« »Za tisti denar jim vi še kruha ne bi dali. Prekleti nergači, delat bi šli!« »Cenjeni gospod, mi smo že naredili svoje, ampak res naredili, in tudi med okupacijo smo delali, za našo stvar! Kdo je skrival letake? Kdo je podpiral OF? Mi, penzionisti! Danes pa ne moremo ne živeti ne umreti, od vaših famoznih pokojnin! Boste vi meni solili pamet?! Naučite se spoštovati starejše, boste vsi prišli za nami!« »Kaj se toliko repenčite? Preveč časa imate, pa tekate okoli in delate zdraho!« »Jaz sem Maks Simončič. Kdo ste pa vi? Predstavite se, če si upate, da vas bom lahko dal v časopis! Poglejte se, kakšen vamp nosite, meni pa hlače padajo dol! Ja! To je vaša legitimacija, vaša in moja!« »Fej, kakšen prostaški ton! Po gobcu bi ga bilo treba!« »Zmeraj se skregajo, da so le trije na kupu več ko pet minut! Pokoljite se, prazni žaklji!« »Vi pa takoj zdajle povejte, kdo ste, da se malo razišče še vaša preteklost!«
        Prečarani svet zelenja. Drevesa, grmi, trava. Voda žubori. Korenine so sredi steze pogledale ven. Stezajo se na vse strani. Žive, iz zemlje, nad zemljo. Veronika hiti po svoji poti. Hiše so se potegnile do sonca. Samo cesto so pustile med seboj. Koliko ljudi. Pa sami neznani obrazi. In zapotegnjene, poševne postave z dolgimi nogami. Z rokami, ki jim visijo do tal. Vse bodo pomendrali. Edina sreča, da sploh ne odprejo ust. Nobenega vozila. Nobenega otroka. Nobene živali. Naselje! Je to res? Je. Samo še nekaj stopnic. Se že vidijo vrata sobe. Kje je ključ? Ni ga. Mogoče je pa odprto. Martina. Mora biti notri. Joj, ta glava. Ko svinec. Tudi oči bolijo. Ni dobro preveč pogledati, grozno prestreli. Niti za milimetrček, ne na levo ne na desno. Bolečina se sproži ko puščica. Ena poletí za drugo. Sami signali. To je spet tisti glavobol. Dva aspirina! Martina.
        Kje si, Martina? Odpri mi vrata. Martina … Vrata so odprta. Dobro. Dobro … Martina ne more biti daleč. Veronika se je spustila na posteljo. Stene so zanihale in se s hruščem zrušile nanjo. Šipe so žvenknile nizdol in stropna luč se ji je poveznila na čelo. Potem so se zaloputnila vrata. Zmedo v Veronikini glavi in obup v njenem srcu je prekrila črna tema.

Nazaj na 5. poglavje

Kazalo Naprej na 7. poglavje

Stran je pripravil Primož Jakopin, jo postavil 29. decembra 2001 in jo nazadnje spremenil 1. februarja 2009.

Naslov: http://www.jakopin.net/gitica/dela/gj_slovo_6p.html Obiskov