Gitica Jakopin

Žarometi

SEDMO POGLAVJE
        Dobro uro sta se že vozila, a ni Resnik rekel še niti ene besedice. Odkar sta s Tinetom stopila iz hotela, je stiskal glavo med rame in srepo strmel predse. Obraz se mu je opustil, in na sedežu zraven šoferja je bil videti le še nesrečen človek.
        Tine je bil še vesel, da Resnik ves čas molči. To je še najboljše in najpametnejše, kar lahko stori v tem položaju. Saj si bo hitro opomogel, kriv pa si je tako ali tako sam.
        Tu nekje se s ceste odcepi stranska pot v Novi dol. Da ne bo pozabil skreniti, ker bi se moral potem od kdove kod vračati po Ceneta! Danes ne bi rad ponoči vozil. Dosti je bilo vsega tega.
        »Kje ga boš pa snel, Kerina?« je zlovoljno vprašal Resnik.
        »Pri Trpotcu.«
        Resnik je nekaj zagodrnjal, kar bi bilo moče razumeti kot: Bo spet nadevan ko prašič, ali pa: Bi bilo dobro pri Trpotcu kaj popiti, hudičevo me žeja. A najbrž je bilo mišljeno eno in drugo. Vsaj Tine je to tako razumel, ker bi se ujemalo s siceršnjim dogajanjem. Ko je ustavil avto pred gostilno, zato ni stopil ven kot ponavadi, ampak je kar obsedel in molče pogledal Resnika.
        »Nikamor ne grem,« je odsekal Resnik. Tine ga je vprašujoče pogledal. »Kar sam ga privleci, Stani pa naroči, naj mi prinese malo pivo. Sem ven. Nimam se za kaj dolgo ustavljati.«
        »Prav,« je odvrnil Tine, skopal se je izza volana in zaloputnil vrata avtomobila za seboj. Potem se je zlagoma vzpel po stopnicah pred gostiščem, tako da se je igraje, samo s prsti oprijemal betonskega roba, in odprl velika, počrnela hrastova vrata.
        Gostilniška izba je ždela v polmraku. Vsa okna na sončni strani so bila zavešena, na senčni pa odprta, da se je za mizami vsaj delno dalo dihati. Vroče je bilo neznansko. Pivci so ob tej uri ali že zdavnaj odšli ali pa so na pol omamljeni čemeli za mizami; s komolci na umazanih, politih in popacanih prtih, težkih vek in s priprtimi usti so sopli v popoldansko tišino. Tu in tam se je pod stropom oglasila vztrajna, rejena muha.
        Cene je z nekim znancem sedel za drugo mizo od vrat. Res trd ko klada. Oni je drezal vanj, vinsko prijateljski in blago vsiljiv, toda odziva ni bilo nobenega. Kerin je samo kimal in z neizrekljivo težavo dvigal nabuhle veke nad krvavimi očmi. Ko ga je Tine stresel za ramo, se ni nič zmenil za to.
        »Tovariš Kerin! Gremo domov.«
        »A?« je zazijal Cene in kakor uročen buljil v Tineta.
        »Gremo. Šef je zunaj v avtu in pravi, da se nam mudi.«
        »Kaj?!« je zarohnel Cene. »Kašn šef? A ni dons samoupravlajne? Al kako se že reče? Prmejkršenkrvavduš! Jest se ne dam zafrkavat, še najmajn Resnku!«
        »Kdo vas pa zafrkava?« je mirno rekel Tine. »Saj ste me čakali, ne, da bom prišel po vas?«
        »Ti si dober fant, Tine, ja!« se je razcejal Cene, ko je sprevidel, da ga hoče Tine zlepa spraviti ven. »Ná, pa ga dej še ti mal! Sej vem, de si žejn!«
        »Hvala, ne bi,« je odvrnil Tine. »Kadar je tako vroče, mi vino ne gre. Ga bom kdaj drugič, na vaše zdravje.«
        Tine je stopil k točilni mizi. »Skoraj bi bil pozabil. Stana, nesi no Resniku malo pivo. Ven, v avto.«
        Cene se ni niti zganil, ko se je Tine vrnil k njegovi mizi in še enkrat lepo rekel: »Pa pojdiva zdaj, ne, Cene?« Tine je spoznal, da ga mora sila previdno prijeti, drugače ga na miren način sploh ne bo spravil v avto.
        »Veš, kaj ti bom povedal?« je blebetal Kerin in vlekel Tineta za jopič; jezik kakor da se mu je malo manj zapletal. »Ti si edini poštenjak na svetu, kolikor jaz vem. Edini!« Cene se je ganjeno kremžil in lovil Tinetovo roko. »Ti si moj edini prijatelj, Tine! Edini človek. Pri moji duši! Moja žena je grozen šrauf in sina se bojim. Imam ga tudi rad, še bolj pa se ga bojim. Drugačen človek je kakor midva, ti in jaz. Ne da se govoriti z njim. Če me razumeš, Tine!«
        »Seveda vas razumem,« je rekel Tine, Ceneta je od zadaj zgrabil pod eno in drugo pazduho in ga skušal premakniti s stola.
        »Veš, kaj, Tine?« je čenčal Cene, ko se je mukoma, ves težak in okoren, kobacal pokonci. Kadar je tako pijan, je pomislil Tine, ga je za cent! Kilo bi dobil, če bi ga poskušal vzdigniti.
        »Nekaj sem se spomnil, veš, Tine,« je postal ves živahen Cene, a se mu je takoj zafecljal jezik, da ni mogel govoriti naprej in je nekaj časa samo bolščal v nemočnega Tineta. Potem je spravil z jezika: »Tikajva se, Tine. Midva sva prijatelja. Pobrativa se, zdajle takoj. Potem bomo pa šli, a, Janez?«
        Oni, Janez, je samo kimal predse, vendar je pritrjeval bolj sebi kot pa Kerinu.
        »Saj se že tikava,« je odvrnil Tine. »Vsaj vi že tikate mene, pa je stvar v redu, ne? Pride na isto.«
        »Ti moraš tikati mene, Tine, to je važno! Zato se brativa, ne? Da mi boš prijatelj! Če sem te jaz že prej tikal, mi pa ja ne boš zameril! Saj veš, jaz tikam vse … Mislim, tikam vse, ki jih imam rad, ne? Prascev ne bom šel tikat! A, Janez?«
        Janez je še vedno kimal.
        »Lahko,« je ustregel Tine, »zakaj pa ne!«
        »Tako se govori,« ga je pohvalil Cene. »Dober fant si, Tine. Še ga bova skupaj lomila, če bog da!«
        Tineta je nespretno lovil okrog vratu in se mu očetovsko smejal.
        »Ná, Tinček, vzemi kozarec!«
        Cene je krčevito tiščal v roki rebrast kozarec iz debelega stekla, poln rdečega vina, in ga vsiljeval Tinetu. Bil je tako neroden in nasilen obenem, da mu ga je Tine moral brž vzeti, drugače bi ga bil vsega polil. Oni Janez, ki je ves ta čas samo blaženo kimal in selil brado z ene pesti na drugo, pri čemer mu je pogosto spodletelo, tako da mu je roka zdrsnila z roba mize, glava je pa neusmiljeno kinknila na eno ali drugo stran, se je zdaj mahoma predramil, da bi se udeležil prevažnega obreda Cenetovega in Tinetovega pobratenja.
        »Vse po pravilih,« je čenčal Cene, a tedaj je to idilo raztreščil odsekani staccato olimpijine hupe.
        »Ste slišali?« je opozoril Tine. Nekako se mu je posrečilo, da se je izmuznil Cenetu.
        »Od danes sem za tebe ti! Ti, Cene! Mogoče nisva pila bratovščine?« je zatarnal Kerin. »Vedno me moraš klicati Cene, tudi pred vsemi tistimi napihnjenci … hinavci in grabežljivci … « se je že jokal Cene.
        Tine je sprevidel, da sam ne bo opravil ničesar. Pijani kolega, ki ga je Cene ogovarjal z Janezom, je bil tako trhel in majav, da na njegovo pomoč ni mogel računati. Na hitro se je odločil in poklical Stano, ki je za točilno mizo pomivala kozarce.
        »Pomagaj mi no, Stana,« je rekel, »samo toliko, da ga zvlečeva v avto. Kaj ste ga le tako napojili?«
        Prijela sta ga vsak na eni strani, vendar je bil tako betežno svinčen, da sta ga bolj vlekla po tleh, kakor nesla. Nič se ni upiral, pomagal jima pa tudi ni. Imela sta vražje delo in šlo je počasi, toda šlo je le. Njegov Janez, slok dolgin s trpečim pijanskim obrazom in s tenkimi, okroglo uvitimi nogami v razcapljanih šolnih, se je opotekal za njimi.
        Resnik se je kislo namrdnil, ko sta Ceneta pritresla do olimpije. Tisto malo pivo ga ni nič potolažilo; najhujšo grenkobo mu je sicer poplaknilo, obenem pa mu je vzbudilo praskajočo žejo in mu čudno vznemirilo že dokaj uravnovešeni želodec. Nič si ne more pomagati. Doma še ne bo takoj, a tudi ko bo doma, bo tam Lina. Tisto z njo še ni v redu in še lep čas ne bo. Marsikaj bo še moral prestati, da bo vsaj za silo pozabljeno, in prestajati bo začel že nocoj, kot je amen v očenašu.
        »Cene, če bi tebe enkrat dobil treznega!« je zarentačil, ko sta onadva nadložnega Kerina pehala na klop zadaj.
        »Kakšen pa sem zdaj, misliš, če ne trezen?« se je s čisto malo zavesti branil Kerin in se blaženo opustil, brž ko je začutil varno trdnost pod seboj; in ko je olimpija končno znova brzela po gladki asfaltni cesti, je bil Cene na zguljenih, prašnih blazinah avtomobila že potonil v čudoviti svet pozabe.
        Tudi Resnik si je na vse načine prizadeval, da bi vsaj malo zadremal, a se mu to nikakor ni posrečilo. V mislih se je vedno znova trdovratno vračal v hotel in pred očmi mu je migala Binetova roka z računom: Pazite.
        Pazite. Pazite. Pazite.
        Kaj pa drugega, hudiča! Saj pazimo. Pazimo, da se skoraj pretrgamo, pa nam nič ne pomaga.
        Ne pazite dovolj. Paziti se nikoli ne da dovolj. Drobcena napaka, neznaten spodrsljaj, in te imajo v šapah. Potem je konec s teboj.
        Menda se mu vendar ni treba še česa bati?
        Z Marellijem sta vse lepo zabrisala.
        Nihče ne bi mogel ničesar najti.
        Toda če bi ga poklicali na zaslišanje in ga … malo zavrteli?
        Da bi ga malo zavrteli, tega ne bi prenesel. Preslabe živce ima. Izgubil bi tla pod nogami. Sploh to ne bi bil več on, Rudolf Resnik. Na njegovo mesto si stopil nekdo drug. Nekakšen beden slabič. Poniglava figura. Ponižnik in posranec. Vse bi jim povedal, kar ve, in tudi tisto, česar ne more vedeti. Samo da bi ga čimprej pustili pri miru in nagnali domov.
        To ni strahopetnost. Naj kdo ne misli, da je to strahopetnost!
        To so samo živci.
        Pa ga menda ja ne bodo šlatali zaradi take malenkosti, saj bi bilo smešno!
        Prekleto.
        Začela se je pravzaprav vsa ta tragedija že včeraj popoldne, ko mu je vrag prinesel pod noge Olgo. Po tistem je šlo vse skupaj čedalje bolj naglo, s pospeškom, proti hudiču.
        Samo da bi bil končno že doma, med svojimi štirimi stenami. Čeprav je Lina. Lina mu bo še pomagala. Vedno mu je pomagala. Kako ga je samo takrat zaščitila, ko so ljudi seganjali v zadruge! Njemu niti ust ni bilo treba odpreti. Tako se je drla, da jih je vse prekričala. Šli so z dvorišča, kakor da jih je strela oplazila. Še vselej, kadar je bilo kaj hudega nad njim, je ona prevzela stvar. Lina se nikogar ne boji. Na sodnijo gre, in celo na policijo, če je treba.
        Njemu pa je vse takšno odvratno.
        To je bil res hudičev dan. Pa kako se vleče! Kot da ga sploh ne bo konec. In Tine vozi kot obseden! Zdaj zdaj bo zakinkal. Edina sreča, da je cesta tod tako ravna, se nima kam zaleteti. No, razmeroma ravna. In ta strela, Tine, ima nekakšen dodatni čut v dlaneh. Drema, drži za volan in vozi.
        Tine premalo spi. Kadar ponoči ne vozi, bi moral kaj spati, ne pa, da se samo podi za dekleti. Kdo bi to zdržal? Vsakdo se mora vsaj kolikor toliko naspati, drugače se ne da delati, ne? Šofer še sploh! Kam pa pride svet, če bodo šoferji spali samo za volanom? Resnik je na silo zatisnil oči.
        Tine pa je bil srečen kakor že dolgo ne. Prav čudno, kako miren in srečen je bil. Vedel je, da preživlja poseben dan. Dan, ko je bil od začetka do konca na postojanki. Vse mu je ponujalo roko. Vse je prihajalo k njemu. Vse je prispevalo k temu, da se je utrjeval mir, ki ga je bil navsezgodaj začutil v sebi. Vse ga je nosilo naprej k izpolnitvi vsega, kar si je od nekdaj želel.
        Kako naj bi ne bil srečen?
        In Tine je bil mahoma spet deček. Stopal je po stezi za potokom. Na eni strani voda, na drugi suha rumena pšenica, travniki v nedogled, pas hoste. Hodil je lahkotno, kakor da nima tal pod seboj. Tako se hodi po vodi ali po zraku, v sanjah in v pravljicah …
        Tine se je stresel in se mahoma vrnil v resničnost. Zaspal je bil! To se mu ne zgodi pogosto, zgodi se pa; večinoma poleti, ko so dnevi tako dolgi.
        Vključil je radio. Kar prestrašil se je, ko je vanj planil glas, ki je pel: Sta sera, signori, signore, cantiamo l'amore …
        Pesem je sanjala naprej o ljubezni, Tine pa je sédel na visok val, ki ga je nosil, nosil, nosil … Zatisnil bi oči, a ne sme, ker bo drugače zamudil najvažnejše …
        O, madona! Spet je zadremal!
        To se mu ne sme več zgoditi. Paziti mora na cesto, sicer pa bosta zdaj zdaj doma. Pazil bo. Pazil ko ris!
        Čisto malo še, in vse se bo uredilo, vse izpolnilo. Od tod dalje gre ravna pot, in kakor sonce nanjo sije venec svetlih las.
        Tine je bil tako vznemirjen na poseben način. Kakor da je pijan življenja. Konec norčij, in naj so bile še tako vesele. S Tončko sta na čistem. Strica Ancija je srečal na sejmišču, Resnika je obvaroval blamaže v bifeju. In tudi zastran službe se je bil trdno odločil, pustil bo te vožnje in živel kakor drugi, mirno in po nekem varnem dnevnem načrtu.
        Čeprav … Tudi ceste ne bo nikoli pozabil, postala je važen del njegovega življenja, cesta z vsem, kar jo obdaja, sadovnjaki so, pa njive in travniki, vinogradi s hrami, zeleni gozdovi, griči na obzorju, to je vse njegovo … Tako lahek je in srečen, kadar vozi, cesta je mehka in prožna pod njim, smeji se mu in ga spodbuja, včasih mu pomežikne, mimogrede mu pomaha z belimi rokami, vdaja se mu in ga vabi, vedno enaka, vedno njegova, topla in nasmejana, njegovo večno dekle, njegova ljubezen … Tine je že skoraj prispel, samo malo še pritisne na plin … Bele črte, od kod so že te bele črte in kdo so ti velikani v belih plaščih in kapah z belimi ščitniki, ti orjaki z grozeče nabranimi obrvmi? … O, vse te bele črte so puščice, strnile so se in vse merijo vanj, tudi velikani v belih plaščih stezajo k njemu kazalce v belih rokavicah …
        Tine se je ves stresel. Za seboj je zaslišal nestrpno hupanje. Ošinil je ogledalce pred seboj. Osebni avto. Mercedes. Prehitel bi rad.
        Kam se ti pa tako mudi!
        Pritisnil je na plin, a je moral bliskovito umakniti pogled s ceste pred seboj, ker so ga zaslepili neosenčeni žarometi nasproti drvečega vozila.
        Tine je zgrabil za prestavo, toda …
        K a j j e p a t o ? !
        Z nogo je bliskovito zavrl, in vtem ko je z eno roko grabil za ročno, je z drugo močno stisnil krmilo. Začutil je strahoten sunek v prsi in njegovi prsti so izpustili volan.

Nazaj na Šesto poglavje

Kazalo Naprej na Osmo poglavje

Stran je pripravil Primož Jakopin, jo postavil 29. decembra 2001 in jo nazadnje spremenil 1. februarja 2009.

Naslov: http://www.jakopin.net/gitica/dela/gj_zar_7p.html Obiskov