Primož Jakopin - Klok
Roberto Antonini
visokogorski jamar


 
Antonini na Vratnem vrhu, 1996 m, december 2019, selfi

 
Kako bi se na kratko predstavili?
 
          Rodil sem se v Anconi 25. avgusta 1963, očetu Alfredu Antoniniju iz Ancone in materi Romildi (De Paoli), rojeni v Trentinu. Imam dva brata, starejšega Pina in mlajšega Maurizia. S Pinom sva imela iste strasti in z njim sem leta 1976 začel hoditi po jamah.
          Obiskoval sem srednjo tehnično šolo in končal z nazivom kemijskega tehnika, vendar je moja poklicna pot zavila drugam, takorekoč že od začetka delam na višini, pri utrjevanja pobočij, kjer si pomagamo z vrvno tehniko.
          Imam svoje podjetje, ki sem ga odprl leta 1992. Izvajamo predvsem dela za preprečevanje skalnih podorov in plazov ter utrjevanje pobočij z uporabo mikropilotov in veznih palic.
 
Česa se najbolj spominjate iz zgodnjih let?
 
          Z veseljem se spominjam časa, preživetega v gorah Trentina, na Fiera di Primiero, od koder prihaja moja mama.
          Cele poletne počitnice, včasih tudi pozimi, sem preživljal z bratoma v hiši moje babice, najprej skupaj s starši, ko sta se morala vrniti na delo v Ancono, pa je za nas skrbela babica. Imela je staro kočo v gorah, zelo špartansko, skupaj s hlevom za krave.
          Z veseljem se spominjam tudi prvih pohodniških doživetij, najprej po gozdu v dolini, nato pa vse višje po poteh, ki so vodile v te čudovite gore. Tam se je rodila moja strast do hribov.
 


 
Pino in Roberto po vrnitvi z dna Krubere-Voronje, 2010, foto Pino Antonini.


Kaj vas še privlači pri delu na višini, razen tega, da imate bogate izkušnje z jamsko plezarijo?

          Ko sem začel, mi je bilo všeč to, da sem lahko delal z uporabo iste tehnike, kot sem je bil vajen iz jam. Mislil sem, da me delo v branži, ki je povezana z mojo strastjo, ne bo nikoli utrudilo. In res me nikoli ni, mnogo let.
          Zdaj so se stvari malo spremenile, ukvarjam se bolj z administrativno-komercialnimi deli, pogosteje sem v pisarni in redko hodim po deloviščih. Po drugi strani pa se še vedno zelo rad soočam z izzivi, z iskanjem najustreznejših tehničnih rešitev pri posebej zahtevnih in kompleksnih nalogah.
 


 
Pogled po breznu navzdol, Črnelsko brezno / Veliko Sbrego*, oktober 2006, foto Oleg Klimčuk**
 


Kaj vas je pripeljalo k jamarstvu?

          Bilo je v sedemdesetih letih in brat mojega prijatelja se je zelo navduševal nad jamami. Njegove vznemirljive zgodbe o raziskovanju pod zemljo so pritegnile tudi mojega prijatelja, ker pa njegov brat nikoli ni našel priložnosti, da bi ga vzel s seboj v jame, smo se odločili, da organiziramo jamski izlet kar sami. Šla sta še dva prijatelja. 12. septembra 1976 smo se štirje dvanajstletniki odpravili proti Jamam Frasassi.
          Še vedno se spominjam, kako razburljiv je bil ta prvi izlet v soteske Frasassi, potovanje z vlakom, vzpon v hribe, tako drugačne od trentinskih, in obisk jame, kjer sem naredil prve korake v podzemlju, v temi. Rovi so se mi zdeli brez konca ...
          Skratka, bila je izjemno privlačna izkušnja, ni trajalo dolgo, pa se je naša skupina vrnila, da bi obiskali še druge jame.
 


 
Pogled na Rabeljsko jezero iz kaverne v steni Velike Črnelske špice, nad Črnelskim breznom / Velikim Sbregom, oktober 2006, foto Denis Provalov


Kdaj ste šli prvič v kakšno visokogorsko jamo?

          Preden sem se spustil v svojo prvo visokogorsko jamo, sem imel za seboj več drugih sredogorskih jam, ki so bile tehnično prav tako zahtevne.
          Moje prve jamarske izkušnje so bile izključno na krasu sotesk Frasassi, sprva v vodoravnih jamah, nato pa v jamah z brezni. Lotili smo se jih z vrvmi, ki smo jih, še dobro se spomnim, z mojimi pustolovskimi tovariši »sneli« s čolna, privezanega v ankonskem pristanišču.
          Nihče ni bil na jamarski šoli, bili smo samouki, za zgled so nam bili opisi in slike, ki smo jih videli v jamarskih knjigah in revijah. Za spust po vrvi smo imeli še krajšo vrv kot sedež namesto plezalnega pasu, po vrvi smo se vzpenjali s prusikovimi vozli.
          Tako je šlo do leta 1978, ko sem se končno pridružil društvu Gruppo Speleologico Marchigiano iz Ancone. Tisti trenutek se mi je odprl nov svet, saj sem se lahko izpopolnjeval v vrvni tehniki in obiskoval jame, ki so postajale vse bolj tehnično zahtevne.
          Grotta di Monte Cucco je bila moja prva popolnoma navpična jama, izjemno vznemirljiva za mladeniča, ki se je želel spustiti v prav globoke jame. Leta 1981 mi je uspelo priti do dna te jame, na -920 metrov.
          Naslednje leto, še v Grotta di Monte Cucco, smo z nekaj mladimi, ki so se tudi še učili te tehnike, začeli raziskovati nov del jame, "meandrino" ("meandrček"). Za -300 metri nas je dolg ozek meander, prepreden z brezni alpskega tipa, pripeljal do globine 800 metrov.
          Po tej izkušnji sem začel obiskovati čedalje bolj zahtevne jame, v alpskem slogu.
          Želja po napredku me je vodila še v druge, prav tako tehnično zahtevne jame. Z bratom in tesno povezano skupino prijateljev smo prišli do dna številnih jam, raztresenih po Italiji. V južni Italiji je bila to jama Bifurto, v gorovju Lessini Spluga della Preta, v Apuanskih Alpah Corchia, Farolfi, Guaglio, Mandini, Lavandaia, Olivifer in nato na masivu Marguareis v Piemontu (blizu francoske meje, op. prev.): Kappá, Piaggia Bella, Perdus, Straldi, Trou Chou-Fleur, Volante, Solai, Saracco, Mastrelle. V nekaterih od teh jam nam je uspelo raziskati tudi nove dele.
          Potem se je leta 1985 ponudila priložnost iti v kaninsko pogorje, v jamo Novelli. Zame je bilo kot strela z jasnega, ko se je, ko sem prišel do sedla Sella Canin / Bela peč, pred menoj prikazalo tisto spektakularno morje belega kamna, v vsej svoji veličini.
          Od tistega trenutka naprej si nisem mogel kaj, da se ne bi še vračal, čeprav je bilo daleč, 550 kilometrov od doma. Vedno sem našel priliko za obisk teh presenetljivih jam. Pomagalo je tudi, da sem spoznal prijatelje iz Trsta, ki so jim bile te alpske jame prav tako zelo všeč.
          Obiskal sem tudi Abisso Gortani, Fondo in še nekaj manjših jam.
          V tistih letih sem začel obiskovati tudi znane jame izven Italije, kot so Gouffre Berger in Gouffre de La Pierre Saint Martin v Franciji, BU56 (moja prva jama prek -1000 metrov) v Španiji, Hochlecken-Großhöhle v Avstriji, Hölloch v Švici.
          Ko sem leta 1987 spoznal bodočo ženo Patrizio, prav tako jamarko, sem se preselil v Trst in od takrat naprej začel obiskovati kaninsko pogorje še bolj zavzeto, in z novim namenom. Ni me več zanimalo obiskovanje že raziskanih jam, želel sem samo odkrivati, iskati nove jame ali najti neraziskane dele znanih jam.
          Tako sem odkril nove dele v Bus d'Ajarju, nekdanjem pritoku Gortanija in nekaj manjših jam v vzhodnem Kaninu pod vrhom Cima Mogenza (Velikim snežnim vrhom).
          Prelomno leto v mojem jamarstvu pa je bilo 1988, od takrat naprej je bila potešena moja raziskovalna želja: srečal sem Gregorja Pintarja iz Škofje Loke, tudi zelo navdušenega jamarja, s katerim sva postala prijatelja. Takoj sem sprejel njegovo povabilo, da ga spremljam pri raziskovanju Skalarjevega brezna na Kaninu. Takrat je bilo globoko okoli 450 metrov in je bilo najgloblja jama na slovenski strani Kanina. Na dveh ekskurzijah smo raziskali 200 metrov globoko brezno, Apocalypse now, in našli še eno zelo globoko brezno na okoli -700 metrov.
          Takrat sem dobil tudi dovoljenje za raziskovanje Planote Goričica vzhodno od Kaninskih podov v smeri Rombona, izrazito zakraselega in še tako rekoč nedotaknjenega kraškega prostranstva.
 


 
Patrizia in Roberto, Planota Goričica, 8. januar 1989, foto Roberto Antonini

          Samo jamarji, ki so začeli raziskovati Čehe 2, danes najglobljo slovensko jamo, so na Planoti Goričica odkrili še nekaj jam, in nobena ni bila globlja od 100 metrov. Tako se je od takrat naprej začelo moje odkrivanje in raziskovanje podzemnih labirintov na teh podih. Imel sem to srečo, da sem jih lahko raziskal v skupni dolžini približno 40 km.
          Odkar sem začel raziskovati na Planoti Goričica, sem le redko raziskoval še druga področja.
          Največ tega je bilo na Kaninu: v Renetovem breznu sem odprl ozek prehod, ko je bilo globoko le 400 metrov (na ekskurziji 4. avgusta 1999, z Marino Pintar, Lankom Marušičem, Martino Bergant, Gregorjem Pintarjem in Giacomom Zamparom, op. prev.), večkrat sem sodeloval pri raziskavah v Breznu pod velbom, v Huevosu sem opremil prvih 250 metrov 500-metrskega brezna in seveda, tudi pri povezavi Male Boke in BC4 sem imel prste zraven.
          Od drugih območij izven Kanina pa vsekakor ne smem pozabiti Kavkaza: med prvo odpravo leta 1991 na masiv Arabika smo raziskali več novih jam, za katere pa se je kasneje izkazalo, da niso kaj prida globoke. Leta 2010 smo se vrnili in se odpravili v takrat najglobljo jamo na svetu, Krubero-Voronjo, in uspeli priti do dna.
          Tudi kot reševalec sem od leta 1985 naprej obiskal veliko jam, tako med usposabljanjem kot med samimi reševalnimi akcijami. Jama Riesending mi bo kljub hudi nesreči vedno ostala v spominu kot lepa jamo, v kateri sem se počutil kot doma. Apnenec, temperatura in morfologija jame so mi dali občutek, kot da bi bil kje na Kaninu.
          Ocenjujem, da sem v svoji jamarski karieri prehodil na stotine kilometrov jamskih rovov, na 36 akcijah sem 36-krat presegel globino 1000 metrov, enkrat pa 2000 metrov. Zdi se mi, da sem imel veliko srečo, saj včasih, da najdeš novo jamo, potrebuješ dober nos, dobro poznavanje kraških pojavov, predvsem pa veliko sreče.

Vaše jamarsko društvo?

          Trenutno nisem član nobenega jamarskega društva. Bil sem v jamarskem klubu pokrajine Marke (Ancona), kasneje v CGEB Trst, do leta 1996.
          Od takrat hodim v jame samo s prijatelji, ne da bi bil vezan na kak uraden klub. Prav tako sem raje samostojen pri izbiri in nabavi raziskovalnega orodja, opreme za vrtanje, vrvi in plezalne opreme. Pač nočem biti od nikogar odvisen.

Kakšen je bil dan, ko ste se odpravili na turno smuko in odkrili Hudi Vršič / Egidio ter Črnelsko brezno / Veliko Sbrego?

          Oba s Patrizio sva si zelo želela, da bi našla dihajoče luknje, lise stopljenega snega, ki nakazujejo, da je spodaj jama. Kar je seveda možno le pozimi. Tistega dne sva se vzpenjala po dolini Krnice in poskušala priti na najvišjo točko planote, na greben Hudega Vršiča.
 


 
Zimski pogled na vhod v Hudi Vršič / Egidio, 30. januar 2022, foto Mitja Mršek

          Od zgoraj sva opazila velik pihajoč vhod Hudega Vršiča / Egidia in prismučala do vhoda, ki je bil že takoj videti zelo obetaven. Ko sva počivala na grebenu nekaj korakov stran od vhoda, sva na planoti pod vrhom Črnelske špice zagledala še druga stopljena mesta, proti vzhodu. Do žleba spodaj je bila dobra smuka in prispela sva do majhnega predihanega vhoda v Črnelsko brezno / Veliko Sbrego.
          Za prvi spust v jamo smo počakali na pozno pomlad. Še vedno hranim video posnetke tistih čarobnih trenutkov.

Kako ste prišli do imen Egidio in Veliko Sbrego?

          Prvo veliko brezno sem hotel poimenovati z imenom, ki je pol italijansko in pol slovensko. Veliko Sbrego naj bi torej pomenilo "Velika razpoka" (velik v slovenščini, sbrego pa je v italijanščini razpoka). Egidio pa je bilo izmišljeno ime brez posebnega pomena.***

          Na moje veliko razočaranje so mi rekli, da je treba spremeniti imena jam, ker v slovenskem katastru jam sprejemajo le slovenska imena.

Najverjetneje je šlo za nesporazum, nepoznavanje drugega jezika, na obeh straneh. Sbrego je res razpoka, vendar to ni splošno znana italijanska beseda, breg pa je zelo pogosta slovenska beseda, ki pomeni nabrežje (reke) ali pobočje. Tako so skrbniki slovenskega jamskega katastra verjetno mislili, da je sbrego slabšalno popačenje besede breg. Preden sem videl vašo razlago, sem bil tega mnenja tudi jaz. Breg je moškega spola, pridevnik veliko pa srednjega, nezdružljivega spola. Sbrego tudi zveni zelo podobno kot z brega, kar še dodatno problematizira ime. Res škoda.
 


 
Nekaj članov odprave CAVEX v Črnelsko brezno: Matteo, Lillo, Serena, Andrea, Rok in Katia, oktober 2006, foto Denis Provalov. To je bila ena največjih odprav, primerljiva s tistimi v najgloblje jame sveta na Arabiki in v Srednji Aziji. Sodelovalo je 33 jamarjev iz 5 držav - Rusija: Denis Provalov in Dmitrij Skljarenko - Skljar (Moskva), Andrej Sizikov (Moskva, Habarovsk), Andrej Mazurov (Bereznjaki), Jurij Bazilevski - BZ in Dmitrij Vikorčuk (Čeljabinsk), Julija Savenko (Feodosija), Valerij Akulenko - Clark (Meždurečensk), Vasja Hohrin in Evgenij Ilingin - Žendos (Samara), Ukrajina: Oleg Klimčuk, Irina Beletskaja in Oleg Luščevski (Kijev), Dmitrij Fedotov (Poltava) ), Češka: Oldřich Stos - Spider, Martin Sluka, Radek Blazek, Peter Polak in Zdenek Dvořak, Italija: Roberto Antonini (Trst), Matteo Rivadossi - Pota, Serena Burgassi, Katia Zampatti, Andrea Tocchini - Ring, Luca Tanfoglio - Tanfo, Robi Crotti, Gianni Garbelli (GGB Brescia), Stefano Panizzon - Lillo (GSM Vicenza), Paolo Sussan - dedek (GSSG Trst) in Slovenija: Gregor in Marina Pintar (DZRJL), Rok Stopar (JD Dimnice).


Kaj nam lahko poveste o raziskovanju Črnelskega brezna / Velikega Sbrega, prve kaninske jame, globlje kot 1000 metrov?

          Zelo zahtevno je bila tudi zato, ker je bilo to moje prvo veliko raziskovanje, poleg tega pa, in videl sem večino globokih jam tako na italijanski kot na slovenski strani Kanina, lahko rečem, da je to najlepša jama, kar jih je mogoče videti v celotnem gorovju. Res je sicer, da si podobno vsak starš misli o svojem otroku.
          Vodni tok na -620, Galaxica, Rio Kubo, kanjon Aqualung, so res osupljivi deli jame, podobne lepote nisem našel v nobeni drugi jami.
          Raziskovanje se je začelo poleti 1989 in že pozimi smo bili na -1200. Sledilo je raziskovanje stranskih rovov nad dnom, na primer Kiklopske dvorane. Januarja 1990 se je zgodila nesreča, v kateri je življenje izgubil Massimiliano Puntar, kar je za nekaj časa prekinilo raziskovanje.
          Kasneje smo podrobneje raziskali še končne dele, pa nič pretresljivega ne našli, razen odkritja J4 / Pa' e Volpe, Korove in Gulliverja, nižjih vhodov v jamo, ki so vsi pripeljali do tabora na -1000.
          Zadnja leta sem sodeloval pri raziskovanju Hudega Vršiča / Egidia, katerega končni rezultat je bil spoj s Črnelskim breznom / Velikim Sbregom.
          Rad se spominjam veselja, ko se je to zgodilo: skupaj z mojim sedanjim jamarskim partnerjem Albertom Dal Masom (kot del odprave Mitje Mrška, Aleša Štruklja in Ane Makovec, op. prev.) sva se spuščala po aktivnih breznih nad -1000. Vsi smo čutili, da je stičišče v zraku, zelo blizu, ko smo na dnu brezna naleteli na neprehoden sifon …. “Game over”, bi bilo dobro ime za ta prostor, res bi lahko rekli, da je igre konec. A ne povsem, kratek vzpon po kaminu in prispeli smo do sredine vzporednega fosilnega brezna.
          Nekaj metrov nad dnom sem naredil zadnje pritrdišče, se obrnil in zagledal staro vrv. Takoj sem se spomnil prečkanja Rio Kuba in začel vriskati od veselja: dolgoletne sanje, povezati Hudi Vršič / Egidio s Črnelskim breznom / Velikim Sbregom se je končno posrečilo, velik trud slovenskih jamarjev in mene osebno je bil končno poplačan.
 


 
Roberto in Alberto dal Maso nad vhodom v Črnelsko brezno / Veliko Sbrego, 2080 metrov nad morjem, 6. november 2017, foto Roberto Antonini


Kako je šlo s potapljanjem na dnu jame?

          Prvi potop v končni sifon je leta 1997 opravil moj toskanski prijatelj Gianni Guidotti, ki mu je uspelo priti do globine 60 metrov (vrnil se je v zelo slabem stanju, kri mu je tekla po obrazu, op. prev.). Precej kasneje, leta 2006, se je zbrala mednarodna odprava, ki so jo vodili Rusi (CAVEX, op. prev.) in v dveh odpravah so premagali tri sifone in dosegli sedanje dno.
          Zagotovo se bo še dolgo težko kdo vrnil in potopil v zadnji sifon. Poleg tega, da je potrebnih več potapljaških skupin, postaja jama vse bolj zahtevna zaradi velike količine vode, ki teče skozi ta del.
 


 
Oleg in Jurij, zgornji vhod v končni sifon Črnelskega brezna / Velikega Sbrega, oktober 2006, foto Denis Provalov



O nesreči v jami je bilo veliko napisanega. Kako ste jo vi doživeli?

          Vračali smo se z raziskovanja stranskih rovov Kiklopske dvorane, ko je eden od mojih dveh spremljevalcev zaradi utrujenosti in posledične nepazljivosti slabo stopil na veliko skalo, ki se je začela obračati. Izgubil je ravnotežje in padel, skala se je zrušila nanj in mu zdrobila zapestje.
          Položaj je bil takoj kritičen, bili smo na -1100, zelo daleč od površja, zunaj pa je bila ostra zima in nismo bili na italijanski strani gore.
          Tako sem, medtem ko je prijatelj Paolo pomagal ranjencu, odhitel poklicat pomoč. V petih urah sem bil zunaj in po dolgih ledenih prečenjih pod Lopo mi je v mraku končno uspelo priti do zavetišča Gilberti (na italijanski strani, op. prev.) ter poklicati pomoč.
          Po počitku v zatočišču Gilberti sem se naslednjega dne vrnil z drugo reševalno ekipo, a ko smo bili že na tem, da gremo v jamo, so nas iz globine obvestili, da se je zgodila še ena nesreča, v kateri je bil udeležen Massimiliano Puntar iz prve reševalne ekipe (skala mu je padla na glavo, pri okoli -1020 metrov, op. prev.).
          Sestopali smo še hitreje, čeprav, kot se je kasneje izkazalo, to ne bi bilo potrebno.
          Še vedno se spominjam, kako se je vlekel čas, ki sem ga preživel pri Massimilianu, medtem ko smo čakali na posebna zdravila za njegovo težko stanje, ki so jih prinesli s površja. Že na začetku nas je zdravnik soočil z dejstvom, da je Massimilianov položaj skrajno resen. Čakali smo približno 24 ur, nato pa, ko so zdravila končno prispela, smo začeli z dvigom, ki je bil zelo otežen, ponesrečenca je bilo treba premikati skrajno previdno.
          Na žalost so prehodi, vključno z ožinami, še poslabšali njegovo že tako obupno stanje ... morali smo se pogosto ustavljati, nato pa, ko smo prišli na -980, Massimiliano dvigovanja po žičnici ni več preživel.
          Zagotovo je bila to ena najzahtevnejših reševalnih akcij sploh; udeležencev je bilo okoli sto in vse skupaj je trajalo približno en teden.
 


 
Matic Di Batista v podzemnem kanjonu Rombonke (Rio Rombon), Hudi Vršič na -900 metrih, 15. januar 2019, foto Jure Bevc


Kaj nam lahko poveste o jami Čehi 2? Kakšna je bila vaša vloga?

          Odkritje vhodnega brezna Čehi 2 je bilo med veliko nočjo 1991. V začetku poletja smo se vrnili, da smo se spustili po prvih 70 metrih brezna do podora, iz katerega je močno pihalo.
          Med osamosvojitveno vojno za Slovenijo se ni dalo naprej raziskovati, iz očitnih razlogov. To je bilo mogoče šele, ko sem se vrnil s poletne odprave v Abhazijo. Toda na moje veliko presenečenje je skupina Slovakov, za katere sem mislil, da so Čehi, raziskala nekaj jam, vključno s Čehi 2, do -120 metrov in se ustavila nad novim breznom.
          Takrat sem nadaljeval raziskovanje jame, ki je postajala večja in zanimivejša, čim globlje sem se spuščal.
          Naslednjo zimo smo dosegli prelomnih -1000 metrov, čez nekaj časa pa prvo dno na -1270.
          Konec poletja 1992 smo nadaljevali z raziskovanjem in obšli prvo dno skozi rove Azzacanaway, dokler nismo pristali v jezeru Terrano. Na drugo stran sem prišel z nadvodno akrobacijo, pri čemer je bilo treba prečko opremiti z jekleno pletenico.
          Od tam naprej smo le še sledili glavnemu vodnemu toku s planote in po vrsti raziskovalnih ekskurzij smo prišli do dna jame na -1370 metrih.
          Dvakrat smo se še vrnili v končno dvorano iskat nadaljevanje, a zaman. Tudi Rusi (CAVEX, op. prev.) so še prišli, na dnu celo postavili tabor, a tudi njim ni uspelo.
          Nekaj let kasneje so slovenski jamarji jamo na novo opremili in z nekaj sreče našli nadaljevanje skozi podor na dnu. Vprašal sem jih, če bi lahko sodeloval pri nadaljnjem raziskovanju, glede na to, da sem raziskal veliko večino jame in bi rad videl, kako bo šlo naprej. Pa mi niso dovolili.
          Moral sem počakati, da so končali z raziskovanjem, da sem se lahko vrnil in namočil škornje v končni sifon.
 


 
Člani odprave, ki je dosegla zgodovinskih -1000 metrov v Čehih 2, od leve proti desni: Pino Antonini, Marco Marantonio, Paolo Sussan, Massimo Tarsi, Roberto Antonini, Daniele Moretti, Stefano Borghi; 2. februar 1992, foto Roberto Antonini



Kako je potekalo raziskovanje jamskega spleta na italijanski strani gore in koliko ga je že? Kakšne so težave in izzivi?

          V prvih letih raziskovanja kaninske planote so imeli jamarji za glavni cilj doseči čim večjo globino, zato so šle jame do osemdesetih let, razen Gortanija in Comicija, pretežno le navzdol.
          Kasneje je večje poznavanje kraških pojavov na tem območju spodbudilo raziskovanje tudi v vodoravni smeri. Omogočilo je povezovanje posameznih jam, raztresenih po planoti.
          Zdaj je jamski splet dosegel 100 kilometrov dolžine, a veliko jam še vedno čaka na povezavo. Najpomembnejši sta jamski splet pod zavetiščem Gilberti in jama Led Zeppelin.


Moji kolegi, jamarji iz Društva za raziskovanje jam Ljubljana (DZRJL) se doslej še niso resneje lotili raziskovanja zgornjega dela vodnega rova Kaliktor v Renetovem breznu. Gre proti italijanski strani gore. Kako daleč je po vašem mnenju podzemna povezava obeh strani?

          Zaenkrat razen občasnega raziskovanja tega področja še ni bil nihče posebej zainteresiran za resno in stalno raziskovanje tega dela planote (za dve jami je znano, da tu prečkata mejo med Slovenijo in Italijo: Queen mama in Brezno spečega dinozavra, op. prev.).
          Prepričan sem, da povezava obstaja, le nekaj časa ji je treba posvetiti, se spuščati v jame, ki so pogosto zatrpane z ledom ali z morenskim drobirjem.
          Ne smemo pozabiti, da je še ne dolgo nazaj, pred nekaj desetletji, vse to področje večji del leta pokrivala debela ledeniška odeja.
 


 
Roberto ob vhodu v jamo Krško, 2130 metrov nad morjem, 17. april 2022, foto Rocco Romano


Zdaj se veliko ukvarjate z jamo Krško na gori Lopa? Kdaj ste začeli in kako vam gre zdaj?

          Jamo sem odkril decembra 2017, med enim od številnih planinskih izletov, ko smo iskali nove vhode, zaplate stopljenega snega.
          Do -350 metrov smo ga raziskali spomladi 2018, ko je podor ustavil vsako napredovanje.
          Naslednja leta sem raziskoval jamo Abisso delle Cicogne (Brezno štorkelj, na gori Plešivec nad Krnico, op. prev.), tako da sem šele poleti 2021 spet imel čas za Krško. Po kar nekaj kopanja nam je končno uspelo obiti podor.
          Jama se nadaljuje z dolgim meandrom, prepredenim z ne prav globokimi brezni, vse do globine 600 metrov, kjer se odcepijo freatični rovi in kjer dno še čaka, da bi ga raziskali.
          Na -600 se je odprl pa še drug, bolj zanimiv krak, z veliko prepiha. Nadaljuje se z meandrom, dokler ne doseže glavnega vodnega toka jame na -800 metrih. Ta pada v Veliko dvorano Plitvice, eno največjih na Kaninu.
          Trenutno je jama raziskana do globine 1113 metrov (april 2023), vendar gre še naprej.
          Jama me zelo zanima, ker se v celoti razvija v dolini Krnice, delu kaninskega gorovja, kjer prej še niso našli ničesar. Možnih je veliko hipotez, vendar še vedno verjamem, da je Krški vodotok eden od pritokov, ki napajajo izvir reke Gljun.
          Glavna os jame poteka vzporedno z zaporedjem prelomov Prevale, kjer je tektonski nariv dolomitnih plasti. Viden je predvsem na obokih rovov v nekaterih delih jame.
          Upam, da bosta jama in potok šla še naprej v isto smer, dokler ne prestreže tistega, kar bi moral biti glavni podzemski vodni tok s Planote Goričica. Po moji hipotezi naj bi potekala v smeri zahod-vzhod, ob hidrološki pregradi, ki je nastala zaradi nariva kaninskega gorovja na Bovško ravnino.
 


 
Avtoportret Roberta z Albertom dal Masom na južni steni gore Lopa (2406 m), blizu vhoda v jamo Krško, pogled z vzhoda, 18. september 2021



Radi potujete?

          Potovanja me ne privlačijo posebej. Brez potovanj pa tudi pri meni seveda ni šlo.


Vsaka jama ima svoj poseben čar. Katera visokogorska jama vas je najbolj navdušila?

          Črnelsko brezno / Veliko Sbrego, najlepša jama, kar sem jih kdaj videl, in lahko rečem, da sem jih videl veliko.


In katera jama na Krasu?

          Čeprav me jame na Krasu ne vlečejo kaj preveč, mi je ob reševalnem delu uspelo obiskati večino jam na Tržaškem Krasu.
          V Sloveniji sem bil v Kačni jami, Davorjevem breznu in drugih manjših jamah.
 


 
Avtoportret Roberta z Albertom dal Masom med jadranjem s padali ob povratku iz jame Krško, 2022



Katere so bile vaše najbolj presenetljive jamske izkušnje in katere najbolj zahtevne?

          Zame je vsako raziskovanje jame fantastična izkušnja, tudi v najmanjši in najmanj zanimivi čurki; že samo dejstvo obiska krajev, kjer nisem še nikoli bil, me spravi v raziskovalni trans, ki ga pogosto izrazim z veselim vriskanjem. In čeprav sem že tolikokrat raziskoval me še vedno popade ista evforija, ki sem jo doživel prvič, ko sem kot mladenič naredil prve korake v neznano.
          Mislim pa, da me je še posebej navdušilo raziskovanje kanjonov in rovov Črnelskega brezna / Velikega sbrega ter rovov jame Queen mama (900 metrov globoka jama, ki se skoraj v celoti razteza pod slovenskim delom Kanina a ima (edini prehodni) vhod na italijanski strani gore, op. prev.).
          Med najzahtevnejša doživetja lahko zagotovo omenim raziskovanje Korove z zelo ozkimi meandri in zelo selektivnimi prehodi na dnu brezen.
          Zagotovo je name naredil poseben vtis dolg spust po Kruberi, ki kljub temu, da ni posebej zahtevna jama, še vedno ostaja dvatisočmetrca. Od treh dni poti navzdol se spomnim predvsem sifona na -1400, še posebej vrvi, ki se je vila v tisto blatno lužo, kamor si se moral potopiti na dah, videl nisi čisto nič, da si prišel skozi tista potopljena šestmetrska čreva.
 


 
V ljubljanskem taboru (DZRJL) ob breznu Vandima (globoko je 1182 metrov, op. prev.): Natalija Kareva, Oleg Klimčuk, Lada Zubkova, Roberto Antonini, Ekaterina Gončar in Denis Provalov; avgust 1996, foto Natalija Kareva



V nasprotju z mnogimi visokogorskimi jamarji imate družinsko življenje. Kdaj in kako se je zgodilo? Je bila ljubezen na prvi pogled?

          Ženo Patrizio sem spoznal, ko sem začel obiskovati jame na italijanski strani Kanina, tudi ona je bila pogosto tam.
          Iskrica je preskočila poleti 1987, ko sva bila oba na odpravi v Španijo, v brezno BU56. Z njo sem raziskoval prva brezna Planote Goričica, med drugim Črnelsko brezno / Veliko Sbrego in Hudi Vršič / Egidio.


Kako združujete strast do jamarstva z družinskim življenjem? Je težko?

          Zagotovo je lažje, če si sam s svojimi strastmi, a Patricija je vedno imela razumevanje za moje jamarstvo, in sem hodil po jamah brez težav.
 


 
Iztegnjeni prerez jam Korova, Gulliver in Črnelsko brezno / Veliko sbrego, Roberto in Pino Antonini, po letu 2006. Dva klika prikličeta načrt v polni ločljivosti.



Postaja življenje iz leta v leto bolj zapleteno? Kaj bi svetovali vsem nadebudnim jamarjem?

          Ogenj raziskovanja se ne more razplameneti v tistih, ki ga nimajo. Verjamem, da je le malo ljudem prirojen, da pa ga je mogoče z raziskovanjem jam spet obuditi.
          V jame gre lahko vsakdo, večina bo sledila ostalim pri obiskih znanih jam, a le redki se bodo odločili del svojega življenja posvetiti odkrivanju in raziskovanju podzemskih spletov.
          V mladosti si bolj brezskrben in lahko veliko časa posvetiš tej strasti, sčasoma pa težave vsakdana, služba in družina vse bolj vzamejo čas, ki bi bil sicer namenjen raziskovanju. Ekskurzije v jame bodo vse redkejše in čez nekaj časa boste, ko ne bo novih vzpodbud, popolnoma opustili to stran svojega življenja.
          Moj nasvet je torej: postavite si cilje: raziskovanje novih kraških predelov, novih delov že znanih jam ... skratka, še naprej hranite raziskovalno željo, pa čeprav le z nekaj krajšimi, a koristnimi izleti.


Ali bi radi še kaj povedali? Sva kaj pomembnega izpustila?

          Že nekaj let imam hišo v dolini Bavšice, vzhodno od Bovca, ki je poleg priročnega izhodišča za raziskovanje jam na Kaninu postala moj rajski kotiček, kjer se da živeti v stiku z naravo, ki je človek še ni dosti spremenil.
 


 
Alpska hiša v dolini Bavšice, oktober 2021, foto Roberto Antonini



Na koncu še tri malo lažja vprašanja. Kateri so vaši najljubši filmi?

          Nimam najljubših filmov.


Katera je vaša najljubša glasba?

          Chill-out, Rock.


Vaša najljubša barva in zakaj?

          Nimam najljubše barve, morda bolj kot določena barva me privlačijo kombinacije različnih barv.
          Tisti čas v letu, ko me barve še posebej pritegnejo, je jesen, ko gozd postane večbarven, z močnim kontrastom med zelenimi smrekami in rumeno-oranžnimi odtenki bukovih listov.
 


 
Rombon, 2207 m, pogled z zahoda, 2020, foto Roberto Antonini
 
 

*Imena jam, ki so v Sloveniji in jih navaja Roberto Antonini, pa so kasneje dobila tudi drugačno slovensko ime, ki se uporablja v slovenskem katastru jam kot primarno, so običajno zapisana v obeh različicah, najprej ime iz katastra in za njim še Antoninijevo ime. Primer je Črnelsko brezno / Veliko Sbrego. Pri drugih jamah je navedeno ime, ki je bilo v rabi v opisovanem času, če je bilo kasneje spremenjeno.

**Cirilska imena v članku niso romanizirana na ameriški način, ampak po naše, Oleg ni Klimchuk, ampak Klimčuk.

*** Izvirno ime jame je navedeno v naslovu članka Roberta Antoninija: Descrizione dell'abisso "Metite i pani 'Gidio che gò dà la cera in andito!" (Opis brezna "Egidio, nadeni si copate, povoskala sem pod!"), objavljenega v tržaškem jamarskem časopisu Progressione, letnik 24, številka 2, december 1990 na straneh 51 in 52. Na strani 51 je Antonini tudi razkril svoje jamarsko ime, Beccuccio, čemur bi v slovenskem jeziku ustrezala beseda lij: na primer del čajnika, skozi katerega točimo pijačo v skodelico.


 


Povezane objave:
 


 



 

  Pierre Strinati, jamske živali in še marsikaj, December 2022     Miran Marussig, jamar in cestograditelj, oktober 2023  
 



To stran in besedilo je pripravil Primož Jakopin. Vse fotografije so objavljene z dovoljenjem avtorjev - navedeni so v opisih pod njimi. Pripombe pošljite na naslov primoz jakopin guest arnes si (vstavite pike in afno na ustrezna mesta). Italijanska različica portreta je začela nastajati 13. januarja 2022. Slovenski prevod je prispeval isti avtor, marca 2023. Besedilo so pregledali Lanko Marušič, Franci Gabrovšek, Špela Borko, Matic Di Batista, Klemen Mihalič, Mitja Prelovšek in France Šušteršič. Datum zadnje spremembe: 19. oktober 2023.

URL: http://www.jakopin.net/portraits/Roberto_Antonini/RA_index_si.php
    703