Primož Jakopin
Špela Borko   - jame so zame


 
Medvedjak, 2017

 
Kdo je Špela Borko?
 
          Sem jamarka in biologinja. Zanimivo je, da moje ime v albanščini pomeni "jama" (shpella). Iz kočevskih gozdov sem kmalu pobegnila v civilizacijo v Ljubljano, od tam pa nadaljevala proti Gorenjski. Malce bolj formalno: rodila sem se 30. junija 1990 v Ljubljani. Osnovno šolo sem končala v Stari Cerkvi (majhna vas blizu Kočevja), sledila je Biotehniška gimnazija v Ljubljani in študij biologije na Biotehniški fakulteti, kjer sem trenutno tudi zaposlena kot mlada raziskovalka.
 
Kaj bi lahko povedala o svojih zgodnjih letih?
 
          Imela sem rada živali, knjige in logiko.
 
Kaj te je pripeljalo na študij biologije?
 
          Na gimnaziji, kjer smo imeli skupne prostore z veterinarskimi tehniki, sem ugotovila, da veterina ni zame. Veselilo me je raziskovanje, iskanje odgovorov na vprašanja, pa tudi reševanje matematičnih problemov. Fascinirala so me evolucijska poglavja pri biologiji, saj lahko z evolucijskim naukom povežemo sedanjost, preteklost in prihodnost, nekakšen odgovor na Vprašanje o življenju, vesolju in sploh o vsem. Biologija je tako prevladala.
 
Diplomska naloga je bila zanimiva? Te je zelo veselila?
 
          Raziskovala sem favno globokih jam Trnovskega gozda. Zanimalo nas je, ali se združbe razlikujejo glede na oddaljenost od površja. Za namene naloge sem štirikrat obiskala deset jam na pobočju masiva in na masivu, dve med njima do globin prek 600 oziroma 800 metrov. Med terenskim delom sem se veliko naučila o težavnosti vzorčenja podzemeljske favne, o tem česa vsega ne vemo, tudi najosnovnejših vprašanj. Jame so zgolj okna v podzemlje, dosegljiva ljudem. Podzemlje pa je dosti bolj pestro, kot si mislimo. V kakšnem okolju živi neka vrsta? S čim se prehranjuje? Je njen življenski cikel sezonski - vezan na letne čase, padavine, kaj tretjega? Zakaj enkrat na istem mestu vidiš dvajset hroščev na kupu, naslednjič pa nobenega? Ujeli smo tudi tri primerke nove, še neopisane vrste hrošča. Iskat smo ga šli še šestkrat, nikoli več ga nismo našli. Smo iskali na napačnem mestu, ali ob napačnem času? Napačna vaba? Naključje? Pokazali smo, da se favna z globino deloma spreminja. Seveda me je veselila, je bilo pa na trenutke precej težko. Analizirati in interpretirati rezultate je bilo zahtevneje kot riniti avto iz snežnega zameta ali iskati jamo v megli. Hvaležna pa sem vsem, ki so bili pripravljeni z menoj hoditi v jame.


 
Špela v ozkem vhodnem breznu jame Romeo, julija 2017, foto Behare Rexhepi (objavljeno z dovoljenjem)

 
Disertacija ni s področja živalstva visokogorskih jam. Kaj pa je tema?
 
          Preučujem potek evolucije rakov iz skupine podzemeljskih postranic (rod Niphargus). Skupina je stara 45 milijonov let. Skriti pod površjem so predniki danes živečih vrst preživeli katastrofične dogodke in ledene dobe, ki so izbrisale večino miocenskega živalstva. Dandanes je rod z več kot 400 vrstami razširjen v podzemeljskih vodah od Irske do Irana. Največjo pestrost pa dosega ravno na območju jugovzhodne Evrope, v Dinaridih. Rekonstruirala sem sorodstvene odnose med vrstami, hitrost in tempo nastajanja novih vrst v času, kako so poseljevale različne podzemeljske habitate in kako so postajale morfološko vedno bolj pestre. Drugi del naloge pa se fokusira na Dinaride. Analiziram različne aspekte pestrosti Niphargusov v prostoru, kako se pestrost spreminja glede na prostor in kateri okoljski dejavniki so povezani s tem. Ideja je z analizo vzorcev pestrosti in okoljskih dejavnikov dobiti uvid v procese, ki so pripeljali do teh vzorcev.


 
V disertaciji se ukvarjam tudi z raznolikostjo rodu Niphargus. Na posnetku so štiri različne vrste, ki živijo v različnih podzemskih habitatih. Foto Teo Delić (objavljeno z dovoljenjem)

 
Kaj te sicer v biologiji še zelo zanima?
 
          Podzemlje v vseh svojih odtenkih. Evolucijska biogeografija bolj kot mehanistična biologija. Zdi se mi fascinantno, da obstajajo orodja, ki omogočajo rekonstrucijo dogajanja pred milijoni let. Pri tem uporabljamo podatke o sedanjem stanju in hkrati tudi geološke, klimatske in paleontološke podatke. Zato je izjemno pomembno povezovanje različnih ved in širok pogled. Naj se navežem na Kanin in Alpe. Kakšna je distribucija vrst v prostoru? Ne vemo, ker je visokogorski kras že v osnovi slabše povzorčen. Koliko jih je in kako sorodne so si? Ne vemo, vemo pa, da večina vrst najverjetneje sploh še ni opisana. Kdaj so prišle na to območje? Kakšne so bile razmere takrat? Si lahko zamislimo Slovenijo pred 15 milijoni let, v času ko naj bi se na primer Niphargusom "najbolj dogajalo" in je potekala najbolj intenzivna diverzifikacija? Kako visok je bil masiv, ki mu danes pravimo Kanin? Kakšna temperatura je bila, koliko je bilo vode, kako zakrasel je bil? Kaj pa med ledenimi dobami? Vprašanj je toliko, da se je težko odločiti katerega se lotiti.


 
Z Maticem med zimsko odpravo na Kanin, decembra 2019. Foto Jaka Flis (objavljeno z dovoljenjem)

 
Je kakšna žival posebej omembe vredna, ki o njej malo vemo, pa bi morali več?
 
          O večini podzemeljskih živali vemo presenetljivo malo. Ne znamo jih gojiti v laboratoriju. Celo o najbolj enigmatičnih vrstah, kot je recimo hrošč drobnovratnik (Leptodirus hochenwartii) vemo manj kot bi si želeli. Genetske raziskave te slavne vrste so šele v teku. Rezultati pa bodo razkrili, ali gre morebiti za več kot eno vrsto. Menim, da moram povzorčiti čim več visokogorskih živali, saj se zavedam, da nas ni veliko, ki bi tam pobirali vzorce. Opisi vrst so druga stvar, želim si da bi vrste dobile ime, a si ne predstavljam, da bi se v tem trenutku lotila dolgotrajnega in zahtevnega dela opisovanja. Genetske podatke je še najlažje pridobiti. Težje je osebke natančno morfološko preučiti, premeriti, narisati, popisati, primerjati z vsemi že opisanimi vrstami. Za marsikatero skupino živali zelo primanjkuje taksonomov. S skakači (Collembola) se ukvarja nekaj ljudi na svetu, z jamskimi skakači pa točno dva, oba imata nabranega materiala za analizo na zalogi za več življenj.
 
Kako se počutiš na fakulteti?
 
          Dobro.
 
Kdaj si se navdušila za plezarijo?
 
          Ko sem ugotovila, da bo treba tudi med tednom narediti nekaj za splošno fizično pripravljenost, nujno za raziskovanje globokih jam. Na splošno sem precej leno bitje. Razni športi z žogo se mi že od malega upirajo, verjetno zato, ker sem pri njih precej štorasta. Pri teku nikoli nisem vztrajala dovolj dolgo da bi ga vzljubila, kolo so mi še vsako ukradli (izgovor, saj vem), plezanje pa nudi miselni izziv, ki me dovolj motivira, da vztrajam.
 
Kako si prišla pa k jamarjem?
 
          Po naključju. V tretjem letniku dodiplomskega študija (leta 2013), sem zagledala oglas za jamarsko šolo in si rekla, zakaj pa ne. Imela sem izjemen strah pred višino in nekakšno idejo, da ga bo lažje premagati v temi, kot na površju.
 
Kako je bilo na prvih ekskurzijah?
 
          Naporno in nagrajujoče. Vrvna tehnika pod železniškim mostom je bila precej enostavna, karkoli višjega (ali globljega) pa je predstavljalo velik psihični izziv. V Medvedjaku je za dol še šlo, za ven, ko sem visela sredi praznine in se počasi vrtela na vrvi, pa je strah naredil svoje. Solze so tekle v potokih in vsak premik je bil borba s psiho. Ne ker bi bilo fizično pretežko, ampak ker sem s celo bitjo čutila, da bom omahnila v praznino, če razklenem prste, s kateremi sem grabila vrv. Višina mi ni bila zgolj neprijetna, ampak resna ovira. Ko sem bila majhna, sem rada plezala po drevesih, nato pa sem pri šestih letih padla s češnje in si poškodovala hrbet. Po tem nisem stopila na balkon, če ni bilo nujno, nisem hodila v hribe, nisem se vozila z dvigalom. Ko sem prišla ven iz Medvedjaka, sem bila neskončno srečna, da mi je uspelo in tudi malce ponosna. Od tam naprej je šlo samo še globlje. Še danes me je strah višine, ampak ga trudim nadzorovati in obrniti v svoj prid. Ne uspe vedno, dostikrat pa.
 
Na tekmi v žimarjenju na silos na Viru pri Domžalah leta 2014 si dosegla za polovico boljši čas od drugouvrščene. Rezultat je brez primere, spominja na dosežke Ingemarja Stenmarka (ko je v slalomu za svetovni pokal padel, se pobral in bil na cilju še vedno drugi). Kako ti je to uspelo?
 
          Na tekmi v žimarjenju ni bilo težko premagati konkurence, saj konkurenca ne hodi po jamah. Ni težko biti prvi na vasi. Moji cilji so biti dovolj dobra, da bom lahko del pisanja večje zgodbe - najgloblji skozenjc na svetu (bodoči Kaninski jamski sistem) in bodoča najdaljša jama v Sloveniji (sistem, ki se razvija okoli jame Grvn) na primer.
 
Kaj te je pri raziskovanju P4 najbolj presenetilo?
 
          Globina Infinituma, dvorane na globini 960 metrov. Od prehoda iz 200 m globokega brezna Odmev temine do dna Infinituma je 80 metrov navpične razdalje, a so na dnu tako veliki balvani, da so videti tla dosti bližje, kot so v resnici. Ko smo sredi praznine podaljševali vrv in trdnih tal kar ni in ni bilo, smo se šele zavedeli glomaznosti dvorane. Nenavadna je tudi morfologija rovov med Infinitumom in trenutno skrajno jugovzhodno točko jame. Na več mestih dosežemo vodni tok, a voda teče nazaj proti severozahodu, proti sifonom Copacabane in Ipaneme. Ko bomo presegli zaporo, ki je ustvarila sifone, računam da se bo odprlo nekaj velikega.
 
Jame severno od Bohinjskega jezera so pred pol stoletja premikale meje na društvu. Zdaj je Bohinj spet v ospredju, tokrat jame na jugu, okoli Planine Poljana. Kaj bi lahko rekla o njih?
 
          Ne razumem kako so lahko toliko časa ostale skrite pred jamarji. Raziskovanje teh jam je res nagrajujoče in prava poslastica. Seveda prevladujejo, čurke, t. i. plitve in kratke jame, a nenavadno veliko jih potegne v globine, kjer dosežemo preplet vodoravnih rovov. Navajena sem bila, da se je potrebno za nove metre potruditi. Tu pa izmerimo po 300 metrov rovov na akcijo. Prvič smo tudi našli več velikih in dolgih rovov, pravcatih tunelov ("borehole"). V dobrih dveh letih smo registrirali več kot 60 jam, še vsaj 20 jih čaka da jih raziščemo in izmerimo. Najdaljša, Sistem Grvn-Rajža, je dolga že 7.010 metrov in globoka 497 metrov. Globinskega potenciala je nekje do 1000 metrov, zato računam, da bomo slej ko prej našli prehod v globlje nivoje in nove vodoravne splete, ki se skrivajo tam doli. Prav tako še nikjer nismo dosegli omembe vrednega vodnega toka, ki pa glede na namočenost območja, zagotovo mora biti. Zanimivo je tudi, da so marsikatera brezna v dolomitu. Vsaj tako pravijo društveni geologi.
 
Kaj je bilo najbolj zanimivega leta 2018, ko sta z Maticem potovala na Madagaskar?
 
          Ne vem če ravno šteje pod zanimivost, bilo pa je oči odpirajoče. Skrajna revščina dela prebivalstva in odkritosrčno izkoriščevalstvo, ki ga izvajajo zahodnjaki, sta me presunili v dno srca. Mimogrede, vzhodni del Madagaskarja že od takrat pesti huda suša. Tri leta suše, si predstavljate? Podnebne spremembe so tu. Seveda, tudi stene so bile zanimive. Eden izmed prvih stikov z granitom in z "big walls", kjer so runouti res dolgi in dostopi niti malo opremljeni.
 
Kako je bilo pa leta 2019 v Mehiki? V jami Chève?
 
          Chève je nadvse drugačna od jam v naši okolici. Predvsem je pretežno vodoravna, vrvi je le za vzorec. Nenavadna izkušnja je bilo soočanje z vodo - v mehiških jamah pač zabredeš v vodo v popolni opravi, se boš že kasneje posušil. Sprva smo bili Slovenci kot mačke, zagrizeno smo se izogibali stiku z vodo. Ko pa enkrat sprejmeš, da boš imel pač 14 dni mokre škornje, postane premikanje po jami enostavnejše. Raziskovalni pristop je nadvse drugačen kot pri nas. Na odpravi se jamo oblega več mesecev. Jamarji zasledujejo isti cilj, a so izrazito individualistični, vsak poskrbi predvsem zase. Bila je poučna izkušnja, a te mentalitete ne bi prenesla k nam. Pri nas smo na odpravi tovariši. Delimo skledo, žlico, v skrajni sili tudi zadnji košček hrane. Morebiti je motivacija za premikanje meja na ta način še močnejša. Zdi se mi tudi, da imamo tudi učinkovitejši izkoristek časa. Alpski pristop, majhna ekipa in hitre akcije se mi zdijo kar dober recept za uspeh.


 
V vhodu jame Chève: Jure Bevc, Jerica Koren, Špela Borko in Matic Di Batista, aprila 2019. Foto Matic Di Batista (objavljeno z dovoljenjem)

 
Vse jame so lepe. Ampak ena ti je verjetno najbolj všeč, in zakaj?
 
          Najljubših jam ne povezujem z lepoto, temveč izzivom, ki ga predstavljajo, izkušnjami, ki so mi jih dale. Posebno mesto bo vedno zasedal Trubarjev dah. Po okoli 70 obiskih sem znala priklicati v spomin vsak meter jame. Celo "najlepši" del jame bi mogoče postavila vanj. Lepi meander me je namreč ob prvem obisku presunil s svetlo skalo in žuborečim potočkom. Nešteti obiski so pustili svoj odtis, a še vedno se spomnim, kako mi je bil všeč prvikrat. Danes je Trubarjev dah nostalgija na enostavnejše, bolj sproščene čase. Ko smo z Garminom in Dibo štepali akcije, se učili raziskovanja in opremljanja, izumljali nove bolj ali manj neprimerne metode in tarnali nad tegobami študenskega življenja.
          Podobno pomembno, a popolnoma drugačno mesto zaseda Sistem Renejevo brezno-P4, ki združuje mojo prvo obiskano in prvo raziskano tisočmetrco. Sistem je večji, zahtevnejši, nevarnejši, strašljivejši. A hkrati obeta večje dosežke, rekorde svetovnega merila. Kapniki in siga pa me ne ganejo kaj dosti, bolj sem vesela mogočnega kanjona ali miniaturnega aragonitnega ježka, jamskih cvetov v P4.
 
Kako pa srčne zadeve? Matic je dober, bi se lahko še kaj popravil?
 
          Matic je ena izmed najbolj trdnih oseb kar jih poznam. V kritičnih trenutkih je zmožen postaviti lastne občutke na stran in racionalno odreagirati na način, ki je najboljši za ekipo. Ima tudi izjemen čut za diplomacijo. Sposoben je voditi ljudi v smer, ki si jo zastavi, ne da bi izzval konflikt, prepoznavajoč posameznikove slabosti jih obrne v svoj prid. Le redko mu prekipi, kadar mu, pa vsi vemo, da z razlogom. Sama sem (preveč) neposredna in odkritosrčna, vsakemu povem kar mu gre. Matic nato pomete razfrčano perje in poskrbi, da sta volk sit in koza cela. Je tudi izjemno vztrajen in sposoben zatreti bolečino, njegova trma mi je v zgled in mi daje moč. Vsak zase zmoreva veliko, skupaj zmoreva vse.


 
Z Maticem v Članski vasi pri Lazah, oktobra 2021.

 
Kaj si najlepšega in najbolj hudega doživela na svojih jamarskih poteh?
 
          Najlepše je bilo zagledati na dlančniku globino 1002 metra. Podobno ganjena sem bila, ko sem skozi P4 prišla do točke, ko sem vedela, da sem v Renejevem breznu (akcija, ko bi morali z Beki opremiti povezavo, a nama je zmanjkalo vrvi za zadnjo stopnjo). Na Renejevi strani smo porabili neštete ure plezanja in kopanja, vedoč da jama gre. Pa ni dala. Z druge strani smo končno dobili potrditev. Pa seveda trenutek ko sem v Platonovem šepetanju zagledala Garminovo roko iz Trubarja - naš prvi sistem je zagotovo lep spomin. Na nek način je vsakič, ko po dolgi in naporni akciji ugledaš površje, zelo lepo. Sploh če na vhodu stojita Andrej ali Marjan, ki ti vzameta prasico in podata pir. Z nasmehom se spomnim novega leta, ki sva ga z Maticem preživela na dnu P4. Ko so ostali obupali nad neperspektivnim deloviščem, naju oklicali za trmoglavca in šli ven na novoletno žurko. Midva pa sva še dva dni garala na vso moč, preplezala Trmoglavi kamin do vrha in novo leto proslavila v bivaku kilometer pod površjem, z 2 deci viskija in eno bajadero. Na naslednji akciji se je Trmoglavi kamin prevesil navzdol, imela sva prav.


 
Ženska odprava v jamo P4, v taboru na -960 m: Nika Pišek Szillich, Darja Kolar, Behare Rexhepi, Špela Borko in Ester Premate, novembra 2019. Foto Ester Premate (objavljeno z dovoljenjem)

          Najhujše lahko razdelim na dve kategoriji. Zagotovo mi je najbolj grozno videti prijatelja, ki se poškoduje. Čeprav smo še vse situacije bolj ali manj srečno rešili, me preganjajo v spanju. Fizično najbolj neprijetna akcija pa je bila, ko sem v P4 zbolela. Izstop iz ne ravno najlažje tisočmetrce s hudo virozo, kašljem, ki vzame sapo in dvema zdrsnjenima medvretenčnima ploščicama je bil precej zahteven. Jure in Matic sta me dala v sendvič in smo šli, od pritrdišča do pritrdišča. Kašelj je odmeval po Odmevu temine. V nekem trenutku sem pozabila, da je v jami tudi Jure in se začela prepenjati na vrv, na kateri je še visel. Zunaj mi je sibirski mraz iztisnil še zadnji zrak iz pljuč. Naslednje jutro smo poskrbeli za škandal, saj nas je prišel iskat helikopter. Še kak mesec sem zdravila virozo, hrbet pa vse do naslednje novoletne odprave.
 
Kaj bi svetovala vsem, ki se še odločajo, ali bi šli med jamarje ali ne?
 
          Poskusite. Hitro bo jasno, ali vas potegne do dna, ali izpljune na površje.
 
Kaj bi rekla o sodobni nadlogi, o koroni? Kako nas je spremenila?
 
          Predvsem nam je odprla oči, kako krhke so svoboščine, ki jih imamo, sistem v katerem živimo. Zdi se mi, da bi se morali bolj boriti za boljši jutri. Spoštovati znanost in hkrati od le-te zahtevati, da služi le sami sebi, ne politiki. V nobenem trenutku se nisem bala korone, bala pa sem se represije, v kateri smo se znašli. Bolezen je seveda grozna izkušnja, a življenje v kletki ni vredno obstoja. Del koronskih časov sem preživela v Švici. Izkušnja je bila poučna. Ko sem se vrnila, sem s še lažjo vestjo kršila nesmiselne odloke, se hkrati bolj kot prej držala smiselnih higienskih načel in verjetno šla precej na živce ljudem okoli sebe, ko sem moralizirala o odgovornosti, ki bi jo moral imeti vsak posameznik, še posebej tisti z naravoslovno izobrazbo. Še vedno se mi zdi, da smo preveč egoistični. In hkrati preveč otopeli, morali bi zavzeti ulice, sejne sobe in dvorane in na vseh nivojih zahtevati drugačne ukrepe in drugačno družbo. Da ne zamorim preveč, lahko omenim mešane občutke, ko smo iz Rajže izplezali v jasno zimsko noč, resničnost v dolini pa je bila ujeta v občine in policijsko uro. Hipna misel, kaj če kdo v dolini vidi luč sredi noči, in divji krik svobode, ki je odpihnil skrbi. Živimo pač le enkrat.
 
Za konec še nekaj malo bolj pisanega. Katera barva ti je najbolj všeč in zakaj?
 
          Všečnosti se spreminjajo v življenju, pri nekaterih pogosteje. Trenutno občudujem živopisano jesensko listje in bi odgovorila, da odtenek nekje med rumeno in oranžno. Po enem tednu pod površjem sem neskončno vesela modrine jasnega neba. Svetlo zelena barva pomladanskega bukovega gozda, sploh če sije sonce, je tudi ena izmed meni ljubih barv. Med oblačili pa se pogosto znajde kak kos temno rdeče.


 
Vranja jama - vhod od znotraj s Špelinimi barvami, 2019 and 2021 (foto in zgornja izvedenka). Barve so bile spremenjene - če je bilo povprečje vrednosti RGB za slikovno piko (0-255) pod 128 in če je bil standardni odklon pod 10 (večinoma od temno sive do črne), so bile te vrednosti spremenjene takole: rdeča je bila pomnožena z 1.5, zelena je bila deljena z 2 in modra z 10. Klik na sliko jo prikaže v boljši ločljivosti.


 


Povezani objavi:
 
Špela Borko - Caves are the best - stran v angleškem jeziku
Шпела Борко - Пещеры ровнят - stran v ruskem jeziku




  Kudrat Radžabov, starešina iz Dehibola, oktober 2021     Hudojnazar Mustafokulovič, sin Mustafoja iz Boj-Buloka, december 2021  


 


Stran je pripravil Primož Jakopin, ki sprejema tudi pripombe, na naslov primoz jakopin guest arnes si (vstavite pike in afno na ustrezna mesta). Stran je začela nastajati 25. oktobra 2021 in bila nazadnje spremenjena 7. decembra 2021.

Naslov: https://www.jakopin.net/portraits/Spela_Borko/index_si.php
    387