Gitica Jakopin

Slovo od deklištva

PETO POGLAVJE
        »Veronika! Ne greš z nami?« »Opravke imam.« »Bodo že počakali! Danes bomo proslavili Janezovih osem pik. V Evropejčka gremo na irsko kavico.« »Res ne morem.« »Škoda! Pa drugič!« Previdno se je ozrla za druščino. Ne, nobeden ne gleda za njo. Lahko je mirna.
        Na irsko kavico … Pomislila je, vsak hip najdejo kaj novega, da grejo ven in da se imajo česa veseliti! ‘In jaz?’ se ji je dalje pletlo po glavi. ‘Mogoče nisem tudi jaz srečna? Kaj je zame lahko lepšega in večjega kakor to, da nekoga ljubim z vsem srcem? Kakor to, da sem ljubljena? To je razčiščeno, a pravzaprav sem hotela nekaj drugega. Premisliti moram nekaj drugega. Kaj že? Nekaj bistvenega. Treba je narediti red. Najprej pri razmišljanju. Pojdimo po vrsti. Premišljevala sem o svoji sreči. Ta je neomajna, samo paziti moram, da ne pozabim na tisto bistveno, kar pride takoj za tem. Razodelo se mi je zadnjič, ko sem bila vsa zbegana in razdvojena.
        Pripravljena moram biti na to, da bom vedno vse razumela. Da bom na vse, kar se zgodi, pripravljena gledati iz razumne razdalje. To moram doseči, v sebi, potem sem varna.
        Ampak zakaj,’ je še kopala po sebi Veronika, ‘zakaj me to muči? Zakaj si moram to dopovedovati? Ves čas me obhaja nekakšna tesnoba, se nečesa bojim, se mi zdi, da sem nekaj zagrešila! Kako to? Zakaj ne morem živeti kakor vsi drugi, brez skrbi, brez težkih misli in očitkov vesti, in biti vseeno mirna in srečna? Zakaj mora biti v meni vedno vse razčiščeno? Zakaj od sebe zahtevam skrajno disciplino v mišljenju in ravnanju, ko se vendar lahko zgodi marsikaj, ne da bi bila jaz količkaj vpletena? Ko vendar na moje življenje vpliva še toliko ljudi in stvari, nad katerimi jaz nimam nobene moči?’ Prečkala je železniško progo pri vhodu v mestni park. Tivoli! Od nekdaj ji je bil drag. Usmerila je korake po peščeni potki za železnico. Na levi so bile na redko postavljene klopi, bele, na novo prepleskane, in niti ena ni stala prazna. Na desni je nekdaj tekla voda, ne potoček, ne kanal, samo izvir v visoki travi, in ob poletnih večerih so pod nasipom na ves glas regljale žabe. ‘Zakaj se nekaterih reči ne upam premisliti do kraja?’ se je spraševala Veronika. ‘Saj gre zame, za moje življenje, in tega me nihče ne more rešiti! Najpametneje bo, da se odločim in enkrat za vselej stvari razmislim od začetka do konca. Torej, po vrsti. Najbrž bi bila predvsem rada srečna.’ - Kaj pa je zate sreča? se je tiho vmešal notranji glas.
        ‘Ja,’ se mu je odzvala Veronika, ‘pravilno vprašanje. Sreča ima zame samo en pomen, ljubezen.’ - To ni še nič hudega, toda treba je iti naprej, če res hočeš vse premisliti do kraja. ‘Lahko grem naprej,’ je rekla Veronika. ‘Sreča ima zame Milošev obraz. In za to srečo se bojim.’ - Kako to? ‘Ne vem. Miloš me ima rad, to vem.’ - Kaj pa je potem narobe? ‘Vedno je kaj. Pridejo nove okoliščine. Novi ljudje. Vse docela nepredvidljivo. Ne slutiš ničesar, mirno delaš svoje in hodiš okoli, a je na lepem vse popolnoma spremenjeno. In strašno je, ker ni tisto bistveno potem nikoli več takšno, kakor je bilo poprej.’ - To je normalno. Takšno je življenje. ‘Ne. Vmes pride kaj takega, kar je sprva res videti normalno in bi se čisto lahko reklo, takšno je življenje. Ampak potem se izlušči nekaj dodatnega, kar osnovni stvári za vedno spremeni pomen, tako da postane velikanska. Nevarna. Usodna.’ - Zabredla si. Tako ne smeš razmišljati. ‘Ne vem, ne vem,’ se je branila. ‘Razen seveda, če …’ - Kaj? ‘Razen seveda, če nisem drugačna jaz,’ je izdavila Veronika. - Kako to misliš? ‘Ne vem … Počutim se tako negotovo v vsem, tako polno tesnobe in nekakšnega obupnega nemira! Razen tega bi rada ostala zvesta tudi sebi, ne samo svoji ljubezni.’
        - Velike besede! Si mogoče mislila prekláno obleko in strgane nogavice? ‘Ne. Nad tem jaz nimam moči. To se dogaja neodvisno od mene.’
        - Revica Veronika! ‘Ne, hujše je, da pridejo zraven vedno novi, dodatni ljudje. Tega se ustrašim. Ljudje me vržejo iz tira. Sploh pa ne prenesem množice.’ - Koliko ljudi je zate množica? Dva? Trije? Ali več? ‘Res je,’ je priznala Veronika. ‘Včasih je že eden množica, če ni pravi.’ - Kakšen mora biti, da je pravi?
        ‘Pravi, to je dober človek. Če imam opraviti s kom, ki ni dober človek, me spreleti srh in moram oditi.’ - Ampak z množico nisi mislila tega, kaj? ‘Pravzaprav ne.’ - In kako to, da ne preneseš množice, se pravi, več ljudi na kupu? ‘Ker so ljudje tako različni. Nastane nekakšen kaos. Izgubi se skladnost. Ni božanske simetrije.’ - Skladnost seveda mora biti, a je lahko samo v tebi. Graditi moraš na tem. Samo to šteje. ‘Pravzaprav sem to vedela,’ si je govorila naprej Veronika, ‘vendar se mi ni zdelo tako važno, da bi izhajala predvsem in samo iz tega. In ne vem, ali bom zaradi dodatnih faktorjev, ki me motijo in ogrožajo, sploh zmogla vse skupaj.’ - Kaj je vse skupaj?
        ‘Vse skupaj je moje dragoceno življenje,’ si je rekla Veronika. ‘Vseeno ne vem, zakaj imam občutek, da se nazadnje le ne bo dobro končalo. Zame. - In ljudje? Je to Katarina? Na Katarino sem nehala misliti. Ona je samo še nekakšna rahla vez. Ne more ogrožati resnične ljubezni.
        Moje in Miloševe. Ne, Katarine se ne bom bala,’ si je rekla Veronika. ‘Tudi če ne bi mogla zaupati njej, bi zaupala njemu, Milošu, in sebi.’ Začutila je, da se je izgublja na vseh svojih poteh in stranpoteh. Toda obenem je že zaslutila, da se je približalo tisto, kar jo pravzaprav muči in čemur se je ves čas nagonsko izogibala. Zares izogniti se pa ne more, kajti vse, kar se zgodi, je neiznično in često tudi nepopravljivo. ‘Le zakaj nisem šla na irsko kavico?’ se je vprašala. ‘Sicer pa še vedno lahko odidem za njimi, saj vem, kje so. Gotovo so še tam, pogovarjajo se, smejijo se! Lepo me bodo sprejeli in posadili medse. Na varnem bom! Grem. Pa hitro!’ Polne ulice. ‘Zakaj vsi tako hitijo, in kam? Jih tam, kamor gredo, čaka kaj lepega? Zakaj so videti zaskrbljeni in zakaj se jim vedno mudi?’ Razbeljeni zidovi. Zelene hiše našega mesta. Hiše z ovijalkami na pročeljih. Hiše, ki jih držijo pokonci marelice ob njihovih starih zidovih. Hiše, ki jih pred ulico varujejo grede s šmarnicami in tulipani, z vrtnicami in spominčicami. Črni, razbeljeni asfalt. ‘Bojim se tega asfalta,’ je pomislila Veronika. ‘Spolzek je ali lepljiv! Kadar se mi peta ugrezne vanj, se zbojim, da me bo potegnil vase, in v njegovem ostrem duhu kakor da me plaši vrelo, globinsko klokotanje pekla …’ »Veronika!« ‘Res so še tukaj! Hvala bogu. Zdaj bo vse takoj drugače. Odleglo mi bo. Pozabila bom.’
        »Pridi noter, Veronika!« Pokimala je in obraz se ji je zjasnil. Že je sunkoma stopila naprej, potem jo je iznenada nekaj zavrlo. Nekdo jo je poklical po imenu. Kdo? »Kaj je, Veronika? Pridi že, no!« ‘Kdo sedi zraven Mojce in se smeji? Tega fanta poznam, pa še kako ga poznam!
        Zakaj se ne morem spomniti, kdo je? Saj sem ga takrat davno, že zelo dolgo tega, videvala vsak dan! Vendar ne more biti Jernej? Ne. Jernej to ne more biti!’ Veronika je bistro pogledala. Pa je … Notri sedi, skozi stekleno steno gleda ven in se smeji, kakor se je vedno smejal, tako da je imel na eni strani ust jamico. Njej se smeji in jo gleda, kakor jo je vedno gledal, kadar jo je hotel podražiti ali potegniti za kitke. Njen brat Jernej. Oh, kako čudno je vse to … Saj mu nihče ne more biti tako podoben! A tudi če bi mu bil podoben, na zunaj, v glavnih potezah … Njegovega nasmeha, prijazne nagajivosti v njegovih očeh ne more posnemati nihče!
        »Kaj ji je?« »Nemogoča je! Študira po nekem svojem zapletenem sistemu, pa še zatreska se v takega tipa!« »Bedarija! Meni se zdi, da ni preveč zdrava. Kar zelena je, pa tiste modrikaste sence pod očmi!« »Nisi ti nikoli črna pod očmi? Ne delaj se, no!« »Ne, jaz pravim, da z Veroniko nekaj ni v redu. Ni normalno, da kar naprej sama hodi okoli in se obnaša, kot da je mesečna.«
        »Bi ti odpomogel, Jure?« »Pri tej priči.« »Veronika!« - Veronika! Spet tisti glas, ki jo stalno nadleguje! Ozrla se je. Ne. Zraven nje ni nikogar.
        In tudi Jerneja ni več.
        Sedeli so doma. Proti večeru. A še niso prižgali luči, ker je skozi odprta okna prihajal tako blagodejen, hladilen mrak. Niso dosti govorili. Najlepši čas dneva: mehka utrujenost, tema se spušča z obzirno lagodnostjo, obrisi se rahljajo. Takrat so bili še družina. Oče je bil še z njimi, in naneslo je celo, da je bil pogosto doma. Mama je bila še tako mlada, vedno vesela in vsa njihova. Potem Veronika, njena sestra Danica in brat, Jernej.
        Tako pridno je študiral! Ekonomijo. Neverjetno, koliko veselja je imel s študijem, kako resno ga je jemal in kako dosledno se je spuščal v podrobnosti, iskal dodatne priročnike in si delal zapiske brez konca in kraja. Že takrat je govoril, da bo šel na specializacijo v Ameriko, vsako poletje pa na pohode po vseh bližnjih in daljnih deželah, da si jih ogleda; da iz prve roke ugotovi, kako živijo in kaj mislijo drugod. Zaslužil bi, če bi se našlo kaj primernega, pa novih znanstev bi si nabral, tudi za pozneje, ko bo v poklicu delal, kar ga že zdaj veseli. Očitno mu je tudi uspevalo, ker ni bil nikoli v zaostanku z izpiti. Če kdaj ni opravil tako, kakor je načrtoval, je rekel, a samo očetu: »Ni mi šlo tako, kot sem hotel, ampak drugič bom uspel.« Oče je samo pokimal. V drugem letu študija se je seznanil z Mileno. Skupaj sta se učila in skupaj hodila v hribe. Vsi so govorili: ‘Kakšen krasen par! Oba tako pametna in v isti stroki … Če sploh kdo, imata prihodnost tadva!’ Veronika ga je nekaj časa opazovala, ker se je hotela sama prepričati, kako je s to njegovo ljubeznijo, ali ima Mileno res rad, za vedno, ali pa mu je samo posebno ljuba kot kolegica. Spoznala je, da je res s srcem navezan nanjo, a na nekakšen umirjen, zanesljiv in razsoden način, stanovitno, brez prekipevanja in obupavanja. Na tihem se je spraševala, ali je to potem tista prava ljubezen ali pa vsaj zaljubljenost, kakršna bi morala biti po njenem, Veronikinem občutku. Ni bila trdno prepričana, da je tako, vendar se je na tihem zanesla na Jerneja. On že ve! In če zdaj vse premisli, bi Jernej in Milena najbrž res lahko srečno živela skupaj. Toda tisti večer očeta ni bilo. V dnevni so sedeli mama, Danica in ona, Veronika. Mama je nekaj brala, Danica je pisala v zvezek, Veronika pa je sedela z glavo nazaj in z rokami v naročju, mislila je na vse in nič. Nepričakovano je nekdo planil noter. »Jernej!« je jeknil tisti nekdo.
        Kdo je to bil? Kakšen sorodnik?
        Prijatelj? Tega zdajle ne ve. Moški, in glas je moral drugače imeti močan. A ko je zakričal: »Jernej!«, mu je tako silovito planil iz grla in se v bore dveh zlogih tako prelomil, da se je Veronika zgrozila. Mrak je zasedel sobo. Mrak in tišina. Kakor da je tisti glas odmeval še naprej. Kot da so se ostanki panike v njem lovili po kotih in se vračali v ospredje. Veronika je otrpnila. Še oči so se nerade obrnile, ko se je ozrla, da bi pogledala mamo. Mama se je z obema rokama držala naslonov globokega stola, v katerem je sedela. Obraza je imela čisto malo, tako neznanski je bil njen pogled. Strmela je v prišleka. »Ubil se je, ne, Polde?« je dahnila.
        Ja, se je spomnila Veronika, stric Polde! Mama ni odmaknila oči. Njene ustnice, ki so izrekle slutnjo, kakor da so že skoraj vedele, toda oči so bile še polne vročičnega upanja.
        O, mama, še zdaj tako gledajo tvoje oči, samo zdaj gledajo mene, mama! »Ja, ubil se je!« Hreščeči glas je to izjokal. Preden je poniknil v sebi, je naredil dolgo pot, obšel je slehernega v prostoru in stresel vsakega po svoje, dokler jih ni vseh treh napel, upognil in zlomil. »Kaj sedite?!« Zgrabil se je za glavo in planil k telefonu. Mislil je dvigniti slušalko, a jo je samo oplazil s palcem. Zropotala je po leseni polički in obležala vznak, črno utripajoča v klicu brez odziva. Mama je planila pokonci in se ujela za fotelj, da je ni spodneslo. Izustila je dahnjeno vprašanje: »Kje je?« »Kdo?« »On.«
        Mama se je spustila nazaj v naslanjač. Jernej ni bil več Jernej, postal je on. »Ne vem. Niso povedali. So ga že odpeljali.« So ga že odpeljali …
        Je še kaj hujšega od teh besed? »K njemu grem.« »Ne. Ti ostani tukaj, jaz grem pa po Jožeta.« Po kakšnega Jožeta?
        Mislil je očeta, ampak očeta so vsi klicali Jošt! »S teboj grem.« Mama je pomolčala in dodala: »Ampak kje je Jošt?« »Kam boš hodila, ko se sploh ne ve …« Polde je obmolknil. Zadnje besede je iztiskal s piskajočim glasom in ga nazadnje kar odsekal. Mami so vztrepetale ustnice, a je takoj šepnila naslednje strašno vprašanje: »Ves je razbit, ne, Polde?« »Nič ni razbit!« je hripavo vzkipel. »Kdo ti je rekel, da je razbit?«
        Sesedel se je vase. V hipu ga je bilo za polovico manj. Glavo je ostro obrnil k Veroniki. »Zakaj nobeden ne prižge luči?« »Mama …« Veronikin glasek je zdrknil čez sobo, tja do fotelja. »Ti ostani tukaj, bom jaz pri tebi, stric pa naj gre z Danico po očeta.« »Ne, ne,« je odkimala mama, ne da bi se bila zganila, in Veronike ni nič pogledala. Nihče ni zajokal.
        Trde stene. Zamolkle sence. Odreveneli listi lončnic na oknu.
        Vrata so se zaprla. Veronika je potihem prižgala luč odmaknjene stoječe svetilke in se prislonila k mami, oprta na njen naslon. Sedeli sta negibno, z mirujočimi rokami, in s podzavestjo lovili na uho korake, ki se morajo vrniti. Njuna žalost je bila še nema in gluha. Veroniki se je stiskalo srce od maminega nesrečnega, predse uprtega pogleda, njenih suhih, razprtih ust, njenega revnega, vase zrušenega telesa. In kako hitro je bilo konec vsega … Koliko sorodnikov. Koliko prijateljev. Znancev. Tujih ljudi, ki niso skrivali sočutja. V črnem. Z rožami v dlaneh. S svečami med prsti.
        Tihe besede. Medli stiski rok.
        Vsega, kar se je takrat dogajalo, se je Veronika udeleževala kakor v sanjah. Vmes je večkrat pomislila, da je to gotovo že doživljala. Samo da se odvije še ta scenarij, da minejo ti mračni prizori, kdove kolikokrat že enako shranjeni v mimohodu življenj! Vmes je trdno stala ena sama resničnost: mrliška vežica, kamnita izbica na strašnem tujem kraju. Črna nosila, na nosilih krsta. Temna, težka, vsa z zlatom obdana, vsa z žeblji zabita. Zaprta pogledom, ki jih groza vleče k pokrovu, da bi videli tisto najhujše. Tako se je raztreščil, da so ga morali zvezati skupaj za prevoz v dolino! Ampak mati tega ne sme izvedeti. Je niso nikjer pustili zraven, in naj je še tako moledovala.
        Na stojalih venci. Na trakovih napisi.
        Nepozabnemu!
        Oče v črni obleki, ki jo je tako redko dal nase, da se mu ni več podala. S sklonjeno glavo, ki je ni nič dvignil. Zakopan v misel, ki ni spremenila pomena, naj jo je še tako obračal. ‘Sin. Edinec. Zdaj ga ni več. In mene niti ni bilo doma …’ Mamin glas: »Toliko sem ga prosila, Jernej, ne hôdi, vsaj zdaj ne hodi, ko je nevarnost plazov, še po radiu svarijo! Gôre te bodo počakale, gore so vedno tam. Milo sem ga prosila! Pa je rekel, ne bodi v skrbeh zame, mami, ja veš, da se pazim … Potem je prišel, mama, naredil sem izpit! Proslavit gremo, Milena, Tevž pa jaz, v hribe! … Tako vesel je bil, tako se je smejal! Kaj sem hotela? Nisem mu več branila. Samo še enkrat sem ga poprosila, naj bo previden. Spet se je samo smejal … Nisem še vedno prišel nazaj, mama? … Že takrat me je stisnilo pri srcu. Vedno me je stiskalo, kadar je šel v hribe …« Pogreb.
        Naliv je razmehčal peščene poti. Vsak korak pušča globoko sled. Sprevod se pod vedrim nebom zlagoma pomika naprej. Vse je čisto, sijoče, približano. Dolgo hodijo. Krsta se guga pod velikim maminim vencem z rdečimi nagelji na pokrovu. Zrak je poln nihanj. Zamajale so se krošnje, zabrnele so brzojavne žice, zabučale so visoke trave, zatopotale so črede kraljevskih zveri. Zatresla se je zemlja: prve grudice prsti so padle po Jerneju. Kdo si upa vreči še katero? Kakšen lep pogreb!
        Obrazi, cvetje, duh po svečah, mokri, zmečkani beli robčki, pekoče solze. Toda kaj je vse to vpričo težke plošče, ki se je za zmeraj poveznila na Jerneja? Grob se je zaprl, mamo so na pol odnesli, pogrebci so se razšli.
        Tako hitro se vse za vedno konča. S tistimi trenutki se je za Veroniko premaknil svet. Tega ne bi opazil nihče drug, toda njej se je odtlej bližal drugačen, kjerkoli se je še, na novo, srečevala z njim.
        Ena od luči, ki so ga vedno osvetljevale in često ožarjale, je ugasnila. Življenje je še sijalo, le da je ena od ploskev ostajala v mrazeči senci.
        ‘Kaj je zdaj to?’ je pomislila Veronika. ‘Zablodila sem. Vrniti se moram. Zakaj nisem šla noter, ko so me klicali? Saj sem zaradi tega sploh šla za njimi! Čudno … Ne, ni čudno, nič čudnega ni pri tem! Vstopila nisem, ker je notri sed l Jernej. Že tako dolgo se nisva videla, da nisem bila pripravljena na srečanje z njim. Joj, kaj pa govorim? Saj dobro vem. Jernej je mrtev! Že dolgo!’

Nazaj na 4. poglavje

Kazalo Naprej na 6. poglavje

Stran je pripravil Primož Jakopin, jo postavil 29. decembra 2001 in jo nazadnje spremenil 1. februarja 2009.

Naslov: http://www.jakopin.net/gitica/dela/gj_slovo_5p.html Obiskov