Gitica Jakopin

Žarometi

ŠESTO POGLAVJE
        Široki bledozeleni travniki so se za cesto lagodno spuščali v globel rečnega korita z robom iz zamolklo rumene ilovice. Valovili so kakor fantastična pogorja še neraziskanih planetov, dokler se niso zleknili k zaspani, vrtinčasti vodi. Na drugem bregu so se vrstile široke, sem in tja pometane njive. Največkrat so na njih slonele čete koruze z visečimi suhimi listi in poševnimi stebli, nekaj pa je bilo tudi pese in krompirja. Zdelo se je, kakor da se vlečejo vse do obzorja, ki so ga zapirali grebeni temnega, od daleč skoraj črnega gozda. Smreka, hrast, vinogradi, zidanice, niže spodaj k rebri stisnjene domačije.
        Tine je imel ta kos svojih stalnih poti z Resnikom najraje. Spominjal ga je, da sam ni vedel, kako to, ker ni bilo kakšne očitne podobnosti med njima, na njegov dom. Pokrajina je bila, četudi ne zaznamovana z istimi značilnostmi, enako zaokrožena in ubrana na njegovo predstavo o lepoti, toplini in domačnosti rodnega okolja, na njegovo navezanost na pašnik, na vodo, ki se tiho pretaka med poševnimi starimi vrbami, na belo hišo, krotko in skromno sredi spleta cest, dvorišč, vrtov in sadovnjakov.
        Peljal je tako lahkotno in enakomerno, da skoraj ni bilo čutiti premikanja, hitrosti pa še dosti manj. In vendar je vozil hitro, četudi si je ves čas podzavestno dopovedoval, da se mu nikamor ne mudi. Dlani so se mu potile, zato jih je večkrat preložil na belih vzboklinah in vdrtinah močnega, a ličnega volana. Za takšno sparino bi mu res prav prišle rokavice, ki mu jih je Resnik že večkrat ponujal.
        Resnik je sedel mrko pogreznjen vase. Očitno so ga še trle nevšečnosti minevajočega dopoldneva, čeprav se je že dvakrat prisilil, da si je nadel očala, vzel svoj blok in vneto nekaj zapisoval, prišteval in odšteval. V podzavesti ga je še hudo skelelo želo občega posmeha v bifeju. Ni in ni se mogel docela predati miselnim pripravam na srečanje v mestu, kamor ga je čedalje bliže nosila olimpija v nagli, neslišni, skorajda sanjski vožnji.
        »S tehtanjem pa danes ni bilo posebnih sitnosti, kaj?« je rekel Tine, ne da bi bil slutil, v kakšno sršenje gnezdo bo dregnil.
        Resnik ga je pisano pogledal in dejal:
        »Kaj praviš? S katerim tehtanjem?«
        »No, na sejmu,« je z neskaljenim mirom povedal Tine in si z robcem zlagoma obrisal čelo in zgornjo ustnico.
        »A, na sejmu!« je zagodel Resnik. »Kakšne sitnosti! Nobenih sitnosti ni bilo.« Namrščil se je in dodal: »Bik se ni nič upiral. Čremašnikov z Brezij. Čisto rad je stopil gor. Že dolgo sem ga imel na piki, a ga stari ni hotel dati iz hleva. Zdaj pa menda rabi denar, prizidati hoče, za hčer.«
        Tine je prikimal. Njegovi roki sta brez teže ležali na volanu in bilo je, kot da avto teče sam od sebe, kakor dobro streniran dirkalni konj. Kuža pred šipo, ki je včasih izvajal norčave, vratolomne akrobacije, se je komaj opazno gugal na svoji zlati vrvici. Tine ga je samo katerikrat ošinil s končkom očesa; če se je preveč zatopil vanj, se je kosmati gobček spremenil v ožarjeno glavo z vencem las, črto prsi in usločeno roko.
        Nisem si upal misliti, je Tine govoril tej glavi, da bom imel tebe. Vedel sem, da boš lepa in da boš moja, a nisem vedel, da boš takšna, kakor zdaj si.
        »Pa ne samo biki,« je iznenada na ves glas rekel Resnik, da se je Tine zdrznil in živčno zgrabil za volan. Noga mu je sama od sebe pohodila plin, in avto je šinil po ravni cesti.
        »Kaj pa noriš, Tine?« se je prestrašil Resnik in zapičil ostro oko v šoferja. »Tako se nama pa res ne mudi!«
        Pomolčal je, in ko se je malo pomiril, je povzel: »Kaj sem že hotel reči? Aja, da so hudičevi tudi konji, ne samo biki. Jaz jih poznam, veš, precej jih je šlo skozi moje roke, mislim, zaresnih konj, dirkalnih. Jaham pa tudi že, odkar sem na svetu.«
        Resnik se je zasmejal. Očitno so ga spomini na konje spravljali v dobro voljo. »Tebe konji nič ne zanimajo? Jaz sem že osemleten odlično jahal,« je dobrovoljno pravil dalje. »Zgodilo se je, da sem zjutraj šel v meščansko šolo … Veš, kako? Na Luciferju.« »Kar v razred ste prigalopirali?« se je začudil Tine.
        »Ne bodi špasen! Hlapec s konjem domov, jaz z aktovko v razred. To so gledali!« Resnik se je veselo smejal.
        »Si lahko mislim,« je prikimal Tine in se namuznil.
        »Nič se ne zmrduj,« je rekel Resnik. »Misliš, da je bil hlapec malo srečen, ko je lahko jahal domov, pa še na takem konju?«
        Zamislil se je.
        »Pozneje, ko sem bil že poročen, sem imel še enkrat takšnega konja pod seboj, Bliska. Jeznoritež! Večkrat sem z njim zmagal na dirkah. Ampak potem mi jo je zagodel.«
        Resnika je za nekaj časa docela prevzel spomin. Nato je povzel:
        »Še hujši je bil ko Lucifer. Nekaj neukrotnega je imel v sebi. Hotel sem si ga pokoriti, pa naj me stane, kar hoče. Še danes ne vem, ali se mi je to posrečilo ali ne. Če vse prav premislim: ni se mi posrečilo.«
        »Ste ga imeli rajši kakor Luciferja?«
        »Ne, oba enako. Sicer pa … Čudno vprašanje! Kako imaš takega divjaka sploh lahko rad? … Ne, na Bliska sem bil ponosen, takega konja ni imel nihče v srezu. Pa mikal me je. Konj, ki se ne da prijeti, ki je hitrejši od vseh drugih, ki se vzpenja kot obseden in meče vse štiri hkrati v zrak, tak konj te mika, ne? Da bi ga ukrotil! Da bi mu izbil tistega njegovega vraga!« Pomolčal je in dodal: »Kakor sem ga jaz Blisku … Samo da se vseeno ni dobro končalo.«
        Tine je bistro pogledal. »Ne?«
        »Ne. Brcnil me je, ko sem v hlevu stopil k njemu, jaz pa sem zaprl vrata in ga pretepel, da se je kresalo. Po tistem ni bil več tako divji, gledal me je pa morilsko. Lina mi je vedno govorila, naj se ga pazim, ker se mi bo prej ali slej gotovo maščeval. Do smrti te bo, je govorila. Jaz sem se ji smejal, ampak kmalu sem se ga vseeno odkrižal. Ni več zmagoval, in tudi ženinega opozarjanja sem se naveličal.«
        »Bliska ste uničili,« je nepričakovano pripomnil Tine.
        Resnik ga je oplazil z osuplim očesom. »Tine! Vročina ti gre na živce. Kaj čvekaš? Mogoče sem ga res malo preveč, sem pač nagle jeze, ampak … Kaj bi bil pa še lahko storil? Čakal, da me pošlje na oni svet? Gleženj si je moral poškodovati, zato ni bil več tako hiter kot poprej.«
        Resnik je bil skoraj jezen. Tine je primojduši taka žverca, da te s svojim jezikom mimogrede spravi v slabo voljo! Napel je strogo, uradno šobo, zravnal se je in suho vprašal: »Koliko je še do mesta?«
        »Par kilometrov,« je povedal Tine.
        »Ravno prav bova prispela,« je še zmeraj nedostopno pripomnil Resnik in se zatopil v puste, bežeče zgradbe predmestja. Ljudi ob tej uri skorajda ni bilo zunaj in tudi vozil sta srečala manj kot ob kateremkoli drugem času. Edino otroci so kot vztrajne, trdožive živalce posedali pred bloki ali prhali okrog ograj.
        Resnik in Tine sta premlevala vsak svoje, povsem različne misli, a vendar tesno povezana kakor vsak drug dan.
        V mestu je Resnik z dolgimi, oblastnimi koraki planil v veličastno preddverje gosposkega hotela, Tine pa je moral parkirati avto na prostoru, določenem za goste.
        »Je sinjor Marelli že tu?« je Resnik vprašal gladkega receptorja z nazaj počesanimi dolgimi lasmi in z natančno pristriženimi brčicami.
        »Soba 113. Ključ visi. Najbrž obeduje.«
        »Kakšno sporočilo?«
        »Bom pogledal … Ne, ničesar nimam.«
        »Hvala.«
        Peklenski makaronar, kje naj ga zdaj išče, v restavraciji ali na vrtu? Sporočilo bi bil pa lahko pustil! Eh, noter sploh ne bo rinil. Če se kaj spozna na te škrice, se je spravil na vrt, v najglobljo senco! Natakarja bo vprašal, Bineta. Ta jih ima vse v mezincu in za pošteno oddolžitev naredi, kar mu rečeš.
        No, saj je tukaj, kot vedno uslužen in nasmejan.
        »Bine, ste kaj videli Marellija? Najbrž je že prespal tukaj.«
        »Ja, je. Zajtrkoval je ob desetih.«
        »Kje pa sedi?«
        »Levo zadaj, pod kostanjem,« je povedal Bine in zavijugal z rokami in z životom, kakor da misli Resnika po zraku odposlati tja. »Ga zdaj vidite?«
        »Ja, hvala, Bine. Pa kaj kmalu se prikažite, rad bi čimprej naročil.«
        »Žal ni moj resor. A vam takoj pošljem kolega.«
        Resnik jo je s prožnim korakom in z mladostno lahkotnim pozibavanjem v mečah ubral v nakazano smer. Marelli ga je že od daleč zagledal, in tudi on Marellija. Italijan je udvorljivo vstal in svojemu gostu stopil nekaj korakcev naproti. Pozdravila sta se glasno in prekipevajoče. Dolgo sta si stiskala in tresla roki. Italijani so pač takšna rasa, je pomislil Resnik. Razumeti jih je treba, pa se da shajati z njimi. Kako bi se začudil, ko bi mu bil kdo povedal, da sta si on in Marelli neverjetno podobna! Oba temna in uglajena, na zunaj namreč, oba pirata in osvajalca, samo da si pri tem pomagata vsak s svojimi, bolj ali manj žlahtnimi prijemi, in vendar oba pripadnika istega zmagovitega, neugonobljivega plemena.
        »Bon džorno, kome state, sinjor Marelli?« je veselo vzkliknil Resnik in se široko smejal.
        »Bon giorno, caro signore Rodolfo, e lei?« je bolj gladko zdrdral Marelli in Resnika prijazno vlekel k svoji mizi.
        Sedla sta med nenehnim medsebojnim muzanjem in priklanjanjem, a ko se to ni več dalo, sta sijoče gledala drug drugega.
        »Vroče je ko strela,« je čez čas pripomnil Resnik in takoj pojasnil: »Fredo!«
        Marelli je dvignil levo obrv in prikimal: »Si, si, caldo!«
        Resnik se je zasmejal: »Kaldo, si, si, kaldo, skuzate!«
        S tem sta se sobesednika, se je zdelo, malce izčrpala. Resnik je odločno segel po robec in se brisal dolgo in dobrovoljno. Mislil pa si je, konec, ne bom se več mučil s tujim jezikom, zbit sem, da bi vse štiri vrgel od sebe, pa žejen, da mi jezik visi iz ust!
        Ozrl se je, in res se je že bližala poševna postava v belem bluzonu in črnih hlačah. Resnik se je oddahnil, kosilo bo rešilo položaj. Naročanje je šlo gladko, saj je natakar vse vedel, kar ni vedel, je pa pravilno uganil. Resnik je bil kavalir. Marellija je opozarjal na razne specialitete, ne da bi se bil kaj oziral na cene poleg čudno dolgih in tujih imen jedi. Najprej seveda aperitiv. Ne? Predjed? Pršut z melono? Solato iz morskih sadežev? Kar želite!
        Junaško sta se lotila kosila. Natakar je bil nesluteno nagel in je virtuozno prinašal, odlagal, stregel in odnašal. Vse se je odvilo brez najmanjšega incidenta.
        Res, vse je bilo v najlepšem redu.
        Marelli je pustil polovico vsake jedi in se opravičeval, češ da je zajtrkoval pozno in obilno, pa da so naše porcije kratko malo prevelike. Za takega kilavca že mogoče, je pomislil Resnik. On je vse lepo počedil s krožnika.
        Ko se je prikazal Tine, je Resnik vstal in gospoda Marellija seznanil s svojim šoferjem. Italijan mu je dal roko in jo tudi krepko stisnil. Posedli so in Resnik je Tinetu naročil kompletno kosilo, čeprav se je šofer branil, češ da je prevroče. ‘Kaj še,’ mu je tiše rekel Resnik, ‘se boš vsaj enkrat pošteno najedel in vmes mirno popil tisti svoj brizganec! Usedi se, pa mir!’
        Ko je Tine po juhi odrinil krožnik, je za hip prisluhnil pogovoru. Govorila sta o kvaliteti mesa, ki naj bi ga podjetje dobavilo Italiji. Največkrat je bilo slišati besedo bebi bif. Tine se je nasmehnil. Vsi hočejo samo to, kakor da drugo fino, krepko meso sploh ni za rabo!
        »Prav takšno mora biti kakor zadnjič,« je rekel gospod Marelli.
        »Se razume. Za isto ceno isto blago!«
        Resnik si je vzel pošteno kepo sladoleda in jo previdno topil v ustih. Italijan si je drobil miniaturne koščke orehove rezine in jih previdno nosil v usta. Tine je z užitkom kadil.
        »Dobava najpozneje v začetku septembra,« je predlagal Marelli.
        »Franko vaša meja,« je prikimal Resnik.
        »Vse dogovorjeno?« je vprašal Marelli.
        »Skoraj vse,« je pomenljivo odgovoril Resnik. Z očmi je nezaupljivo pometel okrog sebe in utišal glas: »Denar imam pri sebi.«
        »A,« je prav tako tiho odvrnil Marelli. »Kar dajte. Ostalo pa kot zadnjič.«
        Resnik je vzel z vrvico prevezano kuverto iz žepa in jo položil na mizo. Marelli je kakor slučajno iztegnil roko, z dlanjo pokril kuverto, jo presmukal k sebi in spustil v žep svojega svilnatega, morsko modrega blazerja.
        Tedaj se je natakar na neslišnih stopalih približal mizi in rekel:
        »Prosim, če smem pokasirat, ker je moj delovni čas potekel.«
        Resnik je debelo pogledal. Pri mizi je stal Bine! Mislil je že nekaj reči, a je pravočasno prestregel pomenljivi natakarjev pogled.
        »Prosim lepo,« je rekel Resnik in potegnil na dan listnico.
        »Skupaj, kajne?«
        »Seveda,« je zamrmral Resnik. Marelli je pobesil oči na negovane konce svojih tenkih prstov.
        Bine je naglo čečkal na svoj blok, odtrgal listek in ga položil tik pred Resnika. In Rudiju je zastalo srce, ko je prebral: Pazite, nekdo vas je opazoval.
        Kaj je pa zdaj to? Kaj to pomeni, hudiča?
        Kaj je pa naredil?
        Nič!
        Zaradi tistih bore nekaj jurjev, ki jih je dal zamenjat Marelliju?! Noro, popolnoma noro!
        Resnik se je vzel v roke. Prsti se mu niso nič tresli, ko je vzel velik bankovec iz notranjega, manj rabljenega predela v listnici in ga položil pred Bineta. »Drobiž kar obdržite,« je zamomljal s težkim jezikom in počasi spravil listnico, ki se mu je lepila na roko.
        Bine se je zahvalil in naglo odšel.
        Resnik se je naslonil na komolca in se prisilil, da se je nasmehnil Marelliju. Ta ga je začudeno pogledal.
        »Se ne počutite dobro, signor Rodolfo?«
        »V nevarnosti sva. Skrijte denar, hitro.«
        Marelli se ni z ničimer izdal, toda Resniku se je zazdelo, da je pod svojo zagorelo poltjo čudno posinjel.
        »Oprostite, gospod Resnik,« je rekel in lagodno vstal, »takoj se vrnem.« Pokimal je Resniku in šoferju obenem in izginil za zaveso, nad katero sta bili diskretno naslikani samo dve črki, W in C.
        Resniku se je kamen odvalil s srca. Šele tedaj se je upal pogledati Tineta. Tine je brezbrižno žulil svojo večno cigareto, kakor da se ga ne tiče nobena druga stvar na svetu, toda ob nosnem korenu se mu je delala globoka guba, ki je sicer ni imel. In nekaj je Resniku prišepnilo, da Tine ve, kaj se dogaja.
        Mogoče res, mogoče niti ne. Sicer pa je to čisto vseeno.
        Najhujše je zdaj že itak mimo, in to je glavna stvar.
        Marelli je pameten fant, kakor se včasih spakuje in spreneveda.
        In res, nič se ni zgodilo.
        Nihče ni pristopil k mizi, cuknil ven legitimacijo notranje uprave in rekel: »Stopite z menoj.«
        Nihče.
        Ampak … Ne. Česa takega ne sme več doživeti. Preslabe živce ima.
        Marellija pa je prešinila panična groza, brž ko je začutil, da se je za njim potegnila skupaj težka varovalna zavesa. Kolena so se mu zašibila. Naslonil se je na zid in zajel sape. Potem je skočil za bela vratca, jih zaprl za seboj in obrnil ključ.
        Zdaj je pohitel, čeprav so se mu grozno tresle roke.
        Najprej vrvica.
        Ni je mogel odvezati, če se je še tako potrudil.
        Pomiriti se moram, si je rekel. Kaj mi pa morejo? Ščiti me konzulat! Samo še nekaj minut, pa ne bo zame nobenega korpusa delikti več, in čez nekaj ur bom na brzovlaku.
        Ko bi bil le že v Milanu, Madonna santa!
        V hlačnem žepu mora imeti nožek. Majhen, a oster, še branil bi se lahko z njim.
        Pa kje je ta prekleti nož?
        No, hvala bogu, vrvica je tlesknila vsaksebi.
        Z užitkom jo je spustil v školjko. Srce mu je tako razbijalo, da je pomislil, to se sliši tja do Rima!
        Papir mirno v koš, brez oznake je.
        Zdaj pa tisočaki.
        Vsi naenkrat ne bodo šli dol!
        Tako velika kepa sicer niso. Toda požrlo jih ne bi, in potem bi imel težjo nalogo, pa tudi manj snažno.
        Marelli se je naglo odločil.
        Sistematično in vročično, s pravim uživaškim besom, je trgal bankovce in jih metal v stranišče. Ko je končal, so se mu roke že spet tako tresle, da ne bi mogel raztrgati niti enega več. Niti ne za življenje rešit.
        Potegnil je za verižico. Voda je bučno pridrla skozi niz odprtinic, odnesla je vso kopico zmečkanih ostankov denarja in utihnila. Slišati je bilo le še odmaknjeno dotekanje nove vode v zbiralnik pod stropom.
        Marelli se je zravnal. Storil je, kar bi bil storil vsakdo na njegovem mestu, in še enkrat potegnil vodo. Nad umivalnikom si je do čistega umil roke in si jih obrisal v svoj beli robček. Opazil je, da mu za levim nohtom mezinca visi krheljček kože. Previdno ga je odtrgal in z lahkim korakom stopil k zastoru, odsunil ga je in se po škrtajočem pesku z vratolomnim pogumom spustil med mize.
        »Vse v najlepšem redu, kajne, gospod Resnik?« je še rekel.
        Resnik je prikimal.
        Marelli je za hipec sédel, da tako rekoč ne odnese spanja, nato pa so drug z drugim vstali in se poslovili.
        Slovo je bilo krajše in manj prekipevajoče kakor snidenje ne tako dolgo prej.
        Toda v teh okoliščinah še prav prijateljsko.
        In kar je glavno, vse je bilo v najlepšem redu.
        Res je pa tudi, si je tiho priznal Resnik, da je Bine zlata vreden in da si vselej zasluži, kar dobi.

Nazaj na Peto poglavje

Kazalo Naprej na Sedmo poglavje

Stran je pripravil Primož Jakopin, jo postavil 29. decembra 2001 in jo nazadnje spremenil 1. februarja 2009.

Naslov: http://www.jakopin.net/gitica/dela/gj_zar_6p.html Obiskov