Gitica Jakopin

Žarometi

TRETJE POGLAVJE
        »Niti dober večer mi ne boš rekla?«
        »Ob enih zjutraj je za to že prepozno.«
        Točka je zaklenila vrata za Tinetom. Njen glas je zvenel tako suho, da je bil skoraj raskav, in sama je to čutila. Počasi, poraženo se je obrnila in se naslonila na podboj. Potem se je hladno zazrla v Tineta.
        Tine si je slekel jopič, zganil ga je in ga položil čez naslanjač. Njegovi gibi so bili mirni in preudarni. Sedel je na kavč, sezul čevlje in jih pazljivo postavil enega zraven drugega. Naslonil se je nazaj, prekrižal roke in pogledal Tončko.
        Nekaj trenutkov sta se molče merila.
        Naravna nasprotnika! se je zgrozila Tončka.
        »Vesel bi bil, če bi kar začela,« je naposled spregovoril Tine. S polovičnim nasmehom je dodal: »Da bo prej za nama.«
        Čeprav se ni mislil kar takoj izdati, je bilo v njegovem tonu več radosti in željne nestrpnosti kakor utrujenosti in nejevolje.
        Toda ona je trdovratno molčala, kakor da ima zapečatena ne samo usta, temveč tudi srce.
        Kaj naj bi mu tudi rekla? se je bridko spraševala. Saj nima nobenega smisla! Vse je bilo že izrečeno, in ne samo enkrat. In vselej je bila trdno prepričana, da jima teh scen ne bo več treba prestajati. Martin ji je bil vse pojasnil, vse dopovedal. Sprevidela je, da ne more vsega presekati na mah; tega ne bi mogla zahtevati od nikogar na svetu. A ne samo to. Življenje ni takšno, da bi se kaj takega sploh dalo uresničiti. Postreže z docela nepredvidenimi okoliščinami, ki ovržejo ali zavrejo še tako trdne namene. Ona vse to ve, zato je sklenila, da ga ne bo več mučila in begala s svojo nestrpnostjo. Počakala bo, da se Martin navadi nje in spremembe, ki jo je vnašala v njegov vsakdan.
        Ja. Je čakala.
        Toda vmes se je vseeno tesnobno spraševala, ali sploh bo presekal. Ali se to sploh da. In ali on to zmore.
        Bo, bo.
        Dá se, in on to zmore.
        Zato je čakala.
        Toda nocoj!
        Ob sedmih bom pri tebi, boš videla, ji je bil rekel.
        Najpozneje ob sedmih, ker se bomo iz mesta odpeljali takoj po kosilu. In naravnost domov.
        »Si ti že kdaj koga čakal, Martin?« je vprašala Tončka.
        Tine se je zasmejal. »Že. Tebe sem tako čakal, vse življenje. In tudi zdajle ta hip te čakam. Zakaj stojiš tam pri vratih?«
        Odsunil se je z oblazinjenega naslonjala na kavču, s komolci se je oprl na kolena in previdno rekel:
        »Tončka, malo časa imava in jaz sem zbit ko pes. Na koncu koncev si še vselej morala priznati, da si mi delala krivico. Poglej, kako pozno je že, in ob pol šestih moram biti že spet pri Resniku! Pridi sem k meni.«
        Tončka je temno zardela.
        »Nikoli ti nisem delala krivice, vsaj ne vedé,« je mrko rekla in se umaknila od vrat. »K tebi pa ne grem.«
        Sedla je v naslanjač, kar najdlje od Tineta.
        Tine se je znova naslonil nazaj in se namrščil.
        »Le umikaj se mi, to sem si zaslužil, ker sem vse popoldne mislil samo na trenutek, ko bo ta bedasti dan končno za menoj! Ti vidiš samo svoj ozki, sebični prav. Tistega, kar res šteje, sploh ne vidiš, ker te slepijo sami malenkostni pomisleki. Sploh ne utegneš upoštevati še kaj bistvenega, ko se ti po glavi mota preveč razburljivih prividov o moji nezvestobi. Menda res misliš, da ves dan ne počnem nič drugega, kakor da gledam, kje bi katero podrl? Da imam delo in dolžnosti, ki se jih ne da črtati z mojega dnevnega reda, na to pa čisto pozabljaš! Kakor da ne veš, da sem šofer in da moram voziti, kamor mi rečejo, pa naj bo to opoldne ali opolnoči. Kaj jaz morem, če pridem domov ob enajstih zvečer namesto ob pol treh kakor delavci ali uradniki?«
        Tončka se je zgrabila za glavo.
        To je nekakšen začaran krog. Ta prizor se je že prevečkrat ponovil! Kdo bi to zdržal? Včasih res že ne ve več, ali vse to resnično doživlja ali pa so samo moreče sanje! Toda občutek, da je prevarana, ta občutek ponižanja in zavrženosti je vedno isti. Najprej ostro spoznanje: to se mi je že zgodilo! Toda kdaj? Kje? Kako to? Ne vem več. Vem pa, kako poteka.
        Začne se s čakanjem.
        Čudovito čakanje. To je najlepše od vsega. To pričakovanje, ki je ena sama velika obljuba, ena sama slast. Vse je mogoče, vse se ti izpolni.
        Toda ura po tihem teče, tudi če ne gledaš na kazalce.
        Polašča se te nemir.
        Čedalje hujši nemir.
        Vmes se tolažiš. Koliko nepredvidenega se vedno lahko pripeti! In če si preveč nestrpen, tistega, kar tako težko čakaš, kot zanalašč noče in noče biti.
        Sčasoma začne tvoj užaljeni ponos dvigati glavo; to ni ljubosumnost, to je stvar osebnega dostojanstva. In ponos je nekaj, kar ženska mora čuvati, če kaj da nase!
        Nikomur se ne bo pustila omalovaževati. Niti Martinu ne.
        In če se mu je le kaj pripetilo? Šofer je, na cesti je bolj izpostavljen kot kjerkoli drugje.
        Ne, ne. Martin jo ima za norca. Vleče jo že od vsega začetka. Nikoli ni resno mislil. Samo privošči si. Zdaj tukaj, drugič tam, kdove kje.
        Vsi so ji govorili, ne zapletaj se z njim, šofer se navadi nestalnega življenja, nikoli se ne bo ustalil, ne boš imela ne doma ne družine, o čemer vedno sanjaš! Tako kakor tebi govori še marsikateri drugi!
        Ona pa ni verjela njim, verjela je Martinu, zaupala mu je. Vedela je, v svojem srcu je dobro vedela, da ni takšen, kakor govorijo ljudje.
        Samo … Kolikokrat je že preizkušal to njeno zaupanje? In kolikokrat ga bo še? Noče biti odvisna od njega. Noče trepetati v srčni tesnobi in negotovosti, to zanjo ni ljubezen!
        Je mogoče, da se bo navsezadnje samo kruto ponorčeval iz nje? Jo bo pustil, ko bo ostala noseča? Kaj bo potem z njo in z njenim otrokom?
        Ne. To ni mogoče. Samo v oči mu pogleda, in se lahko vsak čas trdno prepriča, da to ni mogoče.
        Ampak nocoj ga ni. Čeprav je rekel, pridem čisto zagotovo.
        Potem ga pa ni bilo. Ni ga bilo.
        In še nekaj drugega si je morala priznati. Nerada, a vendar, in jezna nase. Čakala ga je, pa ne samo z glavo in srcem. Čakala ga je vsa. Z rokami in ustnicami. Z vročim, željnim telesom.
        A ga ni bilo. Ni in ni ga mogla pričakati. Postalo jo je sram.
        Mogoče ni bilo tako?
        Bilo, bilo.
        Dobro ve, kaj ima Martin rad. Na vse je pomislila. Vse je pripravila.
        Njega pa ni bilo.
        Kako smešno, vedno bolj smešno in neumno je postajalo vse skupaj!
        In ko je vse že v prahu in pepelu, ti Martin pride, kakor da ni nič, usede se ji na kavč, prekriža roke in ji še bere levite. Se ji še posmehuje!
        Začarani krog je sklenjen.
        Martin je vzdihnil in se prestavil na rob kavča, da se je lahko zravnal. Pogledal ji je naravnost v oči in suho povedal:
        »Resnik je v mestu pobral Olgo in potem sem jih moral peljati k Renkoletu. Kot ponavadi sem počakal, da so imeli vsega dosti, in nazadnje sem jih razvozil.«
        Utišal je glas in ostro dodal:
        »Bi rada še kaj izvedela?«
        Tončka je začutila, kako ji je vsa kri butnila v glavo. Samo sebe je zaslišala, čeprav ni mogla verjeti, da to res govori ona, kako je rekla mrzlo, zlobno:
        »A, tako, Olga? Nisi mogel preveč koprneti za menoj, če ste imeli njo v avtu! Je morala biti od sile ponosna, ko sta jo osvajala dva taka junaka kakor ti pa Resnik!«
        Tine je prebledel. Planil je pokonci in jo zgrabil za zapestji, da je zaječala. Pomislila je, zdajle me bo udaril. Vendar je ni udaril. Samo sklonil se je nadnjo in ji rezko rekel, z ustnicami tik ob njenem licu:
        »Samo to si zapomni: če boš takšna, me ne boš več videla.«
        Izpustil jo je in ji obrnil hrbet. Z rokami v žepih je obstal pred zavešenim oknom.
        Tončka je strahoma gledala za njim. Tega ne bi bila smela reči! Kako je mogla reči kaj takega?
        Nekaj je narobe. Ne zaupa mu. Ne zaupa mu tako, kakor si Martin to zasluži. Sploh ga ne vidi takega, kakršen je kot skupek svoje osebnosti. V njem vidi samo svojega Martina. Takšnega hoče ali pa sploh ne.
        Tako je to.
        Toda … je to tako hudo narobe?
        Je to narobe, če ga ona ljubi brez pridržka? Če ga bo ljubila vedno bolj in vedno drugače? Če bo gledala, da ob njej ne bo pogrešal ničesar? Nobena druga na svetu ga ne bi mogla ljubiti tako, kakor ga ljubi ona in ga bo vedno ljubila. Ona to dobro ve, ker ga pozna. V tem ga dobro pozna. V nekih drugih rečeh ga morda ne pozna, ker to ni mogoče, to je drug svet, moški svet, ki ni v ničemer podoben ženskemu, kjer je najbolj samosvoj.
        Za vse to mora biti izključno njen. Za vse tudi ona zahteva vse brez pridržka. Martin pa tega ne razume. Nasprotuje ji, govori ji v nekem nerazumljivem jeziku, ki zanjo ni samo tuj, temveč še grozen povrhu. Kadar mu ona kaj očita, se sploh ne brani. Ne jemlje je kot sebi enakega človeka. Ne zavpije nazaj. Ne reče ji, naj bo mirna in potrpežljiva, naj mu zaupa, ker se bo kmalu sama do kraja prepričala, da je ne ljubi nič manj kakor ona njega, samo na svoj način, in da si mora ohraniti del svoje svobode in svojega človeškega dostojanstva, ne da bi bil njo prikrajšal za karkoli.
        Martin tega ne stori. Samo proč od nje se obrne, stisne ustnice in molči.
        To ni dobro, se je zgrozila Tončka. Nocoj je bilo zadnjič tako. To se ne sme več ponoviti. Tako ne smem. Če mu mislim zaupati, mu moram zaupati do kraja in brez pridržka. Vem, da me ima rad.
        In to ne more biti vrženo v veter, to mora biti zasluženo, ljubezen za ljubezen, zaupanje za zaupanje!
        S kom pa bom dobra in ljubeča, če ne z njim?
        Tine se je počasi obrnil.
        Tončka ga je pogledala. Kako bled je! Kako izčrpan je videti!
        Nagonsko je hotela planiti k njemu, a jo je ustavil njegov pogled.
        Ne hôdi mi zdaj blizu, ji je govorila njegova toga, odrevenela drža. Če si kaj pametna! Najprej sem človek, potem šele tisto, kar imaš ti v mislih, kadar mi ljubeče in posestniško rečeš Martin! Zdajle si te ne želim. Izsušen sem. Moje roke so mrtve. Tudi če bi jim rekel, naj te objamejo, me ne bi ubogale. To je tvoje delo. Jaz nisem zakrivil ničesar. Z ničimer nisem pripomogel k temu, kar si ti postavila med naju. To si že počela, izkusila si, kaj se izcimi iz tega, zame, a tudi zate, in te ni spametovalo. Morda boš zdaj spoznala, kaj je bistveno in kaj so bagatele, ki jih lahko razpihneš v neprehodne gore, če si dovolj nespametna.
        Vedno te bom ljubil, so ji govorile njegove hladne oči, čeprav tega ne bom raztrobil na vse štiri strani neba. Tudi tebi ne bom tako pogosto govoril o tem, kakor bi si želela. Toda pokazal ti bom to velikokrat, samo glej, da ne boš kratkovidna, ker se ti utegne zgoditi, da v tem primeru niti ne bi opazila. Pa še drugače ti bom to pokazal. Čeprav ti tega ne boš mogla vedeti. Nikoli ne boš izvedela, da ti svojo ljubezen dokazujem tudi na druge, skrivne načine, lahko pa bi kaj zaslutila, če bi bila zares tenkočutna. To bo tvoj tajni zaklad, samo če se boš znala pritipati do njega. To bo nekaj, kar boš vedno imela, čeprav ne boš imela črno na belem, da je tvoje. Toda imela boš v vsakem primeru, in jaz bom vedel za to. Včasih bom pomislil na to. Morda bom pri tem čutil, kar bi čutila ti, ko bi vedela.
        Vendar so to že meje. Gotovo veš tudi ni, da se dlje ne pride. Vse to sem ti povedal, toda zdaj se me ne dotikaj. Na smrt sem zdelan, Tončka moja. Veliko imam za seboj in ne vem, kaj je pred menoj.
        Tončka je spoznala, da ima ledene roke in da se ji tresejo. Sklenila je prste, kakor da prosi boga, naj ji pomaga, in jih na vso moč stisnila. Martin jo še vedno gleda. Paziti se mora. Nobene napake več. Toda kako naj mu pokaže, kaj je zdajle v njenem srcu, če se mu sploh ne sme približati?
        Na klecavih nogah je stopila okrog mize in se z eno roko previdno naslonila na ploščo. Pridržala je dih, dvignila pogled k Tinetu in se toliko zbrala, da je mirno rekla:
        »Večerjo imam zate, ampak zdaj ni več dobra. Naj ti na hitro pripravim kaj drugega?«
        Tine jo je bistro pogledal.
        Je končno porušen zid nezaupanja med njima?
        Strašna napetost v njegovem telesu je hipoma popustila. Naredil je nekaj dolgih korakov do kavča, sesedel se je nanj in rekel:
        »Hvala, nisem lačen. Sem pa žejen.« S prsti si je prečesal lase in dodal: »Pri Renkoletu sem popil tako kisel brizganec, da me še zdaj praska po grlu. Najbrž se bom lahko odžejal samo pod črpalko doma na dvorišču.«
        Tončka je pobesila glavo. Zbala se je, da se ji bodo udrle solze. Pregnala jih je, vtem ko je njena roka gladila temno sijočo ploskev na vogalu mize. Tiho je vprašala: »Ne boš ostal pri meni, Martin?«
        »Ne morem, kakor bi rad,« je povedal Tine, in to je bila čista resnica. Hromil ga je občutek, da naglo izgublja zadnjo zalogo življenjske moči.
        »Pa vsaj počakaj, da ti naredim limonado. Vsaj odžejaj se še pri meni,« je rekla Tončka z bledim nasmehom. Glas se ji je zatikal, besede so se ji vsaka posebej izoblikovale na ustih, kakor milni mehurčki na koncu slamice. Morda so, mogoče jih sploh ni.
        Tine si je že zavezoval čevlje. Šop svetlih las mu je visel na obraz. Njegova glava je bila videti ranljiva kakor glava dečka. Zdelo se je, da ni slišal Tončkinih besed.
        Pa jih je slišal. Zravnal se je, Tončko je potegnil k sebi in se z mrzlimi ustnicami dotaknil konca njenega lica tik ob ušesu. Tončka je jeknila in se prižela k njemu, potem je stekla v kuhinjo.
        Ko se je vračala z limonado v roki, se ji je meglilo pred očmi. Tineta je videvala kot jezdeca na valovih svojega vročega obžalovanja. Stresla je z glavo in vsi obrisi so se zbistrili in izostrili.
        »Ná, Martin, pij,« je rekla.
        Tine je vzel orošeni kozarec, po požirkih in z užitkom je izpil hladilno pijačo, potem je kozarec vrnil Tončki v njene drhteče roke.
        »Se vidiva,« je rekel, na hitro jo je stisnil k sebi, in že so se vrata zaprla za njim.

Nazaj na Drugo poglavje

Kazalo Naprej na Četrto poglavje

Stran je pripravil Primož Jakopin, jo postavil 29. decembra 2001 in jo nazadnje spremenil 1. februarja 2009.

Naslov: http://www.jakopin.net/gitica/dela/gj_zar_3p.html Obiskov