Primož Jakopin

Jame Planinskega polja

Razstava fotografij v Vaškem muzeju in galeriji Laze
9. maj - 2. junij 2004




Vsebina:


dr. Mirko Juteršek
(iz spremne besede k razstavi v galeriji Geoplin, marec 2004)

... Poleg splošno vabljive možnosti osebnega estetsko in duhovno obarvanega umetniškega nadgrajevanja fotografije je zaradi vključevanja podzemlja v predstavo sveta jamska fotografija posebno področje raziskovanja jam. Glede izpostavljanja nevarnostim pa pripada jamska fotografija tako kot samo jamarstvo svetu skrajnosti. ... Dolgoletne in velike fotografske izkušnje Primoža Jakopina, njegov študijsko raziskovalni odnos glede odpiranja vedno novih možnosti približevanja podzemskih jam širšemu občinstvu, kot tudi premagovanja strahu in odpora do njih, se povsem prekrivajo s pogledi preteklosti ... V sporočilnosti so Jakopinovi barvni prikazi zelo jasni, kompozicijsko trdni, vsebinsko medsebojno povezani in časovno determinirani s prisotnostjo enega ali več jamarjev ... Jakopinu je celo uspelo, da je vnesel v posnetke enotnost občutja, ki ga vzbujajo stiki s posameznimi jamami, sicer med seboj vidno različnimi. Tokrat so v ospredju njegovemu domovanju (Lazam pri Logatcu) bližnje, domače jame, s popotovanj pa je spomin na Južno Dalmacijo (Medvidina špilja)... Skrivnostni barviti jamski svet s prevladujočimi oker sivimi odtenki - umetniška izpoved Primoža Jakopina postaja tako del splošne sedanjosti.



Primož Jakopin
Opis razstavljenih slik

          Prvi del razstave obsega 18 fotografij, ki so sad prizadevanj predvsem zadnjih dveh let, 2002 in 2003. Prevladujejo posnetki iz treh jam Planinske doline: Mačkovice, Najdene in Planinske jame. Dodanih je še nekaj posnetkov iz Zelških jam, Lupertove jame, Lobaša, Tkalce jame v Rakovem Škocjanu in Medvidine špilje na otoku Biševo. Za njimi, nad vhodom, je računalniška fraktalna slika, sledi pa še posnetek z otoka Rurutu v Avstralskem otočju. V drugem delu je 10 novejših, doslej še nerazstavljenih posnetkov, s konca leta 2003 in začetka 2004, iz Planinske jame, Mačkovice, Križne jame, Predjame in jame Grotte de la Mine z vzhodnega obrobja gorovja Atlas.

Posnetek z razstave Portreti z Jakovice, Laze 1994

      1. Polona, Marija, Matjaž in še en Matjaž na skali v strugi reke Rak, Planinska jama, nad slapom, 1993, 81 x 54 cm
          Posnetek, prvič prikazan na tretji avtorjevi razstavi, Portreti z Jakovice, v Osnovni šoli Laze avgusta in septembra 1994, je nastal ob obisku Planinske jame z mladino zaselka Gabrnše v Lazah. Bilo je ob bolj nizki vodi in se je dalo priti do slapa in naprej po spodnji poti, ob vodi. V poplavnem območju struge, nekaj metrov visoko, se iz vode izloča manganov oksid in ta prevleka naredi skale v ospredju slike skoraj popolnoma črne. Zaradi tega in zaradi šibke luči, ki ne osvetli celega prostora, je pot med velikimi skalami ob strugi posebno doživetje.

2. Vhod v Mačkovico, pogled ven, Polona, julij 2002, 60 x 80 cm
          Mačkovica je ena zadnjih lepih in velikih jam, ki so še dostopne na način iz prejšnjega obdobja obiskovanja in raziskovanja jam; to se zdaj izteka. Pogled na vhod od zunaj je zanimiv, veliko lepši pa je od znotraj, še posebej na koncu pomladi in zgodaj poleti, ko je zelena barva listja na drevju še svetla in vesela. Je malo preširok, da bi ga bilo mogoče celega zajeti v sliko, glavnina je zajeta na posnetku. Vhod je tudi sicer zelo prijazen, pod njegovo streho je ravno prav ravnega prostora, skale, ki se dvigajo proti notranjosti, pa primerne za sedež ali odlagalno polico pri preoblačenju.
     

      3. Kupola z jezercem na dnu Male dvorane v Mačkovici, Polona, julij 2002, 60 x 80 cm
          Mala dvorana je lahko dostopna in ob začetku druge svetovno vojno je nudila zavetje domačinom iz Laz, ko so se bali obstreljevanja topniške baterije s Planinske gore. Njen najlepši del je sigova kopa z jezercem, mimo katere pelje po eni strani prehod do nižjega Laškega rova, po drugi strani pa prehod do višjega Zveznega rova. Svetle sigaste površine kar vabijo k slikanju.

4. Tomaž pri izhodu iz pasaže na začetku vzpona v Dvorani pod dimnikom, Mačkovica, julij 2002, 80 x 60 cm
          Strmina proti dimniku je zelo razgibana in morda skriva še kakšno presenečenje. Ob dežju je iz še nedostopnih prostorov slišati vodo, ki teče za stransko steno. Tomažu se je zdela sumljiva majhna odprtina med skalami in se je zrinil skoznjo v sobico, veliko približno 3 x 3 x 3 metre, na vseh straneh obdano s podorom. Posnetek je nastal, ko se je vračal iz sobice. Njegov podvig je še toliko več vreden, ker je imel na nogah samo sandale - gumijastih škornjev za njegovo nogo (št. 49) ni mogoče dobiti (če kdo ve, kje bi se to dalo, bova podatka oba zelo vesela).
     



      5. Jamski okras v Veliki dvorani Mačkovice, Andreja, marec 2002, 60 x 80 cm
          Podorna stena, ki se spušča od prehoda iz Dvorane nad dimnikom do dna Velike dvorane, je zelo lepo okrašena. Slapovi sige ob luči zasijejo v vseh odtenkih od bele do rumene, preko oranžne do rdečkaste in kostanjevorjave barve. Prehodi so ponekod sicer zelo strmi in gladki, tudi majhna nepazljivost je lahko nevarna, speljani pa po zelo razkošni pokrajini. Na posnetku sta baldahinček in ena najlepših obiskovalk, iz ponosnega mesta na severovzhodu naše dežele.



6. Kapniški oltar pri prehodu v Vzhodni rov Mačkovice, Polona, julij 2002, 60 x 80 cm
          Prehod iz Velike dvorane v Vzhodni rov obvladuje mogočna sigova kopa, zelo izstopajoča in prav zaradi tega morda najlepša kapniška skupina v jami. Pri slikanju tega motiva je svetilna mesta, predvsem na levi strani težko postaviti v pravo višino. Drug problem je, kako nevsiljivo umestiti obiskovalca - Poloni je uspelo s svojim mikom, živostjo in dobro voljo lepo dodati piko na i.
     



      7. Tomaž na lestvicah pod Baldahinom, Najdena jama, maj 2003, 80 x 60 cm
          Najdena jama je ena najbolj eksotičnih jam pri nas, poleg velikih temnih sten in vse tiste ilovice, ki je je na površju nad njo dosti manj, skriva tudi veliko lepih detajlov. Na veteranski ekskurziji Društva za raziskovanje jam Ljubljana, ki je vsako leto zadnjo soboto v maju, letos že petindvajsetič, je priložnost, da jo obiščejo tudi vsi tisti, ki se z jamarstvom sicer redno ne ukvarjajo. Prva prepreka je spust preko Baldahina, poleg vrvne tehnike navadno možen tudi še na klasičen način, z lestvicami. Tomaž je pri povratku iz jame ohranil še toliko svežih moči, da se je na lestvice odpravil v "švungu" in z navdušenjem; šlo mu je, da ga je bilo veselje gledati.


8. Jezero na koncu Borisovega rova v Najdeni jami, pogled proti jugu, Tomaž, maj 2003, 60 x 80 cm
          Ob visoki vodi se v sifonsko jezero na koncu Borisovega rova zliva cel slap, ob nizki vodi, kakršna je bila ob tem obisku, pa je bilo samo jezero. Intenzivno rdečo barvo, sicer veliko redkost v naših jamah, je na posnetek izvabilo šele večje število Marjanovih bliskov; brez njih je vse skupaj ovito v barve teme. Stojišče je bilo tudi v vodi, kakšen centimeter pod robom škornjev.
     

      9. Prečka nad jezerom - Tika se pomika proti Matiji, Najdena jama, začetek Zmajevega rova, september 2003, 60 x 80 cm
          Novi deli Najdene jame, ki se odpirajo nad Wroclawsko dvorano, peljejo naprej do Zmajevega rova. Jezero na njegovem začetku je tudi ob zelo nizki vodi globoko, plavanje v mrzli vodi 3 ure od vhoda v jamo pa tudi ni za vsakega. Rešitev je vrvna prečka kakih 5 metrov nad vodo, ki pa ima precej težko prepenjališče. Matija, najspretnejši med udeleženci ekskurzije, čaka pri njem, da bo pomagal Tiki, ki se po samo enem koleščku vrvne zavore počasi vleče proti njemu.

10. Sigasti potok v Rovu 17 slonov Najdene jame, pogled noter, Matija, september 2003, 60 x 80 cm
          Na koncu Zmajevega rova se odpre prohod proti Rovu 17 slonov, enem najlepših kotičkov Najdene jame. Na začetku rov ni nič posebnega, skalovje in ostanki potočka, potem pa se kmalu odpre vzpon proti gornjemu delu, ki se konča z breznom in sifonom. Na začetku tega vzpona je sigasta cesta s tega posnetka, ki ji sledi jezerce z nežnimi robovi.
     

      11. Pogled z brega preko reke, blizu vhoda v Južni rov Zelških jam, Nataša, junij 2003i, 60 x 80 cm
          Običajni dostop do Zelških jam, ob nizkem vodostaju, je preko udornice Brlog in umetnega vhoda, nato pa naprej po zelo lepem Južnem rovu. Ta pride do struge reke Rak v večji dvorani, katere zgornji del sten je svetlosiv, skoraj bel, strop pa gozd stalaktitov. Ob nizki vodi se da priti preko skoraj preko cele struge po skalah - Nataša sedi na zadnjem kamnu ob robu vode.

12. Počitek okoli ognja po ekskurziji: Matej, Stepo, Boni, Matija, Bina in Bojana, Lupertova jama, oktober 2003, 54 x 81 cm
          Najdena jama ima na severni strani precej močno nadaljevanje, dostopno le potapljačem preko sifona. Pri iskanju zimskih dihalnikov, ki bi peljali v ta novi del, je bila odkrita tudi Lupertova jama; ime je najbrž dobila po Lipertovi jami, ki jo iščemo že skoraj petdeset let. Avtor ni šel v jamo, ki zahteva precej kondicije za prodor skozi blatne navpične ožine, ampak je udeležence zvečer pričakal z ognjem na jasi pred jamo. Bina in Stepo sta prišla iz jame nekaj pred drugimi in sta se že precej posušila.
     

      13. Skalni skladi pri prehodu v Spodnji rov jame Lobaš / Lobaschgrotte, Čot, januar 2003, 60 x 80 cm
          Lobaš je ena najmarkantnejših jam Kočevskega krasa in je bila v letih 2002 in 2003 pogosto obiskana, tudi za potrebe Čotove diplomske naloge, in tudi v celoti izmerjena. Na prehodu iz zgornje, prostorne in bolj vodoravne etaže v spodnje dele jame so lepo odkriti izraziti kamninski skladi. Prehod je videti zelo strm, pa videz vara, pot navzdol v levem spodnjem delu slike je prav zložna.

14. Veliki vhod v Tkalca jamo, pogled ven, Klok, junij 2003, 60 x 80 cm
          Ponorna jama enega najmanjših kraških polj pri nas, polja v Rakovem Škocjanu, ima dva vhoda, zgornjega manjšega ob cesti in velikega spodaj; skozenj ob višjem vodostaju dere reka Rak. Pogled skozi Veliki vhod je izredno slikovit in ga je v 19. stoletju upodobil že Anton Karinger. Posnetek je nastal neko nedeljo, ko ni bilo iti kam drugam, pa se je avtor odpravil iz Laz s kolesom, da bi napravil nekaj posnetkov v jami sami. Ob tem je srečal še Ines in Miho, na koncu pa napravil edini vreden posnetek tega dne. Bilo je zgodaj popoldne, po dežju in iz struge so se dvigovale meglice. Avtorjeva postava je čisto rahlo vidna spodaj levo od sredine slike.
     

      15. Preizkus čolna v 1. jezeru Rakovega rokava Planinske jame, Barbara in Ines, junij 2003, 60 x 80 cm
          Rakov rokav Planinske jame je eden bolj mističnih delov našega podzemlja. Dve ožini, v eni se ob večjih padavinah gladina dviga iz minute v minuto in preti zapreti prehod pod stropom, pojav, da voda do sredine rokava teče po strugi ven iz jame, od tam naprej pa v jamo, Strahotna dvorana na koncu, pol kilometra dolgo jezero, kjer se ne da nikjer izstopiti iz čolna, vse to daje rokavu poseben čar. Posnetek je nastal pri preizkušanju novega čolna, ki je obe potnici ravno še zmogel, ob previdnem veslanju in čimbolj skupnemu težišču. Po začetni negotovosti z malo ekvilibristike se je vožnja nadaljevala že bolj z veseljem.

Iz cikla Jame Južne Dalmacije

16. Aniska plava v vhodu jame Medvidina špilja, Biševo, avgust 2003, 60 x 80 cm
          Posnetek je eden izmed utrinkov s poti po jamah zahodne Hercegovine, otoka Visa in otoka Biševo. Medvidino špiljo so nekoč naseljevali Jadranski tjulenji, tudi "medvidice" imenovani. Vhodni del jame je velikih razsežnosti in spominja na Mahorčičevo jamo Škocjanskega sistema, nadaljevanje pa je manjših mer in zaradi nihanja gladine ob zunanjih valovih precej bolj pustolovsko. Slika je nastala, ko se je skupina udeležencev potapljaške šole iz Komiže na otoku Visu ravno pripravljala na odhod. Vodila jih je Aniska, ki se je sredi vročega dne sklenila pred daljšo vožnjo nazaj še malo osvežiti.
     

Iz cikla Fraktali, računalniški kalejdoskop

      17. Modri vlak, december 2003, 60 x 80 cm
          Sodobna fotografija, še posebej digitalna, ne gre brez računalnika, in ko si že pri stroju, se splača malo poigrati še z mejnim področjem, strojnimi risbami računalniške grafike. V začetku tega desetletja je ukvarjanje s fraktali, podobami, generiranimi s pomočjo preproste iteracijske formule z:=z2 + c, pri čemer sta z kompleksna spremenljivka in c konstanta. Do nje se je z uporabo znanja, pridobljenega v francoski matematični šoli, na računalnikih osrednjega raziskovalnega središča podjetja IBM dokopal matematik Benoit Mandelbrot v sedemdesetih letih preteklega stoletja. Vzorci, ki nastanejo, se ponavljajo v čedalje manjšem merilu, podobno kot pri glavicah cvetače ali pri listih praproti. Avtor je svojo računalniško kariero začel s strojnimi risbami, slika Modri vlak pa je nastala med njegovimi poskusi s fraktali konec leta 2003.

 

Iz cikla Jame otoka Rurutu, Avstralsko otočje

18. Rt Teutu z visečimi stalaktiti, ob oseki, pogled z juga, Nadja, februar 2003, 80 x 60 cm
          Rt Teutu je verjetno najslikovitejši izmed rtov otoka Rurutu, enega izmed Avstralskih otokov polinezijske skupine (več slik je na spletni strani http://www.jakopin.net/primoz/slike/rurutu_2003). Je malo pod sredino zahodne obale otoka, južno od vasi Avera. Na rtu je koralni greben zelo ozek in okoli rta je mogoče priti le ob oseki, pa še takrat ne brez tveganja zaradi občasnih velikih valov. Je nekaj manjših jam, najbolj impozantni pa so ostanki stropa dvorane, katere večji del je že odplaknilo morje, ki se pnejo pod robom klifa.
     

Iz cikla Ghar Djebel Serj

      19. Počitek na prehodu z vrha Velike dvorane jame Grotte de la Mine proti njenemu kapniškemu nadaljevanju, Sousou, Ali, Walid in Khomsi, januar 2004, 69 x 104.5 cm
          Po zelo dolgem vzponu, po poševnih ploščah do vrha dvorane, ta vključuje tudi plezalno prečko preko prepadnega odloma, se jama prevesi v zelo lepo zakapan zaključni del. Na posnetku so vsi člani jamarskega društva iz Zaghouana razen Dondona, ki so sodelovali na odpravi v jamo konec januarja 2004, skupaj s člani Društva za raziskovanje jam Ljubljana.

Posnetki, pripravljeni za predvideno razstavo Jame s postojnske strani, oktober 2004

20. Matic, Luka in Klok v pasaži Matlukovega rova mačkovice, april 2004, 104.5 x 69 cm
          Na koncu Lažanskega ali Laškega rova v Mačkovici se ob začetku vzpona proti Veliki dvorani na desni strani odpira ozek rov, ki se zelo hitro spremeni v tesen navpičen prehod, v katerem je nastal posnetek. Ekskurzija je bila namenjena prodoru naprej in res se je prehod, s kar nekaj dela, pomaknil naprej za meter in pol. Nadaljevanje zapira skala, ujeta sredi položnejšega nadaljevanja levo zgoraj. Matic (njegova je noga z gojzarjem) je že v tem nadaljevanju, Klok, ki mu je bilo vroče in se je malo odpel, na vrhu navpičnega dela, Luka pa stoji pod njim.
     

      21. Pogled nazaj po rovu Pivškega rokava Planinske jame, izpod Šmidlove dvorane, Luka, april 2004, 104.5 x 69 cm
          Neravna pot iz velikih kamnov, po njej ob visoki vodi teče reka Pivka, je na desni strani slike, nad njo pa se bočijo strme visoke stene rova. Desno zgoraj pelje navpičen prehod proti Katernovemu rovu. Sredi slike spodaj je jezerce, ki ga je takrat še napajal komaj viden potoček. Blizu brega je Cox potopil potapljaško svetilko in njena svetloba je oživila vodo jezerca.

22. Pogled s poti vzvodno na slap reke Rak ob Sotočju v Planinski jami, Luka, april 2004, 104.5 x 69 cm
          Edino sotočje dveh podzemskih rek pri nas, Pivke in Raka, je v Planinski jami in slap reke Rak, ki ob srednji in visoki vodi pada preko 4 m visoke stopnje, je eden najveličastnejših prizorov v jami. Zaradi velikosti ga je težko dobro osvetliti, dodatna težava je pa še vlaga v zraku, ki megli sliko. Posnetek je bil narejen že iz bližine slapu, malo naprej od konca žične prečke, ki pelje s ploščadi nad sotočjem.
     

      23. Hieroglifi na steni ob začetku Katernovega rova, april 2004, 69 x 104.5 cm
          Včasih se iz vode v jami, ki je nekoč zalivala tudi višje dele rova, skoraj vedno na bolj gladke svetle stene, usedejo ilovnate naplavine majhnih krožnih oblik. Kjer so gostejše so tu temnejše barve, kjer so redkejše pa svetlejše, vse skupaj je videti, kot bi vezel čipke. Niso saharski plavalci ali biki, zarisani z roko naših davnih prednikov, ampak abstraktne potke med votlimi hribčki z luknjo na sredini.

Iz cikla Lepe jame

24. Pogled nazaj z brega na koncu Prvega jezera Križne jame, Barbara, oktober 2003, 104.5 x 69 cm
          Posnetki iz te skupine prikazujejo lepe kotičke naših jam, dopolnjene z domišljijskimi podobami njihovih obiskovalk. Križna jama je naša najlepša, posnetek pa prikazuje zgornji del Prvega jezera ob suši, ko je bila gladina za slab meter pod običajnim nivojem. Pot od Prvega proti Drugemu jezeru pelje po polici na levi strani slike, zadaj v sredini pa je ovinek s pristaniščem.
     

      25. Pogled proti notranjosti Vzhodnega rova Predjame, blizu konca široke struge, Tika, marec 2004, 69 x 104.5 cm
          Vzhodni rov Predjame, enega najdaljših jamskih sistemov pri nas, odlikuje zelo lepa struga potoka s peščinami iz bolj ali manj zglajenih prodnjakov, od temnorjave do bolj svetlih odtenkov in bele barve. V nasprotju z njimi so stene in strop v temnih odtenkih od rdečerjave do skoraj črne, razgibani pa kot na 160 let starih Schaffenrathovih podobah iz Postojnske jame.

26. Pogled nazaj po strugi blizu sredine Vzhodnega rova Predjame, Tika, marec 2004, 104.5 x 69 cm
          Posnetek je nastal ob umiku visoke vode, v eni uri je gladina upadla za pol metra, tako da se je brez čolna dalo priti do konca širokega dela rova, obenem pa je le bilo še toliko vode, da struga ni bila suha in se je po njej vil majhen potoček.
     

      27. Pogled proti notranjosti Katernovega rova, blizu začetka z Rakove strani, Jana, april 2004, 104.5 x 69 cm
          Katernov rov je višja etaža, po kateri so nekoč tekle vode reke Pivke in se blizu današnjega slapa zlivale v reko Rak. Rov se imenuje po slovitem vodniku Janku Katerni, ki je v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja vodil obiskovalce po Planinski jami, zanimal se je pa tudi za arheologijo in vedel veliko zanimivih zgodb o jami in dogajanju okoli nje.
          Kasneje si je voda izdolbla nižjo, sedanjo strugo, Katernov rov pa se je začel počasi polniti s kapniškimi tvorbami. Zelo lepe so prav na začetku rova, ki je dostopen samo po strmini nad slapom v Rakovem rokavu.

28. Pogled vzvodno na Beneški pristan s sigovo kopo v ozadju, Križna jama, Barbara in Marjeta, december 2003, 69 x 104.5 cm
          Strugi obeh potokov, ki se zlivata pri Kalvariji in struga Jezerskega potoka od tam do ponora nekaj sto metrov od vhoda v jamo so na mnogih mestih zelo lepo zasigane. Eno takih mest je tudi Beneški pristan v Devetem jezeru. Zaradi sigove kope, stalagmitov in kapniških stebrov, zelenine vode, ki jo privabi pravilno postavljena luč, ter bližnje sigove pregrade med Osmim in Devetim jezerom nudi stojišče, s katerega je bil napravljen posnetek enega lepših, čeprav ne najbolj klasičnih pogledov na ta biser podzemske lepote.
     





Zahvala

Zelo malo je posnetkov na razstavi, ki bi nastali brez pomoči članov Društva za raziskovanje jam Ljubljana, družine, sosedov iz Laz in drugih ljubiteljev podzemskega sveta. Vsem najlepša hvala! Na posnetkih samih in pri njihovi osvetlitvi so sodelovali:

Aleksandra Bizjak
Ali Rayouf
Alojz Troha
Andrej Drevenšek
Andreja Trop
Aniska  
Barbara Šatej
Bina Martina Bergant
Blaž Bezek
Bojana Fajdiga
Boni Tomaž Miklavčič
Branko Simšič
Cox Jože Košir
Čot Mitja Prelovšek
Gregor Demšar
Gregor Sojer
Ines Klinkon
Jana Bolta
Janez Pucihar
Khomsi Mohamed
Luka Bernetič
Marija Jakopin
Marjan Baričič
Marjeta Smrdel
Matej Dular
Matic Di Batista
Matija Perne
Matjaž Kolar
Matjaž Poženel
Nataša Jakop
Polona Poženel
Polona Šušteršič
Simona Šušteršič
Sousou Mohamed Kacem
Staša Gams
Stepo Uroš Stepišnik
Tika Lucija Ramšak
Tomaž Pehant
Walid Rayouf

Spletni naslov tega opisa: http://www.jakopin.net/primoz/razstave/2004/laze/opis.html     

Povezave: