Nazaj na 1. poglavje    Kazalo   Naprej na 3. poglavje  

Gitica Jakopin

Slovo od deklištva

DRUGO POGLAVJE

        Veronika je z zadnjim pogledom obšla sobico, ki jo je v študentskem naselju delila s kolegico Martino. V resnici ji je bila Martina več kot cimra, kakor so dekleta med seboj rekla svojim sostanovalkam. Ujemali sta se v prenekateri lastnosti, posebno v tistih, ki odločajo o medsebojnem sožitju ali nesožitju. Obe sta bili redoljubni in razen tega sta verovali v sistematično delo, ki se mora odvijati po vnaprej določenem natančnem načrtu. Prizori iz sosednjih sob v naselju, v klavrnih kupih odvržena oblačila, naveze umazanih žab s spuščenimi zankami, neočiščeni, prekucnjeni čevlji po tleh, razmetani kupi knjig in učbenikov, skript in zapiskov, vse takšno ju je spravljalo v slabo voljo in ju še utrjevalo v njuni zapisanosti redu in higijeni. Prav tako dosledno sta se vsaj poskušali držati reda pri kolokvijih in izpitih, tako da sta sloveli kot zagrizeni grebatorki in tudi v nazorih precej starokopitni, če ne že kar čudaški, na splošno pa nenevarni punci, in zanesljivi, če je kdo res potreboval kakršnokoli pomoč. Pravzaprav bi bilo vse v redu, so si govorile kolegice, če ne bi …
        Veronika se je vrnila noter, potisnila je globlje pod svojo posteljo natikače, ki so nespodobno kukali ven, in se za hipec še pomudila pred lončnico na okenski polici. Spodnji listi ne stojijo krepko pokonci, kakor bi morali! Ne počuti se dobro … Veronika ni nikoli vedela, kako naj jo zaliva, da ne bo ne premalo ne preveč. Nobene ni dolgo imela, niso se ji veselo razraščale, a jih je vztrajno nosila v sobo, ljubeče jih je gledala in se pogovarjala z njimi. Čisto malo, previdno jo bo zalila pozno zvečer, je sklenila pri sebi, potem je, sprijaznjena s svojim neuspešnim ugibanjem o skrivnostnem življenju uzambarskih vijolic, dokončno zapustila sobo, zaklenila za seboj in ključ spustila v notranji predalček torbice, da ga ne bi s preostalo vsebino nevede potegnila ven in izgubila. Z naglimi, tihimi koraki, kakor je bila vajena stopati po hodnikih te stavbe, se je ob vrsti belo prepleskanih vrat spustila po stopnišču in prečkala avlo. Mislila je že, da bo neopaženo smuknila mimo dežurne pri telefonu, a se je uštela. »Kaj nisi na predavanju?« jo je na poti k izhodnim vratom v hrbet dohitel glas izza sprejemnega pulta. »Je odpadlo … Zaradi ekskurzije,« je pojasnjevala Veronika in že držala za vrata. Vedela je, da ne bo ušla kakšni zbadljivi šali na svoj račun. Le mirno kri, vse je v redu, si je prigovarjala … Da ne bo potem prišla na zmenek z Milošem vsa rdeča in zbegana, za prazen nič! »Oho!« je dežurna dvignila obrvi. »Da so brez tebe šli na ekskurzijo? Kako to?« Namuznila se je. Bila je radovedna, kako se bo izgovarjala Veronika, ko vsi dobro vejo, kam teka vsak dan, kadar ni namenjena na predavanja. »Ah, Kras že dobro poznam … Ne bo nič posebno zanimivega. Zvečer se pa itak napijejo in samo rogovilijo,« je ravnodušno povedala. »Rajši priznaj, da te ni pustil z njimi!« Dežurna se je zabavala. »Seveda … če nisi bila kar sama tako prijazna, da si se odpovedala ekskurziji … Da se tvoj paša ne bi razburjal!« je rekla in se zasmejala. Veronika je odrinila vrata.
        »Na špagi te ima, da niti ne migneš po svoje!« je za seboj še zaslišala nadležni glas, ko se je spustila na kamniti privoz in stopila v rumeno migetajoči popoldan. Najbolj polno, najbolj razkošno, najbolj omamno je poletje. Hiše so lovile, odbijale in si znova podajale sonce. Iz bližnjega gozda se je s sapico, ki je samo obletela liste dreves, prinesla slutnja o senčnatem zatišju, o sladkem počitku ob vznožju starih debel, o tihem dihanju vseh vrst korenin. Ribnik s stoječo vodo in s spominom na vitke vratove drsečih labodov, že na pol izsušeno zavetje čolnov brez vesel. Bele ploščice na potki ob igrišču, kakor školjke polne odmeva zamišljenih korakov in odseva koprnečih srečanj. Zategli žvižg lokomotiv, ki ga krošnje kostanjev v cvetju na poti od tirov do ljudi na asfaltu spreminjajo v pesem. Veronika je hitela po ulici. Ura, ki je vse okrog nje stiskala v prosojno omrtvelost, je njo nosila zlahka in pospešeno. Ulica je bila reka. Vanjo so se stekali izviri njenih misli in želja, ki so jo obenem osvobajali sleherne teže in odgovornosti. Bila je sama svoja sanjska podoba, sama svoj nasmeh, sama svoje pričakovanje sreče. Hodila je in hodila. Stopala je, ne da bi se bila zavedala, kod hodi in kam gre. Mimoidočih ni opažala, do nje ni prodrl noben glas, noben šum. Njene oči so bile voljne videti samo nekoga, njeni čuti voljni zaznati samo eno bližino in se spojiti z njo. »Veronika!« Niti začudila se ni. Ta glas je bil ves čas z njo, zdaj pa ga je zaslišala iz neposredne bližine. Vendar je bil drugačen. Zaman je v njem tipala za nežnostjo, ki jo je v svojih sanjarijah nenehno prestrezala in odlagala globoko vase. Zvenel je kakor glas vseh drugih ljudi, čeprav je bil v njenem ušesu to še vedno njegov glas, edinstven, neposnemljiv, vseh pomenov poln, edini pravi moški, edini resnično človeški glas. »Kam greš, Veronika?« je vprašal Miloš in jo prijel za roko. Nasmehnila se je in ga pogledala; zdaj ga je videla, zares je stal zraven nje in ji gledal v oči. Zakaj jo to sprašuje? Le kam naj bi šla, če ne k njemu? »Veronika …« ‘Kakšno dekle!’ je prešinilo Miloša. ‘Nikoli ne bi bil verjel, da je na svetu tako nežno, milo, toplo, zaupljivo dekle …’ »Si pozabila na najin randi?« je z nasmehom vprašal Miloš. Veronika ga je nehote potegnila za seboj v svoj čarobni ris. Začutil je, da se izgublja, da se mu izneverjajo tla pod nogami. Samega sebe je zaslišal, kakor da govori v nekem prizoru, ki ga gleda na odru. Zavest je naredila prostor podzavesti, resničnost je postala blaga šala, oprijemljivi predmeti so se prelevili v dobrohotno fantastične stvore.
        To dekle … Ona sama pa je nenehno prestopala pragove tega notranjega doživljanja. V sebi je postajala jedro svoje druge resničnosti, kakor da je to njena poglavitna stvarnost, ki je zdaleč bolj živa kakor vse tisto, kar se za vse ljudi enako dogaja v vsakdanjosti naokoli. In s prav takšno lahkoto se je, kakor nerada, vračala na trdna tla in mehko pristajala. »Nisem pozabila. Saj vidiš, da sem prišla,« je odgovorila Milošu, kakor da sploh ne šteje majčkena večnost med njegovim vprašanjem in njenim odgovorom. »Vidim, vidim,« je rekel njegov globoki glas. »Ampak zmenjena sva bila drugje in šele čez pol ure.«
        »Tudi tako je prav, ne?« »Prav, prav … Pojdiva nekam, kjer je hlad in bova samá,« je rekel Miloš in jo potegnil za seboj. Na Večni poti v tisti pripeki ni bilo sprehajalcev. Zavila sta med drevesa, kjer se je mehko ugrezalo pod nogami, in kjer se je sonce prebilo skozi, so se na praprot in nizko rastje risali igrivi vzorci.
        Gozd se je kakor svetišče širil pred njima.
        Miloš je obstal in objel Veroniko.
        »Kdaj boš moja?«
        »Saj sem pri tebi,« je rekla Veronika in se mu izvila. »Pojdiva še malo naprej.« »Kam bi še rada šla?« se je zasmejal Miloš. »Kakšna nemirna stvarca si!« »Rada se pogovarjam s teboj,« je rekla Veronika, ko sta se zlagoma odpravila naprej. »Samo da jaz ne pridem do besede,« se je pošalil Miloš. Veronika je obmolknila. V zadregi je pogledala Miloša. Docela se le ni zanesla na to, da jo je res voljan poslušati. Miloš se je zasmejal. »No, le povej, kar bi rada, prej ti tako ne bo dalo miru,« je rekel. Z njeno roko v svoji je ritmično mahal sem in tja. Veronika ni vedela, ali misli zares, kar reče, ali pa jo samo draži. »Ja. Toliko vsega bi ti rada povedala. Sploh ne vem, kje naj začnem.« »Nekje moraš začeti, drugače ne boš nikjer končala,« je rekel Miloš in ubral daljše korake, kakor da vidi nekakšen cilj pred seboj. Veronika se mu je prilagodila in zajela sape. Navdajala jo je nekakšna neugnana veselost, ko je povzela: »Veš, gledam ljudi in se pogovarjam z njimi. Hodim za njimi in se ves čas zapletam v njihova burna, lepega in strašnega polna življenja. Tako živim z vsem svojim bitjem sama s seboj in tudi z vsemi drugimi. Sama bi bila rada srečna in za vsakogar od drugih se sprašujem, ali je srečen ali nesrečen. Tako vesela bi bila, ko bi bili vsi srečni!« »Kakšne klatiš,« se je zasmejal Miloš. »To sploh ni mogoče! Tega ni nikjer na svetu … Veronika, saj fantaziraš!« »Ti si tega ne moreš zamisliti tako kakor jaz,« je rekla Veronika in ga milo pogledala. Miloš je mirno stopal naprej. Pomolčala je in z novo vnemo nadaljevala: »Kar naprej mi roji po glavi nekaj, kar sem doživela nedolgo tega …« »Ti kar govôri.« »Pred nekaj dnevi sem stala na trolejbusni postaji na drugem koncu mesta. Trolejbusa dolgo ni bilo, in čez nekaj časa je iz stranske uličice prišel moški, ki je v eni roki tovoril velik kovček iz lepenke, v drugi pa potovalko. Kovček je imel prevezan z vrvjo in tako nabasan, da sem se zbala, da ga bo vseeno razneslo in da se mu bo vse raztreslo po tleh.« Veronika se je zasmejala. »Mož je bil velik in debel, prava gora. Ogledovala sem si ga od spodaj navzgor, da ne bi bila vsiljiva. Obut je bil v pošvedrane visoke čevlje, od katerih je samo eden imel vezalko, drugi je bil spet z navadno vrvico. Z zguljenih širokih hlačnic so mu na koncu bingljale niti, in potem je imel na sebi enega tistih večnih balonarjev, ki jih ljudje niti ne čistijo, niti ne krpajo, ker zvesto živijo s tistim, ki jih nosi, dokler z njim tudi ne končajo. Gumbi so manjkali vsi razen enega, vendar je plašč vseeno še držal skupaj, ker si ga je prevezal z usnjenim paskom. Na glavi pa je imel klobuk s krajcem, v več lokih zapognjenim zdaj v eno, zdaj v drugo smer …« Veronika se je ozrla k Milošu. »Si že uganil, kaj hočem povedati?« Miloš jo je začudeno pogledal. »Kaj praviš?« »Sploh me ne poslušaš!« »Poslušam, poslušam,« je odvrnil Miloš. »Pridi, bova malo počivala,« je dodal in Veroniko potegnil globlje med drevesa. Poiskal je odmaknjen kotiček v visoki travi na jasi, slekel je svoj lahki jopič in ga razgrnil po tleh. Usedel se je na rob in iztegnil roko k Veroniki: »No, sedi sem k meni.« Veronika se je spustila zraven njega. Z obema rokama je objela koleni in naslonila brado nanju. »Ko je pripeljal trolejbus …« je hotela nadaljevati, a se je takoj vsa stresla. »Joj, nekaj leze po meni! Miloš!« je zavpila in skočila pokonci. Miloš se je smejal. V roki je imel klas materine dušice, s katerim je bil poščegetal Veroniko, zadaj po tilniku.
        »A, ti si bil to!« se je zdaj zasmejala tudi Veronika. »Ne smeš me tako strašiti, saj veš, da se panično bojim vsega, kar leze in gre,« je še rekla in znova sedla. »Zanimalo me je,« je povedal Miloš, »ali se boš sploh kaj zganila, ko si tako zaverovana v tistega svojega debeluha!« Bilko je spustil v travo, naslonil se je na komolce in se zagledal predse. »Ko je pripeljal avtobus,« je pravila naprej Veronika, »je mož pograbil svojo prtljago in za menoj planil gor. Odskočila sem, ker sem se bala, da mi bo njegov kovček priletel na nogo. Sploh ne! Oboje je urno in spretno potisnil v kot zadaj, še mene je potegnil bolj noter in mi, si moreš misliti, veselo pomežiknil. ‘Veste,’ je rekel, ‘mudi se mi na vlak. K žlahti grem, že dolgo se nismo videli, zdaj so me pa povabili, ker praznujejo. Jubilej imajo! Sploh ne vem, kakšnega, pa saj je vseeno.’ S svojim govorjenjem je zadrževal sprevodnika, ki je že grdo gledal, zato je brž plačal, spet zgrabil prtljago, jo zvlekel nekam naprej in sédel zraven. Potem se je ozrl za menoj, mi živahno prikimal in dvignil roko v slovo …«
        »Veš,« je pravila dalje, »nisem mogla odtrgati oči z njega. Sedel je ves čas enako, lagodno, s stopali daleč narazen, s potovalko vmes in z eno roko na kovčku, zadovoljen sam s seboj in z vsemi okrog sebe, in z bistrim pogledom spremljal vse, kar se je dogajalo zunaj …« Ozrla se je k Milošu. Ležé zraven nje jo je zamišljeno gledal. »Vesela sem bila moža v balonarju,« je dodala Veronika. »Nekam srečna sem bila, ker sem ga videla in sva se pogovarjala … Imel je sporočilo zame in jaz sem ga razumela. Razumeš zdaj, zakaj je to važno zame?« »Seveda,« je mirno rekel Miloš. »Kar naprej se treseš za svojo dušico. Jaz pa pravim, da se s tem vsaj zamotiš in nimaš nič bolj nespametnega v glavi.« Veronika ga je uprto pogledala.
        »Me imaš res rad, Miloš?« je resno vprašala. »Bi bil zdajle tukaj, če te ne bi imel rad?« se je zasmejal Miloš. ‘Ja, tako je to,’ je pomislila Veronika, ‘zanj je ljubezen nekaj drugačnega, nekaj oprijemljivega, povezanega s časi, kraji in dogodki. Bolj ali manj potrebna mu je samo kot dopolnilo k nečemu, kar resnično šteje, k njegovemu osebnemu dejavnemu zanimanju, k njegovemu neodvisnemu moškemu življenju.’
        Veronika je vedela, da bi jo Miloš pogledal s hladnimi, odmaknjenimi očmi, če bi se hotela z njim pogovoriti o svojem mišljenju in čutenju. Poučil bi jo o tem, da je treba živeti in da je mož tisti, ki na svoji ramah nosi odgovornost za to življenje. Ženske so pa skoraj vse tako čudno ustvarjene, da bi svojega moškega rade zvezale na rokah in na nogah in v glavi. Imele bi ga pod ključem v tesnem, omejenem ženskem svetu, polnem vseh mogočih izmišljotin. ‘To moram še dobro premisliti,’ si je govorila dalje Veronika, medtem ko se je Miloš igral z zavihom kratkega rokava na njeni beli bluzi, tam, kjer se da seči globlje, proti mehki in topli oblini. Bila je tako zatopljena v svoje misli, da je to občutila samo kot dotik, ne kot kal njegove želje, ki bi lahko vzbudila njeno; ne dosti drugače kakor malo prej konček materine dušice, le da je zdaj vedela, da je to Miloševa roka. ‘Ne smem delati napak. Ne smem mu biti krivična. Nočem ga odbiti. Hočem ga razumeti, tudi to njegovo nekam strašno moško naturo,’ si je rekla.
        Začutila je, da je zašla na območje, kjer se ni še nikoli počutila prav varno. Poskušala se je iztrgati tem mislim. Dopovedovala si je, da je najbrž vse treba samo prav razumeti, pa stvari same padejo na pravilno mesto in vse se uredi. Razen tega ona gotovo še vse premalo ve o življenju. »Kaj si se pa tako zamislila?« je iznenada vprašal Miloš in jo spet poščegetal z bilko, tokrat za ušesom. »Nikar, Miloš,« se je izmaknila Veronika. Potegnil jo je k sebi. »Je zdaj bolje?« je vprašal. Veronika je poskušala vstati. Mislila je, da ji bo Miloš branil, a se je zmotila. Skočil je na noge in ji ponudil roko. Potem je pobral jopič, ga otrkal in si ga ogrnil. »Pojdiva še malo naprej,« je rekel in Veroniki se je zazdelo, da je prav te besede že slišala iz njegovih ust, in v trenutkih, ki so bili nepopisno lepi, vendar manj lepi od sedanjih. Prevzela jo je nenadna, od znotraj žareča radost, ki ji je hipoma osvetlila obraz, tako da jo je Miloš, ki se je bil od strani ozrl nanjo, nehote bolje pogledal. Celo on, ki je ponavadi videl samo tisto, kar je bilo na dlani, je ostrmel in se začudil lastnim mislim, ki so prihajale same od sebe. Kakor jih ni bil klical, jih zdaj tudi ni odgnal.
        Pomislil je, da je pravzaprav nekaj ganljivega v tej Veronikini zaupljivi, nenačeti, dosledni načelnosti. Nikakor se noče sprijazniti s tem, da je življenje sicer prav prijazna, vendar neomajna stvarnost, ki jo večinoma izpolnjuje vsakdan v neštetih banalnih vsebinah in pomenih; od vsega hoče imeti doživetja, in če ne pridejo sama, si jih ustvari, zato venomer nekaj raziskuje, analizira in obrača po svoje. Pa kako s svojimi neverjetnimi okraski garnira in zapleta ljubezen, to imenitno, a vendarle samo naravno in normalno stvar! Miloš je zmajal z glavo in se obrnil k Veroniki. »Malo niže je izvir,« je rekel. »Lahko se boš osvežila.« »Prav,« je odvrnila Veronika. Skrenila sta s steze. »Samo nekaj bi te še vprašala,« je znova začela Veronika. Spotoma je gladila njegove prste na svoji rami, drugega za drugim.
        »Zakaj me imaš rad?« Osuplo jo je pogledal. »Zakaj?«
        »Saj vem,« se je opravičevala Veronika, »da je neumno to spraševati, če je kdo tako srečen kakor jaz. Pa mi vseeno povej.« »Na to mi ne bo tako težko odgovoriti kakor na tvoja druga vprašanja,« je odvrnil z glasom, v katerem je bila zanj nevajena resnoba. Obstala sta. Prijel jo je za rame in si od blizu, nadrobno, z bistrim, na videz nepristranskim očesom ogledal njen obraz. Veroniko je obšla tesnoba. »Ker si lepa … pametna … in, upam, tudi zvesta,« je z nekakšnim vzvišenim užitkom nad njeno nelagodnostjo našteval Miloš. »V glavnem pa zato, ker si tak … deklič.« Dogovoril je z nekam tujim glasom, ki je bil v popolnem nasprotju z vsebino izrečenih besed. Veronika je otrpnila.
        ‘Nikoli ga ne bom razumela,’ si je obupano rekla. ‘Kako naj me ima rad, če se mi niti ne sanja, kaj je v njegovem srcu in v njegovi glavi? Kako naj se mu tako približam, da bi mu res lahko kaj pomenila, če bom v duhu živela ločeno od njega?’ Veronika je tonila v Miloševem objemu. Z rokami, z usti, z vsem telesom jo je zahtevno iskal in stiskal k sebi. Ni se mu upirala. Znašla se je v vrtincu ostrega sopenja, bučečih glasov in bliskov v temi. Nekaj v njej se je premikalo kakor oglat, raskav kamen. Kotalilo se ji je po telesu in oddajalo takšno neznosno napetost, da je čutila, kakor da bo zdaj zdaj prebilo skorjo in vse raztreščilo pod seboj. »Otročaji!« je iznenada šepnil Miloš. »Povsod morajo laziti!« Šele tedaj je tudi ona zaslišala glasove. Razlegali so se čisto blizu. Obrnila se je in uzrla tri fantiče, ki so se nedaleč proč po vseh štirih plazili vkreber, tako da so bili s svojimi naglo premikajočimi se zadki podobni velikim žužkom. Vmes so vsevprek kričali. Njihovi glasovi so se zlivali v čudno neubran hrušč. Veronika in Miloš sta se pognala nizdol, čez drn in strn, k vodici, ki se je razlivala na vznožju vzpetine. Držal jo je za roko, vendar nista dolgo tekla skupaj, ker ju je ločilo deblo visoke bukve. Na lepem je Veronika obstala in se prijela za gleženj. Miloš je v svojem zagonu tekel dalje, dokler ga ni ustavil izvir. Tedaj se je ozrl in zaklical: »Kje si, Veronika?« Prikazala se je izza razraščene robide. Malo zasopla je obstala tik pred njim in se mu brez sramu obesila za vrat. »Ovij me s seboj,« je tiho rekel Miloš. »Da te bom čutil …« Njegov glas je bil daljen in obenem tako blizek, da ne bi mogel biti bolj. Prižela se je k njemu. Toda zdaj ni tonila v njegovo bližino. Ona je preplavljala njega, ona je s svojim ognjem žgala in slepila njega. Vzdignil jo je in njene roke so se tesno oklenile njegovega vratu. »Odnesel te bom,« je šepnil. »Ja, odnesi me,« je dejala Veronika in pomislila, da je vseeno, kateri od njiju je to izrekel. Misel in želja sta prepleteni, in trenutki na dnu bobnijo kakor voda okrog mlinskih koles. A še jo je glušilo to bobnenje, ko je Veronika šepnila: »Ne, ne … Spusti me na tla.« »Nisi sama rekla, naj te odnesem?«
        »Sem. Ampak … Ne tako. Ne tukaj.« »Pobegni mi, če moreš.« »Ne, sam me spusti.« »Ne bom.« »Sam me spusti, ker te prosim.« »Ne bodi otročja.« »Spusti me, Miloš.« Njegove roke so se počasi razklenile. Visele so mu ob telesu, videti so bile trde in okorne. »Kje si pa to dobila?« je vprašal zadržano, s premori med posameznimi besedami. Ko jo je spustil na tla, je opazil, da ji po nogi od meč do gležnja polzi kri. »Oh, to ni nič,« je odmahnila Veronika. »Samo malo sem se opraskala, tam gôri na grmu.« Veronika je zavestno ocenjevala svoj glas, kot da zraven sebe posluša nekega drugega, tujega človeka, prav kakor je bila malo prej s podzavestjo tehtala Miloševega. Ugotovila je, da je tudi njen glas spremenjen, da je neprijeten. Pridušen, zamolkel, s prostaškim odtenkom v končnih zlogih. Obenem je tudi spoznala, z obžalovanjem, da tega ne more spremeniti. Da bo vedno tako. Zdaj svetlo, zdaj temno. Miloš jo je potegnil k vodi in počepnil. »Daj sem,« je rekel. Veronika se je podredila njegovemu pogledu. Z negotovim korakom se je počasi približala in iztegnila opraskano nogo. Miloš jo je sezul. Zajel je čiste vode v dlan in jo izlil po njeni nogi. Vedno znova je zajemal vodo in izmival rdeče kaplje. Curek vode se je zlival po napeti koži, se spuščal v globel pod gričkom kosti in izginjal med prsti stopala. Pricurljal je še eden in še eden. Kapljice so bledele, topile so se in se prelivale v prosojen odsev svetlobe na temnejši koži. »Res ni …« je začela Veronika. Hotela je reči, res ni treba, toda sredi besed ji je zmanjkalo diha, ko so njene oči kakor uročene sledile Miloševi roki. Videla je, da jo zdaj obuva. Potem ji je njegova v pest stisnjena roka obtičala pod gležnjem, pest se je razprla, roka je njeno nogo objela in stisnila tam, kjer je bila najkrhkejša. ‘Držim te,’ je govorila njegova roka. ‘Držim te,’ so govorile njegove oči. »Držim te, Veronika,« je rekel Miloš. »Sedi sem k meni.« »Padla bom, izpústi me!« je dahnila Veronika, toda Miloš jo je bil že potegnil dol, tako da mu je nerodno zdrsnila v naročje. Premaknila se je, da je ležala na tleh in samo z glavo počivala v vdolbini pod njegovo ramo. »Ko sem bil še deček …« Njegov spomin je tekel umirjeno in enakomerno. Veronika je zatisnila oči, znova v svojem svetu in sama s seboj. »… se mi je nekoč zgodilo,« je pravil Miloš, »da sem nedaleč od doma opazil čižka, ki se je učil leteti. Z roba gnezda se je spuščal do najbližje veje, neutrudno, gor in dol. Kar čudil sem se njegovi zdržljivosti. Niti na misel mu ni prišlo, da bi bil kaj počival. Nasprotno, ko se je za silo izuril na prvi progi, je tvegal spust malo niže. Toda zgrešil je vejo, na kateri je mislil pristati, malo je še zafrfotal, da bi se ujel kjerkoli, potem je omahnil in precej trdo priletel v travo. Previdno sem stopil bliže in ga pobral v dlan. Kako je v moji roki vztrepetalo to drobceno telesce! Dihal sem vanj, da bi ga obudil in ogrel, a ga nisem mogel umiriti. Drhtel je in se pobiral z nožicami in s perutmi, samo da bi se z moje roke čimprej rešil nazaj v svobodo. Ni in ni se mu posrečilo, jaz pa sem se na tihem branil misli, da v dlani ne bi več čutil tega nebogljenega, puhastega živega kupčka. Še dlan druge roke sem položil čezenj in ga nekaj časa držal tako ujetega. Srce mi je drhtelo prav tako kakor njemu …« Miloš se je počasi premaknil. Veronikino glavo je spustil v travo.
        ‘Kaj pa, če je ljubezen to,’ je pomislila Veronika, ‘da sem samo tukaj? Da sem tam, kjer me pričakuje, kadar pride? Da sem zanj, kadar me išče? Je to ljubezen, kakršno si želi on? Tudi prav.’ Iztegnila je roke. Miloš se je zleknil tesno k njej. Prijel je njeno roko in si jo pritisnil na ustnice. »Zdaj si ti moj čižek,« je rekel. »Saj sem tukaj,« je šepnila Veronika. Dodala je tiho, sama zase: »Za vedno.«



Nazaj na 1. poglavje    Kazalo   Naprej na 3. poglavje  


Stran je pripravil Primož Jakopin, jo postavil 29. decembra 2001 in jo nazadnje spremenil 1. februarja 2009.

Naslov: http://www.jakopin.net/gitica/dela/gj_slovo_2p.html       Obiskov