Gitica Jakopin

Žarometi

ČETRTO POGLAVJE
        Rudi Resnik je spal tisto noč, kolikor je je še ostalo, težko in nemirno spanje, kakršno ljudje spijo po hudih telesnih naporih in duševnih pretresih. Takšno spanje je slabše kot nobeno, zato se je med mučnim hropenjem in premetavanjem že vnaprej veselil trenutka, ko bo lahko vstal in se pobral z doma. Vendar je proti jutru, ko je pomislil, da se bo končno le že dalo vstati, tako globoko zaspal, da ga je kar vrglo pokonci, ko je zaslišal dobro znano hupanje. To je bil glas, ki ga ni nikdar preslišal, pa naj je spal od sedmih do sedmih ali od dveh do petih. Trikrat na kratko, je bil dogovor, in hupa je bila tako predirna, da mu je segla noter v podzavest.
        Planil je k oknu spalnice, ki je gledalo na cesto, z ramo odrinil zaveso in sunil ven glavo. Nikoli se ni takoj do konca zdramil, zato so bile njegove prve kretnje, potem ko se je bil zavihtel s postelje, čisto nagonske, a obenem spričo dolgoletne vaje tudi logične in pravilne. Nič čudnega tedaj, če se mu je nekoč v istem položaju celo pripetilo, da je bilo okno zaprto in je z glavo treščil v šipo. Seveda se je bliskovito prebudil, ampak je najprej pretipal šipo; šele ko se je prepričal, da je po čudežnem naključju ostala cela, je z roko segel k čelu in si podrgnil buško.
        Res je že Tine, sto vragov! Kadar je najmanj treba, je najbolj točen. Včasih ga pa čaka, da medtem opravi medkrajevne telefonske pogovore za ves teden naprej, in Lina mu nazadnje še kaj ocvre.
        »Takoj!« je zavpil dol. »Ali pa rajši ti pridi gor, me boš tukaj počakal!«
        Pogledal je na uro. Deset čez pet. Pa mu je rekel, naj pride ob pol šestih, bi bilo dosti zgodaj! Po pravem se začne delovni dan normalnega uslužbenca ob sedmih, ne ob pol šestih. Ta strela ti pa že ob petih straší okrog hiše!
        Rudi Resnik je neslišno zaklel in začel po spalnici iskati svoja oblačila. Ene nogavice ni in ni mogel najti. Celo pokleknil je na eno nogo, čeprav je pri tem takoj začel težko dihati, in dolgo tipal pod posteljo, a ni privlekel na motni dan nič drugega kot svaljke prahu. Tokrat je tiho zarobantil. Zaradi Line in manjšega nesoglasja, ki sta ga imela med seboj, ko je sinoči, ne, ob dveh zjutraj prikolovratil domov, se je krotil, kolikor je mogel. Da bo moral vzeti njen kombiniran prašek, in po možnosti tako, da ga ne bo videla, je itak vedel.
        Prekleta hlačnica, noga ne gre in ne gre noter! Kot da je spodaj sešita. Aha, vidiš ga, vraga! Nogavica, ki jo je tako iskal, mu je ostala v hlačah, ker je pred nekaj urami vse skupaj kar posnel s sebe, da se je hitro spravil v posteljo. Tristo vragov, kako ga boli glava! Ná, tudi srajca ima čisto črn ovratnik. Lina mu nalašč ni nastavila sveže, a da bi jo zdajle budil, naj mu iz omare prinese čisto, o tem ni niti govora! Sam bo moral v omaro ponjo. Če ni zaklenjena! V tisti omari hrani Lina tudi kavo, sladkor, piškote in kar še ima takega, da je treba varčno oddeliti za vsakdanjo rabo. Pred kom jo včasih zaklepa, sicer ni jasno. Pametno pa brez dvoma je. Kar je zaklenjeno, ni dosegljivo. Včasih se ključ ne najde takoj, in v tem primeru rajši pustiš vse skupaj, kakor da bi za skrivališčem stikal po skodelicah v kredenci. Nekaj se na ta način zanesljivo prihrani. Zaklenjena, kaj pa drugega! In Tine že na stopnicah. Malo manj bi pa tudi lahko lomastil, menda bi mu rad Lino nakopal na vrat! Sposobna je take brezobzirnosti, da bi si ga še enkrat privoščila, in to pred šoferjem! Sploh pa sta tadva že dolgo v komplotu.
        »Tine!« je Rudi, na pol oblečen, skozi priprta vrata spalnice siknil v kuhinjo. »Ne ropoči tako, strela! Usedi se lepo za mizo in me počakaj. Pa najmanjšo ploščo na štedilniku mi obrni na tri. Samo po tihem, da ne bo preveč škrtnilo!«
        Ampak brez srajce ne more nikamor. Sploh še, ko ima v mestu sestanek s tistim italijanskim kalinom! Pa kam je dala ključ? Včasih ga ima v žepu predpasnika, včasih v žepu halje. Jebemti! Ne samo, da je tako pozen, še vse mu gre navzkriž. Kot zakleto!
        V poltemi se je ves nesrečen smukal po tesni spalnici in grabil zdaj za ta, zdaj za oni kos ženinih oblačil, ko je na lepem zaškripala njena postelja. Resnik je poskočil in z levim kolenom butnil v posteljno stranico, da je votlo zabobnelo.
        Lina je vstajala. Toda čisto brez glasu. Po navadi uživaško vzdihuje in stoka, ko se spravlja iz postelje. Danes pa … Kakor da je duh!
        Otrpnil je. Vrag vedi, kaj naklepa. Še misliti se skoraj ni upal. Lina pa je prav tako tiho, kakor je bila vstala, mimo Rudija stopila v sobo, odklenila omaro, vzela nekaj ven in jo znova zaklenila. Z grozo je zaslišal njen tihi korak za seboj, nekaj je tlesknilo na rjuho njegove odgrnjene postelje, in Lina je izginila v kuhinjo. Brž je potipal tisto reč na postelji in ugotovil, da je srajca.
        Se pravi, da je Lina vse slišala in da vse ve. O, prokleto! Za prazen nič se je naprezal ves ta čas. No, saj to bi si bil končno lahko mislil. Dosti neumen je, da se po četrt veka srečnega zakona še spreneveda pred njo, ki je najboljša … To si je na tihem priznal že nič kolikokrat!
        Resnik si je potegnil svežo srajco čez glavo in vlekel na ušesa.
        Ko je bila Lina zdrsnila v kuhinjo, je opazil, da nosi na glavi ruto, tesno zavezano in potisnjeno globoko na čelo, kakor takrat, kadar ima po več dni skupaj migreno. V kuhinji se je odprla kredenca. Klonknila je voda v škafu. Tla iz starih, zribanih desk so zaškripala, ko je Lina nato stopila k štedilniku in lonček z vodo postavila na električno ploščo. Dno posode je zacvrčalo. Torej jo je bil Tine res prižgal, pa tako tiho, da tega v sobo sploh ni bilo slišati. Katerikrat je ta Tine prav uporaben!
        Resnik se ni mogel odločiti, ali naj se upa stopiti v kuhinjo ali ne.
        Sicer pa … Navsezadnje tudi Tine sedi v kuhinji. Vendar ne bo zdajle začela razsajati, da se mu bodo potem smejali v podjetju in v vsaki beznici! Naredil se bo, kot da je strašno pozen, tudi če bi moral na pot brez kave in brez praška, samo da prej ko prej odnese pete. Lastne žene se pa ja ne bo bal! Še vsakogar je ugnal, in ne bi nje!
        Nekam omotično se je Rudi opotekel v svojo privatno areno. Voda je ravno zavrela, Lina je zajela žlico zmlete kave iz doze in jo vrgla v krop. Hvala bogu, je odleglo Resniku. Nič hudega ne bo, če mu je šla kuhat kavo! Kradoma se je ozrl k Tinetu. Jezus! Ta je pa tudi takšen v obraz, kakor da ni očesa zatisnil. Kam ga je le še nesel vrag, namesto da bi šel hitro spat, med vožnjo mu bo pa kinkal nad volanom! Uh, kakšen konjski obraz ima, ves zelen in zapotegnjen! Tine, Tine! Zajtrkuje tudi nič, samo cigarete žuli. No, če bo ta dobro končal, je imel več sreče ko pameti!
        Jadrno je odprl vrata omarice, kjer je imel v originalni škatli električen brivski aparat, in ni minilo pet sekund, ko ga je s spretnimi podolžnimi gibi že vozil od ušesa do brade in nazaj in pri tem opičje pačil obraz. Kakšna sreča, Lina se zdi res povsem nenapadalna. Še malo, pa bi postal objesten in bi ji kaj rekel, tako mimogrede, toda ko se je spet ozrl k Tinetu in mu ravnodušno vrgel: »Dobro, da si bil tako zgoden, danes imava težek dan pred seboj,« ga je obšla presneto čudna slutnja, da Tine s svarilnim pogledom vrta vanj. To si kajpak samo umišlja … No, ta bi bila šele dobra! Ha, Tinček še pojma nima o tem, kako se med moškim in žensko lahko zavozlajo odnosi, saj niti še ni poročen, in razen tega očitno nima nobene pravega dedca vredne misli v glavi, revež! No, prej ko slej bo najbrž tudi on dobil svoj porcijon!
        Ko je bil Resnik poraziran, oprskan z vodico po britju in nadišavljen, se je še pazljivo počesal in si z dlanema narahljal frizuro. Tatinsko je poškilil v ogledalo na steni.
        Kar dober je. Če vse prav premisli, se malokdo lahko kosa z njim. Tak cirkus ima za seboj, pa se mu vse skupaj na obrazu in na drži skoraj nič ne pozna. Tegale Tineta, na primer, še desetkrat da v koš!
        Line se pa le ni upal pogledati. Videl je samo, da je nalila kavo in jo postavila na njegovo mesto na mizi. Eh, nič ne bo onegavil! Neumnega se moraš narediti, pa je, in upati se je treba. To je od nekdaj govoril!
        Sédel je in prijel za žličko ob skodelici, ki je bila del kitajskega servisa. Čedna in ravno prav velika, njegova stalna skodelica za kavo. Lina jo pije iz navadne, bolj velike, iz močnega belega porcelana, nemškega. Srknil je kave. Ne prebela ne prečrna in, kar je sila važno, pravilno vroča. Imenitna kava. Človeka poživi in ga tako rekoč postavi nazaj na noge. No, saj je natočila tudi Tinetu. V drugo belo skodelico. Lina res ve, kaj pritiče komu.
        Ko je Rudi po prvem požirku odložil skodelico, je zazijal. Čeprav trgovski človek, torej popolnoma brez domišljije in tudi brez smisla za humor, mu je treba priznati, da ga je tisti hip prevzel zelo nevajen občutek: Resnik je osupnil po vseh pravilih. Na povoščenem platnu poleg svoje kave je namreč zagledal bel kvadratek. Kombiniran prašek.
        Proti svoji navadi in moškemu prepričanju je zardel; prav mogoče je, da je zardel prvič v svojem razgibanem življenju. In za hip se je čutil iztirjenega.
        Žene so vražje, je pomislil. Te razorožijo! Tako da jim skoraj ne moreš zameriti ničesar več, pa če so še tako nemogoče in žaljive.
        Eh, dobro ženo imam, si je ganjeno priznal, ne dobro, kot že rečeno, najboljšo na svetu! To je žena brez para in primere. Ja, ko se je oženil z njo, je vedel, kaj dela, čeprav so njegovi skočili do stropa. Premalo jim je bila, ker niso videli dlje od svojih dvignjenih nosov. On pa ne, on gleda naprej, leta in leta naprej. Doslej niti ene zgrešene naložbe!
        No, saj ko jo je snubil, je bil res do bebavosti zaljubljen vanjo. In ponosen na njeno lepoto. Tako lepa je bila Lina, pri dvajsetih, da so jo gledali stari in mladi, toda blizu se ji je upal le malokdo. Vendar on tudi njene pridnosti in pohlevnosti ni nikoli prezrl. In kar je res, je res, čedna je še vedno, čeprav si ni pri delu nikdar prizanašala in je bila zanj pripravljena na sleherno žrtev in vsakršen napor, ker ga je od vsega začetka ljubila, kakor ljubijo silno redke ženske. Še zdaj se mu je ni treba sramovati, kadar se kje pokaže z njo; marljivost in krotkost, to dvoje pa pride zdaj, ko sta oba že malo v letih, po možnosti še bolj do veljave kakor kdaj prej.
        Ja, imenitna žena je Lina. Niso mu je zaman od nekdaj zavidali vsi prijatelji in znanci! Dobro je opazil, kako je marsikateri gledal za njo, pa se ni upal niti črhniti kaj neprimernega, kaj šele, da bi se je bil kdaj kdo dotaknil. Edina škoda je to, da je tako ljubosumna in da človeku ne privošči malo nedolžne zabave od časa do časa. Sicer je od nekdaj ljubil samo njo in je bil resnično srečen in zadovoljen samo takrat, kadar je bil pri njej, to je jasno, saj je njegova žena! Toda včasih ga tako prekleto zasrbi, da bi še kaj doživel, da si kratko malo ne more pomagati. In ga zanese, da sam ne ve, kdaj in kako. Lina pa to jemlje nekam preveč zares. Kaj je treba dramatizirati, ko v resnici sploh ni omembe vredno! Na nobeno od tistih babnic se pozneje niti ne spomni več. Ali da bi vedel, kako je bilo kateri ime! Bilo za hip, ni več in ne bo nikoli več. No, Olge še ni dal ad acta, kaj tako posebnega pa tudi ni in dobita se prav poredko, če smo natančni. Ženskica je pač tako topla in prisrčna, in tako rada se smeji, da se je enostavno ne ubraniš, ne da bi bil prav surov. Kaj pa je to takega!
        Drugi so res prasci. Nažrejo se ga in potem doma razsajajo. Razbijajo posodo in vse, kar jim pride pod roko. Derejo se, da jih sliši vsa soseska. Tepejo ženo in otroke, in se bolj malo zmenijo za to, kod pade. Drugi spet vse sproti zapravijo, družina hodi pa lačna, naga in bosa. In so celo takšni, ki si doma privoščijo zakonske trikotnike! Živijo tako rekoč z dvema ženama, pod eno in isto streho. Ali pa meni nič tebi nič pustijo ženo, ki se jim je na lepem zazdela prestara, in si vzamejo kakšno mlado trapo, brez pardona. Takih je nič koliko. No, to je svinjarija! Take bi on dal postrelit ali pa vsaj na prisilno delo, da bi bilo kaj haska od njih.
        To je seveda čisto druga stvar. Ti pokvarjenci ne vedo, da so stvari, ki jih nihče ne sme oskruniti. Stvari kot dom. Žena. Družina. Dobro ime. Vera. Mogoče ne? Na vse to je res treba nenehno gledati, tudi če si kdaj dovoliš kakšno bagatelo, pa seveda čimbolj diskretno. Kar ne veš, te ne boli! Pametne so žene, ki se ravnajo po tej ljudski modrosti, nikoli jih ne vrže glavobol.
        O, prekleta glava, kako je občutljiva! Samo malo prehitro jo nagne, pa ga useka na senceh in nad tilnikom, da kar zamiži.
        Resnik je vsebino belega kvadratka stresel na žličko, s kavo je preplavil zdravilni beli strup in si ga sunkoma stresel na jezik. Potem ko je papir besno zmečkal v pesti in kepico zabrisal naravnost v vedro z umazano vodo, saj je od nekdaj dobro meril, je skremženega obraza z vso ostalo kavo v skodelici ogabno grenkobo poplaknil z jezika, odložil žličko in vstal.
        »Hvala ti, Lina,« je tvegal ponižno in s trohico skesanega trepeta v glasu. »Dobra kava je bila in zdravila sem bil potreben … Greva, Tine.«
        »Hvala za zajtrk, gospa,« je rekel še Tine in tudi vstal. »Danes bomo kmalu doma,« je dodal in se odpravil k vratom.
        »Srečno,« mu je tiho zaželela Resnikova žena Lina in stopila zaklenit za njima.
        »To podjetje je hudič,« je Tine s praga še zamrmral kakor sam zase, potem se je odločno spustil po verandi in po stopnicah zropotal dol. Zdaj mu ni treba več tako paziti. Prekleti Resnik. Taka votla pojava, takšen puhel domišljavec, pa ima ženo, kakršna je gospa Lina!
        Obstal je na betonskih tleh dvorišča.
        Kakšno krasno jutro.
        Kozolci. Temni, molčeči, z roso pod seboj. Vogel hoste na klancu nad vasjo, tih, miren v prvem soncu. Valoveča gmajna še prazna. A kmalu se bodo povsod klicali in podili pastirčki. Vitki zvonik farne cerkve nad hišami prislonjen ob nebo. Mežikajoče vrbe za potokom pod klancem. Nizko nad reko tam daleč spodaj vatasti, ponekod pretrgani trak megle. Iz doline ob vodi na obzorju že vstaja zeleni hrib, dobrovoljen, nabrit, zguban očak. Prahu še ni. Tudi najtišji glas ostro odjekne v spokojnem ozračju rane ure. Hiše ovija posebna aroma, toplota iz hlevov, ječmenova kava iz kuhinj, jutranji zadah utrujenih, komajda naspanih teles. Iz črpalk vodnjakov ob hišah bistra hladna voda kakor dobra volja.
        Dan, da si ga vesel. In sebe. In življenja, je pomislil Tine, in blagodejen mir se je razlil v njem.
        Gôri na koncu verande so se odprla in zaprla vrata. Resnikovi koraki na stopnicah. Ona se ni več pokazala.
        Zdaj že lahko vžge motor.
        Tine je stopil na drugo stran ceste, kjer je čakal avto. Spustil se je na svoj sedež, zavrtel okno še malo više in odprl vrata na oni strani. Motor je zagodel. Resnik se je že odkrehaval na dvorišču.
        Kradoma je pogledal proti oknom Resnikove spalnice. Kakor je pričakoval: temna senca za robom zavese. Ona, Resnikova Lina. Najbrž ji je že žal, da ni možu privoščila niti ene besede. Siromak, kako ga izkoriščajo v tem njegovem podjetju! Pa še zdravja je skrhanega, kako zaradi nenehnega živčnega napora trpi njegova glava! Skrben oče. Dober mož. Ja, tudi mož je dober. Samo ko ga ženske, te brezvestne malopridnice, ne bi zasledovale s takšno vztrajnostjo!
        Tine je neslišno vzdihnil sam pri sebi.
        Prekleto življenje. Prekleti svet.
        Prijel je za prestavo, in Resnik se je še premeščal na sosednjem sedežu, ko je avto že zdrknil po hladni, izsušeni cesti.
        »Po Ceneta danes ne greva,« je pripomnil Resnik. »Saj veš, ne?«Tine je pokimal.
        Gruče poljancev, mož in fantov v starih, razhojenih čevljih in ponošenih srajcah, nekatere brez zgornjih gumbov, pa deklet v predpasnikih in z ruto na glavi, vse okroglih, rdečih lic in nasmejanih oči, so se ustavljale na robu ceste, da so ju spustile mimo. Tudi pozdravljali so, kajti Resnika so poznali, zlasti starejši, in dreveneli spričo važnosti njegove službe in hitrosti snažne, hiteče olimpije, ki je kakor uren, marljiv hrošč drčala po svetlem traku sredi žitnih polj. Srečevala sta tudi vozove z vpreženim parom konj ali z eno sámo močno kobilo. Dlje sredi široko razgrnjenega polja so kmetje z voli vozili na njive in travnike.
        V vaseh so se otroci skuštrani in neumiti, a zdravih, čvrstih lic podili okoli in preganjali kokoši, race in gosi, ki so se vselej frfotaje razbežale pred vozilom. Ponekod so se tudi prašiči pasli okrog kakšne bolj ali manj zapuščene, še s slamo krite bajte. Resnik je na prvi pogled preračunal, koliko tehta ta ali oni rilec, ki se je začudeno dvignil, če je Tine slučajno prav tedaj zahupal; pri tem je vedel tudi že odstotek čiste masti, mesa in kala živali.
        Ne krmijo jih dosti dobro, je ponavadi ugotavljal in karajoče zmajeval nad njimi. Ljudje so strašansko zaostali! Ne zdrmaš jih in jih ne zdramiš! Če bi le malo računali, osnovnošolsko, bi brž sprevideli, da bi se jim presneto splačalo, ko bi bolj gledali, kako krmijo prašiče. Ali pa teleta, na primer. Če bi dajali živini mleko, ki jim v skledah in latvicah stoji po shrambah, da se jim tjavdan kisa in siri, bi imeli neznanski hasek od tega, takoj izračunljiv v številkah. Saj bi mleko lahko prej še posneli in si iz smetane zgnetli surovo maslo. Kako cenjeno je dobro domače maslo! In na trg sploh nimajo daleč. Lepo bi ga prodali, posneto mleko pa je za živino ravno tako dobro kakor polnomastno. Beljakovine ostanejo, in teh je mlada živina potrebna. No, zadnjič je pisalo v Kmečkem vestniku …
        »Nazaj grede bi ga pobral v Novem dolu,« je Tine treščil v Resnikovo razmišljanje. »Z drugim vlakom pride za nama in od tam popoldne ne bo imel ne vlaka ne avtobusa za domov. Ne bo taka zamuda. Od tam bi potem zavil na bližnjico, koder smo se že enkrat vozili, in poševno na avtocesto nazaj.«
        »No, se razume,« je raztreseno odobril Resnik. Tine ga vedno zmoti pri čem važnem. Tisti članek o živinoreji si mora še enkrat prebrati. Zanimiv je in razen tega je dobro, če imaš nekaj številk v spominu, vedno prav pridejo. Naj spoznajo, pisarniški sulci, da ni tako enostranski, kakor si oni mislijo. Pa tudi takrat se najbolj obnesejo številke, kadar mora prepričevati te trmaste, v svojo togo tradicijo zaverovane kmečke betice.
        Iznenada je sunil roko v prsni žepek, kjer je imel očala, ki si jih je brž nataknil. Imela so širok črn okvir in so ga tako spremenila, da je bil v hipu ves drug. Napeto se je zazrl skozi okno in ga obenem še malo spustil. Ob avtu so se vrstile ravne njive rumene pšenice s polnimi, težkimi klasi.
        »Poglej, no, Tine,« je rekel Rudi, »kako zrela je že!«
        Ni si mogel kaj, da ne bi bil ob pogledu na to lepo pšenico občutil senčico nevoščljivosti. Njegova je slabša! Dosti slabša sicer ni, ampak slabša je, o tem ni nobenega dvoma. Pa jo je bil vendar gnojil s hlevskim gnojem in z umetnimi gnojili! Točno po navodilih. In zemlja je bila spočita, lani je imel deteljo na njej.
        »Poglej si jo, kakšna je! Na naših njivah ne vzgojiš takšne, delaj, kar hočeš! Toliko drugačna pa zemlja tudi ne more biti, če je bolj na ravnem!«
        Skozi očala se je ogorčeno razgledoval po njivah, ki so se na eni in drugi strani naglo umikale avtu.
        »Vaša ni nič slabša,« je odvrnil Tine. »Sem jo videl. Samo da je to menda druga sorta. Taljanka. Drugačne klase naredi. To je vse. Pa sonca je tod več kakor po njivah okrog Drnovega.«
        »Misliš?« Resnik je snel očala in jih pazljivo spravil nazaj v žepek. »Bi bilo pa dobro dobiti seme. Bom vprašal Mežička. On bo že vedel. Saj ga poznaš, na Gospodarski zvezi dela.«
        Potegnil je večkrat preganjen in tudi že malo zdelan listek iz žepa in s svojim finim pelikanom zapisal na prazni rob: Mežiček - pšenica. Kar naprej si je nekaj beležil na te svoje listke, in ko je od časa do časa delal inventuro po žepih, se je na ta način spomnil prenekatere koristne reči, ki jo je nato včasih še izpeljal, včasih pa tudi ne. Toda kal tega, kar si je bil kdaj zapisal, mu je za vedno obtičala v računsko dovršenem spominu, in prej ali slej jo je znal uporabiti.
        Resnik se je počehljal po bradi in s tehtajočim pogledom ošvrknil šoferja. »Veš, kaj, Tine,« je nato bleknil po kratkem premisleku, »jaz sem za to, da se ustaviva pri Isteniču. Na šilce brinjevca. Čutim, kakor da mi v želodcu nekaj ni prav. Kaj?«
        »Lahko,« je rekel Tine.
        Pri Isteniču dela Tončka. Gostilna Pri lovcu.
        Videla se bosta, in spet tako, na hitro in ne osebno, on v slabšem položaju, kakor vselej, kadar je v pripregi z Resnikom. Ampak šefu bi se čudno zdelo, če ne bi z njim stopil noter, saj ve, da zjutraj na poti rad popije skodelico turške.
        Sicer pa si je Tine moral priznati, da je to vedel že ves čas. Vedno se je vse dogajalo po istem dnevnem redu. Sinoči ga je imel Resnik malo pod kapo, se razume, da je danes žejen. In kam ga bo neslo? K Isteniču, ki je kot nalašč na njuni poti. Pred točilno mizo si Resnik vselej nabere moči in moralne opore za dnevne pohode. Tine zna to že na pamet. Najprej kava, potem prašek ali tableta in kava, sledi brinjevec. Če ni drugače, tudi stara slivovka, ampak mora biti čista. Ne kakšen sadjevec z vsemi mogočimi priokusi. In prigrizek, seveda.
        Le za kakšnega vraga se je sinoči moral pričkati s Tončko? Bedak. Ponoči je vsaka huda beseda drugačna, čudno zavita in pomembna, a pri belem dnevu sploh ne veš več, zakaj si jo izrekel. Ko je vendar vse jasno in v redu!
        Naj je bilo karkoli, zdajle jo bo videl. Govoriti ne bo mogel z njo. Pogledala se pa bosta. V oči. In z očmi ji bo povedal, kako rad jo ima. In da ne bo nič prikrajšana. Oddolžil se ji bo za ure, ko je bila sama, čeprav bi lahko bila v njegovem objemu.
        »No, vidiš,« je očetovsko rekel Resnik. »Sva že tukaj.«
        Tine je ustavil, in že sta stopala v nizko, prostorno pivnico. Resnik jo je ubral naravnost k točilni mizi, Tine pa za njim.
        Za točilno mizo je stala Tončka.
        Ko so se odprla vrata in je zagledala Resnika, bi se bila skoraj zasmejala. Ni se zasmejala, je pa zardela in njene roke so postale negotove. Nato jo je postalo sram enega in drugega, in spet je bila sama svoja, Tončka, kakršno je poznal Tine.
        Kajti za Resnikom je vstopil njen Martin.
        Pozdravljen in objet in poljubljen, Martin.
        Tončka se je obrnila k stari omari za točilno mizo in vzela z vrhnje police litrsko steklenico z napisom Pristni kraški brinjevec. Spodaj je bila narisana polna brinova vejica z jagodami, podobnimi slivam.
        »Dvojnega,« je naročil Resnik, s komolci se je lagodno naslonil na točilno mizo in ocenjujoče pogledal natakarico.
        »Vsak dan lepša,« je menil strokovnjaško in od strani oblisnil Tineta, ki je medtem tudi že prišel do točilne mize, zraven mogočnega, glasnega Resnika nekam krhek in droban.
        Tine ni dal nobenega glasu od sebe. Tudi Tončka je molčala, s svojim toplim in hkrati zadržanim smehljajem na ustnicah in v očeh.
        Resnik je krepko srknil iz svojega kozarčka, potem se je odhrkal, srknil še enkrat in na dušek izpil. Segel je v žep, potegnil ven lepo zlikan, svež robec s svojima začetnicama na vogalčku in si obrisal usta. Naglo si je potegnil še po brkih in robec spravil nazaj v žep. Iznenada se je široko zasmejal in udaril po rami Tineta, ki se je skoraj zdruznil pod šefovo nepričakovano, mogočno dlanjo: »Pa to ti sam dobro veš, ne, Tine?«
        Resnik se je zahahljal.
        Tine in Tončka sta se spogledala.
        Pozabila sta na Resnika in na njun nedavni prepir. Bilo je, kakor da ju neubranljiva sila vleče enega k drugemu. Tončka ni več stala za točilno mizo z roko na steklenici pristnega kraškega brinjevca in z drugo nepremično pred seboj, to ni bila več stvarnost. V resnici je vse spustila iz rok in priplavala k Martinu, ki jo je prestregel z močnimi rokami in jo prižel k sebi, da ji je zastajal dih. Zasul jo je z drobnimi, vročimi poljubi, ki so hipoma narasli v hudournik.
        »Kaj naj ti dam, Martin?« je vprašala Tončka in Tine je željno vzel tudi tisto, kar je v te besede položila samo zanj.
        »Kar hočeš,« je odvrnil.
        Tončka se je sklonila pod pult in mu natočila kakor studenčnica bistre pijače. Preko mize jo je ponudila Tinetu.
        Tine ji je vzel iz rok šilce, nazdravil ji je in počasi izpil.
        Resnik ju je spremljal z začudenim pogledom. »Kaj sta pa vidva danes tako uradna?« je vprašal.
        »Midva ne bova nikoli uradna,« je rekel Tine. »Ne, Tončka?«
        In Resnika je obletela slutnja, da bi ga tidve mladi šemi utegnili imeti za po šestnajst!
        »Dandanes ste ljudje res čudni. In čudno se obnašate! Vsega ste zmožni! Vidva, na primer. Bi kdo rekel, živa mrtvaka. Mlada starca. Pa sploh ni rečeno!« Resnik je odmahnil. »Jaz vas ne razumem. To sem že večkrat rekel, in je več kot res.«
        Za hip se je zastrmel nekam v tri dni in še enkrat odmahnil. »Eh, škoda besed! Ampak, veste kaj, Tončka, nekaj malega bi prigriznil.« Pogladil se je po želodcu. »Slabo sem spal in me nekaj matra. Najbrž bi se mi še najbolj prileglo kaj za pod zob.«
        »Hrenovke?«
        Resnik je odkimal. »So preveč prazne. Kaj bolj … Kaj za dobro podlago. Na sejem greva, gotovo se bom moral kaj préklati. Bolje zame, če ne bom tešč.«
        »Jajca s šunko? Jezik? Sinoči so ga skuhale za večjo družbo.«
        »To, to! Vidiš jo, Tine, kako je zadela! Točno jezika sem potreben. Ampak naročite v kuhinji, naj mi dajo veliko hrena zraven, na drobno nastrganega! Pa sveže žemlje! In veliko pivo. Kaj boš pa ti, Tine? Stojiš, kot da bi te bilo treba s kolom podpreti!«
        »Pomota,« se je zasmejal Tine. »In hvala, jaz tako zgodaj še ne bi zalágal. Vi kar dajte, jaz pa bom ta čas eno pokadil.«
        »Ti bojo na pljuča udarile, te tvoje cigarete!« Resnik je veselo pogledal, ko se je Tončka že vrnila z ovalom lično naloženega jezika, ki je imel v sredini krhek bel kupček hrena.
        »Da ni razkuhan?« je posumil Resnik, a samo za trenutek; veselo je začel nabadati rezine jezika, jih oblagati s hrenom in metati v usta. Zraven je prigrizoval žemljo. »Imeniten jezik, Tončka. Povejte kuharicam, da jih moram pohvaliti.«
        Tončka mu je natakala pivo. Skozi okno je vdiralo rumeno sonce porajajočega se vedrega poletnega dneva, in ko se je naslonila na točilno mizo, jo je tako naravnost obsijalo, da se je izgubila v lastnih slepečih obrisih: rahlo nagnjena glava z vencem svetlih las, komaj opazno sklonjeni tilnik, zamamna vijuga prsi, usločena roka, ki je obstala na pipi.
        Tine je kadil in jo gledal. Nobena poteza na njegovem negibnem obrazu, nenavadno umirjenem v tem jutru, se ni spremenila, ko je ostrmel nad njeno popolno, navzven in navznoter enako uglašeno milino. Ves ta dan jo bo povsod našel takšno: rahlo nagnjena glava z vencem svetlih las, komaj opazno sklonjeni tilnik, zamamna vijuga prsi, usločena roka.
        Tine bo ves ta dan sanjal.
        Resnik je z raztegnjeno polovičko žemlje brisal krožnik. Tončka je medtem naglo stopila k Tinetu in mu spustila ploščat zavitek v žep na jopiču.
        »Za na pot,« je šepnila in se odmaknila enako tiho, naglo, kakor se je bila prikradla.
        Tine je ugasil cigareto v pepelniku na najbližji mizi in se z mačjim skokom pognal k točilni mizi. Tončka je stala in ga čakala. Nenadoma ni bilo nikogar več v prostoru in tudi glasu ni bilo od nikoder nobenega več, samo njun zadrževani dih je valovil.
        Njena roka se je sama primaknila k njegovi. Prsti so se prepletli in stisnili. Čigavi so bili kateri? Bolj vroči njeni? Silnejši njegovi?
        »Zvečer,« je dahnila ona.
        »Zvečer,« je vzdihnil on.

Nazaj na Tretje poglavje

Kazalo Naprej na Peto poglavje

Stran je pripravil Primož Jakopin, jo postavil 29. decembra 2001 in jo nazadnje spremenil 1. februarja 2009.

Naslov: http://www.jakopin.net/gitica/dela/gj_zar_4p.html Obiskov