Primož Jakopin
Kudrat Poënovič Radžabov
Starešina iz Dehibola
Kratek portret

 


 
Kudrat na vrtu, 2021

 
Uvod
 
          Gre za prevod pogovora, ki je potekal v ruskem jeziku na domu Kudrata Poënoviča, avtor ga je obiskal v družbi s Sadikom Amiraminovičem. Po mnenju Sadika trije ljudje v vasi Dehibolo na jugu Uzbekistana dobro govorijo po rusko: on, Kudrat, ki je starejši in bo zgodovino vasi še najbolje poznal, in Nurullo, gospod, ki sva ga s Sadikom večkrat srečala, a ni bilo nikoli priložnosti za pravi pogovor. Kudratu Poënoviču je avtorja predstavil sin Holidin.
 
Kdo je Kudrat Poënovič?
 
          Rodil sem se 25. decembra 1947 v Dehibolu očeta Poënu (izg. Pojonu) Radžaboviču Radžabovu, rojenem leta 1911 in materi Mahsad Mrzomuradovi, rojeni leta 1925. Moj ded po očetovi strani, Radžab, se je rodil okoli leta 1870, prišel je iz vasi Gaza, prav tako v okrožju Boysun (njegova družina je v Gazo prišla iz Dušanbeja), njegova izvoljenka je bila Fazila iz Dehibola, moja babica. Poën in Mahsad sta imela devet otrok, štiri dečke in pet deklic.
          V osnovno šolo sem od prvega do osmega razreda hodil v Dehibolo. Deveti in deseti razred mojega nadaljnjega splošnega izobraževanja sem obiskoval v mestecu Muzrabad, približno 150 km od tukaj.
 
Ste se od tam vrnili v Dehibolo?
 
          Ja, sem se. Poročil sem se s Hanifo Inajduloevno, rojeno 10. maja 1954, in tu ostal vse življenje. Imava osem otrok, štiri dečke in štiri deklice.

 
S čim ste se ukvarjali, od česa ste živeli?
 
          Delal sem kot mizar, obdeloval sem vrt, gradil sem hiše in ... skoraj 30 let sem poučeval ruščino v osnovni šoli v Dehibolu. Upokojil sem se pri 60 letih.
 
Kdaj so ljudje prišli v Dehibolo?
 
          Dehibolo so naselili mnogo pokolenj nazaj, ljudje iz Bojsuna in Dušanbeja.
 
Kdaj je Dehibolo dobil elektriko in vodo? Videl sem, da ljudje zajemajo vodo iz dveh polietilenskih cevi blizu vrha ceste, na zahodni strani vasi.
 
          Elektrika je prišla v vas iz Kurganče leta 1984. Voda pa je začela pritekati v vas leta 1971, ko so od izvira Hodža Nur, 5 km stran pod goro, napeljali cev, katere konec ste videli.
 
Kaj lahko poveste o Mustafi, prvem raziskovalcu jame Boj-Bulok?
 
          Njegova družina je prišla v Dehibolo in ko je bil Mustafa star dve leti, so se preselili v vas Kerepišnij, v Denovskem okraju. Vrnili so se leta 1959. Oktobra 1971 je Mustafa, visok in krepak možak, s sinom odšel do jame Boj-Bulok. Nameraval je narediti tudi jez tik pod vhodom v jamo, tako da bi že v bližini na razpolago nekaj več vode. Še istega dne je odšel v jamo in ni ga bilo več nazaj. Ker se naslednjega dne ni vrnil v Dehibolo, ga je nekdo iz vasi odšel v jamo iskat. Toda fant se je vrnil in rekel, da je govoril z Mustafo. Mustafa mu je rekel, naj kar gre domov, da je on, Mustafa, živ in da bo še nekaj časa ostal v jami.
 
Ali ste zadovoljni s svojim življenjem?
 
          Sem. Dobro življenje sem imel.

 


 
Družina in prijatelji na vrtu (od leve proti desni): Bibirobia, Asrorbek, Holida, Kudratova hči, Marvia, Holidina hči, Kudrat, Hanifa, njegova žena, Rahmudin. Dehibolo, 14. avgusta 2021.

 


 


Povezani objavi:
 





 

  Jurij Andjelić - Jeti, moje jame so na Pršivcu, December 2020  
 



Stran je pripravil Primož Jakopin - Klok, ki sprejema tudi pripombe, na naslov primoz jakopin guest arnes si (vstavite pike in afno na ustrezna mesta). Slike so avtorjeve (copyright Primož Jakopin 2020) razen kadar je pod sliko naveden drug avtor ali avtorica - takrat so avtorske pravice njegove oziroma njene, z dovoljenjem za objavo na tej strani. Stran je bila prvič postavljena 3. oktobra 2021, dopolnjena pa 15. oktobra 2021.

Naslov: https://www.jakopin.net/portraits/Kudrat_Poenovic/index_si.php
    117