Nazaj na 2. poglavje    Kazalo   Naprej na 4. poglavje  

Gitica Jakopin

Slovo od deklištva

TRETJE POGLAVJE

        Miloš in Veronika sta prišla do podolgovatega sivega bloka, v katerem je stanovala Katarina. K posameznim vhodom je vodilo po nekaj betonskih stopnic s sledovi stalne neprizanesljive rabe, in vmes se je na vzpetinicah, podobnih pokrovom staromodnega pisalnega stroja, borna trava prebijala k soncu. Skoraj vsa okna so bila razsvetljena; Veroniko so spominjala na oživel geometrijski vzorec. Pred vhodom, h kateremu jo je peljal Miloš, je stalo več avtomobilov. »Ima tudi Katarina avto?« je vprašala Veronika. »Ne, ona ne vozi, samo njen mož,« je povedal Miloš. »Zakaj te to zanima?« »Kar tako sem vprašala.« Molče se je za njim vzpenjala po stopnišču. Bilo je ozko in strmo; obiskovalcu se je zdelo, da pleza po notranjščini visoke kletke v nadstropjih. Veronika je začutila, da ji nekakšna tesnoba v prsih zapira sapo, a ne zaradi stopnic. Spraševala se je, kakšna je ta Miloševa družba, ki jo je sicer že omenjal, ona pa se bo danes prvič znašla v njej. Kako jo bodo sprejeli? Oni se vsi poznajo med seboj in morda tudi že dolgo. Zakaj naj bi ji bili kar naklonjeni? Mednje vdira in še Miloša si lastí! Poskušali bodo biti prijazni in prizanesljivi, čeprav ne iz srca. Vse mogoče jo bodo spraševali, ona pa ne bo vedela, kako naj se odzove, kako naj se izogne njihovim pastem. In gotovo bo vmes kdo, ki mu bo že na prvi pogled zoprna, zato jo bo hotel osmešiti pred Milošem.
        Kako naj se drži? Kaj naj govori, da se ne bo že od vsega začetka počutila brezupno tujo in nezaželeno med njimi? Kako naj jih pridobi? Kako naj jih razoroži, da je Miloš v njihovih in svojih očeh ne bo videl takšne, kakršna je v resnici, negotova, stisnjena v ožine svojega varovanega otroštva in ograjenega deklištva, zaprta v okvir tradicije, ki je iz dneva v dan manj zanesljiv? éPredvsem pa moram paziti,‘ si je govorila Veronika, éda ne bom izpadla preveč boječa. Preveč samozavestna pa tudi ne, da mi ne uide kakšna neumnost!‘ Gotovo so vsi tako pametni kakor on, če naj sodi po Miloševem pripovedovanju. Gotovo kakor on vse vedo, govorijo o čemerkoli brez omahovanja in v prepričanju, da so pravilno poučeni o stvari. Veronika si je zaželela, da bi bila vsaj kdaj tako mirnega srca in tako ravnodušna do mnenja drugih, kakor je z vsem svojim vedenjem in s sleherno svojo besedo to izdajal Miloš. Zakaj se njej vedno zdi, da mora preverjati svoja stališča? Zakaj nikoli za nobeno stvar ne more stoodstotno trditi, da je takšna, kakor se njej zdi, in ne morda vsaj rahlo, če že ne popolnoma drugačna? Zakaj je vedno pripravljena spremeniti mnenje, če jo do tega pripravijo okoliščine in ponovni premisleki? Zbala se je, da jo bo začela boleti glava, še preden prideta do Katarine, potem se je odločno otresla teh misli. Vse bo v redu!
        Miloš je obstal in se ozrl nazaj, na Veroniko. »Tu sva,« je rekel in iztegnil roko. Veronika se je oprijela njegove močne, tople roke.
        »Miloš,« je dejala, vtem ko je on pritisnil na zvonec, ki je glušeče zabrnel, »saj me notri ne boš pustil same? Da mi bo nerodno in ne bom vedela, kam naj se dam?«
        »Ne bodi no takšna mevža,« jo je pokaral malo v smehu, malo zares. »Razen tega ni nevarno, da bi se izgubila,« je poredno dodal, »te bo takoj kdo našel! … Kaj si pa tako rdeča? Se veseliš?« »Seveda,« je odvrnila Veronika, »saj sem s teboj.« Z eno roko jo je prijel za vrat in jo poščegetal za ušesom. Tako sta stala, ko so se odprla vrata. Veronika se je zazrla v gostiteljico. 'Kako lepa je!' jo je preblisnilo že prvi hip. 'Kako posebna in prava dama!' »No, si jo vendar pripeljal, svojo srnico?« je rekla Katarina. »Le noter, ljubčka!« Na stežaj je odprla vrata in se odmaknila, da sta Veronika in Miloš lahko vstopila oba hkrati. Veronika se je nasmehnila. »Dober večer, in hvala lepa,« je rekla z mehkim, tihim glasom, ki ga je zvabila od nekod iz grla, kjer so zakopane globlje strune. Obenem je začutila, kako se z nje lušči tesnoba, ki jo je še pravkar hromila. Luščila se je tako naglo in s takšno lahkoto, da je bilo, kakor da se Veronika med tem osvobajanjem nalahno dviga s tal. Njeni gibi so postajali gladki, tekoči, njen obraz se je sprostil. Nič je ni več skrbelo in ničesar se ni več bala. Brž ko je prestopila Katarinin prag, je nehala biti prejšnja, prava Veronika. Postala je nova, drugačna Veronika, ki se bo zlahka prilagodila slehernemu okolju in spojila z vsako družbo; ki bo hipoma postala enakovreden delček vsega in vseh. Delček, ki v ničemer niti ne moti nove celote, niti ne krši njenih pravil.
        S podzavestjo je ugotovila, da je že odmaknjena, brezskrbna, razigrana, pripravljena na nepričakovane besede in nevajene situacije. Bila je nenavadno lahka v koraku in umirjena v kretnjah. Notranja odprtost jo je obdajala z opaznim lesketom, kakor da je zdaj večja in trdnejša, bolj zravnana, nekam magnetna in docela v skladu s sámo seboj, z vsemi in z vsem v prostoru, v katerega je stopala pokončno in s širokim razmahom, kakor da ga osvaja. Prijelo jo je, da bi ponudila roko tej samozavestni, zreli in nedvomno odrasli ženski, ki jo je pravkar povabila noter, da skupaj z njo zavzame ta novi svet, a tako, da nihče ne bi mogel z gotovostjo reči, katera je katera da ni morda ona, Veronika, v resnici Katarina, Katarina pa pravzaprav Veronika. »Kako sugestiven glas imate,« je rekla Veronika. »Za vašim glasom bi šla kamorkoli.«
        Sama se je začudila tem svojim besedam, toda zvenele so jasno in dokončno. »In ne samo ti!« se je oglasil nekdo iz notranjščine zadnje, največje sobe z okni na daljno predmestno panoramo, kamor je Katarina vodila Miloša in Veroniko. »Marsikdo norí za Katjinim zapeljivim, drhtečim glasom … Ampak jaz bi šel za tvojim, lutkica!« Katarina se je zasmejala in s kazalcem požugala tja, od koder je prišla pripomba, ki jo je Veronika tiho shranila v enega odmaknjenih predalčkov svojega spomina. Moderno, a tudi mikavno in prijazno opremljena dnevna soba, Katarinin salon, kakor so jo imenovali, je lahko dajala ne le dovolj prostora, temveč tudi občutek domačnosti večjemu številu gostov. Zravnano ali razveznjeno zleknjeni so Katarinini prijatelji sedeli na dveh širokih kavčih, v plitvih, skledam podobnih naslanjačih in na velikih blazinah raznih barv in velikosti, ki so jih razmetali po obloženih tleh.
        Veronika je pogledala naokoli. Stene, polne umetniških slik, tihožitij, krajin, nekakšnih nenavadnih mozaikov v živih barvah, kakršnih ona še ni veliko videla. Med kavčema in naslanjači sta vabili mizici s prigrizki, s pecivom in z majcenimi, na oko slastnimi in z različnimi delikatesami obloženimi kruhki, pa tudi s pijačami, od katerih nobena ni bila videti prav nedolžna. Na policah kombinirane omare, sijoče v temnem, gladkem razkošju, pokončne vrste knjig, zložene revije, tu in tam kakšen kipec ali vazica. Na izvlečni polici gramofon, za njegovim hrbtom stojalo s ploščami. V drugem kotu, pred zaveso, ki je zakrivala balkon in vso z njim povezano steno, vrtiček nizkih lončkov, iz katerih se je nad drobnim belim peskom očem ponujala bodljikava harmonija miniaturnih kaktej.
        Veronika se je ozrla za glasom, ki ji je rekel lutkica. Skozi oblak omamnih novih vtisov je zagledala podolgovat, izrazit in skoraj prosojno bled obraz moškega, ki se je na kavču igral z velikim, kosmatim plišastim psom, obenem pa je nepremično gledal njo, Miloševo dekle. Odkriti pogled njegovih zelo svetlih in pametnih, toda neprizadeto vrtajočih oči je Veroniko zadel, kot da je razgaljena. Tej odkriti neposrednosti se ni mogla v hipu prilagoditi, kakor je bila sicer zavestno odprta in na videz prav obešenjaško sproščena; niti se temu človeku ni hotela podrediti, da bi mu z njegovi podobno prostodušnostjo omogočila ogled in ocenjevanje same sebe, kakor si je to pravico očitno jemal on sam. »Prav res,« je nadaljeval, in šele tedaj je Veronika opazila, da ima spredaj že precej redke lase, a tudi, da se mu obraz popolnoma spremeni, če se nasmehne; postane toplo človeški, skoraj prijateljski. »Le kje je Miloš staknil to dekletce?« »Pusti mojega kosmatinca, Tine,« je rekla Katarina, odhajajoč v kuhinjo. »Kakšen pa bo, če ga boš kar naprej valjal po rokah!« »Za uhljem mu piše, da ga lahko opereš.« Tine se je zasmejal na kratko, prisekano, kakor bi kdo s srpom podiral suho trsje. »Misli si, kako dobro bi bilo, ko bi bili tudi mi vsi lavabile!« Njegove oči so bile še vedno hladne, ko jih je zapičil v Veroniko in dodal: »Kaj pa ti praviš k temu, lutkica?« Veronika se je na znotraj zdrznila, na zunaj pa niti zardela ni. V sebi je z nekakšnim trdim zadoščenjem ugotavljala, da bo zmogla vlogo, ki si jo je bila namenila pred vstopom v Katjino stanovanje. Obenem bo ves čas pazila na čeri, h katerim jo bo vodila Miloševa družba in ki bi se na njih lahko mimogrede raztreščila njena privzdignjena, vročična lahkotnost. Oprla se je na visoki naslon stola, ki je bil čisto blizu Tineta, in odvrnila s pohlevno milino, ki je presenetila njo samo: »Ne reci mi lutkica, ker sem živa … In ko si me že vprašal … Po mojem se vsakdo lahko umije, bolj ali manj temeljito, kadar le hoče … Če si to mislil!« Tine jo je gledal in se smehljal. Veronika se je zaman spraševala, kaj pomeni ta njegov zagonetni nasmeh. Tine je tako drugačen, tako nedoumljiv!
        Pomislila je, da bi se ga lahko bala, in vendar jo je nekaj v njegovih očeh nenehno razoroževalo. S srcem je vedela: ni ga na svetu, ki ne bi bil željan topline, ta bledi moški s hladnimi očmi ne more biti nobena izjema! Nagonsko je iztegnila roko in mu jo ponudila. Tine jo je prijel in se začel igrati z njo, a obenem je s svojim okamnelim nasmehom težkal tudi Veroniko, to je dobro čutila. Ko bi mogli vsi tako ljubiti, si je rekla, kakor ona ljubi Miloša!
        Nehote se je ozrla za Milošem in v duhu spet ostrmela, ko se je takoj oglasil Tine, kakor da ji vidi v srce: »Iščeš Miloša?« Hudomušno se je zasmejal. »Veš, on ima zdaj polne roke dela!« In tako gromko je poklical Miloša, da so čudno pogledali vsi naokoli, ki jih Veronika dotlej sploh ni jemala na znanje, da se ne bi povsem izgubila. Zdaj je nehote spoznala, da je pravzaprav v prostoru, polnem tujih ljudi. »Kaj je?« se je kakšni dve steni proč odzval Milošev bariton. »Nisem na razpolago, boste že morali brez mene. Katji pomagam!« Veronika je pogledala Tineta. Dobivala je občutek, da mu lahko zaupa. Odslej jo bo vodil on, lahko se bo oprla nanj. V šumu bolj ali manj izrazitih glasov v natrpani sobi je njegov glas do nje prodiral podvojeno. Za trenutek se je zbala, da se ne bi v tem njenem narejenem razpoloženju zaslišale celo njene misli, ko igra drugo, zanimivejšo, bolj drzno in temu okolju bolj enakovredno Veroniko, obenem pa s predirnimi, žarometnimi očmi prave Veronike do bolečin napeto spremlja vsako besedo in sleherni mig v svoji bližini. »Ti nisem rekel?« je bleknil Tine in se Veroniki posmehljivo zatopil v oči. Postalo ji je tesno, tesno od nekakšnega sramu, da jo nekdo lahko gleda od tako blizu, da jo tako rekoč slači pred njo samo, ona pa tega ne zna in ne more preprečiti. »Se lahko usedem k tebi?« je vprašala Tineta in se niti ni začudila, kako to, da ga je že takoj začela tikati. Prav tako je ni zmotilo, da se mu očitno primika, namesto da bi se odmaknila, ko si je v resnici želela samo eno: da bi bila kjerkoli drugje in da se ji ne bi bilo treba nikdar več vrniti sem. »Seveda, kar na kolena!« je odvrnil Tine in jo hotel potegniti k sebi. Obenem se je malo odmaknil njegov sosed, ki se ga ni upala niti dobro pogledati, in tako se je na lepem znašla v nekakšni neljubi sredini. Skozi svojo tenko obleko je občutila hrapavo hlačnico na eni in drugi strani. Počutila se je ko miš v pasti. Niti ganiti se ni upala, da ne bi moška zraven nje mislila, da ju hoče kakorkoli spodbujati ali izzivati. »Ne bodi no tako težavna,« je rekel Tine, ki je z užitkom spremljal dogajanje in očitno vedel za vse, kar se je dogajalo v Veroniki. »Bolj na tesnem smo, zato ne boš zamerila, če te malo objamem, ne?« Veroniko je prešinila že kar nevzdržna slutnja, da ta človek sproti prebere vsako njeno misel. »Mirno se nasloni nazaj,« se ji je zdaj zasmejal naravnost v obraz. »Miloš ne bo zaradi tega nič oškodovan, meni pa tako dobro dene, to si lahko misliš!« Veronika se ni naslonila nazaj. Nagnila se je naprej, obrnila se je z vsem životom in svojemu sobesedniku pogledala naravnost v oči. »Nisi hotel reči še nekaj?« »Hotel, hotel,« je odvrnil Tine. Tudi on se je nagnil naprej, Veroniko je potegnil še malo bolj k sebi in jo vprašal iz oči v oči, a kakor da ne popolnoma resno: »Hotel sem te vprašat, kako to, da si se morala spentljati ravno s tem nemogočim Milošem.« »Oh, saj ni nemogoč …« je zamrmrala Veronika.
        Spraševala se je, kako to, da ne omedli od muke. Toda vreli žar, ki jo je pred nedavnim nepričakovano vzdignil iz stvarnosti in jo prečaral v drugo bitje, se je še okrepil in magično odbil pravkaršnji odtenek v njenem srcu porojenega čudnega strahu ob Tinetovem vprašanju. Vendar jo je obenem podzavest še bolj kot dotlej opozarjala na to, da se dogaja nekaj usodnega. Bilo je, kakor da od daleč spremlja škrtanje mrzlih koles usode, ki so jo zgrabila in jo zdaj po svoji volji, ne po njeni zdržljivosti, premetavajo, gnetejo in vlečejo medse. In naj je bila Veronika v dnu duše še tako zbegana, je vseeno sklenila, da se bo postavila zase in za svojo pravico do sreče; kaj naj bi ta sreča bila, se takrat ni vprašala, niti ji ni bilo posebno važno, vedela pa je, da se mora potegniti za svojo trdnost, za svoj zunanji mir in za svoje notranje ravnotežje.
        Zato se je skoraj jezno vprašala: kdo pa sploh je ta Tine, da tako govori o Milošu? Od kod se je vzel ta posmehljivi vseved? In kje piše, da se ona ne bi mogla tako pogovoriti z njim, da se vse razčisti in da mu bo ta zoprni nasmešek v hipu izginil z obraza? »Naj ti povem, kako je prišlo do tega?« je rekla. »Ja, povej, to povej,« se je zasmejal Tinetov glas. Veroniki se je zazdelo, da je tedaj postal malo bolj pozoren tudi oni na njeni desni.
        »Sedela sem v nabito polni predavalnici,« je začela Veronika, vendar nekaj časa ni sledila pomenu besed, ki jih je govorila, čeprav je sámo sebe slišala v grozljivem odmevu, kakor da sedi na snemanju, zaprta v zvočno izolirani kabini, in ima na ušesih slušalke, ki podeseterijo njen glas in ji ga še vračajo. Napeto je premišljevala, kakor se ji je to že velikokrat primerilo, o nečem drugem, ne o tistem, kar se je dogajalo ali z njo ali v njeni neposredni bližini. Zaradi te svoje čudne odmaknjenosti je često ugotavljala nerazumljive vrzeli v svojem spominu; na dogodke v zvezi z njo so jo ljudje spominjali mimo njenega osebnega pomnjenja, in večinoma tako, da ji je postalo skrajno neprijetno v lastni koži. Kazalo je, da je bila od nekdaj tako zaverovana v svoj lastni jaz, da se niti ne zmeni za karkoli drugega, ali kakor da je tako površna, da reči, ki se ne tičejo neposredno njene osebe, sploh ne pridejo v okvir njenega zanimanja. Vmes so bili tudi zanjo neugodni pripetljaji, ki so jo postavljali v slabo luč in na ta način stregli škodoželjnosti njenih sobesednikov. Veronika je razmišljala o tistem važnem vprašanju, za katero je vedela, da ga mora rešiti čisto sama in da je od tega, kako ga bo rešila, odvisno vse. Kaj je to vse, ni prav vedela, toda imela je mračen občutek, da je od rešitve tega vprašanja odvisen njen srčni mir. Njen srčni mir pa je bil nekaj, kar je bilo zanjo tako važno, da pravzaprav ni mogla niti sproščeno dihati, če ni čutila, da je ona sama v popolnem sožitju s svojim mišljenjem in čutenjem. Kadar ji to ni bilo dano, je bila zvezana na rokah in nogah, ni mogla jasno misliti, niti ni mogla govoriti, ker so se ji misli zapletale v glavi in besede zatikale v grlu. Nekaj mora razčistiti v zvezi s seboj in s svetom; nekaj mora razvozlati, da bo vse prav videla in da se bo vedela ravnati. Toda kje je ta zapletenost? V njej? V drugih ljudeh? V dogodkih, ki se vrstijo po nekem vnaprej določenem ali sproti določljivem zaporedju in bolj ali manj vplivajo na njeno življenje in na življenje z njo povezanih, njej ljubih ali njo ogrožajočih ljudi? Kaj lahko pri vsem tem stori ona sama, kako lahko vpliva na svojo usodo, kako lahko sebe oblikuje in usmerja, da zmanjša tveganje, da bo manj škode za vse in manj trpljenja zanjo? Začutila je, da se izgublja v vodah, ki jo odnašajo na neznane bregove; meja, ko se razčiščevanje s samim seboj spreminja v razpihovanje strahov in tesnobe pred čisto normalnim in naravnim v življenju, ni nikjer ostro zarisana, in v Veronikinem razmišljanju, to je sama slutila, se kdaj pa kdaj popolnoma zabriše. Razpihati moram meglice, si je rekla in se zdrznila, ko je za svojim hrbtom iznenada zaslišala negodujoč moški glas: »Glavno je ekološka problematika, ljuba moja Vera! Saj menda prebereš kakšno inteligentno revijo, ne?« »Nehaj mi z načelnimi problemi!« se je odzval ženski glas. »Jure naj raje pove kakšen vic, saj jih ima vedno polno malho. Jaz si na žalost ne zapomnim niti enega,« je končal isti alt; ali alt ali od kajenja tako raskav ženski glas, je pomislila Veronika. »Vicev zdaj ne bi,« je odvrnil Jure, »vem pa štos. Troje eksistencialnih vprašanj! Prvo, kako naj shujšam; drugo, kje bom parkiral; tretje, kako naj ubijem ženo, ne da bi za to prišel v arest!« »Ta je predlanski,« se je namrdnila Vera, Veronika pa je znova zaslišala svoj lastni glas, ki je nadaljeval: »Bilo je vroče popoldne …«
        Izginil je Katjin salon, razblinile so se postave okrog nje, potihnili so vsi šumi in glasovi naokoli. Veronika je znova sedela v predavalnici, ki jo je popoldansko sonce pahnilo v zamegljeno omotičnost. Zrak je bil negiben in težak, profesor je govoril z enoličnim, vsake toliko že kar pojemajočim glasom, kakor da se niti njemu samemu ob tej uri in v tej vročini ne da več tavati po pustih labirintih zgodovine nekega tujega jezika. Glave nad klopmi so se pobešale, razen pri največjih navdušencih pred tablo; veke so se boleče spuščale, še malo, in se bo vse skupaj prelilo v mehko valujočo melodijo, ki bo odnesla v pozabo čas, kraj in ljudi.
        Slonela je na radiatorju ob steni, ker je malo zamudila in so bili takrat že vsi stoli zasedeni. Bila je dovolj spočita, ker je na srečo lahko šla prejšnji večer zgodaj spat, obenem pa tako uklenjena v navzočnost številnih njej tujih kolegov in kolegic, da v tej stiski ni čutila ne vročine ne zaspanosti v bližnjih klopeh. S pogledom je spremljala predavatelja, ki je ohranil budnost samo na ta način, da je neprestano hodil sem in tja, da je vmes obstal pri katedru, jemal v roko knjigo in jo prestavljal v drugo ali spuščal nazaj, in da je kdaj pa kdaj kaj vprašal katerega od slušateljev. Vendar se je to hitro spremenilo. Veronika se je v tem ozračju počutila veliko bolj varno kakor drugače, zato se je upala tudi malo pogledati po predavalnici. Na tihem in brez naglice se je zdaj lahko seznanjala s študijskimi kolegi; nobenega ni poznala že od prej in z nikomer se doslej ni imela priložnosti bliže seznaniti med kratkimi srečanji in pogovori na stopnišču ali v dvigalu. V tem občutku varnosti je uživala; lahko si je privoščila mirne sprehode od sedeža do sedeža, lahko se je pomudila na obrazih, ki jih je drugače srečevala le bežno ali pa se jim je celo neopazno umikala. A iznenada je na sebi zaznala pogled, ki ga malo prej najbrž še ni bilo ali pa je bila sama tako zatopljena v svoja opažanja, da ga še ni bila pripravljena sprejeti in se soočiti z njim. Zdaj se je mirno obrnila za tem pogledom. Na radiatorju nasproti njenega, tako da je bila med obema vsa širina predavalnice, je sedel fant z ozkim obrazom, s temnimi lasmi in temnimi očmi. Te temne, žareče oči so nepremično strmele vanjo. Veroniko je streslo. Pomislila je, to je napad iz zasede! In kdo je ta fant, ki se je tako zapičil vanjo? Kaj si upa? Kaj hoče od nje? Samo to je utegnila pomisliti, in že so jo iste oči ko magnet potegnile k sebi in jo zadržale. Veronika je zgroženo spoznala, da tudi ona ne umakne pogleda. Jo je ta fant uročil ali kaj? Pobesila je glavo in položila svoj zvezek z zapiski, ki ga je doslej z obema rokama držala na kolenih, na radiator zraven sebe. Rekla si je, da ne bo več pogledala tja čez, a po nekaj trenutkih je ugotovila, da počenja prav to. Še huje: preblisnil jo je strah, da fant na oni strani morda ne gleda več k njej.
        A je gledal, gledal je kakor prej, ne da bi bil trenil, ne da bi bil zganil z roko ali nogo ali s katerimkoli delom svojega telesa. Veronika se je spustila. V te oči se je spustila, kakor bi s skale na reki skočila v deročo vodo. Potonila je v pogled fanta nasproti sebe in se mu prepustila brez pridržka. Srce ji je začelo tako silovito utripati, da se je sama prestrašila. Z roko je segla k prsim, kakor da bi rada od zunaj umirila to noro plahutanje.
        Miruj, srce. Pomíri se. In res, Veronikino srce se je umirjalo. Pod njeno dlanjo je nekajkrat še zaprhutalo, nato je povzelo svoj mirni, samo za spoznanje pospešeni ritem. Njene ustnice so se nasmehnile neznancu nasproti, in obenem si je vroče zaželela, da bi jo njegove oči še dolgo uklepale. V blaženem trepetu je spoznala, da so ostrmele, ne da bi bile odnehale od nje; in naj je bila še tako zbegana, osuplost v njih jo je navdala z nespodobnim zadoščenjem. »Kaj pa te je prijelo, da si se mu nasmehnila?« je vprašal Tine. »Začutila sem, da je dober človek,« je mirno povedala Veronika. In ko je pomislila, kako nespametno mora to zveneti nekomu, ki ne ve vsega, se je sama zasmejala. »No, veš kaj,« je rekel Tine, »lahko bi bila bleknila kaj bolj verjetnega! Miloš, pa dober človek!« Pomolčal je in se obrnil. »Ravno prav sta prišla,« je rekel Katarini in se že povrnil k Veroniki. Šepnil ji je naglo, z užitkom, ki se ga najbrž niti sam ni zavedal, a so mu zaradi tega besede kar zdrknile z jezika: »Izvedela boš itak, zato ti raje povem jaz tudi on je bil na njenem seznamu!«
        »Zakaj pa ne?« mu je vrnil Veronikin šepet. »Zlagál sem se ti, Veronika,« je tedaj naglas pohítel Tine in kar priznal: »Iz nevoščljivosti in iz hudobije.« »Kakšno zaroto pa vidva kujeta?« je vprašala Katja in se zasmejala s svojim čarobnim glasom. ‘Sploh ne govori,’ je pomislila Veronika, ‘ona pôje …’ Obšel jo je mučen strah pred Katarino. Hkrati je začutila, da jo k njej vleče sila, močnejša od tega strahu. Spoznala je, da bi tudi ona to žensko lahko imela strašno rada. In tudi, da se ji najbrž ne bi mogla ustavljati, ko bi bila moški; ob tej misli jo je zmrazilo. »Zakaj nič ne pijete, šeme?« je v smehu nadaljevala Katarina. »Kaj piješ ti, Veronika, dete moje?« »Ne vem,« je malce zasoplo odvrnila Veronika. »Saj je vseeno, kaj. Vse je v redu.« Na videz ravnodušno se je ozrla k Milošu. Očitno je pozabil, da je ona, Veronika, sploh na svetu. In kako razigran je! Oči se mu bliskajo in ves čas se smeji. »Bom jaz točil,« se je oglasil Miloš. »Pili bodo pa, kar bom jaz rekel!« »Viš ga, vraga!« je ušlo Tinetu. »Prav si imela, res je dober človek.« »Kaj jaz, to ni še nič! Dober si ti, ker si svojo ženo rešil svojega strupenega jezika in skokov čez plot, ko si se ločil od nje!« mu je vrnil Miloš. Veronika je z zadržanim dihom poslušala, ko je še dodal: »Če te ni ona pustila, seveda! Vrag vedi, kako je bilo v resnici, ker pripoveduješ vsakič drugače.« Tine je pobesil oči in v hipu je dobil čudno odsoten, zaprt obraz. Veronika je pomislila, da je za tem obrazom nekaj hudega. Nekaj, kar boli. »Najprej bomo viski,« je precej glasno odločal Miloš, »in to z ledom, da vstanete od mrtvih!« Miloš je hodil od kozarca do kozarca. Točil je in postajal vedno bolj razposajen. Katarina mu je polne kozarce jemala iz rok in jih podajala naprej, in s slehernim je dala tudi delček same sebe, poln skrivnostne radoživosti. »Zdaj pa eks, ljubčki!« je nazadnje rekla. Veronika je svoj kozarec z jedko rjavkasto pijačo kot v sanjah dvignila k ustom in najprej potegnila vase njen krepki vonj, da se je malo navadi, preden naredi tisti edini previdni požirek. Toda nazdravila ni Milošu, kakor je imela vselej navado in kakor je mislila storiti tudi zdaj, temveč po nekem nepričakovanem nagibu Tinetu. Tine ji je ves prišel naproti. Rahlo je privzdignil kozarec, da sta trčila, in ni je izpustil iz oči, dokler ga ni izpraznil do dna. »To bomo kar izpili,« je rekla Katarina in prijela za temno, trebušato steklenico. »Še en eks, pa smo dobri za nocoj!« Hlastno je natakala, vmes tudi mimo, vendar se ni niti zmenila za to, ko jo je nekdo opozoril, da poliva. Veronika je hipoma začutila, da se Katjinih Miloš ji reče Katja, seveda se od prej poznata, jo je prešinilo da se Katjinih gostov loteva, kakor so sami glasno ugotavljali, tisto pravo razpoloženje. Vsevprek so se oglašali, premikali in smejali; dajali so si duška, kakor je kdo vedel in znal. V očeh jim je zasijalo pričakovanje kdove česa. Roke so jim oživele, in nasploh je bilo, kakor da je ves prostor in ljudi v njem prežela vroča želja po nečem posebnem, še dosti bolj veselem in osrečujočem, kar se mora zgoditi, da bo ta večer od vseh dotlej najlepši, najzanimivejši in najbolj izpolnjen z vsem možnim. Kakor da so trdno odločeni, da ne bodo opustili ničesar, kar bi jih utegnilo še bolj razvedriti, navdušiti in osrečiti, vsakega posebej in vse skupaj. Katarina je dvignila kozarec in pred vsemi nazdravila Veroniki. »Na zdravje vseh nedolžnih, ki verujejo v ljubezen!« je rekla in tako naglo izpila, da se je morala prijeti za prsi, ker ji je pobralo sapo. Vsi so še enkrat izpili do dna, tudi Veronika. Močna pijača, ki je ni bila vajena, niti je ni marala, je z vso težo pritisnila nanjo. Speklo jo je nekje nad želodcem, toda to pekoče skelenje je kmalu pregnala lahkotna brezglavost in trdnost obenem. Pripravljena je bila na karkoli. Vsi navzoči, med katerimi je znala razlikovati samo Miloša, Katarino in Tineta, so postali njeni stari prijatelji, sami dobri, pametni in resnično ljubezni vredni ljudje. Rekla si je, kakšna sreča, da sem prišla mednje! Vsaj zagotovo vem, da sem živa! »Je res, da sta se Katja in Miloš imela rada?« je z visokim, nenaravnim glasom vprašala Veronika, ko so vsi nekam utrujeno odložili kozarce. Vstala je in pred seboj prekrižala roke. S pogledom je premerila najprej po kotih sedeče, ki jih zanesljivo ni še nikoli videla in jih tudi nikdar ne bo poznala, potem se je naklonjeno, skoraj nežno pomudila ob Katarini in obstala na Milošu. »Kaj še,« je odmahnil Miloš. »Beži no,« je zamrmrala Katarina. »Sploh ne,« je bleknil Tine. »Kdo ti je pa to natvezel?« se je zasmejal bogve kdo. »Tadva? Imej pamet!« je pribil glas iz kota. »Hvala vsem,« je rekla Veronika. »Hvala tebi,« se je vrnil odmev.
        »Oh, kako sem žejna!« je zatarnala Veronika. Sesedla se je Tinetu na kolena in naslonila glavo na njegove prsi. Hipoma jo je omotil ostri duh po tobaku, ki se je držal njegove srajce. Tine je tako na hitro vstal, da bi bil Veroniko skorajda zvrnil po mizi. Ujel jo je za ramo in zavpil: »Umik, mrhovinarji!« Nato jo je odnesel v naslanjač ob omari s knjigami, pod visoko stoječo svetilko. Veronika se je naslonila obenj. Pobesila je oči in spustila roke v naročje. Luč je od blizu sijala nanjo in ji prižigala plamenčke v laseh. Videti je bila kakor ptica s praskico na perutnici. V tišino se je razlegel Tinetov glas: »Kako krasne sence se Veroniki delajo na vratu, tam, kamor ne pride luč …« Tine je to izrekel s tako navadnim glasom, kakor da objavlja višino vodne gladine na reki, vendar je ostal z vsem telesom obrnjen k Veroniki. »Za koga sem pa delala sendviče, madona!« je potožila Katarina. »In še s strokovno pomočjo povrhu!« Pogledala je naokoli in tehtno dodala: »Ampak zraven se pije žilavka.« Veronika je medlo poiskala Miloševe oči, da bi videla, ali se kaj jezi nanjo, toda on se je sklanjal k steklenicam na nizkem stojalu pri gramofonu. Tedaj se je nehote ozrla za svojim varuhom in videla: Tine jo spremlja namrščeno, z bledimi, skoraj jeznimi očmi. A ko sta se njuna pogleda srečala, se je nasmehnil na svoj nepredirni, odmaknjeni način. »Samo … jaz ne bom belega,« je oznanila Katarina. »Belo vino me spravlja v žalost. Imamo kaj postupa ali terana, Miloš?« »Je, je, tudi teran je.« »No, potem meni terana! In steklenico mi pústi kar na mizi,« se je Katarina smejala, da se ji je zalomil glas. »Slabo nam bo, če bomo mešali,« se je v svoje začudenje oglasila Veronika. »Kaj bo jutri, ni važno!« se ji je odzval glas iz kota. »Na zdravje vseh osamljenih src!« je zaklicala Katarina. »Kdo je osamljen?« je vprašal Tine. »Saj res, kod pa danes hodi tisti tvoj podjetnik?« »Miha je umetnik! Samo da veliko potuje … toliko, da veš!« »Vem, vem,« je prikimal Tine. »In še sreča! Kje bi se sicer mi še lahko takole usedli skupaj!« »Rdeče vino imam rada zato,« je povedala Katarina in si polni kozarec, ki ga je držala visoko v roki, pritisnila ob vroče čelo, »ker je to kri. Če ga pijem, se mi zdi, da pijem življenje, in kar čutim, kako se mi priliva moč.« »Ne blebetaj!« jo je surovo prekinil Miloš. »Rajši povej, zakaj ni nobene muzike. Se ti je pokvaril gramofon?« »Uh, kako si danes nestrpen! Moram vse sama? Plošča je že nastavljena.« Katarina se mu je drzno smejala v oči. »Kaj si dala gor?« je vprašal Tine. »Ne vem več,« je prišel odgovor, in tedaj je Veronika spoznala, da je Katja okajena. V njenem glasu je brnel še globlji podton in njen pogled je postal težak, toda nasmeh je bil še vedno lep. »Kaj dobrega,« je dodala z neubogljivim jezikom, »seksi mora biti, in počasno!« Tudi Tine jo je ošinil s pazljivim pogledom. Nagnil se je naprej, prepletel roke in pobesil oči, kakor da mu je nadaljnji scenarij že kar predomač.
        Igla se je spustila na rob plošče. Tiho je zabrnelo. In v žvenket kozarcev, v cingljanje posode, v sopenje že rahlo otrplega prostora, v katerem je vsak šum in premik našel svoj posebni odmev, je udaril blues. Otožna melodija, boleče vznemirljiv ženski glas. Veronika je dvignila glavo. Miloš se je, prvič ta večer, znašel tik poleg nje, tako da ga je občutila, kakršen je bil, ko sta skupaj stopala sem noter… »Si prišel?« je rekla Veronika in se prislonila k njemu. »Sem.« Vstala je počasi, v nekem od znotraj narekovanem ritmu, ki je zvenel vzporedno z glasbo. Miloš jo je prijel okrog pasu, ona njega okrog ramen, in počasi sta se začela nagibati zdaj sem, zdaj tja, kakor ju je vodil blues, do konca predana melodiji, bližini drug drugega, večeru in njegovemu razpoloženju, ki je čedalje bolj prekipevalo v svojem zahtevnem pričakovanju. »Kakšna lepotica je Katarina,« je tiho rekla Veronika. »Kakor boginja je, a ne iz marmorja, temveč iz mesa in krvi. Živa kakor voda ali sonce.« »Ja,« je pritrdil Miloš, »in ti si se pogovarjala s Tinetom.« »Tine je poseben,« je povedala Veronika. »Ti si pa moja,« je rekel Miloš in jo stisnil k sebi, da jo je vse zabolelo. Zaželela si je, da bi bila zunaj, na čistem, ostrem zraku; da bi globoko zadihala, zaprla oči, uredila misli in se spočila. Miloš je spustil glavo na njeno ramo. Težka, vroča glava. Veronika ga je trdno prijela in začutila, da se opušča v njenem objemu. Obždela je, čeprav je vedela, da je pretežak, da bi ga lahko dolgo tako držala. Na pol se je obrnila, samo toliko, da se je lahko oprla na rob regala. Pri tem je nehote videla, kako je Tine iztegnil dlan in Katarino pobožal po golem, z zlatim sojem svetilke oblitem nadlahtju. Oči so se jima srečale in se zadržale v tesnem prijemu. »Popeljal bi te skozi ta blues,« je zamrmral Tine. Njegova roka ni mogla pustiti njene tople kože. »Ne morem več, Tine moj, če bi še tako rada,« je z glasnim, zastrtim šepetom povedala Katarina, »pijana sem. In vedno bolj žejna … Ne, tvoja vročina me ne potolaži, ta žeja je nekaj hujšega …« Gledala ga je z ljubeče sijočimi očmi. »Kadar si tako potuhnjeno poželjiv, te imam najrajši, veš to, kajne?« »Čutim,« je odvrnil Tine. »Naj ti še nalijem?« »Ne trudi se, bom sama,« je sklenila Katarina, vendar je tako nerodno segla po steklenici, da jo je prevrgla. Z reskom se je preklala krhka skledica pod pecivom. Gosto črno vino je steklo na prt, ki je željno pil, in se v curku zlivalo v globino naslanjača.
        »Joj, kakšen štor sem,« je vzdihnila Katarina in se zasmejala. »Pomagaj mi, Tine … Ali pa ne, ni treba! Bom sama.« Veronika je Miloša previdno odložila na bližnji stol, na katerem je obvisel ko soha. Tine je medtem že postavil pokonci steklenico in zapognil rob prta, da luža na mizi ni tekla naprej. »Kaj je treba?« je Veronika vprašala Katarino. »Oh, nič, z detergentom gre vse proč, če takoj ukrepaš,« je zamrmrala Katarina. »Sploh pa je tudi stol rdeč, hvala bogu! Nič ni treba, bom sama, vse bom sama!« Prijazno, četudi motno, kakor da ne ve prav, kaj se dogaja, je prikimala Veroniki. Skopála se je pokonci in odtavala v kuhinjo. Veronika je tiho stopila za njo. Gledala je, kako je Katarina iz spodnjega dela pomivalne omarice vzela detergent. S približnimi gibi je v belo plastično posodo natočila vode, dodala krepak curek detergenta in vrgla noter veliko mehko gobo. »Daj meni,« je rekla Veronika. Katarina jo je pogledala, kakor da jo prvič dobro vidi, in pokimala. »Ja, neseš lahko ti,« je rekla. »Ampak počistila bom sama za seboj, veš, in brez zamere, to pa zato, ker sem rada neodvisna,« je čenčala Katarina, ko je šla za Veroniko. Res se je sama lotila dela. V počasnih, lepo odmerjenih krogih je čistilno tekočino nanašala na kosmato površino politega sedeža, iztiskala gobo in začenjala vedno znova. Na stolu se pravzaprav ni videlo, ali je vino izmito ali ne, toda goba se je vračala vedno manj rdeča, in čez čas je Katarina s težavo dvignila pogled.
        »Kaj praviš, bo? Še s suho je treba iti čez, dokler je še kaj mokrote, a tudi to bom jaz. Ti se pobrigaj za Miloša, ker je revček sam …« »Pojdimo no kam!« je prav tedaj v salonu zatarnal ženski glas. »Tukaj se ne da plesati, pretesno je … In sploh! Pojdimo nekam, kjer je živahno!« »Ideja!« je rekla Katarina in hipoma vsa oživela. Ozrla se je naokoli, kakor da se je pravkar zbudila in mora takoj zdramiti še vse druge. Res so se kakor po čudežu začeli pospešeno pobirati. »Ja, gremo!« je odločno rekel Miloš. Vstal je in se pretegnil, da so mu počili členki na rokah. »Ampak hitro! Da se mi ne boste odpravljali pol ure!«


Nazaj na 2. poglavje    Kazalo   Naprej na 4. poglavje  


Stran je pripravil Primož Jakopin, jo postavil 29. decembra 2001 in jo nazadnje spremenil 1. februarja 2009.

Naslov: http://www.jakopin.net/gitica/dela/gj_slovo_3p.html       Obiskov