Nazaj na Kazalo

Gitica Jakopin

Žarometi

PRVO POGLAVJE
        »Ustavi, Tine!«
        »Na najbolj prometni ulici v centru? Ne morem!«
        »Samo toliko, da skočim ven!« je silil Rudi Resnik. »Tamle gre Olga! Ustavi, no!«
        Šofer Tine si je naglo pogledal čez ramo, tako da je njegov šef, ki je sedel spredaj zraven njega, za hip scela uzrl njegov svetli, namrščeni obraz. Resnik se je tedaj še sam na pol obrnil, a nejevoljno in s trdim vratom, in se takoj znova zasukal nazaj.
        »Ne kompliciraj, Tine!« je rekel, prijel za kljuko na vratih in jo potisnil dol.
        »Čakajte malo!«
        Tine je zapeljal na rob pločnika. éŠe sreča,‘ je pomislil, éda za nami ni nobenih vozil!‘ Počakal je, da je Resnik skočil ven, in naglo potegnil naprej, za prvi vogal. Na varnem kraju je ustavil, parkiral belosivo, nerodno olimpijo in se naslonil nazaj. Nehote je s pogledom ošinil klop zadaj, kjer je hrčal nakupovalec Kerin, ki je bil vedno ravno toliko okajen, da je v avtu pri priči zaspal in se pri tem ni dal zmotiti. Tudi tokrat ne, mirno je dreto vlekel naprej.
        ‘Spet ta Olga!’ je pomislil Tine. ‘Kdaj ga bo srečala pamet, Resnika, in kaj mu je tega sploh treba! No, saj! Naj, če mu vrag ne da miru! Ko bi bila vsaj mlada, res čedna ali vsaj pametna ženska, pa je to čisto navadno gofljasto babše, ki se na ves glas smeji in zavija oči. Olga!’
        Tine je zatisnil oči, vendar je pazil, da mu je glava še delovala naprej. Bil je kronično utrujen, saj je menda sploh že pozabil, kdaj se je nazadnje pošteno naspal. Ena vožnja za drugo!
        Cesta, kar naprej cesta. Siva na meji med nočjo in prvim svitom, bela v svežem jutru, ko je še rosa na travi, črna, kadar oči nočejo več ostati odprte, rdeča ob razposajeni polnočni uri, in celo vijoličasta je že bila, ko jo je prečarala magija trenutkov, ki vroče odmevajo v spominu. Videl jo je tudi že polno belih prometnih puščic, ki so vse kazale vanj, ko so mu orjaški prometniki grozili z mrkimi pogledi in visoko dvignjenimi, ščetinastimi obrvmi; to je njegova stalna môra, kadar predolgo nepretrgoma vozi. Nakupovalci velikega trgovskega podjetja po več dni sklepajo pogodbe na terenu, vsako krepko zalijejo in potem jih mora razvoziti domov, ene in druge, a šele v zgodnjih jutranjih urah, ko se skoraj že dela dan, ki ga on večinoma pričaka viseč na kakšnem neudobnem stolu v bifeju.
        Domov!
        Ti okravateni polizanci imajo vsi dom. Hišo imajo, z garažo, zelenjavnim vrtom in sadnim drevjem, z negovano trato in uto v senčnem kotu, kjer se moški hladijo, ko ženske pijejo kavo in prigrizujejo pecivo.
        Pa njegov dom?
        Strela! To ti je dom in pol. Soba v stari hiši, greš po zlizanih lesenih stopnicah in se znajdeš sredi težkega, temnega pohištva. Stara postelja, ki je menda doživela še prejšnje stoletje; spustiš se nanjo in si se že izgubil, padel si skoraj do tal. Miza, stol in omara. Stranišče je zunaj, umivaš se na dvorišču, pri vodnjaku na črpalko, in obrišeš se v srajco, ki bo šla v pranje.
        Zato ti je bolj ali manj vseeno, kdaj prideš domov. Če sploh prideš. Še najpametneje storiš, če se kam prisloniš in prespiš tistih bore nekaj ur, ki ti jih pustijo, da te sploh še držijo noge, ko moraš nazaj za volan.
        Ja, če bi imel boljšo službo in dobro stanovanje … Mogoče bi se s Tončko res vzela in zaživela po človeško. Proste sobote in nedelje, družina. Tudi Tončka preveč dela, a na svetu še ni bilo tako, da gostilničarji od natakaric ne bi zahtevali dvojne in trojne tlake. No, če se bo Resnik spotoma hotel ustaviti še Pri lovcu v Mokrinjah, kuhinja je izborna, točijo pristen cviček iz Gadove peči in dedec ima oko za lepo dekle, tudi s Tončko se rad pošali, čeprav je njej bolj malo do tega, se bosta videla, čeprav na kratko, in se zmenila za zvečer, če se bo dalo.
        Pa kod Resnik tako dolgo hodi?
        Rudi Resnik, zastopnik večjega izvoznega podjetja na industrijsko razvitem podeželju, postaven mož z brki, s komaj opazno zredčenimi, osivelimi kodrastimi lasmi in z živahno iskrico v očeh, je medtem v lahkih čevljih, ves gladek v tenkem svetlem poletnem suknjiču in finih, ostro zalikanih hlačah hitel za vitko, elegantno žensko manjše postave in temnih las, ki je bila stopila iz konfekcijske trgovine in se v hipu izgubila v gneči mimoidočih na pločniku. Hodila je z naglim, bodrim korakom, kakor da ima čisto določen cilj pred seboj.
        »Olga! … Olga!«
        Ženska se je ozrla in nasmeh ji je razsvetlil obraz. Obstala je.
        Resnik je bil v hipu pri njej, stiskal ji je roko in ji od blizu gledal v oči.
        »Tega se pa res nisem mogel nadejati, da bom danes v mestu srečal tebe, Olgica,« je rekel. Kavalirsko ji je odvzel potovalko, objel jo je okrog rame in jo obrnil v svojo smer. S pogledom je naglo poiskal olimpijo s Tinetom in se za hip zresnil, ko ga ni takoj uzrl, vendar se je takoj pomiril z mislijo, da gotovo čaka kje v bližini.
        »Imaš srečo, kaj?« je klepetal in Olgo peljal v prvo stransko ulico, kjer je res že zagledal dobro znani avto. »Po vlaku se ti ne bo treba prerivati, in še za vozno karto si prihraniš. Saj menda nisi vzela povratne?«
        »Ne, ne … Dober dan, Tine, kako se kaj imate?« je Olga rekla šoferju, ki je skočil iz avtomobila in z lahnim priklonom pozdravil šefovo spremljevalko.
        »Dober dan, gospa, hvala, z menoj je vse v redu,« je odvrnil Tine in dodal: »In pri vas, če smem vprašat? Gospod zdrav? Otroci pridni v šoli?«
        »O, hvala, kot po navadi, vse v najlepšem redu,« se je kislo odsmehnila Olga. Šoferja ima Rudi pa že od sile nesramnega! Mirno ga lahko zamenja, že dolgo je predomač!
        »Kako se bomo pa zdaj usedli?« je nedolžno bleknil Rudi. »Tine, bi ti … «
        Tine je z neopaznim posmehom v glasu ustrežljivo priskočil na pomoč.
        »Gospe Olge ne morete dati zraven Kerina, davi se je najbrž pozabil obriti in smrči, kot da bi hlode žagal! Ga bom jaz zbudil, pa naj se presede k meni naprej.«
        Tine je odprl zadnja vrata na avtu, z glavo in životom se je nagnil noter, spečega Ceneta je zgrabil za rame in ga močno potresel.
        »Tovariš Kerin!«
        Nakupovalec je zakrilil z rokami, kakor da se brani nadležne muhe.
        »A? Kaj pa je?« je zastokal. »Smo že doma?«
        S težavo je odprl oči in se zravnal.
        O, hudiča! Saj so še v mestu! Zakaj ga Tine že budi? Komaj je bil pošteno zadremal! Najbrž je Rudi spet tečen kot uš.
        »Cene, brez zamere! Bi bil tako dober in se usedel semle k Tinetu? Gospa se bo z nami peljala domov, slučajno smo se srečali tukaj, pa sem jo povabil v avto. Kaj bi se cijazila ure in ure! Pa tudi nam bo hitreje in bolj prijetno minila vožnja, ko bomo imeli takšno mično stvarco za družbo, ne?«
        Resnik je bil sam vesel svoje prepričljive uglajenosti.
        »A, tako,« je zagodel nakupovalec. »Ja, že grem … Dober dan, gospa Olga.«
        Nevede se je nakremžil, ko se je zvit v dve gubé spravljal iz avta; od revme otrdela kolena se mu niso hotela skrčiti, zato se je moral z obema rokama prijeti za vrata, da je za trupom še noge počasi zvlekel ven. S Tinetom sta se nato za hip spogledala in kakor zasačena brž umaknila pogled.
        Posedli so. Cene je nekako zložil noge v tesnejši prostor spredaj in se skozi sprednjo, od soparice rahlo motno šipo zastrmel v zamegljeno daljo gričevja na obzorju. Tine je speljal gladko, skoraj neslišno, kakor da vozi poseben tovor; njegov mladi, upadli obraz je bil očitno pazljiv, a brez izraza. Rudi in Olga sta se zadovoljno ugnezdila zadaj.
        »Si si kupila kaj lepega, Olgica?« Rudi je prijel njeno roko in jo poljubil, malo za šalo, malo zares, vendar je bilo v tej njegovi kretnji več humorja kakor nežnosti.
        Olga je bila, kot vedno, imenitno razpoložena. Njen smeh je bil nalezljiv, njena mladostnost dovolj prepričljiva. Oči je imela žive in drzne kakor pomladna voda. Njene ustnice so bile kar naprej vroče in suhe, roke niso mirovale niti za trenutek.
        »Samo eno obleko. Nič posebnega. Ampak barve se krasno ujemajo in vzorca še ni bilo po vseh izložbah.« Z nasmehom se je vsa obrnila k Resniku in dopolnila: »Škoda, da nisi bil zraven, Rudi, ti imaš tak božanski okus!« Pri sebi je sicer še pomislila: ‘Za moškega, se razume!’, a je ta preblisk modro ohranila zase.
        Poredno ga je ošinila izpod obrvi, takih tenkih, svilnatih, ko puščica ravnih obrvi. Resnik jo je gledal in opljusnil ga je prvi val vročine. Presneta ženska. Res je zapeljiva, vedno znova ga spodnese, kratko malo ne more se upreti tem očem in tem nemirnim, željnim ustnicam!
        Olga se je naslonila nazaj. Smehljala se mu je od blizu in brez pridržka. Bilo je, kakor da zlahka ugane sleherni vzgib za njegovim čelom. S svojim dodatnim ženskim čutom je ona vedela, česar Rudi kot pripadnik stvarnega moškega sveta, tam na drugem bregu široke reke življenja ni mogel niti slutiti: da sta si neverjetno podobna vsak v svoji žeji po bližini drugega, po neizrekljivih slasteh ukradenih trenutkov, po omami skrivnih srečanj, za katere se je bilo treba pokoriti z izmikanjem, z izgovori in z lažmi, s težko vestjo pred spanjem in z grenkim okusom v ustih ob prebujanju.
        In kaj potem? sta si na tihem govorila, tako eden kakor drug. Vzemiva v zakup vse tisto, izmikanje, izgovore, laži, težko vest, grenki okus, se je tolažila ona. Bodiva divja in brezobzirna. Hitiva, grabiva, ujemiva vse, kar se še ujeti da. Oba veva, da ne misliva, kar govoriva, da nisva srečna od tega, kar počneva, a zakaj nama ne bi bilo lepo? Nihče ne bo vedel. In če bi slučajno kdo izvedel, ker ljudje tako radi vtikajo nos tja, kamor ni treba, bova pa tajila. Naredila se bova, kakor da se nama godi grda krivica. Kajne, Rudi? Ja, kaj pa drugega, je pri sebi pletel dalje Resnik. Midva? Ona? Jaz? To pa ne! Naša družina je bila vedno ugledna in poštena! Pa naj verjamejo ali ne, midva ne misliva zamuditi ničesar. Ti nisi več tako mlada, kakor se zdiš, tako lepo oblečena, sveže sfrizirana, našminkana in nasmejana! Nisi. Opazil sem, da imaš nekaj škrbin zadaj v ustih, še celo spredaj imaš odlomljen levi podočnik in po vratu se ti nabirajo obroči precej trdovratnih gub. Pa tudi jaz, Olga, nisem več, kar sem bil nekdaj, in še niti ne tako dolgo tega. Res sem od nekdaj pazil na svojo zunanjost, in zdaj pazim seveda še bolj kot prej. Siv tudi nisem še čisto, poper–sol, ravno toliko, da se ženske še vedno ozirajo za menoj, četudi kajpak ne več iste. Tudi moj smeh ni več tako poln in globok kakor nekdaj, in postave nisem več tako gibke, čeprav še vedno moško stopam. Ti to veš, ne, Olga? Ženi tega ne bi mogel priznati, preveč me je ljubila, ko sem bil še drugačen, in me najbrž ljubi še zdaj, ker je ena tistih pravih žena, tebi pa lahko potožim, oba morava dobiti vse, kar je pri roki in vabljivo, zlasti še, če zaradi tega ni nihče nič prikrajšan. Zakaj si torej tu in tam ne bi ukradla urice zase? In če te bom nocoj kje ljubil, boš vedela, koliko je pri tem najinega in koliko drugega, vendar boš modro molčala. Pametna si, meni boš dala vse, kar si bom prav tedaj želel, in sama boš vzela, kar ti bo odmeril trenutek, in zakaj ne, saj prav dolgo itak ne bo več tako šlo!
        »Še nikoli te nisem videl, da ne bi bila kot roža!« se je Rudi tako iznenada oglasil v njuno nemo sporazumevanje, da se je Olga kar zdrznila. Nagonsko mu je približala lice. Rudi je kradoma pogledal k onima spredaj in ji dahnil poljub v ustni kotiček. Olga se je stisnila k njemu. Objeta sta se blaženo prepustila pričakovanju.
        Cene je bil zdaj zraven šoferja buden, kakor da sedi pri kosilu. Se pač upata, da ga takole meni nič tebi nič vržeta pokonci! Kaj pa lahko stori drugega, na teh dolgočasnih vožnjah iz tedna v teden, z doma na teren, pa v mesto in nazaj domov, kakor da se nasloni v kot in zaspi, brž ko zabrni motor? Ko se avto ustavi, z ušesom trčiš ob rob okna, avtomatično se zbudiš in si doma, če ne doma, pa kje drugje, kjer je treba stopiti ven in kaj početi. In spet vse od kraja!
        Tine dobro vozi. Mirno. Brez nenadnega zaviranja ali pospeševanja, da ves čas trzaš od živčnosti ali pa te vrže naprej v šipo, če ne paziš. Vseeno kar dosti hitro pride naprej. Danes pa sploh nekam podi, kako to? Kam se mu mudi? Škoda mislit, da bo avto lahko kaj kmalu postavil v garažo in odšel po svoje, ko ima Rudi to Olgo zadaj! Bo hotel kje skreniti in si malo privoščiti.
        No, njemu je to lahko prekleto vseeno. Če se ga nažehta ali ne, je tako rekoč eno in isto, saj žena vedno govori, da je vsak dan pijan ko krava. Razen tega je doma ena in ista pesem, ne glede na to, kdaj se vrne. Minka je ob vsaki uri slabe volje ali pa vsaj pripravljena na špetir. Kdaj ste se odpeljali? Kje vse ste se ustavili? Kdo je bil zraven? Tudi kakšna ženska? Kaj ste jedli? In pili? Zakaj ste cele dneve na cesti, ko konjska figa? Se ne morete vsaj kdaj pa kdaj prej privleči domov?
        Ušesa te začnejo boleti! Odgovarjati pa sploh nima nobenega smisla, ker potem ni konca zasliševanja. Pa je bila Minka nekdaj ženska, da malo takih! Vesela, glasna, krepka, ravno se je držala, in ko jo je prijel čez pas, je imel pod roko nekaj živega, vročega. Vse je obrnila v šalo; v njeni družbi je bilo veliko smeha in nikomur se ni nikamor mudilo, ne domov ne drugam. Prva leta je bilo vse čisto drugače. Danes pa … Hiša, otroci, služba, delo doma, mimogrede pridejo trideseta leta, otroci hočejo po svoje, ženska se zredi in skisa. Prekleto življenje! Nobenega rabata nikjer. Križ te začne boleti, samo gledaš, da vsak dan odbrenkaš svoje in se spraviš domov, malo poješ in popiješ, prebereš časopis in se položiš dol. To je edino!
        Pravzaprav je vse skupaj en sam hudičev dolgčas in napor. Vedno eno in isto, marter in puščoba. Na delu eno in isto zafrkavanje, doma praske na tekočem traku.
        Je moralo priti tako? Res ni bilo nobene druge izbire? Kako bi zdaj živel, če bi bil ostal v tovarni in vzel Mileno?
        Boljšo plačo je res dobil pri tem trgovskem podjetju, z njo pa tudi dolžnosti, ki se nikoli ne končajo. Kakor da nima nobene privatnosti več! Saj ima Minka kar prav, ko se jezi, da ga nikoli ni doma, da je vedno sama, da je vse na njenih ramah, pa ne samo delo, ampak tudi odgovornost.
        Bi se bila Milena prav tako spremenila?
        Kdo bi to vedel.
        Prekleto rad jo je imel … Ne sme se spomniti!
        Kakšne polne, rdeče ustnice je imela, in kakšne dolge, goste lase!
        Vsa je bila košata, pod svojo tenko, belo kožo.
        Ko jo je objel, se je čutil moža. Čutil je, da bo v življenju dosegel vse, kar bo hotel. Milena je bila praznik vsak dan v tednu.
        Zakaj sta se pravzaprav sprla, in tako zares? Komaj se še spominja! Menda zaradi njegove matere. Nekaj takega je rekla o njej, da Milena ni mogla ne pozabiti ne oprostiti. On se pa ni znal postavili zanjo. In mu je obrnila hrbet, niti pogovarjati se ni več hotela z njim. Tudi pogledala ga ni več, tedne in tedne! Po posrednikih ji je pošiljal sporočila, a se je naredila gluho in slepo.
        Nazadnje se je tudi on razjezil. Kar čez noč se je odločil in je vzel Minko, v treh tednih sta bila oklicana in poročena. Vsi vejo, da se mu je ponujala. V resnici je sploh ni hotel. Vzel jo je, da bi prizadel Mileno. In jo res je prizadel. Po tistem ni bila nikoli več tako košata. No, tudi samska ni bila več dolgo, vzela je tistega cepca, Jožeta, ki je že leta in leta hodil za njo in moledoval za drobtinice.
        Res pa je, da je še bolj prizadel sebe.
        Vrag naj vzame vse skupaj.
        V življenju je pač tako, da ne moreš popraviti ničesar. Kar si zavozil, je zavoženo za vse večne čase, samo gledal boš še, da se pretolčeš iz dneva v dan. Brez prevelikih muk in da te ne izranžirajo, dokler sam misliš, da bi lahko še malo brcal.
        Sina ima pa rad. Dober fant je, miren. Študiral ga bo. Vseeno, koliko ga bo to stalo. Dal ga bo v šolo, kakršno si bo izbral. V šoli je odličen. Rad bere, vedno je v knjigah. On vse življenje ne bo prebral toliko kakor sin en teden. Povsod ima same knjige. Kar naj bere, on mu že ne bo branil. Še nosi mu jih. Od vsepovsod, in kakršne hoče, samo na listek mu mora napisati naslove. Tudi danes ima knjigo zanj. Čuden naslov. Pygmalion. Le kakšen vrag je to? Rajši ne bo spraševal, ker ga potem fant tako čudno pogleda, kakor da bi tudi on to moral vedeti. Od kod naj on to ve? V osnovni šoli tega niso jemali, v meščansko pa ni hodil, on je bil na srednji tehnični.
        Kako se danes vleče ta cesta! Od hudiča. Ravnina, same njive in hosta ob strani, nikjer živega človeka ali da bi se vsaj kakšno živinče postavilo na pot. Če ne zaspiš, te začnejo boleti oči! Mogoče bi se dalo še kaj zadremati, Tine tudi ne reče ne bev ne mev, samo svoje premleva v glavi, še tako mlad, pa že ves zmatran in v skrbeh! Dobro uro vožnje je še. Resnik pa spet o moški modi, saj to ni res! O kravatah!
        »Pri nas ne dobiš takšne, tudi če vse trgovine obredeš! Samo Italijani imajo ta šik. Kakšne kravate, srajce, jopice, da o čevljih niti ne govorim, v njih si lahek, kakor da bos hodiš po travi! Zadnjič je bil v podjetju spet tisti Marelli iz Milana. Rekel sem mu, naj mi prinese takšno srajco, kot jo je imel na sebi. Saj bi ga bil na mestu slekel, ampak je takšen fičfirič, čisto malo ga je skupaj, mi ne bi bila prav. Saj tudi naše niso slabe … Ko jo kupiš, je čisto spodobna. Pa jo operi, in boš videl vraga! Ne boš je več z veseljem nosil. No, poglej, Olga, tole sem kupil v Nemčiji, žena jo je že najmanj dvajsetkrat oprala, in je kakor nova!«
        Rudi je čisto pozabil, da ima zraven sebe Olgo, ki ga gleda z neučakanimi očmi.
        »Malo sem se razgovoril,« je vzdihnil. »Še ti kaj povej, Olgica.«
        Pobožal jo je po hrbtu roke na svojem kolenu.
        »Kaj naj ti jaz povem?« se je zasmejala Olga. »Samo doma čepim, in doma je bolj malo vznemirljivega. Prva pokonci, zadnja spat, in ves ljubi dan se buham s hišo, z moževim sadovnjakom in z otroki. Zvečer kar padem v posteljo.« Pomolčala je in dodala s tihim posmehom: »Pa denar. Vedno ga je premalo, to je kot zakleto!«
        Rudi jo je zamišljeno pogledal. »To ti je najpreprostejša računica: pravilno si ga moraš razdeliti. Če ga je res premalo, pomaga pa samo eno: ali znižaš izdatke ali zvišaš dohodke.«
        »Lahkó rečeno, težko storjeno!« je odvrnila Olga in se zasmejala. »Pa pustiva to. Povej mi rajši, zakaj sam ne voziš! Če bi jaz imela tako krasen avto, se mi ne bi prašil v garaži. Pa tudi splačalo bi se ti, ne?«
        »Ha!« se je od spredaj oglasil Cene in prikimal zelenemu gričevju na obzorju.
        »Ja! Ne, Cene?« je zgrabil Resnik in povedal: »Marsikdo je tako mislil, pa se je prekleto uštel. Na prazen nič se zanašaš, če misliš, da si boš mimogrede povrnil vsaj za carino. Pod nosom se obrišeš! In tudi sicer. Ko te mine prvo navdušenje, ugotoviš, da je cele dneve voziti preklemano utrudljivo. Zvečer si tako zdelan, da še spati ne moreš. Tudi avto se ti smili. Sam lahko voziš še tako previdno, vedno se najde kakšen cepec, ki te butne od zadaj ali oplazi od strani. Na avtu se pozna vsaka praskica!«
        Cene je že spet oživel.
        »Si videl, kako je Lukman zadnjič zbil svojega fiata? Da je za na Odpad! In še sebe je dobro pokvečil. Pet reber ima počenih, roka mu visi dol in nos mu ne bo nikoli več naravnost stal!«
        »In niti zavarovanega ni imel, on, ki vsem drugim solí pamet! Jaz sem mu rekel, kaj mora, in to pravočasno. No, bo vsaj za drugič vedel!« je zadovoljno pribil Rudi. Pogledal je skozi okno in stvarno ugotovil:
        »Smo že na naši strani. Hrvate imamo spet enkrat srečno za seboj.«
        Obrnil se je k Olgi in zaupno nadaljeval:
        »V računovodstvu so se vselej kislo držali, kadar sem jim predložil račun za kilometrino in dnevnice. Naj me vrag vzame, če sem jim kdaj zaračunal en sam dinar preveč! Pa bi jim bil lahko, saj se teh reči ne da preveriti do zadnjega ficka. Vem, da sem bil neumen, ampak nisem hotel! Res je pa, da sem se naveličal njihovih napihnjenih, nezaupljivih obrazov. Zato imam svoj avto rajši doma v garaži. Kadar je lépo vreme, se pa kam zapeljem, v glavnem ob nedeljah in praznikih. Da se mi splača. In tudi naložim koga, če je sila. Kakšne znance. Nekaj mi primaknejo za bencin, pa jih prav rad vzamem, veliko rajši, kot da bi se vozil sam z ženo. Zato imam avto v tako krasnem stanju!«
        Nakupovalec se je v ogledalcu spogledal s šoferjem. Resnik je to opazil in se je za hip zbegal. »No, človek lahko še tako pazi, vedno je kaj! Kaj tako gledaš, Cene? Ni tebi še nikoli šla baterija, ker si zvečer pozabil ugasniti žaromete?«
        Cene niti ni pogledal nazaj k Rudiju, samo z roko je odmahnil, češ saj se ne splača, in razen tega sploh nisem mislil nič takega! Moj šef si, ne?
        Resnik se je naslonil nazaj in se vrtajoče zazrl v Olgo. Za hip je bilo, kakor da je ne pozna.
        »Mene nisi pa še nikoli povabil, Rudi,« je potožila Olga in se koketno našobila.
        »Misliš, da te ne bi rad kdaj kam peljal?« se je iskreno razvnel Resnik. »Samo kdaj, to mi povej! Na podjetju me podijo, da sem že čisto zmešan. Stalno na terenu, z enega konca na drugega!« Zasmejal se je. »Še umreti ne bo kdaj, če bo šlo tako naprej.«
        »Čista resnica,« je pripregel Cene. »Prideš ves crknjen, prezebel in sestradan, potem jih pa še slišiš … To ni bilo pametno, ono ni bilo taktično! Rejeni pisarniški žrebci takoj začnejo o tem, kako se na tržišču znajde konkurenca! … Dobro si jim zadnjič zabrusil, kar jim gre, Rudi, prmejduš!«
        »Ja, ne?« se je zasmejal Resnik. »Sicer je pri teh vse bob ob steno, ampak jim bom že še dal popra pod nos!« Potem se je znova obrnil k Olgi. Imenitna ženska! Ona ve, kako in kaj. Z njo se vsaj lahko pogovarjaš!
        »Saj pravim, zato se rajši vozim z avtom od podjetja. In s šoferjem. Pa ne s kakšnim začetnikom! Najrajši imam Tineta. On je že dolgo za volanom. Nagel! Gre ko strela. Rad vidim, da ima šofer dober tempo v kolesih. Pri našem poslu drugače nikamor ne prideš. Vsak bedak od konkurence te prehiti in ti pred nosom pobere najboljše komade. Pa refleks ima Tine, fantastičen refleks! Kolikokrat bi se po pravem moral zaleteti, že kar slišiš, kako je počilo, on pa obrne volan, avto odskoči kakor konj in gremo naprej, kot da ni bilo nič!« Rudi se je zadovoljno zasmejal. »In tudi razumeva se. Fant me ima rad.«
        »Kdo pa tebe ne bi imel rad, Rudi!« je dahnila Olga. Tiho je zatarnala, in besede kakor da niso prihajale z njenih živih ustnic, temveč iz globine njenih žarnih oči: »Tako malokdaj se vidiva … «
        Resnik je začutil, da bi moral pogledati drugam, ne v te magnetne oči. Cene gotovo vse spremlja v ogledalcu. Navsezadnje še Tine, čeprav bi moral paziti na cesto. A ni mogel drugače. Vabile so ga, mamile, vlekle k sebi. Predal se jim je in zazdelo se mu je, kakor da je pijan starega vina, ki po prvem požirku šele čez čas preseneti s svojim opojem.
        Ženske. Kakšne so …
        Lepe, žive, vroče, vesele.
        Smejal bi se že ob misli na to, kako poln jih je ta svet. In kakšnih! Niti dve si nista podobni. Vsaka zase dovršena, popolna stvar. Umetnina, ustvarjena za tistega, ki jo zna ceniti in ljubiti.
        Olga.
        Stisnil jo je k sebi, da se je prestrašila.
        Tine je pritisnil na plin, da je avto ko puščica šinil naprej. Naj se malo zdramijo, preklete duše, je pomislil. Kadar bo on vozil, se ne bodo kar tako šli svojih iger in igric!
        »Gospa Olga najbrž še ne ve, kako je bilo na carini,« je glasno rekel in z gladkim, nedolžnim nasmehom v ogledalcu prestregel Resnikov karajoči pogled.
        »Povej, no, Rudi,« je Olga z globokim, grlenim glasom pobožala Resnika in se tiho zasmejala. »Najbrž se jim nisi dal, kaj?«
        Cene se je ozrl k njej: »On se nobenemu ne da, on zna!« Pomenljivo se je zarežal: »Nanj se lahko zanesete!«
        »Kaj bi še pravil,« se je branil Rudi. »Vidva sta to reč že prevečkrat slišala.«
        Cene se je nehote z rešpektom ozrl nazaj k Resniku, prikimal mu je in rekel: »Nič zato, bova pa še enkrat.«
        Rudi je zadovoljno pogledal Olgo. »No, naj vam bo,« je začel. »Carina je vrag. Ampak glavno je, da se jim ne daš ustrahovati. Njihov zoprni nastop, to je finta -«
        »Kaj se je lani zgodilo meni!« mu je Cene vzel besedo, da so vsi drugi osuplo pogledali, on pa nič. Z žarečim obrazom je nadaljeval: »Ko sem bil -«
        »Poslušaj, Cene,« je vzkipel Rudi, »kaj se zdaj to pravi? Jaz ravno začnem, še sam si me nagovarjal, naj povem, zdaj mi pa sekaš vmes! Si nor, ali kaj?«
        »Nisem te mislil zmotiti, Resnik,« se je opravičeval Cene, »sicer pa tista moja štorija sploh ni besede vredna. Brez zamere, kar ti povej, se bolj splača poslušat!«
        »Da ne bom preveč dolgovezen: pravzaprav se da tudi na kratko povedati,« je povzel Rudi. Olgo je prijel za roko in začel obračati poročni obroček na njenem prstancu. Poseben prstan je to bil. Ne gladek, težek prstan po stari modi, temveč krhek, nežen obroček z vdelanim vzorcem v obliki venčka. Kakor zlata cvetka je sijal na njenem tenkem, temnem prstu. Olga je bila temne polti in poleti je imela roke kakor ciganka.
        Rudi se je držal resno, toda v ustnih kotičkih mu je drhtel razigran smeh.
        »Stopim noter v tisti njihov mračni, priskutni brlog na meji. Nobeden se ne zmeni zame. Res pa vedno gledam tako osorno, da se me nihče ne upa nahruliti.« Pomolčal je in nerad izpustil Olgino roko, da ji je od blizu pogledal v oči. »To je treba znati, veš, Olgica.«
        Olga mu je vrnila nasmeh. Njen je bil poln spodbude in pričakovanja.
        »Pri oknu so se trije nekaj pogovarjali. Brez omahovanja sem stopil tja in največjemu, nekemu južnjaškemu brkaču, pošteno stopil na mezinec desne noge.«
        »Kaj?« je osuplo vprašala Olga. »Kako to? Kaj to pomeni?«
        »Kar sem rekel,« se je veselo muzal Rudi. »On je že razumel, v hipu je vedel, kaj to pomeni. In vse je bilo v najlepšem redu!«
        Olga je s pogledom romala od enega k drugemu. »Vse je bilo v najlepšem redu? Kako?«
        Resnik je pomežiknil Cenetu. »Ne, Cene? Samo upati se moraš, pa ti ne bo nikoli spodletelo!«
        Kerin se je s celim životom obrnil nazaj. »Tista je bila dobra, kaj? Tukaj pri nas smo vsi pošteni! To je revsknil suhec zraven brkača, ne? Na carini, pa vsi pošteni!« Odmahnil je z roko in se zasmejal predse.
        Resnik je užival, ko je gledal ogorčeno Olgo. »Tako je, vidiš,« je rekel. »Drugače kakor s kolom po glavi danes ne prideš nikamor. Poštenje in finesa, to je izgubljena stvar. Jaz ne morem pomagati, tako je.«
        Olga bi se bila skoraj zamislila, a se je raje zasmejala in rekla z bodro brezskrbnostjo: »Ah, saj je vseeno! No, Tine, vi, ki me ne marate, mi boste odkrito povedali … Se poštenje splača ali se ne splača?«
        Tine jo je samo hladno ošinil v ogledalu.
        »Ne bo povedal,« je rekla Olga. »Ne poznava se dosti dobro.«
        »Tale naš Tine,« se je tedaj oglasil Cene, »veste, gospa Olga, se drži ko sam sveti Alojzij, v resnici je pa poln muh, to mi lahko verjamete!« Cene se je namuznil in od strani z dobrohotno pretkanimi očmi oplazil šoferja.
        »Res, Tine?« je z vrtajočo radovednostjo vprašala Olga. »Kako pa to izpade v praksi?«
        »Ja, res je od vraga,« je pritrdil Rudi. »Meni se zdi, da ima punco povsod, kjer smo se ustavili več kot enkrat. Komaj drugi odnesemo pete iz avta in se zamaknemo v oštarijo, on izgine, kot da se je v zemljo vdrl. Ko smo mi že zdavnaj opravili vse svoje posle, pokrepčali smo se že, in če ni šlo drugače, tudi napili, se ti on prigunca izza vogala in si žvižga pesmico. Kje drugje pa naj bi bil, če ne pri dekletih?«
        »Ni take sile,« je mirno povedal Tine in gledal predse, na cesto, ki je v sivi črti izginjala pod močnim avtom.
        »Ne delaj se no tako nedolžnega, kdo ti pa verjame!« se je zasmejal Resnik in pomežiknil Olgi. Videti je bilo, da postajajo vsi razen šoferja nekam izzivalno podjetni.
        » Mene pa samo zanima,« je pleteničil Cene, »kdaj vse to obaviš, in kako. Moški samo dandanes v defenzivi. Ženske so tako zahtevne in napadalne, da se povprečen možakar, no, takle revež iz trgovske branše, kot smo mi, lahko samo še brani. Ti jih pa menda uženeš kar po več hkrati, kaj, Tine?«
        »Same čenče,« je odvrnil Tine in peljal dalje, kakor da to ni njegova stvar.
        »Zakaj se pa ne oženite, Tine?« je pohlevno vprašala Olga.
        »Saj mogoče se pa bom,« je skoraj kljubovalno zinil Tine. Hotel je še nekaj povedati, a se je v hipu premislil. Ne. Tončke tile že ne bodo vlačili po jezikih!
        »Prav res, Tine,« se je šalil Resnik. »Bolj praktično bi bilo, kot pa da se takole klatiš od ene do druge. Ampak kakšno krotko punči si poišči, da kot žena ne bo zagnala vik in krik, če boš kdaj skočil čez plot!«
        Olga se je smejala, da so ji solze zalile oči. Tudi Cene se je hahljal. Adamovo jabolko mu je živčno poskakovalo.
        Tine jih ni več poslušal. Res je. Sit je že tega prekletega potepanja. Zmeraj na poti. Prašen in neprespan. Mirno službo bi si dobil. Od sedmih do dveh. Potem si prost in lahko delaš, kar hočeš, ne pa, da si zmeraj odvisen od teh veseljakov. Ustaviti moraš, kjer rečejo, in čakati, da se ga bolj ali manj nalezejo. Potem pa nočejo z mesta! In ne samo to. Koliko si dajo še opraviti, zraven dela! Njihove kupčije in kupčijice. Kadar se jim nabere dovolj masla na glavi, pa ga povabijo na golaž in dva deci. Da bo tiho!
        Včasih ga prime, da bi kar pobegnil. Vzel bi potni list in odšel. Samo … Kam? Ne, to ni rešitev. Ampak dolgo jih ne bo več ne gledal ne poslušal. Drugače si bo uredil življenje. Ustvaril si bo dom. Ko bo po službi prišel domov, ga bo čakala žena. Tončka! In otroka bosta imela. Blizu tridesetih nisi več človek, če nimaš sina.
        »Katero ste si pa izbrali, Tine, povejte, no!« Olgi stvar ni dala miru.
        »Nič se še ne ženi, Tine,« je svaril Cene. »Uživaj, zdaj, ko si mlad in še pri môči. Ko boš imel plešo, revmo in heksenšus, se pa obabi, če si kaj pameten.«
        »To je beseda,« je pritegnila Olga. »Radi se imejmo, dokler je še čas.«
        »Vi že veste,« se je oglasil Tine in jo pomenljivo pogledal.
        Preden je Olga utegnila biti užaljena, je vmes posegel Rudi Resnik.
        »Ti, zadnjič sem te videl, kako si se nekaj muhal okrog Tončke! Pa ne, da si nanjo vrgel oko?«
        »Kaj?« se je nehote glasno začudila Olga. »Tista lepa natakarica?«
        Tine ni nič odgovoril.
        »Takšno lepotico bi si kar v zakonsko posteljo spravil, mi se moramo pa drugod poditi?« se je zasmejal Resnik.
        »Saj ne misliš, da bi te res vzela?« je podvomil Kerin.
        Tine se je pridušeno zasmejal. V negibno soparico pozne popoldanske ure je lestvica te njegove veselosti udarila kakor krohot. Pogledal je v ogledalce nad svojo glavo, nazaj k Resniku in Olgi. Njegov obraz se jima je hipno zazdel tako mlad in zmagoslaven, da sta onemela.
        »Tončka me ima rada,« je povedal Tine. Počasi, kakor da težka vsako besedo posebej, je dodal: »O tem sem se že lahko prepričal.«
        Rudi in Olga sta se spogledala.
        »Ni vrag?« je bleknil Rudi in v njegovem glasu je zazvenela nevoščljivost, čeprav se je njega tiščala Olga, v pozni uri in na samem njegova bela golobička. »Pa ne, da je Tončka ena tistih, ki ne znajo biti ljubosumne?«
        »Vraga, ni,« je nehote po pravici odgovoril Tine in se v duhu takoj ugriznil v jezik.
        »Viš ga, potuhnjenca, kako se je otajal!« Cene se je bobneč zasmejal. Očitno ga je ta pogovor neznansko zabaval.
        »Potem se res misliš unesti?« je čisto resno vprašal Resnik.
        »Ne vem, zakaj mislite, da sem taka baraba,« je odvrnil Tine. »Svinja nisem bil nikoli, do nobene. Če to mislite, se motite. Sicer pa je vseeno, lahko bi se pogovarjali še o čem drugem.«
        »Ni vseeno, vraga,« mu je oporekel Cene. »Če se res ženiš, je to treba proslaviti in zaliti, kot se šika. Ne, Rudi?«
        »Na vsak način,« mu je pritrdil Resnik in se obrnil k Olgi. »Saj se ti ne mudi grozno domov, kaj, Olga? K Renkoletu bi šli. Malo od rok je, a to nič ne škodi. Kuhinja prvovrstna, vina izborna, deklice mlade … Kaj si pa tako grdo pogledala? Saj nisem nič takega mislil! Je pač veliko bolj prijetno, če te postreže svež in okrogel obraz, mogoče ne? Skratka, prima hotel. Ne res, Cene?«
        »Non plus ultra,« je potrdil Kerin.
        »Da se le ne bi preveč zasedeli,« je hinavsko pomišljala Olga.
        »Že tako smo pozni,« se je namrščil Tine. »In če moramo jutri že navsezgodaj na Hrvaško, ne vem, ali ne bi bilo pametneje, da se odpeljemo naravnost domov.«
        Tine je potegnil na rob ceste in ustavil. Scela se je obrnil nazaj k Resniku in ga molče premeril. »Motor bom moral pošteno pregledati. Včasih daje nekam čuden glas od sebe. Res mislim …«
        »Ne bodi no tako hudičevo pust,« je sitno zagodel Resnik. »Saj si tudi ti človek, ne samo šofer, sto vragov! Se bojiš Tončke, ali kaj?«
        »Menda ga ima že zdaj pod copato,« je bleknil Cene.
        Šofer se je pomračil.
        »Nononono,« je zagostolel Kerin in nedolžno dvignil obrv. »Nič hudega nisem mislil!«
        »Sicer pa se itak moramo ustaviti pri Renkoletu,« je suho pribil Resnik. »S Frjanom sem zmenjen, da se pogovoriva zastran dobave za Izrael. Pelji tja.«
        Tinetov nemočni pogled se je srečal z uradnimi, nedostopnimi šefovimi očmi. ‘Hinavec, podel, pokvarjen napihnjenec in gofljač,’ so govorile Tinetove. Resnikove pa so odgovarjale: ‘Kaj mi pa moreš? Reva. Šofer.’

Nazaj na Kazalo

Kazalo Naprej na Drugo poglavje

Stran je pripravil Primož Jakopin, jo postavil 29. decembra 2001 in jo nazadnje spremenil 1. februarja 2009.

Naslov: http://www.jakopin.net/gitica/dela/gj_zar_1p.html Obiskov