Gitica Jakopin

Žarometi

DESETO POGLAVJE
        »Dober dan, gospa! O, saj je tudi gospod Ressnigg …«
        Erwin Stalder, čokat mož rdečega obraza in redkih svetlih las, oblečen v nekam starinsko obleko iz tenkega sukna, je odsekano premolknil, ko je bolj od blizu pogledal Rudija Resnika, ki je še vedno sedel na svojem mestu za kuhinjsko mizo.
        Obrnil se je k Lini in izjecljal:
        »Sploh ni tako nujno, gospa. Lahko se najprej odpeljem v Beograd, urejat neke naše odprte zadeve, in bi se pri vašem gospodu raje oglasil nazaj gredoč …«
        Spet je preplašeno utihnil, kajti Rudi Resnik je bil vstal in se zravnal. V njegovi drži kakor da se je dalo zaslediti drobec prejšnjega dostojanstva. Preudarno si je segel v lase, kot da bi si jih rad pogladil, a nima dovolj moči, in hripavo spregovoril:
        »Lina, pripravi mi obleko.«
        Žena se je zdrznila. Previdno je pogledala Rudija in rekla: »Ni ti treba, Rudi. Gospod Stalder pravi, da bi šel prej v Beograd.«
        Rudi Resnik se je ozrl k Švicarju, ki je v silni zadregi mencal pri vratih; videti mu je bilo, da bi bil presrečen, če bi lahko izginil ko kafra.
        »Sedite, prosim vas, gospod Stalder,« je rekel. »Takoj bom napravljen.«
        Strogo je pogledal ženo: »Lina.«
        Samo to.
        Gospod Stalder se ni mogel več braniti, niti ni mogel uiti. Sédel je in počakal, da se je Rudi Resnik z ženino pomočjo umil, obril in preoblekel.
        »Popij še malo kave, Rudi. Smem tudi vam kaj ponuditi, gospod Stalder? Ne? Prosim te, pazi nase, Rudi. Ne utrujaj se preveč. In kmalu se vrni domov. Lepo te prosim, Rudi.«
        Rudi Resnik in gospod Stalder sta bila že na dvorišču.
        »Avto imam tukajle na cesti,« je čenčal Švicar in delal kratke korakce, kakor da hodi po žerjavici. »Če se vam zdi, da res lahko … z menoj … vzamete nase … to kratko pot.«
        Gospod Stalder je krvavi pot potil. Karkoli človek blekne, vse je kočljivo v tej nemogoči situaciji, in s temle človekom, ki se mu je očitno malo zmešalo!
        »Lahko,« je s težkim jezikom resno odgovoril Rudi Resnik. »Saj sem dovolj priseben,« je nadaljeval enako resnobno, »kajti, kot veste, sem imel ponoči húdo avtomobilsko nesrečo. Moj šofer Tine je mrtev.«
        Te zadnje besede je izrekel slovesno in z bolečino, ki je umirjeno prišla iz dozorelega čustvovanja.
        »Ja, ja, sem slišal,« je hitel zatrjevat gospod Stalder. »Šofer mrtev, vi pa samo praske. Saj to je kakor čudež!«
        Resnik se je stresel, potem je jeknil in odskočil: s kolenom je bil butnil v žaromet Stalderjevega mercedesa. Za hip je obstal, kakor da se nečesa ne more spomniti, pa bi se moral.
        Stalder je hitel odpirat vrata. Rudiju Resniku je pokazal na sedež spredaj, zraven svojega. Njegov gost se je spet mučno zdrznil, potem je vdano sklonil glavo in sédel tja, kamor mu je bilo rečeno. Švicar se je vrgel za volan, segel je v žep in si z velikim belim robcem obrisal okroglo glavo. Ko je speljal, je od strani poškilil k sopotniku. Motor je zabrnel, in Resniku je posivel obraz.
        Himmelherrgott, si je rekel Švicar, kakšna pot! Saj bom še jaz znorel, preden se to konča! Danes se ne bom nič pogajal, drugič! Naj dela, kar hoče, samo da se prej ko prej rešim od tod!
        Rudi Resnik pa je pomislil, to ni olimpija! Kako čudno, nekakšen čisto tuj, nemogoč avto. Potem se je spomnil. Seveda. Tine je mrtev, in olimpijo so odvlekli.
        Samo kam neki se zdaj peljem, in kako to?
        »Kam pa greva, če smem vprašat?« je rekel.
        »V vaše hleve,« je povedal gospod Stalder. »Pogledat, kakšna roba bi bila na razpolago in kdaj. O ceni in roku smo se pa tako že dogovorili,« je dodal iz previdnosti, da se potem le ne bi kaj zapletlo.
        »Prav,« je stvarno privolil Rudi Resnik. »Rokov se strogo držimo in naša kvaliteta je neoporečna. To se razume sámo ob sebi.«
        Gospod Stalder je prikimal. Vozil je pazljivo in nič kaj hitro. Edina sreča, da nimata daleč!
        Iznenada je zahupal. Fant na kolesu je naglo zapeljal prav na robnik in malo je manjkalo, da se ni zvrnil.
        »Mladina je dandanes na cesti silno neprevidna, tudi pri nas,« je pripomnil Švicar, očitno vajen domačih cest in njihovih uporabnikov.
        »Oprostite, najbrž vas nisem prav razumel,« je rekel Rudi Resnik in zbegano pogledal voznika.
        »Nič važnega ni bilo,« je zajecljal gospod Stalder. »Ste zadnje dni veliko kupovali?« je vprašal, misleč, da bodo poslovne zadeve še najmanj nevaren pogovor.
        »Zadnje dni?« je ponovil Rudi Resnik. »Seveda. Bil sem na sejmu, kje že? A, v Jasni gori … «
        Morda pa so se zdravniki le premalo potrudili, je pomislil Rudi Resnik. Kako bom zdaj, brez Tineta? In kako bom sam s seboj?
        Zamislil se je, a prav tedaj je že zagledal starega Pavleta, ki je skrbel za hleve podjetja. Bila sta dobra prijatelja. Rudi Resnik je dvignil glavo in se malo zdramil. Švicar ga je gledal in se je vidno oddahnil. Stopila sta iz avta.
        »Pavle!« je skoraj normalno zaklical Resnik. »Imaš vse v redu? Z gospodom Stalderjem, saj ga poznaš, bi malo pogledala!«
        Pavle je vrtel po rokah star klobuk brez traku in nekaj spoštljivo momljal. Na pogled je bil neznansko zanemarjen in je naredil, kakor vsakdo, ki se vse življenje ukvarja z živino, rahlo nepriseben vtis.
        Resnik se ni nič več zmenil zanj. Stalderja je peljal v nizko, prostorno poslopje, kamor je podjetje začasno nameščalo živino, ki je niso takoj naložili v vagone ali razvozili s tovornjaki.
        »Danes imate pa vse polno,« je rekel Stalder.
        »Polno, in dobrega blaga,« je kakor sam svoj odmev povedal Rudi Resnik.
        Stalder se je nekajkrat sprehodil po širokem pasu med boksi.
        »Samo za vole bi se pogodila,« je nazadnje rekel. »Nobeden naj ne bo izpod petsto. Takele!« Udaril je lepega sivega vola po gladkem boku.
        »Kakor vi rečete,« je bistro potrdil Resnik. »Zadovoljni boste, gospod Stalder.«
        »Za pogodbo se bom oglasil pa nazaj grede. Prav?«
        »Se razume,« je prikimal Resnik.
        »Vas lahko povabim na požirek krepilne pijače, preden se odpeljeva domov?« je vprašal Švicar, v upanju, da bo Resnik odklonil.
        »Rad sprejmem vabilo,« je privolil Rudi Resnik in dodal: »Vi pa pridite k nam na večerjo, ko boste spet kaj hodili tod. Moja žena bo vesela … « Glas se mu je utrgal.
        »Lep dom imate,« se je zahvalil Stalder. »In dobro ženo. Gospa Lina je izredna ženska.«
        Na to Resnik ni znal odgovoriti. Zavpil je: »Pavle!« Zazrl se je v gospoda Stalderja. »Kadar ga kličem, ga ponavadi ni blizu! Pavleee!«
        Pavle je pritekel izza vogala kolnice. »Povodce sem zvijal,« se je opravičeval.
        »Glej, da mi pošteno očistiš hleve, preden pride nova pošiljka. In tudi prezračiš!« Je čvrsto ukazal Rudi Resnik. »Pazi se, če ne bo vse, kakor mora biti!«
        »Brez skrbi, gospod Resnik,« je rekel Pavle. »Vse bo do pike tako, kakor ste naročili.«
        Resnik je s pazljivim očesom ošinil Pavleta, dvorišče s širokim privozom, trato med hlevi, kolnico in gospodarskim poslopjem, staro lipo na koncu odprtega prostora in košček žgočega platnenega neba nad temnim gozdom, ki je zapiral obzorje.
        Vsega tega najbrž že dolgo ni bil videl. Nekam drugačno je.
        Hlevi so večji, kot pa jih ima v spominu. Trava je pokošena. Strehe se nenavadno bleščijo v soncu.
        Pravzaprav je to posestvo prav primeren kraj za začasno vzdrževanje živine, tudi večjega števila repov.
        In Pavle sploh ni slab hlevar. V glavnem dobro skrbi za živino. In tudi naredi, kar mu rečeš.
        Ko je znova zabrnel motor Stalderjevega mercedesa, se Resnik ni več stresel, in ko sta družno pristala za mizo v bifeju, kjer je že tolikokrat sedel, je občutil olajšanje. Naslonil se je nazaj in za hipec zaprl oči.
        Tine je mrtev, toda življenje teče naprej. Čudno je to, in težko verjetno, obenem pa je edina rešitev. Vse je premišljeno, vse prav uravnano. Kdo bi bil tako nespameten, da bi se upiral?
        Res. Kdo bi se upiral življenju, ki ti je bilo tako rekoč vnovič podarjeno?
        »Kot po navadi, gospod Resnik?«
        »Ja. Kot po navadi,« je odvrnil Rudi Resnik. Obrnil se je k Švicarju in dodal: »Če ste za to, se na poti domov lahko ustaviva v pisarni. Morda je najpametneje, da kar takoj podpišemo. Prihodnji teden imam …«
        Rudi Resnik je govoril naprej mirno in preudarno, čeprav za spoznanje tiše kakor prej. In če je v njegovem glasu kdaj nehote vzdrhtel skoraj neopazen odtenek obupa in obžalovanja, ga je najbrž zaznala samo starinska, zaprašena, potrpežljiva ura v pozabljenem kotu bifeja.
        Lina je odprla moški del omare z obleko. Z vrvice, na kateri so bile na notranji strani vrat obešene na polovico, je potegnila čedno, rahlo staromodno kravato. Na njej so se na črnem polju v preprostih vijugah prepletale sive svilene niti.
        »Boš to, Rudi?« je vprašala.
        Rudi Resnik se je obrnil od stenskega ogledala, pred katerim se je ravnokar obril.
        »Daj,« je rekel, vzel kravato iz ženinih rok in jo zamišljeno podržal. »To sem pa včasih rad nosil,« je rekel, pogledal Lino in se obrnil nazaj k ogledalu.
        »Vem,« je rekla ona in pobesila glavo.
        Rudi je bil že na pol oblečen, ona pa je najprej vse pospravila za njim in za seboj, šele potem se je sama začela odpravljati. Kadar sta kam šla, ni bila mirna, če ni doma vse ostalo čisto in urejeno. Zaradi tega sta se večkrat sprla, ker je bil on seveda prej napravljen in jo je nerad čakal. Razen tega je nagibal h kritičnim pripombam v zvezi z njeno zunanjostjo. Kadar jo je gledal, ko se je oblačila, je bila Lina vsa na trnju. Njene kretnje, sicer mirne in ubrane, so postale nespretne. Boleče je občutila vsako gubo na obrazu in vsak odvečni kilogram svojega oteželega telesa, ne da bi bila pomislila, da leta zanj ne tečejo nič počasneje kakor zanjo in da njegovih hlač samo zato ni treba širiti v pasu, ker so narejene po meri in pri finem krojaču. Nihče ji ni nikdar povedal, da je lepota, ki jo Lina zdaj izžareva še bolj od znotraj kakor od zunaj, od nekdaj tisto, zaradi česar je ne pozabi nihče, kdor jo je kdaj imel rad. Pač pa je velikokrat slišala, kako mladosten in postaven je še vedno njen mož, in tako je Lina često, kadar naj bi bila z možem kam šla, Rudiju rekla, da jo boli glava in bi zato rajši kar ostala doma. Doma se je potem zamotila z delom in tolažila s saridonom.
        A ko si je Rudi Resnik tistega dne pred ogledalom zavezoval svojo poročno kravato, tudi leta pozneje še vedno ravno pravšno za posebne priložnosti, je Lina prvič v njunem skupnem življenju začutila, da sta naposled izenačena. Izza vrat kredence, kamor je dajala shranit njegov brivski pribor, se je skrivaj še enkrat ozrla k njemu. Ne bi bila verjela, da se tako življenjski, odločen in živahen moški v kratkem času lahko tako spremeni.
        Teh zadnjih nekaj dni bo pomnila do smrti. Vse drugo, kar je morala dotlej v sebi preboleti in prilagoditi svojim nespremenljivim življenjskim razmeram, ne pomeni veliko, če samo pomisli na to kratko novo obdobje. Ko jo je vzel za ženo in je ona privolila, dobro vedoč, da ji ne bo prav lahko, je vedela, da ji bo on vedno vse. Ne glede na to, kaj bo delala, ali bo imela otroke in poklic ali pa tudi ne, ali ji bo ljubezen vračal, kakor bi si njena ljubezen to zaslužila, ali pa tudi ne … Njena prva misel bo vselej on. In res je bilo tako. A kar ji je danes nadvse važno: nikoli ni mislila nase, kadar je šlo zanj, in nikdar ni zagrešila nobene grdobije v odnosu do njega, nasprotno. Kako je danes tega vesela! Žena, kakršna je ona, in naj jo drugi zaradi tega obsojajo ali pomilujejo, drugače ne zna živeti, in če ji je pri tem sojen večji delež bridkosti, kot pa bi ga zlahka prenesla, si lahko samo reče, da v odločilnem trenutku, ko ima vsakdo še vse možnosti, da v trenutku izbire ni imela prav srečne roke.
        In zdaj!
        Poglejte ga samo, kako tiho sedi pri mizi, pripravljen za odhod. Nič ne reče, nič ne preganja. Sedi, gleda predse in molči.
        Lina je tiho odšla v sobo. Nadela si je črno obleko. Potegnila je tenke črne nogavice nase in si obula črne lakaste čevlje. Nič pudra, nič rdečila, danes ne. Vzela je črno torbico in se vrnila v kuhinjo.
        »Mogoče bi bilo bolje, ko bi ti še počival, Rudi,« je rekla. »Tine je zadnji na svetu, ki bi ti to zameril.«
        Molče jo je pogledal in vstal.
        Tako sta se Rudi in njegova žena Lina odpravila na Tinetov pogreb.
        Krsta je bila že na dvorišču Tinetove rojstne hiše. Stala je na nosilih, da jo je lahko videl sleherni izmed številnih pogrebcev, ki so se iz vsega okraja zgrnili sem, njegovi znanci in prijatelji, pa vrstniki in poklicni tovariši z osebnimi avtomobili in tovornjaki. Iz njegove rodne vasi je prišel vsakdo, ki je le znal in mogel hoditi. In vsi otroci. Po jablanah in hruškah okrog domačije jih je viselo vse črno. Njihove zvedave, zaupljive oči so bile polne veselja, začudenja in žive radovednosti.
        Krsta je bila svetla, iz lepega lesa brez grč in razpok. Povrhu in ob straneh je bila obložena z venčki in drugimi okraski iz pozlačene lepenke, in na enem koncu se je bleščal napis v prav takšnih zlatih črkah: MARTIN DERNOVŠEK, šofer, 27 let.
        Okoli krste so stali Tinetova mama, oba brata in Tončka. Mama je stala v sredini in bolj sama zase. Bilo je je tako malo, za prgišče neopaznega starega človeka; drobcena in tiha je tam stala in se utapljala v svojem dolgem črnem krilu od kdove kdaj poprej. Stiskala je ustnice, roke je sklepala na prsih in strmela v krsto z njenim ljubim sinom, ki ji nikoli ni rekel žal besede.
        Potem Tinetov mlajši brat. Bila sta si podobna, samo da je bil ta bolj okroglega obraza, da je imel svetlejše in še bolj kodraste lase. Jokal je in si z belim robcem brisal nos in oči.
        Tončka. Vsa v črnem. Njen obraz otrpel in grozljivo v nekaj zatopljen. Čez noč odrasla, nič več dekle, ženska, ki sta se ji ustna kotička že začela pobešati navzdol. Ves čas je jokala. Nič si ni brisala solz. Ustnice so ji nezadržno podrhtevale.
        Tinetov starejši brat je mirno stal tik ob krsti, kakor da se udeležuje obreda, ki ga je treba spodobno prestati, če človek kaj da na ugled hiše in na svoje osebno dobro ime. Roke so mu visele ob životu, in prav lahko bi se komu zazdel vojak na častni straži. Kadar je mlajši zatrobil v robec, se je ta namrščil in ga oplazil s karajočim pogledom od strani.
        Dvorišče je bilo kakor tempelj.
        Pred krsto se je tedaj ustopil mlajši moški z nekam ženskim, bledim obrazom in z žametnimi rjavimi brki. Otožno je z očmi preletel najprej domače ob krsti, nato pogrebce okrog sebe, vzdihnil je in potegnil zganjen list iz žepa. Odhrkal se je in začel brati z uradnim, le da utišanim in za pol lestvice spuščenim glasom:
        »Dragi užaloščeni domači, dragi prijatelji! Danes smo se tu zbrali, da pospremimo k večnemu počitku našega Martina Dernovška, ki nas je zapustil v cvetu mladosti in pri izvrševanju službene dolžnosti …«
        Njegov glas se je vlekel, malo smiselne, obrabljene besede so kot obtolčeni kamenčki padale v tolmun žalosti na tihem dvorišču. Ljudje so se prestopali, ženske so posmrkavale in iz sadovnjaka na višjem se je kdaj pa kdaj votlo prikotalilo jabolko, ki ga je bila sprožila bosa otroška noga.
        Potem so krsto odnesli na tovornjak, ki je čakal na dvorišču; na rame so si jo zadeli sami fantje s svetlim, odprtim obrazom naših ljudi, ki s širnega ravnega polja dan za dnem zrejo daleč proti zelenim Gorjancem na koncu obzorja.
        Tovornjak je bil zadaj odprt, in poln vencev in šopkov. Krsta je zdrsnila nanj kakor na cvetočo gredo.
        Tončka je zaihtela s strašnim jekom, vendar si je takoj z robcem zatisnila usta. Tinetov starejši brat jo je prijel okrog rame in trdno stisnil.
        Tovornjak se je premaknil in počasi odpeljal. Pogrebci so se za njim zvrstili v sprevod po dva in dva. Na koncu so v koraku peljali avtomobili.
        Cesta na pokopališče se je v strmi serpentini vijugala v dolino, pa spet v klanec do vasi. Na obeh straneh so se nizale hišice, bele, pohlevne v žgočem nedeljskem dopoldnevu, za njimi sadovnjaki z negibnimi listi na vejah in temnejše ploskve njiv. Pari so se spuščali počasi in molče, in v njihove po prahu tapajoče korake je kakor grom udarjala tožba avtomobilov, ječanje motorjev v počasni vožnji in nepretrgano, glušeče hupanje.
        Ko se je tovornjak na čelu sprevoda zlagoma pomikal navzdol, so prek roba na koncu krste vsake toliko časa zanihale temnordeče vrtnice. S svojimi žlahtnimi glavicami so vselej pokimale zlatemu venčku pod seboj in njegovi ozki srčasti lističi so zasijali v sončnem blišču, kakor da jih slepijo močni žarometi.

Nazaj na Deveto poglavje

Kazalo

Stran je pripravil Primož Jakopin, jo postavil 29. decembra 2001 in jo nazadnje spremenil 1. februarja 2009.

Naslov: http://www.jakopin.net/gitica/dela/gj_zar_10p.html Obiskov