Gitica Jakopin

Žarometi

PETO POGLAVJE
        Sejmišče v Jasni gori je vrvelo kakor že dolgo ne tako. Med rantami, h katerim so privezovali živino, je bilo toliko volov, krav in telet vseh pasem, starosti in velikosti, da so se kupci in zijaleži komaj prerivali skozi. Na vozovih so v tesnih lesenih stajicah krulili beli, črni in pikasti prašiči.
        Malo proč od prečnikov s prestopajočo se, nemirno živino, s sem ter tja begajočimi kupci in prodajalci so se vrstile na hitro skupaj zbite stojnice, kjer so živahni, prepoteni krčmarji in krčmarice prodajali hrenovke, kranjske klobase in telečjo pečenko s hrustljavimi žemljami; zraven so točili trpek gorjanski cviček in močno, s šmarnico zmešano belo vino, za katero so govorili, da je domače.
        Dopoldan je bil skoraj soparen, tako da se je enkrat do večera obetala kakšna gosta, osvežujoča ploha. Gospodinje, ki so bile že zjutraj pometle prah po dvoriščih in na cesti pred hišami, so se že takrat po vsem širnem, modrem in kot šipa gladkem nebu ozirale za oblačkom, a zaman.
        Med gomazečo množico, v kateri so prevladovali kmetje v ponošenih oblačilih enotno izprane barve, je bilo tu in tam opaziti gručice glasnih, razgretih možakarjev. Imeli so odpete telovnike in na tilnik pomaknjene klobuke, in žile na vratovih so jim od dolgotrajnega kričanja tako nabreknile, da so bile za prst debele. Sredi njih je večinoma čisto obkoljen stal kmetič, ki je imel pri vsej stvari očitno najmanj besede. Nezaupljivo, skoraj boječe in vedno bolj zbegano je pogledoval mešetarje, ki so se pogajali zanj, da jim je curelo z obrazov, čedalje bolj prepričan o tem, da ga bodo nazadnje ofrnažili eni ali drugi, pa naj reče ali stori karkoli. Saj bi bil še mislil, da se res s takšno ihto vlečejo za njegovo korist, če ga ne bi pri tem močno ovirala kmečkemu človeku prirojena zdrava pamet. Tako pa je samo slutil, kar bi bil lahko že vnaprej dobro vedel, namreč da se tako pehajo za odstotke, ki jih svojim nepopustljivim generalom po sklenjenem poslu odšteje kupec, obenem pa jih, ko se med tem veselim, otroški igri podobnim pričkanjem dodobra razvnamejo, spodbuja nekakšna pijansko razposajena trma. Za nič na svetu ne odnehajo, potijo se in se tolčejo po hrbtih in po ramah, suvajo se sem in tja, zmerjajo se in si prigovarjajo s prijateljsko dobrohotnostjo ali starčevsko furijo, vlečejo se za škrice in si pulijo srajce izza pasu. To je dolgotrajna bitka, in poraženi, namreč prodajalec, se zave dejanskega stanja, svoje izgube, šele takrat, ko je vse že zdavnaj mimo. Komaj ga še držijo noge, ko mu pomagači, a ne njegovi, zaripli in žarečih obrazov, zmagoslavno povedo, da je neverjetno ugodno prodal svoje kilavo živinče in da jih mora zdaj povabiti v gostilno, kjer bodo vsi skupaj zalili to imenitno kupčijo, na njegov račun seveda.
        Takih kričečih gručic je bilo na sejmišču v Jasni gori več in prav v ničemer se niso razlikovale ena od druge. Resnik jih je takoj opazil in razvrstil po učinkovitosti; brez truda si je priklical v spomin ime in sloves tega ali onega kričača, in obenem je tudi že pretehtal in ocenil, sicer samo v mislih, a nadvse točno, vrednost naprodaj pripeljanih živali. V takih trenutkih je njegov um deloval na več strani hkrati. Nič mu ni ušlo in v najkrajšem možnem času si je vselej ustvaril pregled nad položajem. Samo malo še, in je imel tudi že izdelan bojni načrt, po katerem je mislil s sejma odpeljati vse boljše repe. In ti bodo njega stali manj kakor konkurenčno podjetje tisti, ki jih jim bo pustil on. Preplačevati morajo pa itak vsi, kajti živine je razmeroma malo. Pravzaprav vsak dan manj.
        Resnik si je prikimal. Vse je v redu. Ozrl se je. Kje je že pustil Tineta? O, seveda. Sedi na ranti, da mu sonce sije na glavo, namesto da bi se kam v senco spravil. Z zobotrebcem si vrta po zobeh in zija v božji dan. Imajo ti šoferji sploh kakšno skrb na svetu? Pa se kar naprej pritožujejo. Preveč dela, premalo denarja! In vsak bi imel najrajši kar petsobno stanovanje, v katero nima kaj postaviti, komajda se oženi. To je naporna služba. Živci trpijo. Oči trpijo. Pa si ga poglej! Sedi na prečniku in gleda v tri dni, kakor da se ga vse skupaj čisto nič ne tiče. Kaj je njemu za podjetje! Pa bi se lahko, kadar ne vozi, tudi on malo razmigal in razgledal naokoli, da bi bil uporaben še za kaj drugega!
        »Tine!«
        Komaj da se je sploh ozrl! Kakor da on, Resnik, od njega zahteva več, kakor bi smel po službeni dolžnosti!
        Resnik je počasi in tehtno stopil do mesta, kjer je Tine sedel na soncu.
        »Tine! Dremlješ, ali kaj? Sem mislil, da spiš samo za volanom! Pa brez zamere, nisem nič hudega mislil. No, če bi videl katerega od naših, mu reci, naj me poišče!«
        Resnik si je obrisal čelo, ozrl se je na nebo in neslišno vzdihnil. »Preklete duše, nobenega ne vidim! Res ne vem, za kaj jih plačujemo. Brž ko pridejo na sejem, se zavlečejo v bife! Namesto da bi odpirali oči in ušesa in vse pregledali in prevohali, tako da se mi javijo in mi takoj poročajo, brž ko se prikažem! Zdaj jih pa išči in se tukaj prerivaj po tej vročini! Jim bom moral ob priliki na prste stopit. Samo malo dihanja jim pustiš, in se ti polenijo, da ni več po človeško!«
        Resnik je onemogel. Preden je zajel sape in začel na novo, mu je Tine ravnodušno povedal, ne da bi si bil nehal bezati med zobmi:
        »Težko je reči. Najbrž mislijo, da boste tako ali tako tudi vi prišli v bife, in vas čakajo kar tam.«
        Resnik se je z bledimi, okroglimi očmi zavrtal vanj.
        »Kaj? Kaj se to pravi, v bife? Kakšne bedarije kvasiš? Nimam ne časa ne živcev, da bi se pričkal s teboj. Pojdi naokoli, kakor sem ti rekel, in mi najdi koga. Pa še v bife skoči pogledat. Jaz bom počakal tamle, pri Poldetovi stojnici. Strela, vroče je že pošteno! Bog ve, če si je Polde pravočasno priskrbel kaj ledu? Brizganec z ledom zdajle ne bi bil slab. Ampak brez ledu ne bi bil užiten! Še zdaj pomnim, kako mi je lani škodil topel špricar, štirinajst dni nisem prišel k sebi!«
        »Takrat ste imeli zlatenico,« je pripomnil Tine. Z razkošno, na soncu porojeno lenobnostjo se je spustil najprej na levo nogo, nato na desno in šele potem zares na obe hkrati. Žal mu je bilo tega prostorčka, na tihem, na mirnem, na varnem, od koder je lahko malo odmaknjen opazoval ljudi na sejmišču, ljudi v velikem in v malem. Iznenada ga je prešinilo, da jih ima vse rad. Da so vsi skupaj, oni in on, del velike, z mnogoterimi vezmi povezane družine in da bi se z vsakim od teh, ki se udeležujejo tega živega valovanja rok, nog, životov, klobukov, cekarjev in palic ali pa ga tudi samo spremljajo v osuplem strmenju, lahko pogovoril o čemerkoli. Če bi koga napadel kateri teh potuhnjenih, po pesku kopajočih hudobnih bikov, bi se ga brez pomisleka zakadil branit. In če bi ga kdo prosil za denar, bi mu ga posodil, če bi ga imel dosti, pa kar dal. Tine se je zasmejal sam pri sebi. Vrag vedi, kako bi bilo v resnici, ko bi ga res imel!
        Res je pa nekaj drugega: kako hitro si človek opomore, če ima vsaj kakšen trenutek miru na tem lepem svetu! Zato niti ni bil nejevoljen, ko ga je Resnik poslal opravit nekaj, kar bi po pravem moral sam vzeti nase.
        »Se ti sanja, ali kaj?« je planil Resnik. »Zlatenica ali topel brizganec, to je ko noč pa dan, ne? Pojdi zdaj, no, da se ne bova tu parila dlje, kakor je nujno!«
        »Grem,« je rekel Tine. Z zadnjim pogledom je objel sejmišče, ki je bilo vse druge dni navadna gmajna, in se odtrgal. Resnik je gledal za njim, dokler se ni izgubil v gneči.
        Tine si je s komolci in skorajda tudi s koleni utiral pot naprej, ko ga je iznenada nekdo zgrabil za rokav.
        »Lej ga! Nisi ti Dernovškov Tinek?«
        Star mož, že na videz dobričina in bistra glava, oboje v enem, ga je radovedno, s šegavim očesom meril od glave do nog. Tine je bil tako dobre volje, da bi se bil skoraj naglas zasmejal, ko je opazil, da ima možak v levem ušesu murnčka, okrogel črn uhanček, ki je postal že prava redkost celo med očanci v hribovskih zakotjih.
        »Sem, ja,« je rekel Tine in se široko nasmehnil.
        Možak ga je krepko udaril po rami. »Saj sem vedel!« je rekel in si prikimal. »Ko sem te gledal, kako si tam sedel, sam, sem si rekel, naj me vrag pocitra, če to ni Janezov Tine! Ampak ti me ne poznaš, kaj?«
        »Kaj vas ne bi!« se je izmotaval Tine v upanju, da bo stari bleknil kaj takega, da ga bo lahko prepoznal. Moža je potegnil za seboj, da sta se rešila iz najhujše gneče.
        »Saj veš, s tvojim očetom sva bila mrzla bratranca,« je pravil možakar in ves čas ljubeče ogledoval Tineta. »Kako dolgo te že nisem videl!«
        »Stric Anci!« je veselo vzkliknil Tine. »Kolikokrat ste nam med vojno dali jesti, ko smo vam sestradani ponoči hodili trkat na okno! Koliko naših fantov ste skrili, obvezali in nahranili! In nikdar vas niso dobili, vedno ste se jim znali izmakniti!«
        Tinetu je bilo, kakor da se je ob tem stricu in njegovi radoživi prostodušnosti prvič lahko brez bridkosti v mislih povrnil v tiste dni. Za živahnim obrazom čilega starega moža, ki je vsemu navkljub ohranil zvrhano mero vedrine, je videl temne kolone usod, célo stran zgodovine, polno upanja in junaštva. On sam je bil še bolj deček kakor fant, a kako je mama trepetala zanj, potem ko so izgubili očeta; vso svojo ljubezen je tedaj namenila njemu, srednjemu sinu, kajti najstarejši se je že odtrgal od domačije. Nikoli ne bo pozabil, kako ga je objela, ko se je po osvoboditvi že takoj prve dni vrnil domov. Zdaj je pa že dolgo vsa drobcena in posušena, zgubanega, otroškega obraza in redkih sivih lask. In vselej mu reče, kakor takrat: ‘Samo da si prišel, Tinek!’ Ko prvič spet pojde domov, bo s seboj peljal Tončko. Ne more biti drugače, kakor da jo bo tudi mama imela rada.
        Stric Anci je ves čas nekaj pripovedoval, vendar ga Tine ni mogel poslušati. Misel ga je sama odnašala s seboj, daleč proč in na vse strani. Bil je tukaj in povsod, sam in sredi vseh. Za bežen hip je imel občutek, da je prav on, zdaj, ko je tako miren s seboj in srečen z vsem okrog sebe, eno od središč vesolja, brez katerega to sejmišče ne bi tako prekipevalo.
        »Tine!«
        Resnik ga je od zadaj prijel za ramo, in Tine se ni niti zdrznil, samo obrnil se je.
        »Sem jih že našel … O, Možganov ata! Pozdravljeni! Ste pa kaveljc, da še oblezete vse sejme daleč naokoli! Ko bom jaz v vaših letih, se bom že z berglami podil za mularijo!«
        Resnik se je priljudno smejal. Možgana je nekoč štel med svoje dobre stranke. V cerkev družina sicer ni hodila, so pa plačevali na roko.
        »O, gospod Resnik! Moram, tudi zaradi domače živine, da vem, kaj se splača rediti! Saj veste, davki!«
        »Vi ste vedno dobro vozili, Možgan! Že pred vojno ste imeli najlepše volí! Ja, Tine, kaj gledaš? Gregor je končal agronomijo. Vsi so se dobro učili in danes se jim to že obrestuje!«
        Resnik si je odvezal kravato, jo lepo zložil in spravil v žep. Odpel si je tudi oba vrhnja gumna na srajci.
        »Kaj bo šele okrog poldne! Saj veš, Tine, z Marellijem sem zmenjen za kosilo, ob pol enih moram biti v Slonu. No, vole imam, nekaj dobrih krav in enega bika. Teleta so gliščava. Kaj le delajo ljudje, da imajo tako zanikrna teleta! To ni za izvoz! Samo še stehtam, malo se ohladiva, od znotraj, mislim, pa greva! Zbogom, ata Možgan! Da bi jih sto dočakali!«
        »To bi bilo pa le malo preveč. Dobro kupčijo vam želim, gospod Resnik! Srečno!«
        »Ja, srečno, stric Anci,« je rekel Tine in nerodno objel okretnega starega moža, ki je z veselim nasmehom še gledal za njim, ko jo je fant že z dolgimi koraki mahal za Resnikom. V redu je ta Tine, samo njegov Ivan je imel v teh letih že tri otroke! Kako to, da se ne oženi? No, vsak naj se po svoje gospodari!
        Resnik je urno korakal po stezi, ki je za sejmiščem peljala v vas; živine niso tehtali na sejmišču. Velika mostna tehtnica je stala pred kmetijsko zadrugo. Kmetje so živino segnali na njena brunasta, gugava tla in gledali, da se ni kar naprej premikala, notri pa so za to pooblaščeni prebrali težo.
        »Avto lahko pripelješ kar pred bife, jaz bom pa medtem stehtal,« je rekel, ko ga je končno došel Tine. Čudno, se je zamislil, s starim je čenčal kar naprej in naprej, kadar vozi njega, pa včasih ure in ure ne reče nobene!
        »Prav.«
        »Če me ne bo v bifeju, bom pa kje blizu.«
        Tine se je vrnil k sejmišču, Resnik je pa že od daleč zagledal grozd pred tehtnico. Živali so se nemirno prestopale. Čisto spredaj so trije držali mogočnega, rumenosivega bika. Glavo je imel sklonjeno in z zlim očesom je divje pobliskaval naokoli.
        Ko je Resnik pogledal tega bika, ga je zmrazilo. Vse kaže, da bo delal zgago. Odkar so imeli predlanskim tisti kraval s Princem, se Resnik, kar se tiče bikov, ni več zanesel nase, prej je pa vedno mislil, da bi bil kos čisto vsakemu. Še spominja se nerad, kakšen vrag se je izcimil takrat!
        Tovornjak so imeli in živino je bilo treba hitro naložiti, za izvoz. Vroče je bilo še desetkrat bolj kot danes. Princa so spehali gor nazadnje, zato je stal čisto zadaj in preko zasuna srepel dol na cesto. Oni so se vsi trije tlačili v kabini, šofer, bil je Staničev Jože, ne ta naš Tine, nakupovalec Globočnik, prava smotlaka, no, pa on, Resnik. Ko so hoteli na železniški postaji živino pretovoriti v vagon, je Princ utrgal povodec z obroča, skočil na pesek med tiri, pobesil glavo in zakopal s prednjima nogama. Nihče se mu ni upal blizu. Železniški uslužbenci so se takoj razbežali in poskrili. Globočnik se je zavlekel v prazen vagon in s pol očesa brljal ven, šofer pa je stal na stopnički pod kabino, da lahko takoj skoči noter, če bi bila sila. Njemu pa se je vse skupaj res zamalo zdelo. Bikov se ni nikoli bal … no, ne bikov ne česa drugega. Glavno je, da imaš pravilen pristop in da pokažeš, da se ne bojiš!
        Ampak potem! se je spominjal Resnik. Ko sem se mu previdno približal od strani, me je hudič takoj zaduhal. Besno je sunil proti meni, jaz pa sem vedel, da se ne smem ustaviti. Mislil sem že, da imam povodec v rokah in mu ga moram samo oviti okrog puhajočega gobca, ko me je butnil v bok, da sem odletel pet metrov daleč. Satan se je že znova zapodil proti meni, ko sem se s težavo začel pobirati, in da ni takrat Jože planil s stopničke in nečloveško zatulil, bi me bil bik kratko malo nabodel. Šofer ga je zmotil. Pustil je mene in se hotel vreči nanj, takrat pa so se ojunačili še drugi in skupaj so ugnali divjaka, mene pa so odpeljali v bolnišnico, potem ko je bil vagon naložen in odpremljen, seveda. Štiri rebra mi je zlomil.
        »Kaj imate zdaj tukaj?« je rekel Resnik strogo in oblastno, ko je prišel do tehtnice. »Zakaj pa še niste začeli? Naročil sem, da lahko začnete, tudi če mene še ne bo sem! Nimam toliko časa, da bi se ves dan cmazil na tej vročini in zijal volom v rogove!«
        Razkoračil se je pred tehtnico in zarobantil: »Preklete duše! Ste spet skrmili te vaše buše in bušake, da bom imel deset procentov kala, preden jih bodo gonjači privlekli do našega hleva! Kolikokrat sem vam že povedal, da se to ne splača, ker vam moram odbiti pa pri kilah! Kot da bi zidu govoril! … Fonzi, začni, jaz bom pa sproti pisal potrdila in izračunaval zneske. Vsaj za ceno ste se pa menda že zedinili, ne?«
        »Zedinili so nas že dolgo tega,« je rekel kmet, ki je stal ob lepi sivi kravi. »Za ceno se pa nimamo kaj zedinjati, če je uradno določena!« Zasmejal se je in se obrnil k svojemu sosedu, brkatemu, širokoplečemu dedcu, ki se je potil v površniku, da mu je teklo od nosu in obrvi.
        »Ja, če bi brez njega začeli, bi ga pa razneslo od jeze,« je dodal drugi in vola, ki mu je lizal rokav, brez jeze tlesknil po gobcu.
        A iznenada se je tehtnici približal mlajši moški z brčicami; pod pazduho je stiskal suhljato aktovko, oblečen pa je bil v tenek platnen jopič peščene barve in v prav takšne hlače. Resnik je menda začutil njegov pogled, ker je dvignil oči s svojega bloka.
        »Tovariš Resnik,« je rekel prišlek in stopil še bliže, »z vami bi rad govoril.«
        »Zakaj pa ne,« je odvrnil Resnik. Obrnil se je k nakupovalcu: »Fonz, nadaljuj sam. Takoj se vrnem.« Potem sta z onim obstala nedaleč proč. Videti je bilo, da je suhec rekel nekaj takega, da je Resnik vzkipel. Začel je kriliti in razburjeno govoriti v brkača, ki ga je poslušal dovolj potrpežljivo, a tudi nezaupljivo, in od časa do časa je nestrpno zmajal z glavo.
        Kmetje pri tehtnici so radovedno pogledovali k onima dvema, Fonzi je živčno priganjal tehtanje in pazil, da ni nič pogledal tja, kjer sta se preklala Resnik in tista glista s tržne inšpekcije, kakor je pri sebi rekel Fonzi, Resnik pa je zanj najbrž imel še kakšen sočnejši vzdevek.
        Nazadnje se je Resnik z malo daljšim obrazom in z jeznoritim, srepim pogledom vrnil k tehtanju in znova potegnil na dan svoj blok z roza listi. Okrog stoječi so čakali, ali bo kaj rekel, pa je kar molčal in zapisoval, čeprav je bilo očitno, da ga kuha huda jeza. Čez čas, ko sta menila, da se je vse skupaj že malo pozabilo, mu je Fonz šepnil:
        »Kaj je pa hotel?«
        »Ne sprašuj tako neumno,« mu je Resnik siknil v odgovor, »sam dobro veš, kaj je hotel! Molči in delaj, da bova prej opravila, strela jasna!«
        Končno je bila vsa živina stehtana. Fonzi je poklical dva gonjača, da sta jo prevzela, Resnik pa se je zlovoljno odpravil v bife. Stopal je zamišljeno, z dolgimi, obotavljivimi koraki, ki so se cesti prej umikali, kot pa da bi stopajočega načrtno nekam vodili. Ni še prišel na pol poti, ko si ni mogel kaj, da se ne bi bil ozrl.
        Prostor okoli tehtnice je bil prazen in na koncu trga, malo pred ovinkom, se je Fonzi še pregovarjal z gonjači, ki so se medlo ozirali naokoli, kakor da se jim res ne ljubi na prašno pot s to utrujeno, lačno in žejno živino.
        Ti vragi je spet ne bodo napojili, preden jo odženejo, si je rekel Resnik in tiho zaklel. Pomislil je, da bi stekel čez trg in Fonzu zavpil, naj jih spomni na to, a potem si je rekel, da bodo itak že za ovinkom, preden bi prišel do njih, in razen tega je na tej trdi, stokrat preteptani vaški cesti toliko posušenega govna in prahu, da se ti do členkov udira. Fuj! Polno grlo prahu imaš, v laseh se ti nabira nekakšen drobcen pesek, srajca se ti je prilepila na hrbet in v noge se znojiš, da smrdiš sam sebi … Tristo vragov, kakšen zasran dan! Pa še ta prekleti črnikavec s tržne se je moral spraviti nadenj. Kar naj ga prijavi! Če ima dokaze v rokah, naj ga mirno prijavi. Rad bi jih videl, te njegove dokaze! Kmetje pa menda niso tako butasti, da bi kateri šel na tržno inšpekcijo in povedal, da je za svojo šeko dobil več, kot pa piše na tistem papirju!
        Grinta! Višati ceno je nezakonito! Druga podjetja zato ne dobijo nobene dobre robe, ker on, Resnik, vse preplača in jim pobere izpred nosu!
        A, res?! Kako pa naj potem pride do živine? Dva vagona za Izrael, tri za Italijo, sedem za Nemčijo in devet za Švico! In vse to še ta mesec!
        ‘Nalôvi živino, kakor veš in znaš,’ mu govorijo v podjetju. ‘Tvoja stvar! Mi imamo pogodbe za dobavo! S kakšnimi penali nam grozijo, če se jih ne bomo držali! In kakšne devize se nam obetajo, če bomo v redu dobavili. V redu in dobro blago. Gre za ugled. Za ugled podjetja in za naš ugled nasploh!’
        Njim je lahko govoriti, on pa naj se raztrga na terenu, da izvoha dobro živino in jo izpuli kmetom! Samo naj ga ovadijo, jim bo že pokazal! Šleve! Čiraši! Biriči! Doslej je še vsakega nekako ukrotil, samo ta zgaga Ščinkavec, ta te pogleda, da ti vsaka pametna beseda zamrzne na jeziku! Sicer pa to ni njegova odgovornost, to je odgovornost podjetja. Ti tudi … Te preklete riti, sami vražji zmuzneti so vsi skupaj!
        Resnik je jezno odrinil vrata v bife. Sparjen zrak, nasičen z dimom neštetih cigaret in prepojen z alkoholnimi hlapi, je butnil vanj, da ga je s praga kar vrglo k točilni mizi. Z obema komolcema se je naslonil na zdrgnjeno pločevino in za minutko stisnil glavo med rame. Eh, vraga, je pomislil, moral bi biti iz železa, da se ti po vsem tem ne bi nič poznalo! Sčasoma ti vse skupaj le useka na živce.
        Danes trgovati! To je slabše, kakor če bi kamenje tolkel. Ni več tistega, kar je bilo prej, ko si delal na svojo roko. No, sicer so bile tudi takrat težave. Krvavo si se moral gnati, da si se preboksal naprej; konkurenca je od nekdaj bila in zmeraj bo. Kako si moral biti iznajdljiv! Genialen si moral biti, da si si pridobil stalne stranke in sloves. Koliko noči je prebedel, koliko jajc preštel in jih zložil v ozke, podolgovate zaboje! Pet par od jajca, to je bilo takrat veliko. Na koliko sejmih je bil, postavljal je štante, méril, štel, mrzlično zaklepal in kopičil denarce, prezebal je in skorajda tudi stradal, pa kot da niti čutil ni vsega tega!
        Ampak danes! Gonijo te, da ne prideš do sape. Bodi na terenu, nadziraj lakomne mešetarje, sklepaj dogovore s tujimi, oholimi zastopniki, sestavljaj obračune, piši poročila! In še pred inšpekcijo se zagovarjaj za vsak kos živine posebej.
        »Kaj boste, gospod Resnik? Brizganec ali pivo?«
        Resnik je dvignil glavo in si s široko kretnjo segel v lase. Obešenjaško se je zasmejal.
        »Kar hočeš, to mi natoči, ko si tak lep deklič,« je odvrnil, si spustil lice v dlan in se spodbudno zagledal v natakarico. Bila je zasopla in prepotena. Lasje so se ji v drobnih kodrcih lepili na čelo in na senca, in nad zgornjo ustnico se ji je lesketala verižica potu. Obrisala se je s hrbtom roke in nastavila visok kozarec pod pipo.
        »Črno pivo, ki ga vi posebno cenite, se že nekaj časa ne dobi,« je hitela. »Ne vem, zakaj ne.« In je z velikim lesenim nožem živčno strigla kupček pen z vrha kozarca.
        »Pústi pene,« je rekel Resnik. »Rad jih imam, posebno še, kadar je taka vročina.«
        »Fani, dve pivi, dva deci belega in dva musolinija!« se je iz zadimljene globine notranjega pivskega prostora oglasil starejši natakar v pomečkanem, sivobelem platnenem bluzonu. Odvihral je v kuhinjo, da je prtič, ki ga je krčevito stiskal pod pazduho, vzplapolal za njim.
        »Jezus, kakšna žeja,« je rekla Fani, z virtuozno kretnjo je postavila pivo pred Resnika in stekla izvrševat naročila.
        »Naroči mi vampe, Fani,« je Resnik zavpil za njo. »S parmezanom!«
        »Takoj,« se je od daleč odzvala Fani in zavpila: »Male vampe za gospoda Resnika, z veliko parmezana, hitro!« Za točilno mizo je v naglici naredila požirek piva in se že sklonila po štefan z belim vinom.
        Resnik se je utaboril za mizo v kotu, si počasi nadel očala in iz notranjega prsnega žepa potegnil blok s potrdili, za prvo kontrolo. S pozlačenim kulijem je pisal na njihove hrbtne strani, ne da bi ga bil količkaj motil hrušč in žvenket v nizkem bifeju. Čez čas je pospravil blok, zamišljeno shranil očala in se z robcem temeljito obrisal po čelu in po senceh, pod nosom in po bradi, nazadnje pa je šel preko vratu na tilnik in nazaj. V zadnji hlačni žep je segel po glavniček in se počesal. To je delal počasi, s težko, utrujeno roko, dokler niso ležali valovi njegovih osivelih, nekdaj tako gostih las poravnani drug ob drugem. Z vajeno kretnjo jih je potisnil naprej, in takšen je nato umirjeno, a pozorno pregledal mize okrog sebe, ko je čakal na vampe.
        Za najbližjo je sedela pisana druščina. Resnik se je namrščil, ko je prepoznal nekaj pivcev ob zidu. Zunanje omizje mu je kazalo hrbet, zato ga ni mogel takoj opredeliti. Slutil pa je, da je to klika, ki mu je že velikokrat natezala živce. Nakupovalci konkurenčnega podjetja. Vsakič se mu vrtijo pod nogami, kadar kje kupuje. Uši! Bolj jih trebiš, več jih je. Najbolje bo, da se naredi, kakor da jih ne vidi.
        »Ste morali še v mesnico po vampe, ali kaj?« se je zasmejal, ko mu je natakar prinesel krožnik kadečih se vampov. Natakar je samo skomignil, segel je na sosednjo mizo po košarico z žemljami in jo postavil pred Resnika. Rekel je: »Dober tek,« in že ga ni bilo več.
        Resnik je z vilicami ljubeče zapeljal po zlatorjavem robu omake okoli griča koničasto naloženih in z belimi kosmiči sira posutih vampov, izbral si je najbolj zapečeno žemljo in začel zadovoljno jesti.
        Iznenada, ko si je bil šele na pol potolažil lakoto, je v neljubem presenečenju pogledal iznad krožnika in napel ušesa.
        »Resnik je možganski trust,« je bleknil eden od onih. Glasu se je poznalo, da ga ima dedec precej pod streho.
        Kalini za mizo so se bučno zakrohotali. Debeli Bizjak, s katerim je imel Resnik še nekaj malega za poračunat, je kar prskal. Resnik je na slepo zgrabil za prtič ob krožniku in si kakor okamnel počasi obrisal usta.
        »Še niste vedeli?« je krakal dalje isti glas. »Menda je padel s kahle, ko je bil majhen, in se je v možgančke ugriznil!«
        Blejanje, da so šipe žvenketale v oknih. In na lepem so se vse glave za tisto mizo, kakor na ukaz, obrnile za Resnikom. Možje so bili solzni od smeha.
        Potem je njihov smeh utihnil kakor odrezan. Resnik je bil vstal, odrinil stol, da je odletel v zid, in se s spačenim obrazom nameril proti izzivaču.
        Vsi so otrplo čakali.
        Resnik še ni prišel do svojega nasprotnika, ko so se odprla vrata in je vstopil Tine.
        Tine je olimpijo zapeljal pred bife, kakor mu je malo prej naročil Resnik. Vesel je bil, da ni na poti k sejmišču srečal nobenega znanca. Ni se mu dalo ne piti ne govoriti v prazno.
        Potem ni prav vedel, kam naj se da. Spraševal se je, ali ne bi le stopil v bife, se zamaknil v kakšen kot in počasi srkal pivo. Morda bi si naročil tudi sendvič ali pa hrenovko. Ob tej misli je začutil zoprno praznino v želodcu, a se je takoj spomnil na zavitek, ki mu ga je bila dala s seboj Tončka. Otipal ga je v žepu in se ozrl naokoli. Kam naj gre? V bife že ne.
        Za bifejem je bil velik sadovnjak.
        Ja, tja se bo umaknil.
        Odtihotapil se je čez ozko, zanemarjeno, navlake polno dvorišče. Niti na dvorišču niti v sadovnjaku ni bilo nikogar. Poklicala ga je stara jablana z grčavim, kakor velikanski dežnik razprtim rogoviljem vej. Stopil je k njej, spustil se je v travo in se naslonil ob deblo, tako da je gledal v sadovnjak, z obrazom v senci, z nogami na soncu. Preden je segel v žep, po malico, je pomislil, da ne sme trdno zaspati, samo malo počiva lahko. Sicer pa ga bo Resnik že priklical.
        Zaprl je oči. Tu in tam je skozi veje jablane še prisijal kakšen žarek in mu zarisal poseben vzorec na obraz, da ga je zaščemelo po spuščenih vekah.
        Misel mu je sama od sebe ušla k Tončki.
        Ne bo si je klical v spomin, kakršna je zgodaj zjutraj stala za točilno mizo. Za to bo imel danes še dovolj časa. Ko bo vozil. Ali ko bo v mestu, v fini restavraciji, sedel nekje blizu, a ne čisto zraven Resnika in molče čakal, kakor da ga pravzaprav ni tam. Mislil bo na to, kakšna je bila, ko so se v žarečem soncu videli samo njeni obrisi.
        Tine sam ni vedel, kdaj je zadremal, čutil je samo, da mu je tako lepo, kakor da plava v širnem, toplem morju.
        »Tine!«
        Odprl je oči. Mirno je obsedel in mežikal v sonce, ki ga je slepilo. Nikoli ni poskočil, kadar ga je kdo iznenada zmotil. Tako se je navadil braniti burnega Resnika, ki je vedno hotel vse hitro in takoj.
        Z dvorišča sta ga bili spazili kuharici Mici in Vida.
        Pomahal jima je od daleč, segel v žep in si položil v naročje zavitek z malico.
        »Kaj pa sediš sam tukaj?« ga je podražila Vida, ko sta prišli bliže.
        »Kaj se pa vedve sprehajata okoli? Je šel Urh spat, ali kaj?« se je zasmejal Tine in zagriznil v svoj tenki sendvič soržnega kruha in hladnega piščanca.
        »Spat, ja, spat! … Zadnjič pa nisi bil tako zapet, sveti Alojzij!«
        »Si pobral že vso dekliško smetano tod okoli, ne, zdaj se boš šel pa zvestega zakonskega moža! Misli Tončka, da te je za vedno spreobrnila?« Iz Micinega glasu je prihajala tudi užaljenost.
        »Nikoli ni prepozno, si zadnjič sama rekla,« se je zasmejal Tine.
        »No, pa dober tek,« je rekla Vida in dregnila kolegico. »Šef že lazi po dvorišču, greva!«
        V smehu sta pobegnili. »Adijo, Tinek! Pa še kaj pridi, tukaj te čakamo!«
        In sta izginili v temni odprtini zadnjih kuhinjskih vrat.
        Tine je papir od sendviča stisnil v kepico in jo spustil za deblo. Vstal je, odprhnil je zadnje drobtinice s sebe, z robcem si je obrisal usta in roke. Stopil je na prste, dvignil iztegnjene roke visoko glavo in se pretegnil. Videti je bilo, kakor da hoče vzleteti.
        Dobro se je spočil. In pokrepčal.
        S pogledom je še enkrat obšel drevje okrog sebe, ozrl se je na visoko, bledo nebo, prestopil se je po topli travi in odšel iz sadovnjaka. V bife je stopil skozi glavna vrata ravno v trenutku, ko je hotel Resnik zgrabiti za vrat čokatega, naježenega, na skok pripravljenega moškega.
        Tine je osupnil.
        V dveh skokih je bil pri Resniku in ga že trdno držal za laket.
        »Ne,« je rekel odsekano in robato, obenem je Resnika z vso silo potegnil k sebi in proč od onega.
        Resnik se je obrnil k Tinetu in ga besno pogledal.
        »Pusti me!« je siknil vanj in se mu sunkoma poskušal iztrgati. »To je moja privatna stvar!«
        Pivci so vstajali izza miz in prihajali gledat, kaj se dogaja. Počasi se jih je nabral cel obroč okrog obeh tako različnih postav, mogočnega, temnega, divjega Resnika in svetlega, drobnega, hladnega šoferja.
        »Se boste šli s pijancem ruvat?« je ostro šepnil Tine. »Da se vam bo smejal ves okraj?!«
        Izpustil ga je. Resnik se je morilsko ozrl na žaljivca, na posmehljive, škodoželjne obraze sosednega omizja, na krog gledalcev za svojim hrbtom; in naposled je njegov pogled, nejeveren, razžaljen, ošaben, obstal na Tinetu.
        Tine ni niti trenil.
        Vsi so čakali, kaj bo.
        Resnik je začutil, da ga bo zadela kap, če ne stori česa takega, da mu bo vsaj malo odleglo. Da bi se zdaj še enkrat zagnal v pokvarjenega prasca, ki se je tako bedasto in prostaško izrazil o njem, bi bilo prisiljeno, in razen tega bi se mu utegnilo zgoditi, da vsi udarijo po njem in mu po možnosti še kaj polomijo.
        Obrnil se je kakor zver v kletki. Stisnili so ga v kot, svinje! Tedaj mu je oko obtičalo na mizi v kotu, kjer je sedel še malo prej. Brez pomisleka in brez pretirane naglice je stopil tja, prijel je za kozarec s pivom in ga z vso silo treščil po tleh, tako da se je razletel na kose. Potem je, prav tako brez vnaprejšnjega načrta in brez ihte, iz notranjega prsnega žepa vzel listnico, potegnil iz nje bankovec za petsto dinarjev in ga vrgel na mizo.
        Obrnil se je na peti in odšel iz bifeja, ne da bi bil koga pogledal ali komu kaj rekel, velik, mračen in z rahlo postrani nagnjeno glavo. Njegov korak je bil korak človeka, ki brede po morečih sanjah.

Nazaj na Četrto poglavje

Kazalo Naprej na Šesto poglavje

Stran je pripravil Primož Jakopin, jo postavil 29. decembra 2001 in jo nazadnje spremenil 1. februarja 2009.

Naslov: http://www.jakopin.net/gitica/dela/gj_zar_5p.html Obiskov