leta 1988, iz risbe Vladimirja Posipaja*
Primož Jakopin
Pierre Strinati
Jamske živali in še marsikaj
leta 1988, iz risbe Vladimirja Posipaja*
Se lahko na kratko predstavite?
Rodil sem se v Ženevi 31. oktobra 1928. Osnovno in srednjo šolo sem obiskoval v dveh
zasebnih šolah v kantonu Ženeva: v École Privat, nato pa še v École Internationale.
Končal sem leta 1948 s spričevalom »Maturité Fédérale«. Istega leta sem začel študirati na Univerzi v
Ženevi, kjer sem poslušal predmete na treh fakultetah: ekonomskih in družbenih ved, prava in znanosti.
Ta študij me je privedel do "Diplôme des Hautes Études Commerciales" leta 1952 in "Licence ès
Sciences Naturelles" leta 1960. Kasneje sem se lotil še pisanja disertacije «Jamsko živalstvo Švice»
(«Faune cavernicole de la Suisse») in leta 1965 doktoriral na Univerzi v Toulousu. Univerza je bila
zaradi bližine
Podzemskega laboratorija v Moulisu
(Laboratoire souterrain de Moulis) v tistem času vrhunsko svetovno središče na področju
speleobiologije.
Ko sem delal v tekstilnem trgovskem podjetju, ki ga je osnoval moj oče, sem hkrati opravljal
tudi zoološke raziskave v jamah po vsem svetu. Obiskal sem sto držav, v sedemdesetih sem tudi hodil po
jamah, skupaj sem jih obiskal več kot 1000 in odkril 300 novih živalskih vrst. Približno šestdeset od teh
jih je tudi poimenovanih po meni (vrste in nekaj rodov).
Speleomantes strinatii, zahodnosredozemski jamski močerad brez pljuč, foto Benny Trapp, Wikimedia Commons
Kaj lahko poveste o svojih starših?
Oče Joseph Strinati je bil rojen leta 1883 v Italiji, v kraju Bardi (provinca Parma).
Emigriral je v Švico, se naselil v Ženevi in dobil švicarsko državljanstvo. Umrl je leta 1952. Moja mama
Jeanne, dekliški priimek Cocquio, je bila rojena v Ženevi leta 1904 in je vedno živela v Švici. Umrla
je leta 2001.
So na vas vplivali tudi stari starši?
Poznal sem babico po materini strani, Leonoro Libero Cocquio. Rodila se je leta 1883 in umrla
leta 1973. Živela je v družinski hiši in ko sem bil še majhen, je skrbela zame, kadar sta bila moja starša
na poti. Stara starša po očetovi strani sta umrla, še preden sem se rodil.
Pierre, v mladih letih, z mamo pri vhodu v jamo, iz risbe Vladimirja Posipaja, 2022, narejene po fotografiji iz zbirke Pierra Strinatija
Kdaj ste odkrili svojo bolj pustolovsko stran? Je bilo to jamarstvo, biologija, ali morda potovanja?
Že od otroštva so me privlačila geografska odkritja in pa znanost, predvsem astronomija in
zoologija. Prebral sem veliko pustolovskih knjig, knjig o raziskovanju in tudi precej znanstvene
fantastike. Zelo so mi bile všeč tudi stripovske revije, ki so objavljale takšne zgodbe.
Še posebej me je pritegnilo raziskovanje sončnega sistema. Takrat sem še nisem navduševal nad jamami,
saj razen "Potovanja v središče zemlje" Julesa Verna in zgodb
Norberta Castereta ni bilo nobene knjige
v francoščini na to temo. Bile so sicer tudi
Martelove knjige, vendar niso bile
dostopne bralcem mojih let. Ko sem začel študirati na univerzi, sem opustil astronomijo v korist
naravoslovja, ker sem bil v matematiki sicer dober, prav zelo dober pa spet ne.
Vaša doktorska disertacija »Jamsko živalstvo Švice« iz leta 1966 je izjemno široka v primerjavi z današnjimi ozko specializiranimi raziskavami. Kako vam je pa šla disertacija?
Svojo prvo "zaresno" jamo sem obiskal leta 1949. Od tega obiska naprej sem nabiral nevretenčarje
in netopirje in tega nikoli nisem nehal početi. V nekaj letih sem zbral živali iz več deset švicarskih
jam in o tem objavil nekaj preliminarnih podatkov. Sem pa že odkril nekaj novih vrst, ki
so jih potem opisali in objavili znanstveniki. Po diplomi iz naravoslovja leta 1960 me je moj prijatelj
Villy Aellen, bodoči direktor ženevskega muzeja, spodbudil, naj nadaljujem z raziskavami, ki bi vodile k
doktoratu. S poklicnega vidika tega sicer nisem potreboval, saj sem vodil trgovsko podjetje. Toda
delo na disertaciji bi od mene zahtevalo, da se v zadevo poglobim bolj kot samo amater in mi je kasneje
res pomagalo pri speleobioloških raziskavah na vseh celinah.
Model Pseudoblothrusa strinatiija v Ženevskem prirodoslovnem muzeju, foto Rama, Wikimedia Commons
Prvo jamo ste obiskali kdaj in ob kakšni priložnosti?
Prva jama, ki sem jo obiskal, je bila Grotte de Mégevette v departmaju
Haute-Savoie v Franciji. Od Ženeve je oddaljena
le kakih dvajset kilometrov. Med poletnimi tečaji Mednarodne šole, ki so bili priprava na izpite za
zvezno maturo, nam je učiteljica zemljepisa pripovedovala o jamah in Švicarskem jamarskem društvu.
Mnogi od nas smo bili zelo navdušeni in ker je bil profesor Albert Carozzi član tega društva, smo si
mnogi po opravljenem izpitu želeli stvar videti v živo. Prva priložnost se je ponudila v Grotte de
Mégevette, 20. marca 1949.
Grotte des Demoiselles, Francija, 2. november 1971, foto Pierre Strinati
Kaj vas je pritegnilo k speleobiologiji?
Tam sta se srečala raziskovanje in moje veliko zanimanje za biologijo.
Predvsem za zoologijo, preučeval pa sem tudi jamsko rastlinstvo.
Konkurenca v biologiji je dandanes huda in neprizanesljiva, za novo vrsto bi bili ljudje pripravljeni
skoraj ubijati, kaj šele za živalsko družino. In vaši dosežki na tem področju so več kot izjemni. Lahko poveste kaj več o tem?
Kot sem že omenil, sem po svetu odkril več kot 300 novih taksonov (rodov ali vrst) in okoli
šestdeset so jih tudi imenovali po meni. V preteklosti je bilo lažje odkriti kako novo živalsko vrsto,
saj razen po Evropi in Ameriki velika področja sploh še niso bila raziskana. Trenutno so jame biološko
raziskane po vsem svetu, vendar zahvaljujoč novim metodam preučevanja odkrivajo tudi nove kriptične vrste,
ki so blizu že znanim vrstam.
Težave na poti v regiji Iporanga v Braziliji leta 1968 s Claudom Chassanom in Michelom Le Bretom, foto Pierre Strinati
Na vaš 90. rojstni dan ste šli 1626-ič v jamo. Kakšen je vaš dnevnik obiskov jam in kakšni občutki so bili ob tej priložnosti?
Ob vsaki taki priliki izpolnim obrazec za obisk jame. V zvezek zapišem podatke kot so
temperature, seznam zbranih živali in podobno ... Ko sem na svoj 90. rojstni dan obiskal jamo
Grotte aux Fées de Vallorbe,
ne bom zanikal, da ni bilo kar precej čustveno. Jamo sem obiskal že večkrat, prvič leta 1950.
Udeležili ste se zadnjega, letošnjega (2022, op. pisca) svetovnega speleološkega kongresa in bili tam
deležni posebnih časti kot edini udeleženec, ki se je udeležil tudi prvega kongresa leta 1953. Kakšna je
bila razlika?
(smeh) Glavna razlika je bil "dress code". Leta 1953 smo bili vsi v kravatah, belih srajcah,
oblekah in črnih čevljih, zdaj so bili pa, zlasti Američani, kar v majicah, kavbojkah in supergah.
Pierre Strinati na 18. kongresu Mednarodne speleološke zveze, Le Bourget-du-Lac (Francija), julij 2022, foto Patrick Deriaz. Fotografija na zaslonu prikazuje Pierra Strinatija in njegove tovariše, zbrane ob 1. mednarodnem kongresu, ki je bil leta 1953 v Parizu. Od leve proti desni: Monique Chollet, Pierre Strinati, André H. Grobet, Charles-Henri Roth, Maurice Audétat (foto Hallery, iz zbirke Pierra Strinatija). Klik na fotografijo jo prikaže v polni ločljivosti.
Z Villyjem Aellenom ste obiskali veliko jam.
Kako ste ga spoznali in kaj lahko poveste o njem?
Prvič sva se srečala na vlaku v Vallorbe, takrat je bil asistent na Inštitutu za zoologijo
Univerze v Neuchâtelu. Bilo je 28. januarja 1950 in odločila sva se, da se bolje spoznava med ekskurzijo
v že omenjeno jamo, Grotte aux Fées de Vallorbe.
Z nekaj tovariši z Univerze v Ženevi sem organiziral multidisciplinarno študijsko potovanje v
Maroko in vprašal sem Villyja, če bi šel zraven, njegove izkušnje na področju zoologije in jamarstva
bi nam prišle zelo prav. Villy je bil takoj za to — avgusta in septembra 1950
smo šli skupaj tja.
Njegovo znanje in izkušnje so bile res odlične. Bil je le dve leti starejši od mene, a si je
med enoletnim bivanjem v Kamerunu (1946 — 1947) v razmerah, neprimerljivih z današnjimi, pridobil
veliko znanja o terenskem raziskovanju: v Kamerun so potovali z ladjo, naprej pa peš in tudi na konjih,
s karavano nosačev, do mesa so prišli z lovom, bili so sprejemi pri vaških starešinah ...
Odprava v Maroko, ki se je začela precej kot potovalni krst v romantičnem duhu filma
Julijsko srečanje, je uspela.
opravili smo precej etnografskega dela, raziskovali jame, zbrali in preučili številne jamske živali,
pogosto nove. Znanstveno sodelovanje med Villyjem in menoj, rojeno v Maroku, se je nadaljevalo
še mnogo let, bila sva dobra prijatelja vse do njegove prezgodnje smrti. Umrl je zaradi
raka, ki ga je imel veliko let, pa tako da sploh
ni vedel zanj. Dokler ni bilo prepozno.
Villy Aellen v jami Ruli-Puli Loch, v Valaisu, Švica, 8. december 1957, foto Pierre Strinati
Z Villyjem Aellenom sta leta 1977 šla tudi na speleološko potovanje okoli sveta. Kako je prišlo
do te pobude in ali ste bili zadovoljni s potekom in rezultati?
Dokončno poročilo o potovanju lahko najdete v knjigi z istim naslovom (Voyage spéléologique
autour du monde), ki jo je leta 2009 izdalo Švicarsko speleološko društvo. Prepričan sem, da boste znali
narediti kratek, a zanimiv povzetek.
Speleološka pot okoli sveta
na kratko povzel P.J.
Po besedah Clauda Chaberta,
priznanega člana pariškega Speleo-kluba, je bilo to potovanje
brez primere in se je takrat zdelo kot zarja, utrinek, odprtje proti neznanemu v svetu jamarstva (Chabert,
predgovor h knjigi).
Znanstveno sodelovanje med Aellenom in Strinatijem, raziskovanje jam in zbiranje
podzemeljskega živalstva, je potekalo predvsem v Švici in zahodni Evropi. Toda upanje na pomembna
odkritja ju je vodilo tudi na bolj oddaljena ogledna potovanja: v Gabon in Kongo (1957),
Tunizijo (1967), Šrilanko (1970) in Kenijo (1975). Leta 1976 sta ugotovila, da je zelo malo znanega
o jamskem živalstvu Nove Kaledonije,
velikega otoka, kjer je tudi precej apnenca. Na pot naj bi šla kmalu, spomladi 1977, in ker Aellen
kot direktor Ženevskega prirodoslovnega muzeja ni mogel manjkati na svojem delovnem mestu več kot
en mesec, je to določilo trajanje potovanja. Odprava na drugi konec sveta je zahtevala prečkanje
še nekaj drugih zanimivih kraških območij, in ideja o jamarskem potovanju okoli sveta je prišla
kar sama od sebe.
Iz Ženeve sta odpotovala 21. marca in po postankih v Zürichu, Bostonu, Chicagu in Louisvillu
prispela v Cave City, blizu najdaljše jame na svetu,
Mamutove jame v zvezni državi
Kentucky. Sprejel ju je James Quinlan, jamski hidrogeolog. Po obveznem "zgodovinskem touru" jame
prvega dne ju je njegov pomočnik George Wood odpeljal še v dve neturistični jami, Gray's Water
Cave in Hensley Cave. Jami sta izjemni, prva zaradi bogatega živalstva, druga pa tudi zaradi
spektakularne igre svetlobe na vhodu. Tega dne sta zbrala res veliko zoološkega gradiva. Naslednje jutro,
24. marca, so pred odhodom na Tahiti obiskali še Onyx Cave, majhno turistično jamo.
Pot sta nadaljevala prek Louisvilla, Memphisa in Los Angelesa.
Moorea, otok umetnikov, pogled s tahitijske obale, 1977, foto Pierre Strinati
Na poti do glavnega cilja, Nove Kaledonije, sta Strinati in Aellen izbrala postanke, kjer bi
imela priložnost za dodatna odkritja na področju jamskega živalstva: Združene države Amerike, otočje Fidži
in Filipine. Seveda pa so bili še drugi vmesni postanki, potrebni za menjavo letal na dolgih razdaljah,
na primer na poti iz Kalifornije na Fidži. Tu sta bili dve možnosti in za Evropejce je bila tahitijska
magija seveda močnejša od havajske. Še posebej, ker je na Tahitiju tudi jama, ki jo je obiskal slikar
Paul Gauguin. Na splošno Tahiti ni tako bogat
z vulkanskimi jamami kot Kanarski otoki, Havaji, Samoa ali
Mavricij.
25. marca popoldne, prvega dne na Tahitiju, sta obiskala
Jamo Maraa, 25 kilometrov
od Papeeteja. Jama je pravzaprav veliko podzemsko sladkovodno jezero, kjer sta se kopala že Paul Gauguin
in njegova žena Teha'amana.
Po Gauguinovem opisu bi moralo biti jezero veliko — eno uro je plaval na drugo stran. Plavanje je
moralo biti pa precej počasno, saj je jama dolga le 50 metrov. Strinati in Aellen nista imela
ženske družbe, da bi se bilo treba pred njo izkazati, pa sta prečkanje jezera izpustila. Sta pa v bližini
odkrila še eno, manjšo jamo z vhodom, ki je bil skrit v razkošnem rastlinju, in z majhnim slapom.
Imenovala sta jo Maraa II.
Drugi dan na Tahitiju je bil namenjen klasičnemu ogledu otoka z zoološkim pridihom: spoznavanju
naravnega okolja na otoku, nabiranju majhnih plazilcev in proučevanju živalstva v tleh. Tretji dan ni bil
ravno speleološki, odločila sta se obiskati
Pao-Pao, oziroma Cookov
zaliv na sosednjem otoku Moorea. Ni bilo daleč, sedem minut z letalom
De Havilland Canada DHC-6 Twin Otter.
Zaliv si zasluži naziv »najlepši v Polineziji«, povzpela pa sta se tudi na Belvedere, vrh nad njim.
28. marca sta se odpravila proti Nadiju na otoku
Viti-Levu, največjem v otočju Fidži, s postankom v
Pago-Pagu na otoku
Tutuila, največjem v
Ameriški Samoi. Ta postanek je bil nadvse
lepo presenečenje. Namesto neprijetno klimatizirane in mračne tranzitne čakalnice sta imela priložnost
uživati v sprehodu po naravi okoli letališča. Proti pričakovanju je bil vmesni postanek prekratek.
Opravila sta lahko nekaj zooloških opazovanj in obujala spomine na prve polete v petdesetih letih
prejšnjega stoletja. Letala so bila počasna, postanki so bili dolgi in pogosti. Vendar z varnostjo
ni bilo težav in zoologa sta se lahko sprehajala po travnikih in gozdovih v bližini vzletnih stez.
Številne objave njunih predhodnikov, profesorjev
Paula Remyja in
Bruna Condéja, pričajo, da se da ob takšnih
postankih lahko celo kaj prispevati k zoološki znanosti.
Kmalu po vzletu proti Fidžiju sta Strinati in Aellen prečkala datumsko mejo in pristala v
Nadiju ob 10.40, tri ure in pol po odhodu s Tahitija, a ne danes, ampak že naslednjega dne.
Čeprav so bili podatki o jamah in jamskem živalstvu na
Fidžiju v času priprav na potovanje zelo skromni,
je bilo jasno, da bo jama Wailotua najbolj primerna za obisk. Zdi se, da je jama Wailotua
najdaljša (1500 m) in največja med jamami tega otočja, nahaja pa se tudi na otoku, kjer sta pristala,
manj kot 100 km od glavnega mesta Suve.
30. marec, naslednji dan, je bil predviden za obisk jame, vključno z letoma do
Nausorija in nazaj (po uro v vsako smer). Čas za
raziskovanje pa je bil žal kratek. Pri Nausoriju ju je čakal ameriški speleolog Jack Chislett. Vsi so se
odpravili v 70 km oddaljeno jamo z avtom, po dokaj slabih cestah, v goratem središču otoka. Proti koncu
dopoldneva so v spremstvu lokalnega vodnika vstopili v jamo. Gre za obsežen splet z več vhodi in več
nadstropji, ki jih ponekod prečka vodni tok. Bolj vhodni del jame obiskujejo netopirji in jamski ptiči
hitroglavci. Notranjost jame je polna rjavkastih
kapnikov, njihovo lepoto še povečuje visoka vlažnost. Poleg živastva v najglobljih delih jame sta
speleobiologa pobrala tudi vzorce gvana. Te vzorce so pozneje v laboratoriju ženevskega muzeja
pregledali, ali niso v njih tudi posebni nevretenčarji, razlike med katerimi niso vidne s prostim očesom.
Pasti na tem potovanju nista uporabljala, ni bilo po nekaj dni ali celo tednov časa, da bi jih pobrala.
Naslednji dan, tretji in zadnji dan na otoku, je bil namenjen ogledu jam na jugu, v območju
Sigatoka, kjer so tudi poročali o jamah. Na žalost
so bili razpoložljivi podatki preveč nejasni in kljub trudu taksista niso našli nobene od teh jam.
1. aprila sta končno odletela v Nouméo na
jugozahodni obali Grande Terre,
glavnega otoka Nove Kaledonije, najpomembnejšega
cilja potovanja. Preostanek dneva, po prihodu ob 9.35 zjutraj, sta vzeli nastanitev v hotelu in
organizacija izletov. Odločila sta se raziskati skoraj vse znane jame na glavnem otoku, ki ima le nekaj
apnenčastih območij, in jame na otoku
l'Île-des-Pins (Otok borovcev), ki
je zgrajen iz manj starega koralnega apnenca. Na tem koncu sveta sta imela na razpolago še sedem dni.
Prvega dne sta obiskala dve jami na Grande Terre, Grotte d'Oua-Oué in največjo in najpomembnejšo
jamo na otoku, Grottes d'Adio. Prva jama je majhno brezno, ki vodi do nekaj enako majhnih sobic.
Brez pomoči taksista, gospoda Lenfanta, ki je zaposlil mladino iz soseščine, jame, ki leži na strmem
in močno poraščenem pobočju, 150 km severozahodno od Noumée, ne bi nikoli našla. Grottes d'Adio je
obsežen in zapleten splet. Odkrila sta več vhodov in odločila sta se, da najprej raziščeta aktiven rov,
zelo vlažen in bogat z jamskim živalstvom. Ko sta končala, sta želela nadaljevati po suhem zgornjem rovu,
a ju je šofer opozoril, da so od Noumée oddaljeni 240 km in da bo treba že nazaj. Žal je bila priložnost
za daljši obisk te zanimive jame izgubljena. Dan je minil, ne da bi sploh kaj jedli in po večerji v La Foa
je bila vrnitev v Nouméo precej pozna.
Villy Aellen v jami Oua-Oue, Nova Kaledonija, 1977, foto Pierre Strinati
Drugega dne je bil gospod Lenfant zaposlen in odločila sta se obiskati štiri znane jame na otoku
borovcev. Izkazalo pa se je, da je l'Île-des-Pins priljubljen kraj za nedeljske izlete Noumejčanov in da so
bili vsi sedeži na nekaj letalih, ki povezujejo otoka, rezervirani že tedne vnaprej. Tako je minil še en dan
brez jam. Počitek!
Tretji, četrti in peti dan sta posvetila Grottes de Koumac, na severozahodu otoka, 370 km od
Noumée. Do tja je bil potreben let in po postanku v Mouéu sta prispela šele ob 13.25. Ob 16.00 uri so
prišli do jame,
druge
najdaljše jame na otoku in nedvomno najbolj znane. Tako kot v primeru jame Adio, načrta jame nista
imela, zato sta pregledala nekaj majhnih votlin na robu dnevne svetlobe, preden sta šele odkrila vhod
v glavno jamo. Sledil je velik in dolg rov, ki se je končal s sifonom. Naslednjega dne sta jamo
obiskala še enkrat, tudi zaradi fotografiranja in filmanja. Zjutraj zatem je sledil let nazaj,
popoldne pa je bilo namenjeno pripravam na obisk otoka l'Île-des-Pins.
Šesti dan so bile na sporedu štiri jame na tem otoku: Grotte d'Ouatchia,
Grotte d'Oumagne, Grotte d'Ouindéa in Grotte de la troisième. Glede na vozni red letal je bilo
časa za jame le osem ur. Na letališču je bil samo en prevoz, avtobus hotela "Relais Kanuméra".
Izkazalo se je, da je to tudi edino vozilo na otoku. Na njihovo veselje sta se švicarska upravnika
hotela, gospa in gospod Perruchoud, odločila, da bosta avtobus in voznika dala jamarjem na razpolago.
Grotte d'Ouatchia je bila polna živali, Grotte d'Oumagne je odlikoval raven rov, ki ga prečka potok,
Grotte d'Ouindéa je veliko brezno z jezerom in zelo lepimi kapniki na dnu, v jami Grotte de la troisième
pa je glavna dvorana vsa pod vodo. Dan, ki ga ne pozabiš.
Sedmi in zadnji dan je bil namenjen jami Touaourou na vzhodni obali Grande Terre. Gre za majhno
votlino približno 20 metrov od morja. Njen strop je obložen s čudovitimi stalaktiti, prebadajo pa ga še
korenine banjanovih dreves (bengalski smokvovec).
Naslednja postaja na njunem potovanju so bili
Filipini. Do tja sta bili spet dve možnosti — prek
Nove Zelandije ali Avstralije. Vmesni postanek je moral biti kratek in mogoč je bil le ogled turističnih
jam, brez speleobiologije. To je bila kornejevska
težava, saj imata obe deželi turistični jami svetovnega slovesa:
Jame Waitomo s svetlečimi črvi in
Jenolanske jame, dolge 40 km. Vozni red letal je dal Avstraliji odločilno prednost.
Z dodatno prednostjo časovne razlike, potovanjem proti zahodu, jim je uspelo odleteti iz Noumée
v Sydney in prispeti v Hampton v
Modrih gorah z najetim avtomobilom
še isti dan, 9. aprila.
Jenolanske jame so obsežen niz jam, od katerih
so nekatere turistične. Jama Grand Arch je skupaj z jamo
Le Mas d'Azil v Franciji in jamo
Grotta di San Giovanni
na Sardiniji ena od treh jam
na svetu, ki služijo tudi kot cestni predori. Jamo sta obiskala peš, s Chifley Tourom, dolgim pohodom
v spremstvu vodnikov.
Jenolanske jame v Avstraliji, 1977, foto Pierre Strinati
Za Novo Kaledonijo so bili Filipini druga najpomembnejša postaja na njunem potovanju. Takrat
jamsko živalstvo arhipelaga s 7000 otoki in pol manj znanimi jamami (3100 leta 2022) še ni bilo dobro
raziskano. Poleg več virov v literaturi, vključno s knjigo
Voyage De M. E. Simon Aux Iles Philippines (1892) Eugèna Simona, je bil pomemben vir predhodni
obisk Pierra Strinatija leta 1975. Njegov takratni vodnik Rudy Lopez je obljubil, da bo zbral več podatkov
o jamah na glavnem otoku Luzon, na katerega je bilo to
potovanje omejeno zaradi razmeroma kratkega razpoložljivega časa. 11. aprila zvečer sta prispela v
Manilo, kjer bosta ostala na treh enodnevnih ekskurzijah,
in sicer na vzhod, jug in sever od mesta.
Prvi dan je bil posvečen Cuevi Santa, majhni jami na jugu, v
Narodnem parku Quezon, na najožjem
delu otoka. Strinati je jamo obiskal že leta 1975, z zelo dobrim ulovom, in do tja sta prispela kar hitro,
pot se je vila po bujni džungli. Po nekaj urah nabiranja živali sta se odločila, da se povzpneta na vrh
masiva. Dosegla sta ga v manj kot uri in odprl se je res vrhunski razgled — pogled na dve morji:
Južnokitajsko morje na zahodu in Filipinsko morje na vzhodu. Ostala bi še malo, pa bližajoča se nevihta
ju je silila k vrnitvi. Sestop pa ni bil dovolj hiter, zaradi močnega naliva
je bila pot spolzka in nevarna. Upočasnila sta in ko sta prišla do avta, je nevihta minila prav tako hitro,
kot je prišla. V lepem soncu so se odpeljali nazaj v Manilo.
Drugega dne so obiskali "Kristalno jamo" pri
Baguiju, 250 km na sever. Odpravili so se ob pol šestih
zjutraj in prispeli v Baguio ob pol dvanajstih. Mesto imenujejo tudi "poletna prestolnica" Filipinov, ker
se nahaja 1500 metrih nad morjem in ima prijetno, hladnejše podnebje. Jama ni bila dobro znana in je
trajalo kar nekaj časa, da so jo našli. Čakalo ju je pa veliko razočaranje. Bil je le rov z odprtinama na
obeh straneh, ki ga je nekajkrat v letu prečkal potoček. Zaradi močnih zračnih tokov ni nič manj
naklonjeno jamskemu živalstvu kot ravna jama z dvema vhodoma. Na koncu je njuno dolgo pot poplačalo
naključje. Vaški otroci so na vrhu bližnjega hriba odkrili "luknjo brez dna". Aellen in Strinati sta našla
hodnik z zelo strmim pobočjem. Na srečo sta imela vrv in v globljem delu votline sta nabrala kaj nekaj
živali. Vrnitev v Manilo je bila spet zelo pozna.
Tretji dan je bil hkrati tudi zadnji jamarski dan potovanja in na sporedu sta bili dve jami,
ki ju je Eugène Simon že obiskal: jama Antipolo in
jama San Mateo. Prva naj bi bila po Simonovih besedah 5 km severno od Antipola, danes predmestja Manile.
Edina jama na tem območju je bila odkrita šele pred kratkim, med gradnjo ceste (danes se imenuje
Mistična jama, op. pisca). Ne glede
na to, ali je šlo za Simonovo jamo ali ne, je bilo živalstvo zanimivo in bogato. Do druge jame pa naj ne
bi bilo daleč. Jama San Mateo se nahaja po Simonovih besedah nekaj kilometrov od vasi Montalban, na
desnem bregu ozke in gozdnate soteske. Od prve jame sicer le 35 km, vendar po stranskih cestah in
so do tja potrebovali uro in pol. Tam jih ni pričakala samo ena jama, ampak več jamskih spletov. Najbolj
vpadljiva jama je bila na vrhu težko preplezljive stene, so pa Montalbančani zaupali Strinatiju in Aellenu,
da ju tam čaka izjemen pojav. Ob mraku iz jame privrejo ogromni roji netopirjev. Povedali so jima tudi
za zelo pomembno jamo na drugi strani hudournika. V spremstvu Rudyja Lopeza sta prečkala deročo vodo
s skakanjem s skale na skalo. Pri vhodu v jamo so srečali domačine iz bližnje vasi, za katere se je zdelo,
da so tja prišli z nekim neturističnim namenom. Jamsko živalstvo je bilo bogato, a globlje v jamo nista
mogla. Mrak je v tropih vedno zgoden, zato sta hitela fotografirat izlet netopirjev. To je bil
izjemen in nepozaben dogodek (celotna soteska je zdaj del
zaščitene krajine Pamitinan,
opomba avtorja).
Villy Aellen in Rudy Lopez ponoči prečkata reko, soteske Montalban, 1977, foto Pierre Strinati
Pot v Evropo je bila pestra: zelo podroben pregled prtljage v Manili, postanek v Bangkoku,
postanek v Bombaju, popravilo motorja, postanek v Atenah, postanek v Zürichu, prihod v Ženevo po 23. uri.
V soboto, 16. aprila 1977, je bila temperatura tal 3°C.
Skratka, neverjetno potovanje, ki se primeri enkrat v življenju. Njegov opis razvname domišljijo in takoj se porodi načrt, kaj bi naredili, če bi vam zlata ribica ponudila, da izberete pet eksotičnih jam za vaše jamarsko potovanje okoli sveta. Kaj bi izbrali? Avtor, ljubitelj jamske fotografije, si ne bi dal dvakrat reči. Tudi on bi potoval proti zahodu in izbral:
Vaša knjiga Vodnik po jamah zahodne Evrope (z Villyjem Aellenom, 1975) je bila večkrat
ponatisnjena, kot tudi njeni prevodi v nemščino, italijanščino, španščino in japonščino. Kako ste prišli
na to idejo in katere so bile glavne ovire?
Moj prijatelj Villy Aellen je bil takrat znanstveni svetovalec založnika Delachaux & Nestlé.
Vodstvo podjetja se je pri njem pozanimalo, ali bi bil interes za objavo moje disertacije
Jamsko živalstvo Švice. Založnik ni vedel, da jo je leta 1966 že izdal
francoski CNRS (Narodni center za znanstvene
raziskave). Ko so to izvedeli, so predlagali knjigo o švicarskih jamah. Kasneje so obseg razširili
na jame vseh francosko govorečih evropskih držav in naprej še zahodne Evrope. Založba v knjigo
ni načrtovala vključitve Jugoslavije, vzhodna Evropa je bila manj zanimiva.
Z Villyjem Aellenom sva vztrajala, da se vključi vsaj Slovenija, domovina speleologije in speleobiologije.
In je tako Jugoslavija le prišla noter.
Založba Delachaux & Nestlé se je pozneje neposredno pogajala o izdajah v drugih jezikih.
Srečal sem le še enega, kar se tiče jam tako plodovitega človeka,
hroščarja Egona Pretnerja iz Postojne. Ste ga
morda kdaj srečali?
Egona Pretnerja sem zelo dobro poznal. Bila sva prijatelja. Prvič sem z njim šel v kakšno jamo
leta 1955, in sicer v Malograjsko, zdaj Planinsko
jamo, kamor sva hodila lovit človeške ribice.
V moji knjigi »Grottes et Paysages de l’Atlas au Taurus« fotografija št. 43 prikazuje Egona Pretnerja,
žal od zadaj, ko poskuša ujeti proteusa.
Egon Pretner v Planinski jami, iz risbe Vladimirja Posipaja, 2022.
Tudi Pretner (1896 — 1982) je pisal dnevnik vseh svojih jamskih obiskov, od 1933 do 1981. Bil je v
1607 različnih jamah v Sloveniji in državah Zahodnega Balkana (v 3627 obiskih), objavil je 58 člankov,
v slovenščini, srbohrvaščini, nemščini, italijanščini in angleščini, odkril je 124 novih vrst, podvrst
in rodov jamskega živalstva. Od tega jih je 38 opisal in prvič objavil sam; 26 jih je poimenovanih po njem.
Kateri so bili najbolj razveseljivi in kateri najbolj zahtevni dogodki v vaši jamarski karieri?
Leta 1949 sem se pridružil Švicarskemu speleološkemu društvu in
hodil po jamah predvsem v Švici in sosednji Franciji. Želja po pustolovščinah me je spodbudila
k raziskovanju jam v bolj daljnih krajih. S skupino tovarišev, ki jih je zanimala speleologijo in
etnografija, sem avgusta in septembra 1950 organiziral odpravo v Maroko. Seveda smo obiskali veliko jam
in v njih nabirali živali, lotili pa smo se tudi etnografskih raziskav in snemanja folklorne glasbe.
Raziskali smo veličastno jamo s čudovitim podzemskim jezerom, ki mi je ostala v najlepšem spominu. Jama
Grotte de Ras el Oued je upodobljena kot fotografija št. 12 v moji prej omenjeni knjigi. Z dvema
tovarišema sem leta 1979 ponovno obiskal to izjemno jamo.
Vašo pozornost so pritegnili tudi gradovi Ludvika II. na Bavarskem, presunljivo lepi, nežno elegantni,
v takem nasprotju s tragično kraljevo usodo. Kakšna je bila vaša izkušnja, ko ste se lotili gradov s
fotografskega vidika? Je bilo bolj zabavno kot težko delo ali obratno?
Leta 1961 sem se nameraval udeležiti 3. mednarodnega speleološkega kongresa, ki je potekal
blizu Dunaja. Ko sem se peljal z avtom proti avstrijski prestolnici, sem sklenil narediti ovinek in obiskati
vznemirljiv grad v južni Nemčiji. Zanj sem vedel iz nekaj fotografij, ki so prikazovale stavbo, načičkano
s stolpiči; spominjala me je na pravljice in stripe iz otroštva. Vedel sem tudi, da se imenuje
Neuschwanstein, vendar nisem vedel ničesar o tem, kako je bil zgrajen.
Med vodenim ogledom sem izvedel, da je grad precej novejši, iz 19. stoletja, in da je bil zgrajen
na pobudo Ludvika II. Bavarskega. Izvedel
sem tudi, da je ta vladar zgradil še dva gradova.
Spremenljivo septembrsko vreme je na dan mojega obiska razkrilo dve zelo različni plati gradu,
kičasto v soncu, ko zažarijo barve, fantastično in skrivnostno v megli in v dežju. Ker sem bil očaran
nad "domišljijsko umetnostjo" Neuschwansteina, sem hitro prišel na idejo, da bi se lotil večjega
fotografskega dela o vseh gradovih Ludvika II.
Za prikaz spreminjajočega se vzdušja in razpoloženja je bila samo ena možnost,
fotografirati v različnih letnih časih. To je zahtevalo več deset potovanj, v zelo raznolikih
podnebnih razmerah, kot so megla, dež, sneg, v soju strel in celo na soncu, vendar z
infrardečim filmom.
Ko sem imel že kar nekaj fotografij, sem, kot takrat še neznan fotograf, šel svoj knjižni
projekt predstaviti švicarski založbi "Guilde du Livre". Projekt je bil takoj sprejet, vendar sem
moral opraviti nekaj dodatnih potovanj na Bavarsko, da sem delo še izboljšal.
Založnik je za spremno besedilo zaprosil priznanega francosko govorečega švicarskega pisatelja
Jacquesa Marcantona. Pod naslovom Čarobni gradovi Ludvika II. (Les Châteaux Magiques de
Louis II) je knjiga izšla leta 1963.
Nekaj let pozneje, ko je bila knjiga, ki jo je izdala založba "La Guilde du Livre", že razprodana,
je drugi založnik, Bernard Letu izdal foto album na isto temo. Njegov naslov je Gradovi na
Bavarskem (Châteaux en Bavière). Izšla je leta 1983.
Z velikim veseljem sem opravil toliko potovanj na Bavarsko. Takrat obiskovalci gradu še niso
oblegali v takih trumah kot danes.
Grad Neuschwanstein, 1962, foto Pierre Strinati
Veliko ste potovali. Nam lahko zaupate kaj več o tej strani vašega življenja?
Še nikoli nisem bil na turističnem potovanju. Zaradi poklica sem sicer
veliko potoval po Švici. Vsa ostala moja potovanja so bila na nek način povezana z znanostjo
(zoologija, speleologija, botanika, astronomija). Iz speleoloških nagibov sem raziskal ali obiskal
več kot 1000 jam v 70 državah. Zaradi botanike sem leta 1951 potoval v Alžirijo. Astronomija -
opazoval sem tri popolne sončne mrke: leta 1949 na Gran Canarii, leta 1951 v severni Italiji,
iz letala družbe Swissair, in leta 1973 v Mavretaniji. Leta 1965 sem se udeležil študijskega
potovanja, ki ga je organiziral »Paris Match«
na vesoljska izstrelišča NASE. Leta 1971 sem si ogledal
izstrelitev lunarne odprave Apollo 14 na Floridi.
Leta 1998 in 2003 sem se potapljal na krovu raziskovalne podmornice "Atlantis Deep Explorer" v vodah
ob otoku Grand Cayman.
Slišal sem, da ste potovali tudi z letalom Concorde. Kdaj in kje?
Res je. 14. decembra 1976 sem z letalom
Concorde potoval iz Londona v Washington.
Angažirali so me za preučevanje jamskega živalstva v jami
Carlsbad Cavern in drugih jamah
v ameriški zvezni državi Nova Mehika. Izkoristil sem priložnost in šel v Ameriko s tem nadzvočnim letalom.
Bilo je nepozabno doživetje, letalo je med letom doseglo
Machovo število 2,04.
Concorde, 1986, foto Édouard Marmet, Wikimedia Commons
V kakšnih okoliščinah ste leta 1957 posneli Zvočno pokrajino afriškega gozda (Ambiance
Sonore De La Forêt Africaine)?
Vse od svojih prvih odprav naprej sem imel s seboj tudi fotoaparate in snemalnike zvoka.
Med potovanjem po Gabonu leta 1956 sem imel priložnost posneti zanimive zvočne zapise, zlasti
avtohtone plese in krike ali zvoke živali: krastač, netopirjev, ptic, zlasti vrste
Melichneutes robustus, ki naredi
nenavadno predstavo v zraku. Njenega pomena še ne poznamo. Ptič se dvigne 200 metrov visoko, nato pa
se v polžastih zavojih spušča navzdol. Med tem hitrim padanjem se prehod zraka skozi repno perje
oglaša kot sirena.
Ali je kakšen kraj na svetu, kamor bi se vedno radi vrnili?
Z veseljem bi se vrnil v Maroko, v pokrajino Taza, kraj moje prve prekomorske odprave
leta 1950. Takega potovanja, načrtovanega za leto 2020, zaradi pandemije ni bilo mogoče izpeljati.
Avtoportret Pierra Strinatija z manekenko, Ženeva, 70-ta leta
Kdaj vas je pritegnila fotografija? Vaš prvi fotoaparat?
Fotografija me je začela zanimati precej pozno. Leta 1949 sem med pripravami na odpravo v
Maroko kupil kamero Rolleicord III. Nikoli pa se
nisem izobraževal. Glede fotografije sem samouk.
Katere so vaše najbolj dovršene jamske fotografije?
To so jamski akti. So namreč edine fotografije, zaradi katerih sem šel v jame samo
fotografirat. Brez raziskovanja, brez nabiranja živali; samo slike. Pogosto so me spremljali
pomočniki, ki so skrbeli za bliskavice in pomagali manekenkam pri premikanju v zahtevnem
jamskem okolju.
Akt v enem izmed prehodov jame Saint-Martin, 13. oktober 1980, foto Pierre Strinati
Kdaj so vas prvič začeli zanimati akti? Kako je prišlo do tega?
Ko sem svoje starodobne avtomobile začel fotografirati v malo bolj ekspresionističnem slogu,
so bile na slikah bolj ali manj le kovinske oblike. Da bi malo omehčal ta svet kovine in stekla,
sem prišel na idejo, da bi ga povezal z ženskimi obrazi in telesi.
Kdaj in ob kateri priložnosti ste srečali Sergea Nazarieffa?
Ko je založnik Bernard Letu razmišljal o izdaji knjige z mojimi jamskimi akti, ga je
skrbelo, da samo moje fotografije ne bodo dovolj zanimive, nekaterih ljudi jame pač ne privlačijo
preveč. Ker je poznal Sergea Nazarieffa, ki je prav tako fotografiral akte, vendar v obmorskem okolju,
se mu je zdelo najbolj pametno izdati knjigo, ki bi združila dela obeh fotografov. Tako sem
spoznal Sergea Nazarieffa.
Podvodni akt, bazen hiše Strinati, Cologny, 80-ta leta, foto Pierre Strinati
Vaše zasluge v deveti umetnosti (stripi) so velike. Kako ste se vključili vanjo?
Od objave Journala de Mickey
leta 1934 so me navduševali stripi. V otroštvu sem bral veliko pustolovskih in znanstvenofantastičnih
romanov, najraje sem imel pa stripe. Povedati je treba, da so francoske knjige stripov, ki so bile
na voljo v Švici, v času med leti 1934 in 1940, bili večinoma prevodi stripov, izdanih v Ameriki.
Le da v Ameriki stripi niso bili namenjeni samo otrokom, ampak vsej družini. Zgodbe so bile torej
bolj "odrasle" od francoskih stripov. Vsi ti pustolovski, letalski ali znanstvenofantastični stripi
so močno vplivali na moje nagnjenje k znanosti in odkritjem. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sem
sodeloval s francosko revijo za znanstveno fantastiko »Fiction«, sem dobil idejo, da bi v julijski
številki 1961 objavil članek z naslovom »Stripi in znanstvena fantastika. Zlata doba v Franciji,
1934-1940«. Kmalu po objavi članka je revija prejela kopico pisem navdušenih bralcev, ki so zahtevali
ponovno objavo teh stripov iz njihove mladosti. Revija »Fiction« je služila kot posrednik za vse te
nostalgične bralce in to spontano gibanje je rodilo "Striparski klub" ("Club des Bandes Dessinées")
in gibanje "Bédéphilie", katerega ustanovitelj naj bi bil jaz — tako pravijo.
Knjiga Kongo Christiana Perrissina in Toma Tirabosca je na vas naredila velik vtis. Zakaj?
Prvič, Tom Tirabosco je moj prijatelj. Potem je "Kongo" besedilo iz pomembne knjige, ki jo je
zelo dobro ilustriral Tirabosco. Končno, čudovite ilustracije tudi odlično prikazujejo vzdušje kongovskih
in gabonskih gozdov, ki jih tako dobro poznam.
Kako je bilo takrat potovati po Srednji Afriki? Danes bi bilo kaj takega nedvomno veliko bolj zapletno,
da ne rečem nevarno?
Ob koncu druge svetovne vojne, v času mojih prvih potovanj v Srednjo Afriko, je bilo stanje
glede varnosti veliko boljše kot je zdaj. Po drugi strani pa so bila potovanja veliko počasnejša in bolj
zapletena. Zaradi kratkega dosega letal so bili leti razdeljeni z več postanki. Tudi okvare in nesreče
žal niso bile redkost. Zaradi precejšnjega pomanjkanja dobrih cest je bilo treba na manj razvitih območjih
pogosto potovati peš, na konjih ali čez jezera, potoke in reke.
Pozitivna stran je bila, da so bila ta območja še razmeroma malo raziskana. In so bila zato
možna zanimiva odkritja na različnih področjih naravoslovja, predvsem v speleologiji.
Rdeči predvojni kabriolet iz Strinatijeve zbirke na avstralski plaži
ali, zakaj pa ne, ob Ženevskem jezeru; risba Vladimirja Posipaja, 2022
V dobršnem delu svojega življenja ste bili znani tudi kot zbiralec ekskluzivnih športnih avtomobilov,
kot sta na primer Mercedes-Benz 500 K "Vanvooren" iz leta 1934 ali Alfa Romeo 8C — 2900 (karoserija S10 SS)
iz leta 1940. Kdaj ste začeli in kako je prišlo do tega?
Od najstniških let so bili avtomobili zame umetniška dela, kot kipi. In po drugi svetovni vojni
je bilo veliko predvojnih športnih avtomobilov s karoserijami po naročilu naprodaj po smešno nizkih cenah.
Tako sem lahko kupil več teh avtomobilov, ki so mi bili všeč po estetski strani. Da pa ne bi
zbiral avtov, ki so se zdeli športni, pa to v resnici niso bili, sem izbiral samo znamke, ki so sodelovale
na slavnih dirkah, kot so 24 ur Le Mansa,
Mille Miglia ali
Targa Florio.
Avtomobili, ki jih je imel v svoji zbirki Pierre Strinati pred kakimi petdesetimi leti:
Manekenka z rdečo alfo, 70-ta leta, foto Pierre Strinati
Kaj pa srčne zadeve? Vaše ljubezni? Vaše družinsko življenje?
Ostal sem sam, ker sem želel ohraniti svojo neodvisnost pri vseh tem, s čimer sem se ukvarjal.
Za konec še tri malo drugačna vprašanja. Kateri so vaši najljubši filmi?
Moji najljubši filmi so (seznam je v kronološkem vrstnem redu in ne v vrstnem redu po priljubljenosti):
Joseph Cotten in Jennifer Jones v filmu Dvoboj na soncu, 1946, fotograf neznan, Wikimedia Commons. Po Strinatijevih besedah: Poleg odlične uporabe barv je posebna privlačnost filma velika čutnost Jennifer Jones.
Težko je ocenniti, kateri film je najboljši. Ali lahko vseeno izberete prve tri?
In vaša najljubša glasba?
Moja najljubša melodija se imenuje
«Amapola»
(«Lepi mali mak» v španščini). Gre za klasično melodijo iz Latinske Amerike, ki jo je priredil Ennio Morricone in jo lahko večkrat slišimo v filmu “Bilo je nekoč v Ameriki”.
Katera bi bila pa vaša najljubša barva in zakaj?
Moja najljubša barva je zelena, barva rastlinja in še posebej tropskih pragozdov.
Deževni gozd v Chiapasu v Mehiki, foto Bere von Awstburg, Wikimedia Commons
Bi v življenju kaj spremenili, če bi živeli še enkrat?
Ne bi.
Druge različice:
*Portret Pierra Strinatija je narisal Vladimir Posipaj leta 2022, po fotografiji Villyja Aellena in Pierra Strinatija, z dovoljenjem avtorja fotografije, Patricka Deriaza. Posneta je bila ob stoletnici francoske speleologije v Millau, 1988.
Evgenij Sakulin — Ženja obožuje jamarstvo in potovanja, januar 2022
Roberto Antonini, visokogorski jamar, april 2023
Ta stran in besedilo Primož Jakopin.
Fotografije in risbe so ali iz prostodostopnih virov ali objavljene s soglasjem avtorjev. Primož Jakopin
sprejema tudi pripombe, na naslov primoz jakopin guest arnes si (vstavite pike in afno na ustrezna
mesta).
Delo na portretu Pierra Strinatija se je začelo 28. oktobra 2021, prva izvirna stran (v francoščini)
je bila postavljena 2. februarja 2022.
Richard Forster je veliko prispeval k njenemu nastanku, Patrick Deriaz je priskrbel dve dragoceni
fotografiji. Besedilo je v slovenščino prevedel avtor decembra 2022, s pomočjo
angleškega prevoda in francoskega izvirnika.
Zadnja sprememba je bila narejena 10. aprila 2023.
Naslov: https://www.jakopin.net/portraits/Pierre_Strinati/PS_index_si.php
630
