Nazaj na Kazalo    Kazalo   Naprej na 2. poglavje  

Gitica Jakopin

Slovo od deklištva

PRVO POGLAVJE

        »Zakaj pa nisi kar vstopila?«
        Veronika se je zdrznila, ko so se odprla vrata tik pred njo. Teta Anica, velika, mogočna, z ruto postrani na kratkih sivih laseh, z lahno pobešenimi kotički tenkih, fino začrtanih in prijaznih ustnic, je na svoji strani držala za kljuko in jo gledala z dobrohotno očitajočimi očmi. »Saj veš, da ne zaklepava,« je nadaljevala teta, Veroniko je prijela za roko in jo potegnila v mračno notranjščino starinskega enosobnega stanovanja. »Kdo bi pa nama kaj hotel? In tudi odnesti ni kaj. V predsobi so samo škarpi in kakšna marela. Usedi se, bom takoj zakurila.« »Me nič ne zebe,« je odvrnila Veronika. »Seveda ne, ti si še mlada,« je pokimala teta. »Ampak zakurila bom vseeno.« Odprla je vratca zidanega štedilnika, ki bi ga bila celo nadvse varčna teta in stric že zamenjala s kakšnim modernim, sijočim in na vse mogoče načine uporabnejšim, če ne bi tako imenitno pekel, in počasi, a tako spretno in pametno, da ni bil niti en gib storjen v prazno ali s preveliko porabo moči, očistila kurišče. Vse potrebno, papir, treske, suha polenca in grudice premoga je imela pripravljeno, tako da je v hipu zagorel ogenj. Veroniki se je zazdelo, da se je s prvim pokljajem plamenčkov tudi že ogrela vsa prostorna, z veliko starega in malo novega pohištva opremljena kuhinja. Teta se je zravnala in jo z nasmehom pogledala. »Boš kavo?« »Bom, čeprav sem jo danes že pila. Tvoja je tako dobra! Skupaj jo bova pile, ne, teta Anica?« S konca železne postelje, ki je stala ob steni nedaleč od okna, je teta snela izpran, a mehak pled in dolgo jopico iz domače volne. Najprej pled, čezenj pa še jopo je razgrnila Veroniki po kolenih, ne da bi se bila kaj zmenila za njene ugovore, češ da ji je še prevroče, in dodala: »Zdaj pa kava. Tudi malo smetane imam, in od včeraj je ostalo malo štrudeljna … Sama sva in ne pojeva, če še tako malo naredim. Ga bom pogrela v pečici.« Odšla je v shrambo. Premikala se je počasi in previdno, noge je prestavljala scela, s stopali čisto pri tleh, kakor da je kolena ne ubogajo več.
        »Povej mi, kako se imaš, pa če je kaj novega.« Veronika se je nasmehnila predse. Kako naj teti, ki jo ima sicer srčno rada, pove vse, kar se dogaja v njej? Vse, kar je novega in nepopisnega tako rekoč ves čas?
        »Nič posebnega ni,« je vedro odgovorila. Kuhalnik za espresso kavo je presunljivo zažvižgal. Teta ga je odstavila s plošče in se z rahlo zaskrbljenim izrazom ozrla k Veroniki. Na njenem odkritem, dobrohotnem obrazu se je dalo prebrati vse, kar je imela na srcu. »Zakaj te pa tako dolgo ni bilo nič k nama?« je vprašala. Veronika je začutila, da zardeva. Stresla je z glavo, kakor da bi rada odgnala občutek krivde in sramu, ki jo je obšel. Ne da bi bila pogledala teto, se je poigrala z vzorcem jope na svojih kolenih. »Čas tako hitro teče,« je odvrnila, »vsak dan je kaj neprevidenega, pa predavanja, vaje, kolokviji …« »Še toplo popij,« je rekla teta in prednjo postavila skodelo kave. Stala je ob mizi, z rokami, prekrižanimi na prsih, in s pogledom spremljala sleherni Veronikin gib. »Je dosti sladka? Če ni, vzemi še eno kocko.« »Je, je!« se je branila Veronika. »Saj je še niti pokusila nisi!« »Nimam rada presladke,« se je že rahlo zmedla Veronika in hlastno naredila nekaj požirkov; bala se je, da se ji bo zaletelo. Pod uprtim tetinim pogledom se je počutila malo neugodno. »Vedno je ravno prava.« Teta se je nasmehnila in na pol odkimala. »Veš, v prejšnjih časih je tako sladko zadišalo po pravi kavi, da se ti je zvrtelo v glavi … Skoraj tako kakor od ljubezni.«
        Sklonila se je tik k njej in zaupno vprašala: »Si še tako hudo zaljubljena?« Veroniki se je vsa kri zlila k srcu. Prešinil jo je občutek, da jo je teta zalotila pri nečedni misli, vendar se je ta nelagodnost takoj umaknila blaženosti, ki jo je vso prevzela. Si še tako hudo zaljubljena …
        Za tetinim ljubim, še vedno gladkim obrazom, ki je bil samo okrog oči poln gubic, je že uzrla znano temno glavo, podolgovat obraz, hladne oči, goste kodraste lase in nestrpne ustnice. Miloš … Njen Miloš … On, ki ima po kdo ve kakšnem nerazumljivem čudežu rad prav njo, ne posebno lepo, ne preveč nadarjeno, niti najmanj vznemirljivo Veroniko … Tetin obraz je bil čisto blizu. Njen glas je bil začuden in zaskrbljen, ko je vprašala: »Kaj pa ti je? Imaš vročino? Si kaj bolna?« »Oh, ne, samo malo prečuta,« je v zadregi odgovorila Veronika in strašno zardela, ker je takoj spoznala, da je bleknila nekaj nespametnega in da jo bo teta zdaj zaslišala po vseh pravilih. Toda teta ji je obračala hrbet, ker je nalagala na ogenj. »Le pazi se,« je govorila kakor sama zase. »Dokler je človek zdrav, sploh ne ve, kaj je zdravje …« Teta je pletla naprej, njen glas je žuborel kakor potoček in besede so se nabirale v vzorec ljubezni, razumevanja in nemočne tesnobe pred mladim življenjem, ki ne pozna ne pomislekov ne ovir, ki sedanjega trenutka še ne tehta s treznim pogledom v prihodnost. Veronika jo je gledala, a poslušala je bolj s telesom, z nagibom glave in z odprto, k teti obrnjeno dlanjo na mizi, tako da je dojela samo jedro njenega modrovanja. Z dušo in srcem pa je bila sama s seboj, obdana z zvenečim mirom in z gosto tišino, presrečna, nedotakljiva.
        Veronika je bila tako srečna, ker je vedela, da je ljubljena.
        Ves zadnji čas se je odtrgala od svojega do vrha izpolnjenega notranjega življenja samo tedaj, kadar je res morala, in s težavo. Vzporedno, blizu ali dlje proč, se pač odvija stvarnost, toda pridušena in onemela; ljudje hodijo, odpirajo ustnice, krilijo z rokami in hodijo z nogami, smejijo se in se prepirajo, ljubijo se in jočejo, toda brez njenega sodelovanja in tudi brez njene tako notranje kakor zunanje navzočnosti. Čutila je, da njene oči vsem vidijo v srce, njena ušesa slišijo vse njihove misli in konice njenih prstov drhtijo od strahu pred morebitnimi posledicami njihovih še ne storjenih dejanj, ker jih tudi nje vse neizmerno ljubi in razume. »Kako čudna si danes!« je nenadoma do nje pribučal tetin glas. »Nekaj le ni v redu s teboj.« Veronika se je kakor iz sanj ozrla na teto. »Nič mi ni,« je zamrmrala, toda njen glas je bil tako poln toplih senc, da je bil in ni bil njen. Samo ona je v njem lahko razbrala tisto, kar je hotelo slišati srce. »Jajce ti bom spekla,« je odločno sklenila teta. »Na oko.« Slišati je bilo, da je teta zaskrbljena. Znova je Veroniko ogovorila iz nevarne bližine, ali pa se je njej vsaj zazdelo tako; tetin obraz je bil videti zapotegnjeno povečan in nekam grozeč. »Ti, kdaj si pa nazadnje jedla?« je vprašala teta. »Oh, opoldne,« se je zlagála Veronika. »Saj imam kosilo v Ljudski kuhinji.« Bila je tam, a ji ni dišalo, zato je kosilo pustila. Hrana ji zadnje čase sploh ni teknila, niti je ni mikala. Vse jedi so imele isti sicer sprejemljivi, a zoprno omledni okus. Rekla si je bila, da bo rajši odšla na sprehod za Ljubljanico, po oni strani, pod vrbami žalujkami, in sedla na kamnite stopnice. Če nima ničesar v želodcu, je lahka kakor peresce, hodi po nečem voljnem, nad tlemi, in vidi vse v mehkih barvah in prijazni svetlobi.
        »Saj pravim,« je vzdihnila teta in jo ošinila s sočutnimi očmi. »V menzah je vse postano in trikrat pogreto, pa še vedno drago ko žafran. Kolikokrat sem ti že rekla, da se večkrat oglasi …« »Hvala, teta,« je odvrnila Veronika. »Pridem, kadar le utegnem. Ampak ne misli, da lačna hodim okoli, za to že poskrbim.« Teta je stopila k oknu in skozi šipo pogledala ven. »Stric je šel hodit,« je povedala, »a se mora vsak čas vrniti. Tebi se ne mudi preveč, kaj? Samo name bi se jezil, če bi ti odšla, preden pride domov.« »Ob šestih imam vaje,« je rekla Veronika. »Danes se ne počuti dobro,« je povzela teta, kakor da ni slišala Veronikinega odgovora, »zato je šel ven. Mogoče se bo na zraku malo raztresel. Sreča kakšnega znanca in se razgovori, potem je takoj boljše volje.« Veronika je poznala strica. Vedela je, kakšen neutruden sogovornik je in kako se razvname na svojih sprehodih, ko debatira z znanci ali tudi s tujimi ljudmi. Doma potem še dneve in dneve s teto razpravlja o tem ali onem perečem osebnem ali mestnem ali narodnostnem vprašanju.
        »Živci, ne?« je rekla. »Zdravnik v ambulanti je rekel, da ni nič hudega. Vseeno mu je dal neke kapljice. Koliko jih že imava! In tablet …« Veronika je poslušala samo na pol, vse to je že velikokrat slišala. Spet jo je begala čudna omotica, podobna prijetni zaspanosti. Vijoličaste krivulje so ji zaplesale pred priprtimi očmi. »Kaj pa tisti tvoj,« se je spet nekam hrupno oglasila teta, »kako mu je že ime … Miloš, ne? Se imata še vedno rada?« Veronika je oživela: »Še, še.« Njene oči so bile tako vedre in zaupljive, da je teta nehote pomislila: ‘Revica, kako malo ve o življenju! Ko se le ne bi razočarala!’
        Naglas je pa rekla: »Ti že veš.«
        Pomolčala je in dodala: »Ampak jaz pravim, da je vsake punce škoda za te današnje fičfiriče.« Z nekam zastrtim pogledom je ošinila Veroniko in odsekano utihnila, ker so se prav tedaj odprla vrata predsobe. Vstopil je stric Lojze, majhen, drobcen, gibčen mož bistrih oči in sunkovitih kretenj. »Lej jo, sem že mislil, da si pozabila najin naslov!« je rekel z veselim nasmehom, obrnjen k Veroniki, obenem pa si je s tetino pomočjo in z naporom slačil plašč. »Čakaj malo, Anica,« je na lepem zarohnel, »roko mi boš odtrgala!«
        Teta se ni nič zmenila za njegov izbruh. Potegnila mu je plašč z ramen in ga odnesla obesit v predsobo; v hipu se je vrnila. Stric si je snel klobuk in teta mu je po svoji navadi hotela pomagati, vendar se je spet zgodilo tisto, česar se je vedno bala: njen glavniček, s katerim je imel stric ob strani pripet svoj edini, čez plešo položeni pramen las, se je izmaknil, z glave je stricu padel na ramo, z rame pa na tla. Dragoceni pramen je stricu v težkem loku zabingljal po drugi rami. Stric je poskočil in se ko sršen zakadil v teto. »Ampak, Anica, ti nisem že tisočkrat rekel, da me pusti pri miru, kadar se razkomotavam!« Ko razjarjen maček je pihal v teto, ona je pa v zadregi mencala na mestu, ker niti po toliko letih ni vedela, kaj je pametneje, da se mu opraviči ali da lepo molči. »Uh, barabón,« je že bolj spravljivo zarentačil stric, »spet si ga polomila!« Sedel je na stol za kuhinjsko mizo. Z eno roko je lovil lase, ki so mu kar naprej padali na ramo, z drugo je šaril po sebi in iskal glavniček. »Pod mizo je, Lojze,« je previdno povedala teta. Veronika se je brž sklonila, pobrala glavniček in ga podala teti, ki je že čakala, pripravljena, da na novo počeše strica. »No, vidiš, punček,« je rekel stric in se zasmejal, kakor da sam sebi. A že se je znova obrnil k teti in zasitnaril: »Kaj čakaš, Anica! Sem ti ja rekel, da me hitro počeši nazaj, da ne bom takšen!« »Ja, že dolgo te ni bilo,« se je nato obrnil k Veroniki. Premeril jo je z odobravajočim pogledom in dodal: »Vedno bolj čedna si …« Potem se je namrščil: »Samo ješ premalo, kmalu te bo sama kost in koža!« Glavo je besno izmaknil prizadevnim tetinim rokam in zatarnal: »Pa kaj me na tej strani vedno tako cukaš!« Teta ga je samo vprašujoče pogledala in mirno dokončavala svojo težavno nalogo. »Vidiš,« je stric v smehu rekel Veroniki, »kdor nima las, plešast pa tudi noče biti, se pač matra kakor jaz!« Že čisto pomirjen je izpod čela ljubeče pogledal teto. »No, si končala? Saj je dobro, ne vem, kaj bi še rada!« Vstal je s takim zagonom, da bi bil skoraj prekucnil stol, in stopil h kredenci. »Kje imaš višnjev liker, Anica?« je razdraženo vprašal. »Kar naprej vse pospravljaš in prestavljaš, čeprav veš, da me jezi, ko potem ne najdem ničesar!« Zašaril je med krožnički in skodelicami, a iznenada je odskočil, kakor da ga je kača pičila, ker je nehote prevrnil visok kozarec, ki se je odbil in žvenknil po lesenih tleh. Teta je pobrala kozarec, ki se začuda ni razbil, potem je iz omarice bliže vrat vzela kristalno karafo, ki jo je Veronika dobro poznala, in stricu nalila šilce rdečkaste pijače. »Sam si ga prestavil tja, ker si rekel, da mora biti bolj na hladnem,« je omenila brez očitka. »Hudiča! … Res je, včasih vse pozabim,« se je zarežal stric. Počohal se je za ušesom in se tako poredno nakremžil, da se je Veronika naglas zasmejala. »Pa sem te spravil v dobro voljo!« je rekel stric. »Ne vem, zakaj si tako odsotna …« Nepričakovano se je znova obrnil k teti. »Kaj pa kozarec, si ga razbila?« »Ni se razbil,« je povedala teta in se nasmehnila. »Vidiš, punček,« je zadovoljno predel dalje stric, »to je pa predvojno steklo! Tenko, ampak močno!« Srknil je neznaten požirek likerja in si prižgal cigareto, ki jo je nekam spakljivo držal med dvema prstoma. Puhal je počasi in z užitkom. »Kaj sem te že hotel vprašat?« je čez čas pobaral Veroniko. »Najbrž kaj zaradi izpitov,« je pohlevno pomagala teta. »Kakšnih izpitov!« se je razhudil stric. »Ali si čudna, Anica! Kaj pa je taki punci treba univerze!« ‘Kakšna dobričina je, čeprav se kar naprej repenči!’ je pomislila Veronika in ga tiho pospremila s pogledom, ko je odložil cigareto in spet srebnil tako malo pijače, da skoraj ni bilo kaj pogoltniti. »Aja, sem se že spomnil!« je nazadnje rekel. Nagnil se je naprej in se Veroniki z neprikrito radovednostjo zastrmel v obraz. »Zadnjič sem te v Rožni dolini od daleč videl s tistim tvojim … No, saj veš, s tistim tvojim fantom!«
        Otrknil je pepel, odhrkal se je in nezaupljivo ošvignil Veroniko. »Po pravici ti povem: malo sem šel za vama, in ko se je enkrat ozrl, se mi je zdel nekam napihnjen!« »Kako to misliš?« se je začudila Veronika. »Kako?« je zategnil stric. »Boš ja vedela, kaj to pomeni, saj vsi tako pravijo!« Poklical je teto na pomoč. »Ji pa še ti povej, no, Anica! Če se mora delati, kot da ne ve, kaj mislim!«
        »Stric misli, da ni posebno … zgovoren, kadar se sreča s katerim od naših,« je v hudi zadregi pojasnjevala teta. »Drži se bolj od strani, kakor da mu nismo dosti dobri … No, vsaj midva ne!« je nesrečno končala teta.
        »Pa kakšen črnuh je to!« se je razvnemal stric. »Črni lasje, črne obrvi, črne oči, takšen dolg črn obraz! … Če še tako obračam stvar, naš človek to ni, pa konec!« je odkimal stric. »Lojze! Kaj pa govoriš!« se je prestrašila teta. »Kaj se boš zdaj izmikala!« Stric se ni mogel več ustaviti. »Ti si zadnjič rekla isto … In še precej zraven!« »To pa ne!« se je branila teta. »Kaj naju mešaš noter? Hotel si samo vprašati Veroniko, ali je njen fant … tisti Miloš … res pošten človek. Da ne bi bila nesrečna …« Teti je zmanjkalo besed, nelagodno je obmolknila. »Ja, Veronika,« je vneto pripregel stric, »to sem mislil.«
        Po premisleku je previdno dodal: »In pa, ali ga dosti dobro poznaš …« Odmahnil je s cigareto v roki, kakor da se ta pogovor pravzaprav sploh ne splača, in se kislo zasrepel skozi okno. V tihi kuhinji se je muha spustila na kratki polet od štedilnika do kredence. Zabrenčalo je, nožice so pristale na šipi, krilca so se zložila, in spet je bilo vse tiho, tako tiho.
        »Anica!« je poskočil stric. »Muha!« »Ne vem, od kod se je vzela, saj vsako sproti naženem ven!« se je opravičevala teta. Čisto počasi se je približala kredenci in muhico poskušala ujeti v odprto pest. Dvakrat ji je ušla. Veronika in stric sta jo pri tem opazovala kot uročena. »Pazi, da je ne pohabiš!« je naročal stric. »Speštati je ne smeš! … Uh, fuj te bodi, nesnaga grda!« Teta je ujela muho. Stric je planil k oknu in ga odprl. S silnim odporom je spremljal tetine premike.
        Teta je muho spustila ven. Stric je bliskovito zaprl okno, da se je šipa stresla in zažvenketala, in poklapano sédel nazaj za mizo.
        »Vidiš, punček, tako gre vse skupaj,« je čez čas vdano rekel. »Življenje! Večinoma je nagnusno, kakor te muhe. Ampak ga ne moreš nagnati ven!« »Boš malo kave, Lojze?« se je spomnila teta v negotovem upanju, da se je tisti zoprni pogovor že končal. »Pa daj, no!« je rekel stric in se obrnil k Veroniki z nasmehom, ki jo je ganil, tako krotek, odkrit in človeško jasen je bil. »Po materi je Slovenec,« je tiho povedala. »Če si to mislil, stric. A mu je umrla, med vojno. Očeta je izgubil že prej.« Stric in teta sta se nemo spogledala. »Ah, vse skupaj je ena sama nesreča,« je nazadnje potožil stric. Pomolčal je in po svoji navadi vzkipel: »Ja, Anica, kje imaš zdaj tisto kavo? Kaj jo ponujaš, če je ne misliš skuhat?« Teta je planila k štedilniku.
        »Takoj bo, Lojze,« je mirila strica in tudi v njenem glasu je bila žalost nad tem, da je v življenju več hudega kakor dobrega. »Sicer pa je glavno, da te ima rad, ne?« je po premolku spravljivo dodal stric in od strani dvomeče pogledal Veroniko. »Kaj je ne bi rad imel!« se je oglasila teta. »Take ne najde več ne blizu ne daleč, tudi če bi jo z lučjo iskal sredi belega dne!« Veronika se je nasmehnila. ‘Kako preprosto je vse, v resnici,’ je pomislila. ‘In kako dobri in prijazni so vsi …’



Nazaj na Kazalo    Kazalo   Naprej na 2. poglavje  


Stran je pripravil Primož Jakopin, jo postavil 29. decembra 2001 in jo nazadnje spremenil 1. februarja 2009.

Naslov: http://www.jakopin.net/gitica/dela/gj_slovo_1p.html       Obiskov