Gitica Jakopin

Žarometi

DEVETO POGLAVJE
        Lina je bila v dolgih letih svojega zakona z Rudijem spoznala marsikaj, in z marsičim se je tudi sprijaznila, čeprav bi se bila dvomeče smejala, ko bi ji bil kdo, še mladi in neodvisni, napovedal to prihodnost. Vendar jo je v tesnobnih urah minule noči, ko moža že spet ni bilo domov, znova zgrabil tisti srčni nemir, ki ženski ne da dihati. Ni mogla verjeti, da bi bil po vsem tem, ko je davi dobro videl, kako jo je prizadel, še naslednjo noč prebil drugje. Kajti to bi pomenilo, da se je začelo zanj še bolj nestalno, zanjo še bolj težavno obdobje njunega že dovolj preizkušanega sožitja.
        Obenem pa nikoli ni mogla čisto izključiti možnosti, da se mu je lahko tudi kaj hudega pripetilo na cesti, v pozni uri, ko so vsi utrujeni in ne morejo paziti tako, kakor bi bilo treba, niti nase, niti na druge, ki jim je vseeno, koliko življenj spravljajo v nevarnost z lahkomiselno vožnjo. Ne more ga že vnaprej obtoževati kdove česa, ne da bi dobro vedela, kaj se je dogajalo. Lina je bila ljubeča žena, kakršnih že dolgo ni več, obenem pa je bila tudi previdna in je vedno hotela biti pravična, naj je to od nje zahtevalo še toliko premagovanja.
        Toda hudo ji je kljub vsemu, in ure čakanja in negotovosti, ki se ponavljajo v nedogled, so takšno trpljenje, da se od tega skrha srce in skrepeni duša. Lina je čutila, da se spreminja, kakor noče biti spremenjena. Spreminja se navznoter, in notranje premene puščajo vpijoče sledove tudi na njeni zunanjosti. Kako bo živela, sama tako posurovela, otrdela do bližnjih, tuja vsemu, kar je vedno cenila in ljubila?
        Preveč, si je govorila, preveč je nebistvenega, kar teži, kakor da bi bilo važno. Kako živeti, da bo vse, kar se zdi v redu, vsaj sprejemljivo tudi tedaj, ko se vse utiša in ugasnejo vse luči, ko ostaneš sam in gol in delaš sprotni obračun?
        Najhujše je, ker se ne da čisto nič zaspati. In z vsako uro, ki mine, preden se zasvita, Lina čuti, da postaja čedalje bolj prozorna, ker izgublja tisto svojo prvinsko moč, ki jo potrebuje za življenje, za svoje delo, za svojo družino in zase. Kadarkoli je v zvoniku farne cerkve bíla ura, je tako napeto štela, da ji je zašumelo v ušesih. Po polnoči je bilo laže, manj možnosti, da se zmoti in postane negotova. Najprej ena. Potem dve. Tudi tretjo je pričakala.
        Toda okrog pol štirih je zaslišala šum avtomobilskega motorja, ki ga je že dolgo in težko čakala, čeprav je bila tako vznemirjena, da ni mogla ugotoviti, ali je to šum, ki ga je bila vajena slišati in ga je dobro poznala. Je pa takoj ugotovila, da je spodaj, pred hišo, ustavil avto.
        Lina je skočila pokonci. V trenutku je bila bistra, kakor da je vso noč globoko spala, le srce ji je neznosno utripalo v prsih. Planila je k oknu in pogledala na cesto, kakor gledajo žene: tako da jih od spodaj nihče ne more opaziti.
        Ne. Ni olimpija. Tega avta ne pozna. Še nikoli ga ni videla.
        Vroče jo je spreletelo, potem ji je vse zaplesalo pred očmi. Naredila je velik korak nazaj proti postelji in sedla. Samo toliko, da se zbere. Mora biti mirna in prisebna. Saj še čisto nič ne ve, kaj naj pomeni ta tuji avto pred hišo.
        Od spodaj je zaslišala odpiranje in zapiranje avtomobilskih vrat, to zadnje od blizu, da ni preveč zaropotalo. Kdor je izstopil, je hotel biti obziren.
        Z enim skokom je bila Lina znova pri oknu. Brez pridržka je odgrnila zaveso. Dva moška, in zavila sta na dvorišče. Prihajata k njej.
        Vrgla je nase haljo, z glavničkoma, ki ju je vedno nosila ob strani, si je na hitro popravila in spela lase. Potem je naravnost iz spalnice, ne kakor po navadi skozi kuhinjo, stopila na verando in odklenila vrata. Moška sta z dvorišča prišla ravno do vrha stopnic, ki so vodile v stanovanje.
        »Ste vi žena Rudolfa Resnika?«
        Lina ni spravila glasu s suhih ustnic. Prikimala je in se z grozo v očeh zastrmela v prišleka, ki sta bila v uniformi prometne policije. Same od sebe so ji privrele besede, ki jih je v dolgih nočeh čakanja prej ali slej vselej tiho izrekla pri sebi:
        »Prosim vas, po pravici mi povejte. Se mu je kaj hudega zgodilo?«
        Manjši od obeh miličnikov, okreten dečko z močnimi črnimi obrvmi in gosto grivo enakih las, je previdno povedal:
        »Ni se vam treba vznemirjati. Prometna nezgoda. Šofer je mrtev, za vašega moža pa ne vedo, kje je, a ima samo nekaj prask. Šoferja je pripeljal v bolnišnico, potem je izginil.« Utihnil je in se zagledal v podboj nad Linino glavo.
        Lina se je naslonila na predsobno steno z ogledalom in pobesila glavo, da moža ne bi opazila njenega olajšanja, ki ni na mestu, če je Tine res mrtev. Toda olajšanje je bilo tolikšno, da so se ji zašibile noge.
        Živ je. Vrnil se bo domov.
        Gotovo je že na poti domov. Vedno, od povsod, je prišel k njej domov.
        Toda … Se ji samo zdi ali pa je tale res hotel še nekaj reči? Zakaj ne odideta? Kaj še čakata? Kar je hotela izvedeti, sta ji povedala!
        Za Tinetom, ki ga je imela srčno rada, skoraj tako, kakor da ji je sin, ki ga sama ni imela, a si ga je tako silno želela, tudi zaradi moža, ki ni imel naslednika … za Tinetom bo žalovala, ko pride čas za to.
        Res. Črnolasi je že prijel za kljuko, oni drugi, bolj okrogli, pa je tiho stal za njim, ko je ta še dejal:
        »Rudolf Resnik je v šoku, so opozorili na kliniki. Brž ko bomo izvedeli kaj novega, vam sporočimo. Saj imate telefon, ne?«
        Lina je prikimala, in sta odšla.
        Prebedela je tudi dolge ure do jutra. Ves čas je hodila iz sobe v kuhinjo in iz spalnice na verando, pa na stopnice in tudi na dvorišče. Čakala je, napeto gledala in poslušala.
        Ob sedmih se je pazljivo umila, oblekla in počesala. Tudi našminkala se je, na svoj skromni način. Samo toliko, da se vidi, da se je hotela malo polepšati. Sedla je, sklenila roke v naročju in se pogreznila v svoje pričakovanje, v katerem ni bilo angelskih zborov, a tudi ne tuljenja peklenščkov.
        Ob osmih spet avto.
        Lina je brez hitenja vstala in stopila k zunanjim vratom, kjer je mirno pričakala prišleka, ne glede na to, kdo je.
        Vseeno je, kdo, kajti glavno vprašanje je nedvomno rešeno: Rudi je živ.
        Švicar, s katerim je bil, kakor se je takoj spomnila Lina, Rudi dogovorjen, da se bosta sporazumela za jesensko dobavo. Jesenske dobave je te dni Rudi večkrat omenil celo njej, doma. To je zdaj njegova glavna naloga.
        Guten Tag, Herr Stalder.
        Wie geht's Ihnen, liebe Frau Ressnigg?
        Ko mu je Lina na kratko sporočila, da moža še ni domov po prometni nesreči, v katero je bil žal vpleten ponoči, se je možak pobral, kakor da je kuga v hiši. Potrudil se je le še reči, naj gospa nikar ne bo v skrbeh, ker je gospod Rudi gotovo že na poti domov, on pa se bo oglasil popoldne, najprej po telefonu, in domov se vrača itak šele jutri.
        Prav. Hvala, in na svidenje, gospod Stalder.
        Lini se je zdelo, kajti izgubila je občutek za čas in skoraj tudi za kraj, kakor da niti svojega doma ne prepozna več v celoti, da je Švicar šele odbrzel, ko je znova pripeljal avto, tokrat na dvorišče. Lina je začutila, da ji pojemajo moči. Ko je stala na verandi, se je morala z vsem životom nasloniti na ograjo, da se ni sesedla na tla. Nekaj ji je reklo, da je to Rudi … in da ga bodo prinesli. Mrtvega, kakor je mrtev Tine.
        Toda iz velikega fiata je stopil trgovski potnik, ki ga je Lina dobro poznala, za njim pa se je počasi in s težavo spravil ven Rudi. Potem je obstal in se ozrl gor, na verando, kakor vselej, kadar je od kod prišel in je vedel, da ga tam čaka ona, njegova žena Lina.
        Ko ga je pogledala, si je rekla, da je, kakršen je v tem trenutku, prepoznaven samo zanjo. Samo ona z gotovostjo lahko potrdi, da je to on, Rudi Resnik.
        Solze so ji zalile oči, da ni nekaj sekund videla ničesar več. A obrisati se jih ni upala, najbrž še vedno gleda gor.
        Potem je opazila, da ima roko v ruti. Potnik Debevc ga je hotel prijeti za komolec zdrave roke, da bi mu pomagal po stopnicah, toda Rudi se ga je skoraj jezno otresel. Glavo je držal in obračal se je kakor gluhonemi. Stopal je nekam svinčeno in na vsaki stopnici je najprej postal, preden je z nogo poiskal naslednjo.
        Debevc je z očmi poiskal Lino. Na kratko ji je poročal:
        »Dohitel sem ga na cesti, iz mesta domov. In sem vam ga pripeljal.«
        Rudi se je zbegano ozrl, kakor da ga je preplašil glas, ki ga ni prepoznal in ki je govoril njemu nerazumljive, a tudi docela nevažne besede.
        »Nič hudega ni, Rudi,« je brž rekla Lina, »le pridi gor, te že dolgo čakam.« Onemu pa, samo z ustnic, komaj razberljivo: »Hvala vam, najlepša hvala.« Obrnil se je in izginil, da ni bilo za njim ne koraka ne glasu.
        Lina je iztegnila roke, da bi prijela moža, ko bo prispel do vrha. Rudi je odrinil tudi njo in odšel naravnost v kuhinjo, s poskusnim, tveganim ravnotežjem v drži; bil je na svojih tleh. Sédel je na svoj stol ob kredenci, s tresočimi se rokami si je sezul čevlje, naslonil se je na mizo in spustil glavo v dlani. Ruta obveze mu je zanihala na prsih.
        Lina je tiho šla za njim in obstala pri vratih. Kljuka pod njeno dlanjo se je brez glasu vrnila v svoj prvotni položaj. Reka sončnih žarkov je skozi nezgrnjeno okno lila na mizo; iztekla se je ravno na Rudijevem sivem, razoranem licu, na njegovi z žilami prepreženi, močni zagoreli roki, ki je podpirala to stran, in na njegovih razmršenih, v sprijetih pramenih visečih laseh.
        Stopila je k oknu in ga zagrnila. Potem se je z obema rokama oprijela stola na drugem koncu mize in se zastrmela v moža.
        Rudi se ni nič zganil. Kakor se je bil sesedel, tako je ostal. Zdelo se je, da ne ve več zase.
        Lina se skoraj ni upala dihati.
        »Samo da si prišel domov, Rudi,« je rekla z vso ljubeznijo, kar je je premoglo njeno toplo, široko srce, in z vse krotkostjo, kar so je naučila leta.
        »Vse drugo se bo uredilo, vse bo še dobro, samo da si ti prišel domov,« je ponovila Lina. Ko mož v odgovor na to ni nič rekel, niti mu ni ušel noben gib, ki bi si ga lahko razlagala kot njegovo nezadovoljstvo, je nadaljevala, in besede so se sipale iz nje kakor vroč, pekoč slap:
        »Ne veš, v kakšnih skrbeh sem bila zate. Vso noč sem trepetala. Zaslutila sem, da se ti je nekaj zgodilo, a kaj, tega nisem mogla vedeti. Od nekdaj sem se bala kakšne nesreče, ker si se toliko vozil, vsak dan si bil na poti. Sam veš, kolikokrat si že imel srečo, ko so bili drugi v avto poškodovani, tebi pa ni bilo nič hudega. Kadarkoli si se odpeljal, sem se grozno bala, dokler se nisi vrnil. Vedela sem, v kakšni nevarnosti si. Premisli samo, kako danes divjajo na cesti. Kakor da so znoreli! Sploh ne pomislijo na to, kako dragoceno je vsako življenje! In ti morda niti ne veš prav, koliko meni pomeni tvoje. Vse drugo …«
        »Lina!« je hripavo iztisnil Rudi. Umaknil je dlan z obraza in srepo pogledal ženo. Njegov glas je bil tako zamolkel in zastrt, da ga Lina nikdar ne bi prepoznala za moževega, ko ga ne bi bila sama slišala in od tako blizu. A tudi njegove oči. Bile so tako strašne, da jo je streslo.
        Lina je sedla na stol, ki ji je bil dotlej opora. Ustnice so ji vzdržema drgetale.
        »Ne bodi hud name, Rudi,« je nadaljevala s težavo, »to sem rekla samo zato, da boš vedel, kako sem se bala zate. Saj vem, da ti je hudo zaradi … «
        Naprej se Lina ni upala govoriti. Strahoma je čakala, ali bo mož še kaj ugovarjal, vendar ni bilo nobenega glasu od njega in tudi svoje drže ni nič spremenil.
        »Ne smeš mi zameriti,« je povzela Lina. Mislila si je, da si bo mož prej opomogel, če mu bo govorila. Če bo vse povedala, kar ima na srcu. Če bo lahko sprevidel, da je ona nekaj nepreklicno stalnega; da se lahko zanese na popolno neomajnost njene pripadnosti njemu. Da je to nekaj, kar ima on za vse življenje. Dokler naju smrt ne loči, je pomislila Lina.
        Rudi Resnik pa je tedaj odmajal z glavo. Tak, kakršen je bil, z zakritim obrazom. Mólči, Lina, molči. Saj ne veš, kaj govoriš. Nepričakovano je tako naneslo, da zdaj veš veliko manj kakor prej in manj, kakor po novem vem jaz. Vem. Dober človek si, najboljši, in rada me imaš, kakor si nihče ne bi zaslužil. Pravzaprav si ti, Lina, edino, kar zares imam in kar je več kakor ves svet. Toda ti ne veš, kaj je Smrt. Kaj je smrt od blizu. Črna, trda, mrzla.
        »Saj vem, kako hudo ti je … zaradi nesreče,« je znova začela Lina. »Res vem, kako hudo ti je. Toda to bo minilo, samo nekaj časa mora preteči. Verjemi, Rudi, da bo minilo. Spočiti se moraš. To je bila grozna preizkušnja za tvoje živce. Nič čudnega, če si čisto onemogel. Tega nihče ne bi prenesel tako dobro kakor ti. Morda bi bilo pametno, če bi kam odšel. Nekam, kjer je vse zeleno, pa nikogar, ki bi te lahko kaj vznemiril. Samo spal bi in hodil na dolge sprehode. Lahko bi šla s teboj ali pa bi ta čas doma vse postorila. Samo da bi se ti pomiril in vsaj malo pozabil.«
        Nemogoče, Lina. Tega ne bom pozabil.
        Čeprav bi rad. Rajši kot ne vem kaj!
        »Rudi, posteljo ti bom odgrnila,« se je spomnila Lina. »Vem, da ne boš mogel zaspati, bi pa samo legel. V sobi je hlad. Okna so zagrnjena. Pojdiva, Rudi.«
        Ne, Lina, pústi me. Čeprav govoriš. Lahko govoriš. Samo mene pusti tukaj za mizo.
        »Skuhala ti bom kavo, Rudi,« je ponudila Lina. »Ali pa bi rajši popil kaj drugega?«
        Rudi Resnik je odkimal.
        »Misliš, da bi poklicala zdravnika? Pirc je tako pameten in prijazen, gotovo ti bo lahko kaj pomagal. Naj ga pokličem? Vem, da bi takoj prišel.«
        Rudi je začel glavo zibati sem in tja. Počasi, kakor brez zavesti, sem in tja, sem in tja.
        Lina ga je strahoma gledala. Oči so se ji spet napolnile s solzami. Vstala je izza mize. Pazila je, da ni nobena deska kuhinjskega poda zaškripala pod njenimi nogami, ko je stopila h kredenci, vzela lonček s spodnje police in iz škafa pri oknu zajela vode.
        Kava mu bo gotovo pomagala. Močna, ne presladka, takšna, kakršno ima rad. Kava je še vedno pomagala, tudi njej.
        Lina se je neslišno premikala po kuhinji. Bila je kakor duh. Zdelo se je, kakor da se ji je stanjšala že tako tenka koža na obrazu, kakor da so se ji poglobile sivozelene oči, kakor da je v njenih gibih na lepem nekakšna prosojna rahlost. Kmalu se je na mizi pred Rudijem Resnikom kadila skodelica dišeče kave.
        »Pij, Rudi,« je rekla Lina. »Samo da dobiš nekaj vročega vase, pa se boš takoj bolje počutil.«
        Snel je roke z obraza in se zastrmel v ženo, kakor da je še ne pozna.
        »Saj sem jaz pri tebi. Končano je. Vse húdo je za teboj. Če ne moreš kave, pa ni treba.«
        Rudi Resnik je umaknil pogled z žene in se kakor uročen zatopil v skodelico pred seboj. Njegovi prsti so sami prijeli za ročaj, toda roka se mu je tako tresla, da je kava pljusnila čez rob, brž ko je bil skodelico dvignil s krožnička. Vseeno jo je negotovo prinesel do ust, naredil je nekaj kratkih požirkov in jo spet odložil. Pogledal je ženo.
        Lina je skodelico s kavo brž odnesla nazaj na štedilnik, vrnila se je na drugi konec mize in sedla. Prekrižala je roke v naročju in se molče zazrla v moža. Nič ne bo več govorila, vse mu je povedala. Samo sedela bo pri njem. Dokler bo hotel.

Nazaj na Osmo poglavje

Kazalo Naprej na Deseto poglavje

Stran je pripravil Primož Jakopin, jo postavil 29. decembra 2001 in jo nazadnje spremenil 1. februarja 2009.

Naslov: http://www.jakopin.net/gitica/dela/gj_zar_9p.html Obiskov