Gitica Jakopin

Slovo od deklištva

ČETRTO POGLAVJE
        Katarina se je obrnila k Veroniki in nedolžno vprašala: »Si že bila kdaj v baru?« »Menda res še ne,« je z nasmehom odgovorila Veronika. »Ampak na tihem me je vedno zanimalo, kako je … v baru.« »Njo bom že jaz pazil, lahko ste brez skrbi,« se je oglasil Tine, »seveda … če nima Miloš nič proti. Saj nisi ljubosumen, kaj?« To je veljalo Milošu, ki se je napeto držal in gledal izpod čela. »Sicer pa bolj poštenega, kot sem ti jaz, ne boš našel, s seboj vred ne!« »Dosti je zdaj tega,« je rekel Miloš. »Ne vem, zakaj moraš toliko otresati jezik!« Tine je s hladnim nasmehom samo skomignil, in Miloš je nadaljeval: »Če je tako, in sploh, vam pa jaz odpeljem Katarino.« »Vedela sem, da se lahko zanesem nate,« je zamomljala Katarina in se ves čas smejala predse. »Lahko mi že daš roko!« Miloš je prijel Katarino okrog pasu. Takoj se je vsa obesila nanj. »Kaj le stanuješ tako visoko?« je nergal Tine. »Da ti ne omahne kje na stopnicah!« je še naročal Milošu. Veronika je nehote pomislila, kako so vsi v skrbeh za Katarino! »Bom že jaz zaklenil,« jih je Tine kar metal ven, ker so se že nekaj časa vrteli pri vratih. »Pojdimo, no, kaj se obirate!« »Ključ mi pa potem daj v torbico, za zadrgo, Tine moj, saj veš,« je govoričila Katarina, »ti si edini pameten in zanesljiv, to sem vedno govorila …« In sprevod omamljenih, a zato nič manj podjetnih, na videz previdnih, v resnici pa grozno hrupnih Katjinih gostov se je odkotalil po stopnišču nizdol. Po dva in dva so se obešali na ograjo in se spuščali kakor po drči, objeti so preskakovali po več stopnic hkrati, da jih je nemilo vrglo do naslednje ploščadi, in mežikali v brleče gole žarnice na stropu. Nenadoma jih je ustavila trda tema. »Kaj je pa zdaj to?« je zarentačil Tine. »Kateri vrag se igra z lučjo?« »Saj ne,« je v zaspani omami povedala težka, mehka, topla Katarina, »to je zaradi splošnega varčevanja …
        Sama od sebe je ugasnila, ko je preračunala, da bi morali biti že spodaj, ne? Samo kje je zdaj stikalo …« »O, madona,« je razjezilo Miloša, »ga boš pa ja našla, ko vsak dan desetkrat hodiš mimo!« Medtem jim je že sama od sebe znova posvetila luč. Brez nadaljnjih motenj so prihrumeli na ulico; tam pa bi jih bil sveži zrak skoraj pometal vznak. Malo so se opotekali, potem so v gruči obstali in zadihali. Vidno so otresali perje, kakor ptiči, ki jih je oplazil nenaden naliv.
        »No, kako je potem? Kdo se bo s kom peljal?« je vprašal nekdo. Koliko govorjenja! je pomislila Veronika. Začutila je, da ji roke visijo nekam globoko dol in da ima čudno težke noge. Ozrla se je za Milošem, ki je Katarino vlekel k enemu od parkiranih avtomobilov. »Jaz bom peljal Katarino,« je zavpil, kakor da ni bilo to vsem jasno že od vsega začetka. »Daj ključke, kaj čakaš!« je rekel Katarini. »In drugi, stojite ko mesečniki! Gremo, ne?« Ozrl se je za Tinetom. »Ti se mi pa glej, Tine, to ti povem!«
        »Ja, ja,« je zagodel Tine. Veroniko je prijel za roko in jo potegnil za seboj. In potem so se odpravili z vrtoglavo naglico, tako da se je Veroniki zazdelo, da gleda srhljivko. S treskom so se odpirala in loputajoč zapirala avtomobilska vrata, motorji so zahrumeli, gume so zacvilile ali spodrsnile na peščenem pasu ob asfaltu in sledila je divja vožnja. Drugo za drugim so vozila šinila okrog vogala in na glavno, dovolj osvetljeno, toda ob tej uri precej zapuščeno ulico. Vse to je prevevala bobneča odločnost, ki je za Veronikina ušesa odmevala tja do neba.
        Otrplo je obsedela zraven Tineta, ki jo je brez besede posadil na sedež spredaj, potem je še sam sédel in od blizu močno zatresnil vrata na njeni strani. Speljal je spretno in urno, brez bravur, očitno vajen glasnega brnenja in zložnega premikanja svojega ubogljivega pločevinastega hrošča. Naslonila se je nazaj in zaprla oči. Niti pomisliti ni mogla na to, da bi lahko naredila red v svoji prepolni glavi, kakor je bila navajena; da bi razvrstila pravkaršnje številne vtise in poskušala ugotoviti, kje v vsem tem je njeno mesto in kaj zanjo pomeni vse novó, kar je nocoj videla in slišala, nekaj hote, nekaj nehote. Vedela je, da prav zdaj ne more kljubovati ničemur več, niti ne v sebi, kaj šele na zunaj, s soočanjem, z ugovarjanjem, z obrambo. Še več. Spoznavala je, da vsa njena dojemljivost, s kožo in konicami prstov, s stopali na tleh, s prasketanjem las, z utripanjem srca in oglašanjem vesti, otopeva in odpoveduje sodelovanje. Ostajala je sama, izpostavljena kakor najdenček na hladnem tujem pragu, usodno umirjena, negibna, nesposobna zunanjih stikov ali dojemanja česa bolj zapletenega od ure ali temperature, oborožena le še s svojim velikim, neizprosnim notranjim očesom, ki je bledelo in se ohlajalo, a je obenem tudi neomajno ostrilo svojo pronicljivost. Mesto je bilo v tej nočni tišini, v tej samotni ranljivosti še svetlejše in še bolj samosvoje kakor med prenapolnjenim, vrvečim belim dnem. Hiše, visoke, družne, v svojem okrilju varujoče nešteto usod, sreč in nesreč, kakor da so stale više; bilo je, kot da so se poševno nagnile nad vse živo in mrtvo, nad zaplete in razplete, ki se bodo vrstili, dokler noč ne omahne v novi dan. Ravna ulica, ki so jo na obeh straneh zaslanjala pokončna stara drevesa, se je neslišno, temna in prijazna v blišču svojega prekaljenega tlaka, odvijala v nedogled; semaforji so bili njene žive meje in njeno mežikajoče srce. Črna, gladka, gluha veriga vagonov brzovlaka se je potegnila mimo onkraj ulice, na progi ob parku; samo prikazala se je in že izginila kakor privid iz nerazumljivih sanj. Čudno, ne peljemo se več, je pomislila Veronika. Tine je preko njenega naročja že segel h kljuki in ji odprl vrata. Veronika se je iz tesnega avta skoraj nerada izvila ven, na hladni pločnik. »Torbico vzemi, Veronika,« ji je zaklical Tine, »jaz samo še parkiram!« Ubogljivo se je sklonila nazaj in pobrala svojo torbico, ki ji je bila s kolen zdrsnila na tla, a ni nič opazila, niti ji začuda ni manjkala, ko je izstopila. Tine je že poravnal avto. Stal je na drugi strani, kakor da mora še počakati, in z zamišljenimi očmi gledal Veroniko. ‘Ne, spet bi se skoraj zmotila,’ si je rekla Veronika. ‘Gleda sem, vidi pa drugam! Zataplja se vame, a v glavi premleva kdove katero svojo bolečino. Niti ena stvar ni takšna, kakor se vidi meni ali kot bi jo kdo presodil na prvi površni pogled. Vedno znova pozabim, da imajo ljudje vsak svoje zapleteno, težavno življenje!’
        Stresla je z glavo in pogledala tja čez, k Tinetu. ‘Kako naj bi uganila, kaj se Tinetu prav zdajle plete po glavi? In zakaj naj bi bilo to, zaradi česar se zdijo njegove oči prav tako blede, kakor je v resnici bled njegov obraz, v najmanjši zvezi z menoj?’ »Gremo,« je z glasom, radostno drhtečim od pričakovanja, ukazala Katarina. Nič več se ji ni poznalo, da se ji je še malo prej zatikal jezik in da ni bila preveč trdna na nogah. Videti je bila polna moči in neugnanih načrtov za naslednje ure. »Imamo kaj denarja?« je bleknil Miloš. Veronika se je nehote vprašala, na koga se nanaša ta množina. »Pozno si se spomnil! … Imamo, imamo,« je odvrnila Katarina. »Da ne bo kdo naročal šampanjca!« je svaril Tine. »Tudi lahko, zakaj pa ne!« je ugovarjala Katarina.
        Tine se je zasmejal. Zvenelo je papirnato in nemilo. »Kaj se režiš?« je zarentačil Miloš in grdo pogledal prijatelja.
        Tine se je zresnil in tiho povedal Veroniki: »Gotovo veš, deklica, da se večinoma samo šalimo … Takšni smo pač. Nismo vedno všeč ne sebi ne drugim, a takšno je življenje, včasih bolj veselo, včasih bolj naporno. Tako živimo. Dokler traja, v redu. Ko je zabave konec, se pa poslovimo, in vsak na svoje.« Veronika ga je gledala od strani. Mukoma si je prizadevala, da bi ga razumela, da bi sledila zanjo nenavadnemu toku njegovega razmišljanja; takšna življenjska modrost je bila njej tuja. Toda razumeti, to ji je bilo prav tedaj neznansko težko. Mislila se je poglobiti v svet, v katerem živijo Tine, Katarina in tudi njen Miloš, in so čisto zadovoljni, še več, videti so veseli in brezskrbni. Hotela je razmisliti o vsem, kar je povezano s tem novim dogajanjem, toda na lepem se je čutila tako brezmejno utrujeno, da se je iz trenutka v trenutek bolj bala, da bi se lahko kar zgrudila. Ozračje prostora, v katerega jo je potegnila Miloševa družba, je z vso težo in silovitostjo leglo nanjo; bilo je utišano in vendar polno deročih podtalnih tokov, ki jim ni bilo mogoče kljubovati.
        Spoznala je, da sedi v nekakšnem kletnem zabavišču z oboki in široko točilno mizo v vsej širini zadnje stene. Na okrogli središčni ploščadi, ki je Veronika o njej rahlo posumila, da se nenehno vrti, a ni bilo tako, kajti vrteli so se pari, ki so v počasnem ritmu plesali na njej, se je svetloba spreminjala iz močne v manj, potem v bolj zatemnjeno. Za mizicami, v krogu postavljenimi okoli plesišča, so gostje sedeli v meglici cigaretnega dima, alkoholnih hlapov in izparin lastnih pregretih teles. Veronika je opazila, da ni veliko mladih, večina jih je bila v poznih srednjih letih. Obrazi povečani, v tej nezemski osvetljavi prsteni, lica upadla, oči široko razprte, sijoče, nepopustljive v svoji željnosti nečesa na nov način razburljivega. Usta suha in odprta, odrevenela v vdihavanju neopredeljivih vonjav, ki niso bile samo zunanje, in kot da ožgana od napetega sprejemanja zvokov, besed, barv. Zgodilo se je, da je vmes zasijala napeta, bela koža mlade ženske, ki je ni mogla oskruniti ne pozna ura ne dotik nesnažnih rok; njena lepota je prevzela vsakogar, kdor se je z očmi pomudil na njej in nato z odporom umaknil pogled.
        Veronika pa ni mogla odvrniti oči s teh obrazov; begala je od mize do mize, ker ni doumela, kako je mogoče, da se v čudnem ritmu zdaj nagibajo drug k drugemu, zdaj spet odmikajo v nasprotno smer, kakor da jih nevidne sile te tihe groteske v nekakšni kruti usodnosti neubranljivo venomer vlečejo vsaksebi in znova potiskajo nazaj. Tako zatopljena vase je menila, da sedi in razmišlja, a nenadoma je ugotovila, da se premika. Premika se v počasnem guganju, polnem omamne, lagodne skladnosti. Nekdo jo drži in vodi. Kdo neki? Mukoma in v nasmehu, ki ga je sama z nevajeno samozavestjo zalotila na svojih ustnicah, je dvignila glavo, kakor da je krhek predmet, ki ne prenese naglega premika, in odprla oči.
        Tine. Tine ni rekel niti besede, ko je videl, da se je zganila v njegovem trdnem objemu, samo pogledal jo je in po njegovih očeh je spoznala, da se je njegovo vedno prikrito in odmaknjeno srce sklonilo k njej in jo zasulo z zlatimi zrnci prvobitne topline, ki jo otroci in živali v človeku nagonsko prepoznajo že od daleč. Veronika mu je prikimala in se z vsem životom naslonila obenj. V temnem kotu nad plesiščem, oblitem s prameni laskave svetlobe od strani, je stala pevka v dolgi, srebrno prelivajoči se ozki obleki s tesnimi rokavi. Roke s tenkimi, lepo oblikovanimi prsti, polnimi dragotin, je imela sklenjene na prsih, glavo je rahlo nagibala nazaj, da se je sločil njen vitki beli vrat, in oči so izpod dolgih, ukrivljenih trepalnic nepremično zrle predse, a kadar so se dvignile, se je v njih zaiskrilo nekaj nepotešenega, žgočega iz njenih pesmi. Polne, naličene ustnice, bleda ciklama, so se razpirale v skladbi, ki je Veronika ni slišala, kakor ni slišala nobenega glasu, odkar je bila vstopila, a tudi vstopila je kdove kdaj in kako, kdo bi to vedel … S Tinetom, ki jo je varoval, se je pogovarjala brez glasu, vendar je dobro vedela, kaj kateri reče. 'Kje je Miloš?' Vprašaj, kje je Katarina, pa boš izvedela. 'Rada bi bila skupaj z njim, in kje drugje …' Duša draga, koliko vsega se boš morala še naučiti! 'Ko bi vsaj brž odšli domov, saj je že strašno pozno in vsega je bilo tako ali tako že preveč!' Nikakor nočeš slišati, kar ti že ves večer vsi govorimo naravnost ali po ovinkih? 'Ne muči me, Tine. Nisem tako pametna, da bi reševala vaše uganke.' Če si kaj pametna, si Miloša izbij iz glave. Preden bo prepozno. 'Naj me pa kdo drug odpelje domov, če on ne more. Bi me ti? Tine? Sama bi odšla, a sem preveč utrujena, noge mi klecajo in poguma mi manjka.' Nekaj drugega ti manjka: skalile so se ti sanje o ljudeh. Ne veš več, ali jih poznaš. Tako nelepi, nedobri in nepošteni, kakor se ti vidijo zdaj, pa spet niso, Veronika. No, saj boš sama sprevidela. Odrasti bo treba. In vzeti sebe, kakršna si, in druge ljudi, kakršni so oni. Nič ni narobe, samo življenje ni pravljica, Veronika. Koliko lepega je na svetu, tudi če pogledaš s čisto treznimi, razsodnimi očmi! Kaj govori Tine? Veronika je pomislila, da ne bi ničesar razumela, tudi če bi ji govoril do sodnega dne. »Odpelji me domov, Tine, prosim te.« »Seveda te odpeljem,« je naglas odvrnil Tine. Veronika se je skoraj prestrašila njegovega resničnega glasu. »Sicer pa itak že odhajamo.« »Kako to veš?« je vprašala Veronika. »Prepirajo se zaradi računa. Ampak to je normalno, spada zraven. No, natakar je star maček, z vsakim zna poračunati.«
        »Veronika!« 'To je pa Milošev glas,' se je pri sebi začudila Veronika. 'Sploh nisva nikamor šla, vse to se mi je samo sanjalo …' »Veronika!« »Prosim, Miloš, prosim,« se je odzvala Veronika, toda za njegovim glasom ni mogla, ker je popolnoma odrevenela na rokah in na nogah in po vsem telesu. Še jezik je ni hotel ubogati, tako da se mu je komaj še oglasila. »Greva, no!« »Zapeljem vaju,« se je ponudil Tine. »Ne, hvala,« je rekel Miloš. »Prosim te, Miloš,« je ugovarjala Veronika. »Ne vidiš, kako zbita je?« »Od česa le?« je zasitnaril Miloš. »Pojdimo še kam!« je iznenada s takim navdušenjem zaklical neki Boštjan, da se je Veronika nehote zasmejala. Ni mogla verjeti ušesom. Še kam! »Jaz sem za to!« se je takoj odzvala Katarina. »In sicer v motel! Vem za enega, in niti ni tako daleč, kjer se tudi ob tej uri še dobi krasna večerja. In če smo zdajle česa potrebni, smo potrebni poštene hrane!« »Zase govôri,« je nasršeno rekel Tine. »Jaz sem za v posteljo!« »Ne, res!« se je Katarina razvnemala s tako otroško željnim glasom, da se je Veronika še enkrat zganila in dvignila pogled. »Kar pústi jih,« je Tine rekel Milošu. »Daleč tako ne bodo prišli. Kar se mene tiče, pa me nobeden ne spravi nikamor več! Nisem nor, da bom jutri v službi ves polomljen … Res nočeš, da vaju potegnem?«
        »Rad bi se malo prezračil,« je rekel Miloš, »pa vseeno hvala.« Tine se je obrnil k Veroniki in jo objel, kakor da sta ljubimca, in samá. »Zbogom, Veronika,« ji je šepnil od blizu. »Veš, spomnila si me na neko deklico in sem se malo zaljubil vate. Zdaj bom namesto nanjo, in z grenkobo, mislil samo še nate, a z ljubeznijo. Ko se boš naveličala tega frajerja, samo zavrti moje številke na telefonu. Preden si premisliš, bom pri tebi. Ves čas bom čakal …« Tine se je posmejal, »… samo na to.« »Odpelji že, saj te ne posluša!« je rekel Miloš. »Poslušam, poslušam,« se je oglasila Veronika. »Lahko noč, Tine, ljubi moj. In hvala ti.« »Prvič, ko tega cepca ne bo zraven,« je že iz avta kričal Tine, »bova pila bratovščino, ne boš se mi izmuznila!« Potem ni bilo ničesar več, vsi glasovi so potihnili, vse vznemirjenje in pričakovanje se je poleglo. Tla se neopazno majejo, noč se guga, ah, ta nori vrtiljak … Veronika in Miloš stopata objeta. Koraki zvenijo, kakor da hodi samo eden. Resničnost je tako daljna! Veronika pozdravlja ulico, po kateri ju nosi ta trenutek, to in naslednjo in vse druge; vse so enako domače, prijateljsko združene z ostrim zrakom, z drevesi, s svetilkami, z jutrom. Tako lahka je, da bi se najbrž samogibno premikala naprej, tudi če se njena stopala ne bi spuščala na pločnik. Miloševa roka. Stiska ji zapestje. 'Spet me tako drži,' je pomislila. 'Kakor da bi mi sploh lahko prišlo na misel, da mu pobegnem!' »Veronika …« je zamomljal Milošev glas. Otresla se ga je in obstala. Tudi Miloš je obmiroval. Zbala se je, da bo padla po pločniku. Miloš jo je potisnil ob leseno ograjo stare predmestne vile za njunim hrbtom. Njegova žgoča sapa ji je buhnila za vrat. Oplazil jo je zadah po žgani pijači. Pil je! No, seveda, vsi so pili. Tudi ona je pila. »Pojdiva domov,« je mrmrala Veronika. »Pojdiva, Miloš.« »Veronika …«
        Veroniko je stresel srh v tisti neresničnosti, ko postane tako neznosno vroče, da človeka mrzlo spreleti. Zaslutila je, da bi lahko začela grozno kričati, če se ne bo pazila. Na sebi je čutila Miloševe roke, ki bi ji morale biti ljube in dobrodošle, toda zdaj jo je divje prijelo, da bi ga sunila daleč proč, in v sebi je začutila tudi moč, da to uresniči. Toda storila ni ničesar, kakor da jo hromi nekaj, kar je zunaj nje in je toliko močnejše, da ji vsiljuje svojo voljo. Vseeno si je rekla, da to, kar se zdaj dogaja z njo, ne more biti res. Tuje roke so tipale in grabile po njej, kakor da je uporaben predmet, ne živa stvar. Segale so na slepo, s približnimi gibi. Veronika je odrevenela. Volja ji je zaprla oči in zatisnila ušesa. »Ne,« je dahnila. Resknilo je, ko se je spredaj po celem pretrgala obleka. Val hladnega zraka ji je potegnil po razgaljeni koži. »Lepo te prosim, ne tukaj,« je izdavil njen glas. »Tiho, tiho …« je šepetal Miloš. Veronika je povsod na sebi občutila njegova hropeča usta. Zaslišala je, kako se z groznim hruščem ruši vse pod njo; potem je nepričakovano z božanskim olajšanjem spoznala, da se je odmaknila. S tistim, kar se godi tu, kjer je še pravkar na pol visela ona, zdaj nima nobene zveze več. Stopila je ob stran. Zdaj samo še opazuje. Opazuje z ravnodušnim zanimanjem, ki to dogajanje samo spremlja in čaka, da se bo končalo. »Lej ga, vraga, sva že v naselju!« je rekel Miloš. Veronika se je zdrznila.
        Res. Stala sta pred blokom, v katerem je imela sobo skupaj z Martino. 'Izgubila sem čut za stvarnost,' si je rekla. 'Sama nikoli ne bi našla sem!' »Si v redu?« je rekel Miloš. »No, lahko noč, pa glej, da se boš naspala. Jutri te pokličem!« »Lahko noč,« je šepnila Veronika. Lahko noč. 'Pa kdo se mi kar naprej posmehuje in me oponaša?' se je vprašala, ko je po stopnicah lezla v drugo nadstropje. Previdno je odklenila znana vrata in obstala v belem svitu, ki je vdiral v sobo skozi odprto okno nedaleč od njene postelje. Bala se je, da bi lahko zbudila svojo cimro ali razdražila posmehljivca, ki se morda plazi za njo. »Veronika? Kod pa si hodila tako dolgo? Si bila z Milošem?« je z druge postelje prifrlel zaspani, ne čisto zaresni Martinin glas. »Kako rahlo spanje imaš!« je v zadregi šepnila Veronika. »Ja, malo smo potegnili, on je bil in njegova družba. Le spi naprej, ti bom jutri povedala, kako je bilo!« »Prav,« je zamrmrala Martina in se obrnila na drugo stran. Odejo si je potegnila skoraj čez glavo.
        Veronika se je spustila na posteljo. Roke in noge je imela svinčene, srce ji je utripalo prehitro in boleče.
        ‘Joj, kaj bo z menoj?’ je pomislila. ‘Kako se bom sploh slekla in umila, ko me boli vsak košček telesa posebej?’ Ne bodi no takšna mevža, se je oglasil posmehljivec. To si nocoj že enkrat slišala, lahko bi si zapomnila! In če se lahko vlačiš za plotovi, se boš pa še očedila, ne? Po tako bogatem večeru je finale vendar samo še vprašanje trenutkov! Saj si bila od vraga korajžna, če se vse prav premisli! Z drhtečimi rokami se je slekla. Uničene nogavice, raztrgano obleko in perilo je stlačila v kupček in ga potisnila za vrsto najožjih knjig na polici nad posteljo. Sandale je sunila globoko pod vznožje. Nato je potegnila nase svežo kombinežo in legla, ne da bi se bila umila in počesala. Vsa omotična in s skelečim občutkom zavrženosti se je pokrila do brade in zatisnila oči. S srcem je vesolje, če morda kljub vsemu bdi nad njo, poprosila za mir, sprostitev, počitek. Jutri pa naprej, si je rekla. Jutri bom vse dobro premislila in naredila red. Toda spomin na noč, ki še ni minila, čeprav se je barva nastajajočega dne spreminjala iz hipa v hip in dobivala vonj po še zaprtih krizantemah, ji je neusmiljeno razpiral oči. Bila je budna kakor opoldne in pobegniti ni imela kam. Le komu se je že posrečilo, da bi bil ušel samemu sebi? je nehote pomislila. Zatisnila je oči. Zaspala je rahlo, površinsko spanje, ko počiva samo zleknjeno telo, duh pa ostane buden in neutrudno deluje naprej, če je človek v še taki stiski in bolečini. Veronikin duh je obujal pravkar minule prizore, nizal je občuteno, mozgal je nedomišljeno in neraziskano, in v tem mikroskopskem podoživljanju je razločno zaslišala pesem, ki jo je v baru pela ženska v srebrni obleki. Besede, ki jih Veronika tedaj ni doumela, so se ji kot kamenčki strkljale v srce. Zabava se zdaj konča, / je prišel čas za slovo, / je počil lepi balon, / je luna šla za nebo; / masko z obraza / si snamemo, / račun se plača, / čeprav težko …

Nazaj na 3. poglavje

Kazalo Naprej na 5. poglavje

Stran je pripravil Primož Jakopin, jo postavil 29. decembra 2001 in jo nazadnje spremenil 1. februarja 2009.

Naslov: http://www.jakopin.net/gitica/dela/gj_slovo_4p.html Obiskov