Gitica Jakopin

Žarometi

OSMO POGLAVJE
        Resnik pozneje nikoli ni mogel povedati, kako se je pravzaprav zgodilo vse tisto. Najbrž si ravno malo zakinkal? so ga lepo spraševali. Sploh ne! Vse sem videl, je odgovarjal, buden sem bil, buden kakor zdajle. Gledal sem! Samo vse se je tako prekleto hitro odvilo, da še tako priseben človek ne bi mogel zanesljivo reči, po katerem vrstnem redu. Niti ne, kako se je končala ta tragedija.
        Začetek je bil seveda vsem popolnoma jasen.
        Toda je bilo veliko pozneje. Leta in leta pozneje.
        Takoj po tistem pa Resnik nekaj časa sploh ni nič govoril, in njegova žena Lina je pravila, da odtlej ni imel več mirnega spanja, on, ki je zaspal, brž ko je legel, in ga je bilo treba zbuditi, da je vstal.
        Res, odtlej je ponoči velikokrat planil iz spanja in začel kričati. Skočil je iz postelje, krilil je in se noro otepal umišljenih strahot, ki so ga preganjale v podzavesti.
        Lina se je teh njegovih nočnih izbruhov bala. Vselej je dolgo trajalo, da ga je pomirila in spravila nazaj v posteljo, toda znova zaspati ni mogel takoj, in včasih niti do jutra ne. Bedela je z njim. Kadar je trdovratno molčal, je vedela, da ne bo več zaspal. Kadar pa je spregovoril in ji začel po drobcih pripovedovati, kako je vse prišlo, pa se je hitreje in bolj umiril, a tudi Lini je bilo laže, čeprav jo je bolelo srce, ko je govoril.
        Kako je prišlo do tiste nesreče? Česa se je pozneje spominjal Rudi Resnik?
        Ko se je bil na vožnji domov v sebi pripravil na obračun, za katerega je vedel, da ga neogibno čaka, ko se bo vrnil k Lini, se je v avtu zleknil nazaj in začel načrtno pozabljati vso svojo, kakor je sam to imenoval, mizerijo minulega dne. Kaj bi se tako sekiral! Take zoprnije ni, da se ne bi dala prenesti. Kaj, vraga! Če bi še dolgo tuhtal in si izpraševal vest, bi nazadnje še pomislil, da je res on česa kriv. Morda bi jo še celo doma odnesel brez prehude škode, če bi se kar takoj izročil v ženine roke in jo prosil, naj uboga svoje dobro srce, kakor ga je še vselej v njunem skupnem življenju.
        Nocoj se mora naspati, če se bo količkaj dalo, in jutri bo hvala bogu nov dan. Vse se bo začelo čisto na novo, samo tak bedak ne sme več biti, kakor je bil sinoči in danes opoldne. Ob devetih pride Švicar; pokazal mu bo nove hleve podjetja in skupaj z njim določil količino in kakovost blaga za letošnjo jesensko dobavo.
        Škoda in neumno se je ubadati s postranskimi rečmi. Glavno je, da se ves čas zavedaš nečesa: tvegati ne smeš ničesar, pri nobeni stvari. Če nimaš stoodstotne varnosti, moraš pustiti vse skupaj.
        Zdajle lahko samo zadrema, da se doma ne bo zdruznil od utrujenosti, že ko prestopi prag. Le kaj je prijelo Tineta, da je dal radio tako naglas? Vrag vedi, kaj ga prime. Nekaj divjega, raskavega, ja, razuzdanega je v teh popevkah, posebno v francoskih! Njega to moti. Tudi ves džez je tak, vse tisto prismojeno ameriško zviranje in zdihovanje. Edina pametna glasba zanj je opera. Arija, to ti ogreje srce! Verdi, Puccini, Rossini. Pa tudi nekatere nemške in avstrijske operete. Lehar. Kar na jok ti gre, ko na primer slišiš: Dein ist mein ganzes Herz …
        Menda je le malo zaspal.
        Kaj pomeni ta hrup? Kdo tako svinjsko hupa zadaj? Vsak hoče prehiteti, misli, da ima boljši avto in da je to treba pokazati! Na take je Tine posebno jezen. Temule pa resda še on skoraj privošči, da bi se malo zaletel!
        Ná, od spredaj pa še en avto! Precej blizu je že in sveti ko blazen.
        Prekleti žarometi!
        Vsakega bi dal obesit, kdor pri srečanju ne zasenči žarometov!
        Smrtno nevarno je to, hudiča!
        Ja, kaj je pa še tamle?! Kaj je to, tam z desne?!
        Voz! Kmečki voz!
        Tine! Zakaj ne zavreš?! Zakaj se ne umakneš?! Tine, voz z desne! Ne vidiš voza z desne?! Tine!!
        Resniku se je počasi razkadila megla v glavi in tema pred očmi. Čutil je, da nekam čudno sedi in kakor da ga vse boli. No, seveda, zaspal je, in precej trdno je moral zaspati. Najbrž so že doma. Tine je od sile naglo in sunkovito ustavil avto.
        Resnik je stresel z glavo in odprl oči.
        Seveda se mu je zazdelo, da nekam čudno sedi! Avto leži na boku. Tineta ni na njegovem sedežu. No, on sam je še tam, kjer naj bi bil!
        Na Ceneta se Rudi Resnik v prvem hipu sploh še ni spomnil.
        Panično je pritisnil na kljuko vrat, misleč da se bodo odprla kakor vedno. Ko je spoznal, da skozi vrata avta ne bo prišel ven, se je takoj odločil. Z jopičem si je ovil laket, napel je mišice in z vso močjo udaril po vetrobranskem steklu. Začuda je bila šipa še cela, in sploh se je zdelo, da je olimpija bore malo poškodovana, glede na to, da je udarila ob kmečki voz, zletela čez cesto in obležala za robom.
        Še enkrat je treščil po šipi, ki je nerada počila, in se previdno zrinil skozi odprtino s sršečimi ostrinami. Skotalil se je čez udarjeni trup avta in priletel v travo.
        Kje je Tine?
        Kakor skozi oblak je zagledal sredi poti, ki se je v bližini priključila avtocesti, prevržen kmečki voz z lojtrnicami. Nekakšne sanjske postave so se sklanjale nad tam ležečo temno gmoto, divje so krilile, tekale sem in tja in kakor zbor strahov tulile v usodnem molku, ki je vselej naslednik hrupne in nasilne smrti.
        Resnik jih je sicer videl in njegova ušesa so prestregla njih glasove, toda do njegove zavesti niso segli. Obrnil se je drugam in do bolečine napenjal oči.
        Tak kje je Tine?
        Resnik je začel klicati, kolikor je imel glasu: »Tine! … Tine!!«
        Nobenega odziva. Samo odmev. Zabrisan odmev v večernem praznovanju tihih, mirujočih vej za cesto.
        Ampak nekje Tine vendar mora biti!
        In Cene?
        Ta Cene je živa pokora! Vedno ga je treba kod iskati ali loviti! Dosti star je, da bi lahko sam pazil nase in se vsaj kdaj znašel tam, kjer ga človek pričakuje in potrebuje!
        Resnik je naredil nekaj korakov po cesti, potem se je zagnal proti avtu, čeprav ga je nekaj svarilo, naj tega nikar ne počne. Srce mu je razbijalo in v glavi je čutil pritisk, kakor da mu bo zdaj zdaj šla na kose.
        Prvo, kar je zagledal, ko je prišel do avta, je bilo nekaj dolgega, temnega, negibnega. Molelo je izpod bočno ležeče olimpije. Drugo je bila Cenetova glava, ki je ravno pogledala skozi odprtino v sprednji šipi, ki si jo je bil Resnik utrl s silo. Kaj naj bi pomenilo prvo in kaj je s Cenetom, pa Rudi ni več mogel ugotoviti, ker mu je šlo za življenje. Sanjske postave z onstran ceste so se namreč zgrnile proti njemu, brž ko so ga razločile v temi. Resnik se je stresel in odskočil.
        Nekakšni možje, oboroženi s kosami. In nad njega drvijo!
        Kaj sploh hočejo?
        Ko je Resnik odskočil, se je spotaknil ob tisti temni predmet, ki je štrlel izpod avta. Pravzaprav sta bila to dva trda predmeta, ki sta ležala bolj malo vsaksebi. Zaklel je, toda že hip po tistem ga je presunilo grozno spoznanje: to so Tinetove noge!
        Obšla ga je tako huda slabost, da je že mislil, da se bo pri priči zgrudil. Takoj nato se mu je zoprno, silovito dvignilo iz želodca. Mukoma je potlačil bruhanje, a tedaj ga je prevzela vesoljna, vse uničujoča jeza. Z golo pestjo je šel nad napadalce. Niti opazil ni, da mu desnica krvavi in da rokav na več mestih visi dol.
        Bili so Hrvatje. To je spoznal po čevljih in po obleki. Sami fantje, a močni in veliki, le eden od njih je bil malo starejši. Imel je dolge pšenične brke, kakršnih je polno videti na slikah iz kmečkih puntov. Mimo njihovih grozeče sklonjenih glav je Resnik videl tudi še zgrbljeno gmoto na poti, zraven katere je nekdo klečal.
        Vse to je zajel v preblisku sekunde kakor v hudih sanjah ali v trenutkih usodnih življenjskih odločitev. Planil je še velik korak naprej, ne da bi se bil zmenil za kose, ki so jih Hrvati naperjali vanj.
        »Ste ljudje ali ste zverine?« je tako zarjul, da se je ustrašil lastnega glasu. Njegov krik je bil hripav in zamolkel, kakor da ne prihaja iz človeškega grla. »Kaj mahate s temi kosami, preklete duše? Zakaj niste imeli luči na vozu? Mislite, da je cesta samo za vas? Boga zahvalite, da se ni nobenemu od vas nič zgodilo, pa lepo počakajte, da pride milica! Potem se bo že pokazalo, kdo je kaj kriv!«
        »Ko je krif? Jé?« je zatulil tisti starejši in se zakadil v Resnika. »To je nama jasno kaj beli dan! Odi pa si pogledaj, kaj si nam s ocem narédil! Tamo léži matef!«
        Res se je prav tedaj z onstran ceste razlegel krik: »Úbili su me, prókleti! Do mrtvoga su me, nebum više žif došel dóma!«
        Hrvatje so začeli kričati vsevprek. Njihov starešina pa je vse prevpil, ko se je zadrl na Resnika: »Ti si nas štel s ceste zrinit, s tim tvojim pósranim aftom! Mi smo vózili po toj cesti kad ni tebe ni tvog smadljivog vraga još nije bilo!«
        Nekaj jih je planilo nazaj na pot, kjer se je bila zgrbljena gmota izluščila v starega brkača, ki se je drl ko zmešan: »Ubili so me, prokleti, ne bum više žif došel doma!« Drugi pa so hoteli Resnika kratko malo pokosíti.
        Sodni dan.
        Resnik se je v nemočni ihti ozrl naokoli. »Cene! Na pomoč, Cene! Cene!!«
        Toda Cene se je še rinil skozi nevarni prehod v sprednji šipi, ko je Resnik že divje zaklel, ko bik se je z glavo naprej zaletel v prvega najbližjega Hrvata in ga zrušil. Prvi je potegnil še brata za seboj, tretji pa je zatulil: »Čuvaj se, kosu nosiš, vrag te dal!«
        Na to so dečki popustili kose. Vtem ko so se pobirali in se obotavljaje odpravljali, a še vedno s kosami in pestmi grozeč Resniku in razgaljenim, turobno na cesto zročim kolesom olimpije, je Resnik planil k Cenetu in na pol zahlipal:
        »Cene! Si gluh?! Tine je pod avtom!«
        »Kaaaj?« je gagnil še ne čisto prisebni Cene.
        »Kaj stojiš in gledaš?! Pomagaj! Pa ti prekleti Hrvati, jadna jim majka! Tine leži tukaj pod avtom, oni pa tulijo in me hočejo s kosami, ker jim je starega zabrisalo z voza! Preklete barabe! Brez luči so vozili, pa jih ni videl, Tine jih ni mogel videti, in oni nasproti ga je zaslepil z žarometi!«
        Resnik se je z obema rokama zgrabil za glavo. Nato se je zasrepel v Ceneta, vendar je kljub svoji strašni stiski sprevidel, da je Cene v šoku in da si od njega ne more obetati nikakršne pomoči. Vseeno mu je še kriče dopovedoval: »Cene! Slišiš? Avto morava postaviti pokonci, drugače ne prideva do Tineta! Kako naj vzdigneva avto? Cene!«
        Resnik je planil na cesto. V dalji so zasijale luči nekega večjega vozila. Slekel je jopič in začel mahati z njim.
        »Ustavite!« je kričal s hripavim, pojemajočim glasom. »Nesreča! Na pomoč!«
        Zagledali so ga že od daleč. Šofer je naglo zavrl in trije možje so skočili iz kabine.
        »Kaj je? Kaj se je zgodilo?«
        »Šofer pod avtomobilom!« je brez sape pojasnjeval Resnik. »Pomagajte! Avto moramo spraviti pokonci. Mogoče je še živ! Gotovo je še živ! Samo hitro, hitro! Ne smemo izgubljati časa!«
        Možje niso nič več spraševali. Samo spogledali so se in prikimali. »Nobenega za to primernega orodja nimamo, ampak poskusili bomo vseeno, mogoče bo šlo.«
        »Cene, kje si?« je poklical Resnik. »Pomagati moraš! Cene!«
        Resnik se je bal pogledati na kraj, kjer so se Tinetove noge črnó risale na travi. Še bolj kakor prej so bile videti mrtev predmet, ne del živega človeka.
        Možje so se naprezali, da je vse teklo z njih. Ko so skoraj že obupali, da bi lahko kaj opravili, se je olimpija nepričakovano zganila in potem ni več dolgo trajalo, in je znova stala na kolesih.
        Resnik je pokleknil k Tinetu in mu previdno dvignil glavo. V obraz je nekam čudno teman, je zbegano pomislil in se z dlanjo boleče dotaknil njegovih prsi, kjer naj bi bílo Tinetovo srce. Zazdelo se mu je, da je zasledil rahel, prerahel utrip.
        Tine ni mrtev.
        »Bi ga vi odpeljali v mesto? Na kliniko?« je Resnik strahoma vprašal enega izmed mož s tovornjaka. »Srce mu še bije.« S Tinetovo glavo v naročju se je boječe oziral od enega k drugemu, kakor da njihova privolitev edina lahko ali reši ali pogubi Tinetovo ugašajoče življenje.
        »Mi se ne upamo,« je rekel visoki z brčicami, najbrž šofer. »V kabini je pretesno, za težkega ponesrečenca,« pri tej besedi se je Resnik zdrznil, »zadaj imamo pa do vrha opeke. Ustavite prvi večji osebni avto.«
        »Hvala,« je kratko rekel Resnik in pogledal Kerina. »Zdrami se, Cene, sto vragov! Stopi na cesto in ustavi prvi avto. Uleži se jim pod kolesa, če ne bodo hoteli ustaviti. Naj sedi notri, kdor hoče, pa čeprav sam Tito!«
        Resnik je premolknil. Od daleč je bilo slišati hrum močnega motorja. Črni DKW je takoj ustavil. Resnik je ukrepal naglo in preudarno, kakor da je bil v tej minuti čakanja in obupa v sebi nakopal novih moči. Onim s tovornjaka je ukazal, naj po najbližjem telefonu pokličejo milíco in prijavijo prometno nesrečo. Cenetu je zabičal, naj ostane pri olimpiji, dokler ne pridejo miličniki, in naj jim pove, kar ve, za ostalo pa naj jih napoti k njemu, v mestu bo, na nezgodnem oddelku klinike. Filmarje, ki so sedeli v DKW–ju, je nagnal ven in jih ves čas zmerjal, ko so Tineta premeščali v njihov avto, češ da ne pazijo dovolj, sam pa je nazadnje sédel k Tinetu in ga držal z drhtečimi rokami, v nenehnem strahu, da mu ne bi še on nehote kaj storil.
        Toda ko je DKW skoraj neslišno in čisto brez sunka potegnil s kraja nesreče, so se mu težke, pekoče solze stočile po licih. Za nekaj sekund mu je odleglo. Dvignil je okrvavljeno dlan in si jih počasi obrisal, ne da bi se bil količkaj premaknil.
        Resnik je bil strašen na pogled. Njegova upadla lica so bila črno in rdeče marogasta, pod očmi so mu viseli ohlapni mešički in ustnice so mu neprestano drgetale, ko se je divje branil misli, da Tineta morda ne bo več živega pripeljal do nezgodnega oddelka, kjer bi mu zdravniki zagotovo lahko rešili življenje.
        Moška, ki sta sedela spredaj v avtu, nista med vožnjo nič rekla in ničesar vprašala, samo od časa do časa sta se v ogledalcu ozrla k Resniku. Oba sta bila bleda in nekam napeta. Šofer si je prizadeval, da bi vozil karseda naglo in brez tresenja, in ko so pridrveli v mesto, je hupal kot pobesnel, da so se jim je pešci in druga vozila v strahu umikali.
        In za Rudija Resnika se je začela môra, ki ga ni nikoli več čisto minila. Potem ko je strežnikom, ki so ga ves čas podili proč, Tineta pomagal preložiti na nosila, ki jih je pospremil do mize v operacijski dvorani, se je njegov svet strknil v negibno, vznak položeno Tinetovo telo in v obraze belo oblečenega osebja, ki je prihajalo in odhajalo. Dežurni zdravnik, mlajši človek sloke postave in na krtačo ostriženih las, je na kratko rekel sestri, ki je hodila za njim, pri čemer je pokazal na Resnika, tiho stoječega pri nosilih: »Tega naj obvežejo, vi pa hitro po kisik.«
        Resnik ni nič umaknil oči, ko so mu razkuževali vreze na laktu in na roki, ga obvezali in mu roko vtaknili v belo ruto z vozlom za vratom. Nepremično je gledal, kako so Tinetu odpeli srajco in prerezali majico. Zdravnik je najprej otipal pulz in pokimal. Kakor da se je nečesa spomnil, se je obrnil k sestri in z glavo nemo pokazal na Rudija.
        »Ne,« je rekel Resnik. Njegova pamet je delovala jasno in naglo. Ven ga hočejo spraviti. Ne. Tega mu ne smejo storiti. »Prosim vas,« je rekel. »Ne morem iti ven. Nikakor ne grem ven.«
        Očitno je bilo v njegovem glasu nekaj, kar je zdravnik prepoznal kot določen simptom. Bistro je pogledal Resnika in rekel asistentki: »Prav. Zaenkrat lahko ostane tukaj.« Pomenljivo je ošinil njo in še enkrat Tineta, njegov počrneli prsni koš. Takoj je vedel, kaj se je bilo zgodilo ponesrečencu. A tudi, da mu nihče več ne more pomagati.
        Tinetu je pritisk volana zmečkal prsi.
        »Še pridem,« je rekel zdravnik in se obrnil k vratom.
        »Gospod doktor,« je Resnik poprosil šepetaje, kakor da bi vsaka glasna beseda lahko pomenila dokončnost zdravnikovega mnenja. »Prosim vas, pomagajte mu. Ko sem ga pripeljal, mu je še bílo srce.«
        Zdravnik se je ustavil sredi koraka in se zastrmel v nebogljenega, na pol blaznega človeka pri nosilih. Tega bomo obdržali, je pomislil.
        »Storili bomo čisto vse, kar je v človeški moči,« je povedal mirno in stvarno. »Sedite in počakajte. Vsako življenje, ki ostane, je za nas velika zmaga.«
        Resnik ga je samo proseče gledal. Bilo je jasno, da ni razumel niti ene besede, in najbrž niti ni ničesar slišal.
        Zdravnik mu je prikimal in dodal: »Takoj se vrnem.«
        Resnik je hotel planiti za njim, vendar ga je zadržal zdravnikov pogled. »Sedite,« je ponovil doktor. »Takoj se vrnem k vam.«
        Resnik je s težavo odtrgal oči od vrat, za katerimi je pravkar izginil ozki zdravnikov hrbet v beli halji. Begale so okoli, dokler niso našle, kar so iskale, Tineta.
        Tine zdaj leži čisto mirno. Tih je. Negiben.
        Resnik se je ozrl naokoli. Na levi je pri oknu zagledal okrogel stolček. Po prstih je stopil ponj in si ga zanesel k mizi. Previdno ga je postavil na hladna tla. Ploščice z nekakšnim geometričnim vzorcem. Zazdelo se mu je, da sanja; da je ujet v nekakšno počasi odvijajočo in stopnjujočo se grozo. Kakor da bi se prebijal skozi gosto, lepljivo blato, ki mu ni ne konca ne kraja.
        Sédel je. Komolca je naslonil na kolena, obraz je spustil v dlani. Potem se ni več premaknil. In tudi mislil ni nič več. Ždel je na stolčku in se z najboljšim, najtrdnejšim delom svojega bitja pripravljal na tisto, kar je slutil, da ga čaka.
        Ko je sestra prišla pogledat, kako je, se je namrščila. Kaj naj naredi s tem siromakom? Ne bo ga mogla spraviti od tod. Naj pokliče strežnike? To misel je takoj opustila. Sklonila se je nad ponesrečenega. Ni se ga več dotaknila, da bi na zapestju preverila utrip. Vsak čas bo izdihnil, če ni že mrtev. Poklicati mora zdravnika, toda prej je treba tegale spraviti od tod.
        »Tovariš!« je milo šepnila in se sklonila k Rudiju Resniku. Njen obraz je bil nežen in mlad tudi v nenaravni svetlobi operacijske dvorane.
        Resnik je počasi dvignil glavo. Lasje so mu viseli na obraz, lica je imel zabuhla in kosmata. Zdelo se je, da mu strnišče na spodnjem delu obraza vidno raste in siví.
        »Ne bi rajši legli? Utrujeni ste. Tu blizu imamo kavč za take primere.« Ko je izrekla to zadnje, bi se bila najraje takoj v jezik ugriznila. Toda Resnik je bil daleč od tega, da bi jo vprašal, za katere primere.
        »Ne,« je spet rekel in dodal: »Hvala.« V očeh se mu je prižgala iskra preudarnosti. »Kje je doktor?« je napeto vprašal. In že se ga je lotila panika. »Zakaj nič ne storite? Pomagajte mu! Dajte mu injekcijo!«
        Glas se mu je utrgal in sestra se je zbala, da bo zajokal. »Dajte mu kaj. Jaz ne vem, kaj, jaz nisem zdravnik. Ne vidite, da bo umrl, če mu ne boste pomagali?«
        Resnikov pogled je begal od sestre k Tinetu in nazaj. Nazadnje se je ustavil na Tinetovi roki, ki je visela preko roba mize. Prijel jo je in jo nalahno položil ob stran. Rjuho, s katero so bili pokrili Tineta, je potisnil više, kakor da bi reveža vsaj zebsti ne smelo. Začudil se je, ko je spoznal, kako trdi in okorni so njegovi lastni prsti.
        »Injekcija mu zdaj ne bi pomagala,« je tiho rekla sestra. Dodala je: »Čakajte. Grem po zdravnika.« Sprevidela je, da ne more drugače. Odšla je z urnimi, neslišnimi koraki, samo krilo z belim poškrobljenim predpasnikom je šuštelo za njo.
        Doktor je takoj prišel. Že z vrat je zaznal tisto strašno, nedvoumno spremembo, ki je bila iz Tinetovega otrplega in negibnega, toda še živega telesa naredila truplo. Naglo je stopil k mizi in prijel za Tinetovo zapestje. Pogledal je sestro. »Odnesti ga je treba,« je rekel tako tiho, da so se mu samo ustnice premikale, glasu pa ni bilo z njih. Sestra je prikimala in odšla.
        Zdravnik se je s konci prstov dotaknil Resnikove rame.
        »Pojdiva,« je rekel. »Dal vam bom injekcijo, da boste malo zaspali.«
        »Prosim?« se je zdrznil Rudi Resnik in vstal. »Meni ni treba injekcije,« je povedal. Ozrl se je k Tinetu. »Kaj …«
        Obmolknil je in prestrašeno pogledal doktorja.
        »Ne,« je rekel. »O, ne.«
        »Morate se pomiriti. Pomislite, da ni nič trpel. Če ste ga imeli radi, vam mora biti vsaj to v tolažbo.« Zdravnik se je ozrl na stensko uro. Pol dvanajstih. Najbrž je umrl kmalu po enajsti. »Nič se ni dalo več storiti. Na žalost smo bili brez moči.«
        Rudi Resnik je pobesil glavo.
        »V šoku ste. Nekaj vam bom dal. Potem lahko ostanete pri nas ali pa vas bomo dali odpeljati domov. Samo malo še počakajte.«
        Zdravnik je hitro odšel.
        Rudi Resnik se je obrnil nazaj k mizi. Izpod Tinetovih spuščenih vek ga je ošvignil mehki, motni soj njegovih mrtvih oči.
        Iztegnil je drhtečo roko in mu jih zatisnil. Odgrnil je rjuho, prijel Tineta za desnico in mu jo stisnil. Omotičen se je obrnil. Skozi vrata se je odkradel na hodnik, od tam pa po stopnicah in mimo spečega vratarja na ulico.

Nazaj na Sedmo poglavje

Kazalo Naprej na Deveto poglavje

Stran je pripravil Primož Jakopin, jo postavil 29. decembra 2001 in jo nazadnje spremenil 1. februarja 2009.

Naslov: http://www.jakopin.net/gitica/dela/gj_zar_8p.html Obiskov