Gitica Jakopin

Žarometi

DRUGO POGLAVJE
        »Poglejte, Angela, ni to Resnikov avto?«
        Ženska, ki je v pretesnem in prekratkem črnem krilu, v beli bluzi in v črnem svetlikastem predpasničku brisala točilno mizo, se je ustavila sredi giba. Imela je dolg, mesnat obraz s težkimi lici in debelimi ustnicami. Na prvi pogled bi vsakdo rekel, da ta ženska ni lepa, in vendar je bila ena izmed tistih, ki so za nelepim obrazom skrivale toliko človeškega razumevanja, dobrosrčnosti in celo nežnosti, da je sobesednik že po kratkem pogovoru videl samo še odkrite, čuteče oči.
        Dekle, ki jo je zmotila pri brisanju točilne mize, je imela na sebi prav takšno črno krilo, namesto bele bluze pa rdečo majico brez rokavov, medtem ko je bila njena krpica predpasnika bela in poškrobljena. Marjetka, tako ji je bilo ime, je najbrž že kdaj nosila na mizo, za katero se je Resnik pogajal s konkurenco, kajti njen obraz je bil svež in okrogel.
        »Je, ja, in gospod Resnik že leze ven. Cene tudi. Kar skoči v kuhinjo in naroči telečja jetrca, za začetek.«
        »Angela!« Glas mlajše natakarice je bil ogorčeno začuden. »Tisto imajo spet s seboj!«
        Angela je hotela opraviti do kraja, kar se je bila namenila, in to temeljito. S suho krpo je še enkrat krepko potegnila od roba do roba. Suho je vprašala: »Katero pa?«
        »Olgo.«
        »Pazi, da te jezik ne bo udaril nazaj! Gospa Olga ni nič boljša in nič slabša od drugih. Kaj ti veš o njej? Tebi ni še nobenega speljala, ti pa pred svojim pragom pometaj, nič se še ne ve, kaj čaka tebe. Hitro v kuhinjo!«
        »Ja, ja,« se je potuhnila Marjetka in odhitela.
        V sprednji gostilniški izbi novega, belega hotela za cesto je šumel direndaj tekanja, pogovorov, vzklikov, smeha, klenkanja jedilnega pribora in žvenketanja kozarcev, a pogosto ga je preglasil klic: »Dve turški!« ali: »Ene vampe! En golaž!« ali: »Pol litra cvička!« Kadar so se odprla vrata, se je malokdo ozrl iznad krožnika ali skozi dim cigarete. Toda tokrat so se odprla širše kot ponavadi, in ko je Rudi Resnik z Olgo in s Cenetom zaplul čez prag in veselo pozdravil Angelo, ki jim je prišla naproti do sredine prostora, da lepo sprejme domače goste, je marsikdo le dvignil pogled.
        »Dober dan, Angela! Kako se kaj imate? Je kaj novega?« Rudi je po tem svojem slapu obstal, pomel si je roke v pričakovanju dobrega in ne pretirano zasoljenega prigrizka in se z naglim, izkušenim očesom ozrl po mizah.
        »Pozdravljeni, gospod Resnik! Klanjam se, gospa Olga! Dober dan, Cene!« Tudi Angela je vse to zdrdrala v ravno prav razveseljenem, spoštljivem in ustrežljivem tonu. Toliko dni in noči svojega življenja je že prestala in pregarala v eni ali drugi gostilni, tem vrvečem človeškem vrtiljaku, da je vselej dobro vedela, s kom ima opraviti in kaj je komu treba dati, da bo zadovoljen odšel in kmalu spet prišel, od pozdrava ob prihodu preko vajene jedače in pijače do besede ob odhodu.
        »Dolgo vas ni bilo k nam. Mislila sem že, da ste se nam izneverili,« je prijazno govorila in se hkrati diskretno ozirala za primerno mizo zanje. Z vsako Resnik ne bo zadovoljen. Sedeti hoče udobno in v miru, pa tako, da je vseeno bolj ali manj v središču pozornosti. »Tamle v levem kotu ravno odhajajo. Bi vam bila tista miza všeč? Izvolite! Predjed sem že naročila, saj je prav, kajne, gospod Rudi? Takoj prinesem svež prt in pokličem šefa.«
        »Vi ste biser, Angela,« je veselo odgovarjal Resnik. »Vedno veste, kaj je treba. Če bi vi vodili naše podjetje, bi gospodarstvo hitro prišlo na zeleno vejo! Ja, miza je v redu. Bomo kar sedli. Renkoleta pa le pokličite. Se je Frjan danes že kaj oglasil?«
        »Še ne, ampak ob tem času pride skoraj vsak dan,« je že prek rame povedala Angela in po stopnicah stekla v prvo nadstropje, kjer je bilo na koncu hodnika s tujskimi sobami šefovo stanovanje.
        Zbuditi ga bo morala. Ne bo mu škodilo, če vstane, že dve ure spi! Kadar vse popoldne prespi, je zvečer tako nasajen, da ga ni za prenašat. Oni spodaj se ga bodo nakresali, ampak ti vsaj niso težki. Cene sicer začne tarnati za neko izgubljeno ljubeznijo, a naj se zjoče, samo da ne bo vanjo tiščal. Sinoči je dolgo pospravljala in potem ni mogla zaspati, ker jo je bolel križ. No, saj bo šlo. Glavno je, da ne razsajajo. Kako dobre volje je Resnik! To so morale noreti za njim, ko je bil mlajši! Še zdaj je pogosto v ženski družbi. Ne bi bila rada njegova žena. In sploh! Mož, še dober, je ko kamen za vratom, ženski ne da dihati. Iz svoje kože se mora preseliti v njegovo, če hoče, da bo mir pri hiši. Kakor je bila ona obupana, ko je iznenada umrl njen Jože, danes ne more reči, da ji je bilo to v sámo nesrečo. Najbrž je res malo zadihala. In tudi spala ni vedno sama. Nobenega dne si ne povrneš. Sicer pa ni sčasoma nobena stvar več posebno važna … Seveda! Spi kot ubit.
        »Šef! Spodaj bi vas radi. Resnik je, z družbo.«
        »Ja, ja, takoj pridem.«
        Spodaj sta Resnik in Cene samá sedela za mizo v kotu. Olga je pri priči nekam smuknila; samo za hipec, je rekla, moram se malo polepšat, ženske smo v tej vročini čisto medle in uvele!
        »Če je Angela res takoj naročila, morajo biti jetrca vsak čas na mizi,« je bil zmerno nestrpen Resnik. »Doma jih imam v desetih minutah na krožniku.«
        »Če so bila že narezana!« je strokovnjaško pripomnil Cene. In mu je moralo nekaj posebno zabavnega šiniti v glavo, ker se je začel hahljati. »Si že slišal, Rudi, kaj so tukajle imeli zadnjič?«
        »Jaz nič ne vem,« je raztreseno odvrnil Resnik, ki je očitno obračal druge misli. »Kdaj pa?«
        »Kakšen teden bo tega, in ne more biti čisto za lase privlečeno, ker sem slišal z dveh strani!« Cene je izpod čela ošinil mize naokoli in utišal glas. »Precej čez polnoč so zaklenili in zatemnili okna. Potem so dali na mizo Marjetko in se šli gasilce. S sifonom.«
        Cene se je zastrmel v svoje kratke, debele prste, ki jih je sklepal na snažnem belem prtu, kakor da bi molil. »Ne bi si mislil, če jo takole pogledaš, kaj?« je rekel.
        »O, ti seme, ti, hudičevo!« je zazijal Rudi. »Pa tudi dedci, pokvarjenci! Da jih ni sram!« Pogledal je naokoli in siknil, kakor da mu je res nerodno: »Tiho zdaj, Olga se vrača!«
        »Se že bolje počutim v svoji koži,« se je prismehljala. Res je bila videti sveža, hladna in umirjena. »In tudi Renkole je že tukaj.«
        »Semle k meni sedi,« jo je povabil Rudi in pozdravil upravnika. »Pozdravljen, Miha. Si se malo zleknil, ne? Prav imaš. Jaz se tudi, kadar sem doma. Seveda, na poti moraš vztrajati, naprej in naprej. Kako pa kaj drugače? Prisedi, no, ne bodi takšen!«
        »Ti lahko govoriš,« je zaupno začel Miha Renkole, ki se je bil razveznil na udobnem stolu, kajti njegov hotel je imel najmodernejšo opremo blizu in daleč, »jaz pa sploh ne vidim iz skrbi! Spet imam izgubo. Lahko se raztrgam, pa ne pridem iz rdečih številk. Na vse strani letam, da kje kaj ceneje ujamem, svojih ljudi ne plačujem pretirano, preslabo pa seveda tudi ne, ker bi mi ušli, in gledam, da noben ostanek ne gre v nič. Pokrasti mi pa tudi ne morejo toliko, da bi se res poznalo, saj nekaj malega se dekleta tako ali tako zmotijo pri računih, in se skoraj izravna. Spet me bodo dali v škripec, boš že videl! Mislijo, da si devljem na stran. Hudiča si devljem! Nisem tako nor, da bi rinil pod ključ!«
        »Miha, ti si premehak!« ga je učil Rudi. »Zadevo moraš resno vzeti v roke. Ko sem bil jaz še na svojem, je bila dan in noč kontrola. Žena je vsakega zmikavta zalotila še krvavih rok. Kradejo ti, kaj pa! Jaz bi jim že dal, primojduš! Vintal bi jih, da bi piskali, vsi po vrsti!«
        Resnik se je dobrovoljno zasmejal. »Pa ti itak vedno stokaš. Kadar pridem, začneš! Dokler tako vpiješ, ti še ne lije za vrat!«
        Dvignil je kozarec. »Na zdravje! Vsi eks! Ne bodimo taki mrtvaki!«
        »Prav si povedal, Rudi,« je rekel Renkole, ko so odložili kozarce.
        »Od kod pa imaš ta jesih?« ga je podražil Cene.
        »Kam drugam pojdi pit, pa boš videl, te bo tri dni bolela glava! Kaj to delajo z vinom, ni za mislit! Samo pri meni se pije pristno vino. Če je cviček letos kisel, pa ne morem pomagat. Premalo sonca in preveč dežja. Zapotegne res, kisel pa ni, tega ne boš govoril, Cene!«
        Resnik se je ozrl in obraz se mu je zjasnil. »So jih pa dolgo pacale, presnete kuharice! Ampak aroma je ta prava! Zlata vredna! Kam že tečeš, Miha?«
        »V klet, belo vino prevzemamo!« se je izmuznil Renkole.
        »Kje je pa spet šofer?« je Resnik spravljal v red vse okrog sebe, ko je bil naglo in z velikim užitkom zmetal vase pol krožnika jetrc. »Vsakič se nekod motovili, namesto da bi dobil kaj toplega v želodec! Nič čudnega, če izgleda, kakor da bi imel jetiko.« Obrnil se je k Olgi. »Ni čuden ta Tine? Vedno po svoje! Še fant, pa ves kisel in tako zaverovan v vrag si ga vedi kaj, da ga še jedača ne veseli!«
        »Ga grem jaz poklicat,« se je ponudil Cene. »Ti mirno jej, to se takoj shladi.«
        Cene je imel že nekaj kozarcev vina pod kapo. Njegov obraz je bil nekam razmehčan. Skôpal se je izza mize in odtaval proti vratom.
        Tine je medtem zunaj pregledoval motor. Komaj opazno brnenje, ki ga je tu in tam prestregel v njem, ga je skrbelo. Bal se je, da mu nekega lepega dne ne bi odpovedal kje bogu za hrbtom. Enkrat se mu je to že zgodilo, in Resnik je takrat skoraj iz kože skočil, ker je mislil skleniti neko važno pogodbo, ki jo je nato dobila konkurenca, Resnik jih je pa slišal.
        Avto mora čimprej spraviti k Staniču. V soboto zjutraj! Skupaj ga bosta pošteno pregledala in popravila najnujnejše. Tako da bo v ponedeljek zjutraj znova sposoben za vožnjo. In sprednje gume! Tako zlizane, da si na kakšno daljšo pot skoraj ne bi več upal z njimi. Resnik je nekaj omenil, da morata jutri dlje notri na Hrvaško. Za nove gume ni denarja, za nov avto ga bodo pa morali spraviti skupaj, ko bo ta šel k vragu, in to bo kmalu!
        »Tine! Tine!«
        Cene je na majavih nogah tako klical z zgornje stopnice gosposkega vhoda v hotel, ki pa je bil to samo še po impozantni gradnji, kajti njegovi stalni gostje so ga prav kmalu spremenili v oštarijo. Skoraj se je že mračilo, zato Tinetove postave ob avtu ni takoj opazil in se je še bolj zadrl: »Tiiine!«
        »Kaj tako kričite?« se je mirno oglasil šofer in stopil izza potemnele, zabrisane gmote vozila.
        »Zmeraj te je treba klicati,« je potožil Cene, »ko dobro veš, da začne Resnik sitnariti, če te ni noter. Resnik je za red!«
        Cene se je tiho smejal Resniku in sam sebi. Svet se mu je na lepem zazdel vesel in okrogel.
        »Avta ne morem kar tako pustiti! Odgovarjam tako ali tako jaz, in če kaj ni v redu, samo mene gledate!«
        »Kaj se pa usajaš, saj ti nihče nič noče! Resnik je rekel, naj te pokličem, da boš kaj dal vase, ne?« Cene se je obrnil na peti in se s trdnim, a malo preširokim korakom odzibal nazaj za mizo.
        ‘K vragu,’ je pomislil Tine in počasi stopil do vhoda, nekam žalobno obitega s črnimi in srebrnimi okrasnimi letvami. Če ne bo spal vsaj štiri ure, bo jutri prej ali slej zadremal za volanom. In zlepa se ne bodo skidali od tod! Ko je Tončki že skoraj dopovedal, da res ni tak lažnivec. Čakala ga bo ure in ure, in ko bo končno prišel do nje, zbit in mogoče celo rahlo okajen, se bo moral najprej še spopasti z njo.
        Na mrtvo bi se napil, če bi mu to kaj pomagalo, ampak mu ne bi. Ne. Ko se vrnejo s Hrvaškega, bo odpovedal, ne vidi drugega izhoda, če res hoče zaživeti po človeško. Tudi če mu obljubijo ne vem kaj, boljšo plačo in stanovanje in reden dopust, se ne bo dal pregovoriti, Resnik si lahko jezik zbrusi. Saj se povsod služi kruh, če se ne braniš dela.
        Stopil je noter in z očmi poiskal njihovo mizo. Cene je z vilicami nespretno pikal po solati in jo negotovo nosil v usta. Olga je bila tako razposajena, da se je zdelo, kakor da se smeje in trepeče v zanosnem, vročičnem nemiru sleherni delček njenega telesa posebej, Resnik pa je s širokim smehom na pordelem, nenadoma pomlajenem, skoraj deškem obrazu nekaj navdušeno pripovedoval. Ko se je približal Tine, je umolknil, dvignil pogled in rekel: »Kod si se tako obiral, Tine? Kaj boš pil? Večerjo si naroči, preden bo vse postano!«
        »Hvala, si bom že naročil,« je odvrnil Tine in se spustil na preostali stol zraven Cenetovega. Segel je v žep, izvlekel škatlo in si brez hitenja prižgal cigareto. Potem je molče kadil in se oziral po mizah naokoli.
        Že ko je šel noter, je pri sebi sklenil, da Resnika ne bo poslušal. Sčasoma se je že izuril v tem, da je lahko sedel zraven njega, in včasih sta se dolge dneve sama vozila po terenu, pa je šefa pustil govoriti, a sam je na pol pazil na cesto pred seboj, na pol pa blodil po neizmernem mlačnem morju podoživljanja, kamor človek zabrede, kadar je zavest samo deloma udeležena pri tistem, kar delajo roke. Tako se je vračal v svet svojega otroštva, in od tam v minula vojna leta, ki so bila zanj polna spominov na lakoto, na strah in smrt, na mokre marše, na streljanje in dim z gorečih domačij. Katerikrat se je zamislil v načrte, ki jih je v mislih tako lahko delati, a se skoraj vedno izkaže, da so daleč od uresničljive stvarnosti. Zgodilo pa se je tudi, da je v takih trenutkih slonel nad Tončko, ji z rahlimi prsti odpenjal bluzo, odmikal svileni trak naramnice in jo dolgo poljubljal v mehko, vročo globel na prsih.
        Toda tokrat je v Resnikovem zvišanem, preživahnem glasu trepetalo nekaj, kar je Tineta dražilo. Nenehno ga je opozarjalo nase, tako da je večkrat nehote prisluhnil.
        »Je bila tudi tvoja žena zraven, Rudi?« je ravno spraševala Olga.
        »Imej no pamet, Olga,« jo je pokaral Resnik, »kako, hudiča, jo bom jemal s seboj, če ni prostora, in sploh, na takšno čisto poslovno pot? Ne res, Cene?«
        Kerin je pokimal s težkimi, pobešenimi lici žalostnega buldoga. Tine je pomislil, da je nevarno, še malo, in bi se ta glava lahko skotalila z vratu.
        »Kaj se režiš, Tine?« je rekel Cene.
        »Nič, nič. Nekam veselo je postalo, se mi zdi,« je nedolžno odvrnil šofer.
        »Ja,« je dobil korajžo Cene. »Ne moreš je vzeti s seboj, tako je, ne moreš pomagat! Takoj se vse zakomplicira. Za sprejem doma pa se utrdiš s pijačo. In ker je večinoma ali precej pozno ali precej zgodaj, se počiš spat, in pika.«
        »Na splošno so žene v redu karakterji,« je povzel Rudi, »samo z manjšimi nevšečnostmi se je treba sprijazniti, itak niso važne. Kaj sem že pravil? Aja, kako je bilo, ko smo bili povabljeni, vodstvo podjetja, na posestvo Priznica. No, sprejel nas je sam direktor. Hujša živina, njegov brat je nekje visoko v Beogradu. Črn ko cigan, kodrasti lasje na levji glavi, bela srajca, široka kravata, pa čisto nič napihnjen. Jaz sem kar gledal, vsem po vrsti nam je dal roko! Viljamovka, za prvi pozdrav. Potem z njegovim džipom na ogled!«
        »Je bila močna, kaj, Rudi?« se je zasmejal Cene. »Še mene je skoraj vrgla!«
        »Pa še kako te je vrgla!« Resnik se je zasmejal. »Vse nam je razkazal, veš, Olga. Kokošjo farmo, petelinjo farmo, fazanjo farmo, valilnico, mlekarno, sirarno, maslarno, hleve … Sam ne vem več, kaj še vse! Kar sapo nam je zapiralo. Povsod red, čistoča … Kako bi rekel, z eno besedo? Sistematičnost! … Tistih fazanov ne bom nikoli pozabil, kakšne barve!«
        »Moj mož je tudi že prinesel domov fazana,« je povedala Olga. »Meni je bilo vedno vsakega žal. Tako lepi so.«
        »Ne bodi sentimentalna,« je rekel Rudi in jo stvarno pogledal. »Pač pa se fazanja farma presneto splača!« Ozrl se je po vseh za mizo, a ko ni bilo nobenega ugovora, je živahno povzel: »Po ogledu zakuska. Večerja, pravzaprav. Še preden smo se odpeljali po posestvu, je naročil tajniku: éDva odojka na raženj. Telečjo pečenko. Perutnino. Šunko. Ti že veš. Da bo vse!‘ Oni je samo prikimal. éV redu. Vse bo.‘ Imeniten je bil tisti direktor! Midva sva se takoj ujela. Sem ga povabil, naj se oglasi pri nas, ko bo prvič kaj prišel sem. Žena je vedno vesela, kadar koga pripeljem domov, da ga lepo postreže in pogosti. Čeprav ima seveda dosti tekanja. Posestvo mi vodi tako rekoč sama. Zmeraj dela, vse hoče narediti sama, pa ni nikdar utrujena ali slabe volje … Izredna ženska!«
        Resnik se je tako razvnel, da bi bil skoraj izgubil nit pogovora. Zato se je rahlo zdrznil, ko se je nepričakovano vmešal Tine.
        »No, seveda,« je rekel Tine. »Saj mora biti.«
        Tine je pil in kadil. Jedel ni nič. Glavo je imel v oblakih dima.
        »Kako to misliš?« se je začudil Resnik.
        »Tako,« je povedal Tine in kadil naprej.
        »Vrag te zastopi,« se je razhudil Rudi. »Jaz te ne razumem, nikoli nisem vedel, kaj se ti plete po glavi. Tvoji možgani delajo drugače kakor naši. No, voziš pa dobro, krivice ti nočem delati, šofer si vrhunski. Vsak drug na tvojem mestu bi bil že zdavnaj pod rušo.«
        Tine se je nasmehnil sam zase, rekel ni pa nič.
        »Jaz sem se na žalost tako napil, da ne vem več, kako je bilo naprej s tisto večerjo,« je dejal Cene.
        »Ti se vedno napiješ,« je pripomnil Rudi. »Cene, ti si kronik. Daj si pregledat jetra, dokler je še čas, ti lepo rečem.«
        Cene je skomignil, Resnik pa je pobral konec svoje štrene: »In kakšno vilo je imel tisti direktor! Bela vila, ampak res bela. Terranova. Streha skoraj ravna. Steklena stena spredaj. In notri! Namesto vrat sami obokani prehodi iz sobane v sobano, si se lahko samo sprehajal! Vse v težkih preprogah. Temno, drago pohištvo. Dolge svilene zavese. Pa slike! Velike, za pol stene! Hrvaški kmetje v škornjih. Ženske v rutah in dolgih nabranih kiklah. Prave kmečke figure, prave stare hrvaške hiše. Prizori z dela na njivah in travnikih. Taki čvrsti ljudje. Močni. Delavni … Imenitne slike!«
        »Nisem vedela, da se tako zanimaš za slike,« je rekla Olga.
        »Saj se ne, ampak kadar vidim kaj lepega, vem, da je lépo, ne?«
        Resnik je nadaljeval z glasom, ki se mu je že poznal dolg dan.
        »Kakšne štiri ure smo sedeli za mizo, in zanimivo je to, da si jedel in jedel, pa te ni nič tiščalo! In nazadnje smo bili že tako glasni, da smo se smejali vsevprek in sploh nismo več slišali drug drugega. Kje smo spali in kako, pa tudi jaz ne vem več. Vem le, da so bili govori. Govor je imel direktor, pa tajnik občine, pa predsednik občine in še predsednik neke druge organizacije, vrag si ga vedi, katere.«
        »Ja, in tudi ti si imel govor,« se je oglasil Cene. »Jaz ga sicer nisem dohitel, mi je pa kasneje poročal Franci.«
        »Ne da bi se sam hvalil,« je povedal Resnik, »ampak ko sem nehal, so me vsi začeli objemati!« S pogledom je še on zdaj ganjeno objel omizje, vse po vrsti. Olga mu je žareče prikimala. »Kam ste šli pa od tam?« je vprašala.
        »Čakaj, kam smo že šli? Se ti kaj spomniš, Cene?« se je čudil Rudi.
        »V Suhi dol,« je nevabljeno povedal Tine. »In potem za Donavo, na ribljo čorbo.«
        »Res je, sto strel!« je zavpil Resnik in se počil po stegnu. »Ti si vse zapomniš, Tine!«
        »Vse,« je prikimal Tine in skozi dim svoje večne cigarete prijateljsko pogledal Resnika.
        »Si že kdaj jedla donavsko ribjo juho, Olgica?« je vprašal Resnik.
        »Sploh ne vem, kaj je to,« je priznala Olga. »Jaz ribe samo cvrem in pečem. No, tudi marinirane so dobre.«
        »Beži no!« se je zasmejal Rudi. »To je najboljše. Ampak ni navadna ribja juha. To je bolj gosta jed, nekakšna ribja obara.«
        Resnik je vzdihnil in pogledal naokoli. Ni prav vedel, ali se splača to razlagati Olgici.
        »Pijmo rajši,« je zagodel Cene. Jezik ga ni več prav ubogal. »Recepti so pa v kuharskih knjigah!« Vsem je nalil do roba in še malo čez.
        K njihovi mizi se je od strani prismukal Renkole. »Če bi še kaj želeli,« je od blizu rekel Rudiju, »vam naše ženske rade takoj pripravijo.«
        »Mogoče sploh ne bi bilo napačno,« je zagriznil Resnik. »Bi ti še kaj pojedla, Olgica?«
        »Nisem nič lačna,« je povedala Olga. »Počasi se bomo morali odpraviti, se ti ne zdi?« Bila je okajena, a ne toliko, da ne bi vedela, kaj se spodobi od nje.
        »Jaz bi bil za to,« je pripomnil šofer.
        »No, pa ne. Hvala ti vseeno, Miha,« je rekel Resnik.
        »Se bom pa poslovil,« je rekel Renkole. »Kmalu spet kaj pridi, Rudi. Lahko noč, gospa Olga.«
        In je odšel, s težkim korakom, ves nekam poševen in tudi glavo je držal postrani.
        »Lep večer je bil,« je rekla Olga in s svojimi svetlimi, nemirnimi očmi prijela Resnika.
        »Gremo, Tine,« je pohitel Rudi. »Cene! Hajdi! Gremo!«
        »Še račun,« je spomnil Tine in zaklical: »Plačat!«
        »Saj res, vraga, še račun!« je mehanično ponovil Resnik in segel v žep. Tudi Cene je začel obračati po rokah svojo staro, z vsem mogočim naphano listnico.
        »Kaj smo že imeli?« je vprašala Angela in nastavila dobro ošiljen svinčnik na list svojega blokca. Pisala je spretno in naglo.
        »Vaše je vse skupaj dva tisoč dvesto.«
        »Dvesto petdeset,« jo je nagradil Resnik.
        »Hvala, gospod Resnik,« je z nevtralnim glasom dejala Angela. »Kaj imava pa midva, Tine? Brizganec, sendvič in škatlo zete. Sto štirideset … Ste bili zadovoljni, gospod Resnik? Najlepša hvala, pa lahko noč.«
        »Vse je bilo v najlepšem redu. Lahko noč.«
        Lahko noč.
        Lahko noč, Angela, spočij se za nov dan.
        Lahko noč, Marjetka s svežim, okroglim obrazom.
        Lahko noč, Renkole, izguba ali dobiček, pravzaprav je to eno in isto.
        Najlaže je reči lahko noč in oditi.
        Toda tisto, kar še pride.
        Kar pride potem, ko so že vsi rekli lahko noč!
        Najbolje jo je odnesel Cene. Trdega ko klada so odložili v domači veži. Žena ga je prevzela in ga, kot že neštetokrat v podobnih primerih, slekla, sezula in zvlekla na posteljo. Potem je legla zraven njega in zadnje ure te noči so ji počitek grenile sive, turobne misli. Samo to, nič več, saj je vedela, da je njen boj že zdavnaj izgubljen, a tudi, da se je bil že začel neenakopravno. Ni pa vedela, da je njen zaveznik čas. Sicer bi se začudila, ko bi ji kdo povedal, da bo praznino poleg sebe kmalu občutila kot nekaj odrešilnega in da bo še žalovala za neobteženostjo svojih samotnih uric, vendar je bila to resnica.
        Vrata Cenetove hiše so se zaprla in motor je še enkrat zahrumel. Potnika na zadnjih sedežih se nista več ozirala na Tineta. Popoldan je bil dolg, večer se je neznosno vlekel v daljno, bajno noč. Resnik je občutil skoraj otroško brezskrbno, vročo omotico. Njegove roke so same od sebe do bolečine stiskale Olgino ramo; bilo je, kakor da njena polt pod njegovo dlanjo diha globoko in prerojeno.
        Potem je Rudi naročil Tinetu: »Ustavi. Tukaj midva izstopiva.«
        To je izrekel s prvobitno preprosto odkritostjo, ki ne pozna sramu.
        Tine je molče ustavil, stopil ven in odprl vrata zadaj.
        Resnik se je nagnil naprej in se zavihtel na cesto. Nato je ponudil roko Olgi. Prijela jo je, iztegnila je láhko nogo in že je stala zraven njega. Voščili so si lahko noč.
        Spet ta lahka noč!
        Tine je od blizu zaloputnil vrata na svoji strani. Avto je izginil za temnimi, spečimi hišami.
        Vendar hiše nikdar ne spijo vse. Tudi v najtemnejši noči in ob najbolj pozni uri se kje neslišno odpre okno. Nekdo pogleda ven, samo od strani, prikima in se umakne. Okno se prav tako neslišno zapre.

Nazaj na Prvo poglavje

Kazalo Naprej na Tretje poglavje

Stran je pripravil Primož Jakopin, jo postavil 29. decembra 2001 in jo nazadnje spremenil 1. februarja 2009.

Naslov: http://www.jakopin.net/gitica/dela/gj_zar_2p.html Obiskov